Jedro

Pogodba med strankama je nastala s plačilom premije. Na ta način si je tožnik zagotovil dodatno pokojninsko zavarovanje, ki temelji na splošnih načelih zavarovanja po ZOR. Sklenjena zavarovalna pogodba je sestavljena iz pristopne izjave in zavarovalnih pogojev, ki jih v konkretnem primeru predstavljajo pravila Sklada za vzajemno pomoč samostojnih obrtnikov Slovenije iz leta 1993. Ta pravila veljajo kot sestavni del zavarovalne pogodbe in zavezujejo pogodbeni stranki. Ker je tožena stranka šele kasneje, torej že po sklenitvi pogodbe spremenila svoja pravila, to na že prevzete pogodbene obveznosti tožene stranke ni moglo vplivati.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in sicer glede stroškovnega dela odločitve v 2. točki pod I. izreka sodbe in se v tem delu sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da vsaka pravdna stranka nosi svoje stroške prvostopnega postopka.

V preostalem delu se pritožba zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožena stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim delom sodbe ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo zneska 3.178,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.12.2008 dalje do plačila, vse v 15. dneh pod izvršbo. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti tudi stroške postopka v višini 714,00 EUR v 15 dneh, po poteku tega roka od naslednjega dne dalje do plačila, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse pod izvršbo.

Zoper navedeni del sodbe vlaga pritožbo tožena stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge ter predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da podrejeni tožbeni zahtevek zavrne. Poudarja, da je sodišče odločitev o podrejenem zahtevku oprlo na določila ZOR, ki urejajo zavarovalno pogodbo, čeprav tožeča stranka ni navedla dejstev, ki bi utemeljevala odločitev na takšni materialnopravni podlagi (212. člen ZPP). V tožbi je namreč zatrjevala, da je tožena stranka na njen račun obogatena, ker ji ni vrnila vseh sredstev, podrejeni zahtevek pa je utemeljila zgolj z enim stavkom, da vtožuje še razliko 30 % plačanih sredstev na podlagi 21. člena pravil z dne 20.5.1993. Tožena stranka je z odgovorom na tožbo uveljavljala upoštevanje pravil z dne 11.6.2008 in sicer členov 18 in 36, ki so veljala v času izstopa, torej nastanka pogoja za uveljavljanje pravice vračila in navedla, da gre za pravila, ki jih sprejemajo člani sami ter da tožena stranka ni bila obogatena na račun tožene stranke. Nato je tožena stranka prejela drugo pripravljalno vlogo tožene stranke z dne 27.5.2009 in sicer, da veljajo pravila z dne 20.5.1993, ker se na podlagi teh odločilo za članstvo pri toženi stranki in dopis sodišča z dne 2.6.2009, da tožena stranka odgovori na to vlogo in da prve pripravljalne vloge tožeče stranke, z dne 30.4.2009 sodišče ni upoštevalo, ker je bila podana prepozno. Na drugo pripravljalno vlogo je tožena stranka odgovorila dne 29.6.2009, da se tožnik sam sklicuje na članstvo v toženi stranki, kar pomeni, da pravila sprejemajo člani sami, zato ne gre za nasprotujoče interese, kot pri zavarovalnih pogodbah in tožena stranka ni zavarovalnica in ne sklepa zavarovalnih pogodb, temveč gre za članska razmerja ugotovljena s pravili po načelu afectio sociatatis oziroma kot pri družbeni pogodbi oziroma pogodbi o skupnosti. Tožeča stranka torej ni zatrjevala zavarovalne pogodbe in enostranske spremembe te, temveč članstvo v toženi stranki in njeno obogatitev. Na podlagi tega bi moralo sodišče uporabiti določilo 212. člena ZPP. Ker ga ni uporabilo, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, to pa je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe, saj bi moral biti zahtevek, upoštevajoč trditveno podlago obogatitve, zavrnjen. Poleg tega tožeča stranka navedb tožene stranke v odgovoru na tožbo in njeni pripravljalni vlogi z dne 29.6.2009 ni prerekala. Za vlogo tožeče stranke z dne 30.4.2009 (verjetno je šlo za odgovor na navedbe v odgovoru na tožbo), je sodišče v dopisu z dne 2.6.2009 navedlo, da je kot prepozne ne bo upoštevalo, navedb v vlogi tožene stranke z dne 29.6.2009 pa tožeča stranka ni prerekala. Navedbe v obeh vlogah tožene stranke bi se tako morale skladno z določbo 2. odstavka 214. člena ZPP šteti za priznane (navedbe v odgovoru na tožbo – da pravila sprejemajo člani sami in v vlogi tožene stranke z dne 29.6.2009 – da gre za članstvo in ne nasprotujoče interese, da so članska razmerja urejena s pravili po načelu afectio sociatates, da tožena stranka ni zavarovalnica, ne sklepa zavarovalnih pogodb). Sodišče zato ne bi smelo presojati neprerekanih dejstev (2. odstavek 214. člena ZPP), storilo pa je prav to, zaradi česar je sodba glede podrejenega zahtevka nepravilna in nezakonita, saj bi moral biti v tem primeru zahtevek zavrnjen. Procesna pravila veljajo za obe stranki enako, v tem primeru pa so bila kršena v korist tožeče stranke, kar prav tako predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je očitno upoštevalo tudi prepozne navedbe tožeče stranke iz vloge z dne 30.4.2009 (stran 3 obrazložitve sodbe, 1. odstavek – 2. stavek in nadaljnji ter stran 5 sodbe, zadnji odstavek in 1. odstavek na strani 6 sodbe), za katero je predhodno odločilo, da je ne bo upoštevalo in zato tožena stranka s to vlogo sploh ni bila seznanjena. Sodba torej temelji na navedbah tožeče stranke v vlogi z dne 30.4.2009, saj takšnih navedb tožeča stranka v tožbi in vlogi z dne 27.5.2009 ni podala. S tem je bilo kršeno ne le določilo 2. odstavka 286. člena ZPP, temveč tudi načelo kontradiktornosti iz 1. odstavka 5. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Sodišče je upoštevalo prepozne navedbe tožeče stranke glede katerih toženi stranki ni bila dana možnost izjasnitve, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena in tudi 2. odstavka 8. točke ZPP. Odločitev tako temelji na dejstvih, ki jih tožeča stranka sploh ni zatrjevala, hkrati pa ne upošteva neprerekanih dejstev oziroma upošteva celo prekludirana dejstva. Tožeča stranka je namreč trdila, da je tožena stranka z zadržanimi sredstvi obogatena, ne pa da je s toženo stranko sklenila zavarovalno pogodbo in da je tožena stranka enostransko in brez vednosti tožeče stranke spremenila pogoje pogodbe. Nasprotno ves čas se je sklicevala, da gre za članstvo v toženi stranki, tožena stranka pa je ves čas trdila, da članstvo pomeni, da pravila sprejemajo člani sami, torej si sami urejajo pravice in obveznosti in jih spreminjajo, česar tožeča stranka tudi ni prerekala. Glede na trditve tožeče stranke, bi se zato moralo presojati ali je tožena stranka obogatena, kaj pomeni članstvo v toženi stranki in kdo sprejema pravila, ne pa ali gre za pogodbeno razmerje in spremembe tega (sodišče pogoje obogatitve po 190. členu ZOR že v zvezi s primarnim zahtevkom ni ugotovilo). Dejansko stanje je bilo torej posledično napačno ugotovljeno, posledično pa je bilo tudi zmotno uporabljeno materialno pravo. Ker se ni presojalo, kaj pomeni članstvo in kdo sprejema pravila ter kako deluje sklad, pa je bilo dejansko stanje tudi nepopolno ugotovljeno, s tem pa tudi neutemeljeno zavrnjen dokazni predlog za zaslišanje predsednika uprave sklada. Napačna je torej ugotovitev, da ne gre za članska razmerja, če pa sta obe stranki navajali, da gre za članstvo v toženi stranki. Članstvo v družbi oziroma organizaciji, ki je ustanovljena zaradi doseganja skupnih ciljev in pravice, ki izvirajo iz članstva, imajo bistveno drugačno pravno naravo, kot klasično pogodbeno razmerje. Pri slednjem gre za nasprotujoče si interese dveh pogodbenih partnerjev, pri članstvu v skupnosti pa gre za skupne cilje in interese. Bistvena razlika je že v tem, da pravila sprejemajo člani sami. Navedb tožene stranke o tem – 45. in 47. člen pravil/93 ter 383. člen ZPIZ-1 sploh ni upoštevalo, niti tega obrazložilo. Pri klasični zavarovalni pogodbi zavarovanec ni niti član zavarovalnice, niti ne sprejema zavarovalnih pogojev. Zato za razmerja med člani ne morejo veljati pravila ZOR ali OZ, kot veljajo za klasično zavarovalno pogodbo, temveč pravila, ki jih sprejemajo člani sami. Poleg tega tožena stranka ni in ni bila zavarovalnica in zato zanjo ne veljajo pravila, ki veljajo za zavarovance. Gre za sui generis organizacijo, ki je temu primerno potrebno tudi presojati, ne pa jo le enostavno uvrstiti med zavarovalnice in upoštevati pravila, ki veljajo za zavarovalne pogodbe. Tudi po sedanjih predpisih tožena stranka ni podvržena nadzoru Agencije za zavarovalni nadzor po Zakonu o zavarovalništvu temveč Ministrstvu pristojnem za delo (3. odstavek 386. člena SPIZ-1). V zvezi s članskimi pravicami gre torej za bistveno drugačna razmerja kot pri klasičnem pogodbenem razmerju. Ugotovitev sodišča, da sta stranki sklenili zavarovalno pogodbo po splošnih načelih civilnega pogodbenega prava in da se zato ta ne more spremeniti na podlagi enostranske izjave ene pogodbene stranke, je tako napačno v dejanskem in materialnopravnem smislu. Če je sodišče to štelo za sporno, bi moralo ugotavljati dejansko stanje o tem, za kakšna razmerja gre in o tem izvesti tudi vse dokaze, vključno z zaslišanjem predsednika uprave tožene stranke. Tožena stranka namreč enostransko ni spremenila ničesar, temveč so pravila spremenili njeni člani. Posledično je tako nepomembno nadaljnje presojanje „pričakovanih pravic“ oziroma „retroaktivnosti“. Poleg tega 155. člen Ustave RS velja le za zakone, podzakonske predpise in splošne akte, ne pa za notranja pravila skupnosti. Člani tožene stranke so sami sprejeli pravilo – 36. člen Pravil/08, da za uveljavljanje pravic veljajo pravila veljavna na dan nastanka pogojev za uveljavljanje pravic. Tega se v sodbi prav tako ne omenja, tožena stranka pa je to uveljavljala v odgovoru na tožbo. Člani si torej sami urejajo pravice in obveznosti na način, da se zagotovi varnost izplačevanja pokojnin oziroma ustrezno obravnavanje vseh zavarovancev. Z uveljavljanjem pravic po pravilih, ki so veljala pred dvajsetimi, tridesetimi ali več leti (sklad je bil ustanovljen leta 1956) članom že zdavnaj več ne bi bilo možno izplačevati pokojnin. Tako stališče pomeni tudi neenako obravnavanje članov. Na tak način bi eni člani, v nasprotju z veljavnimi pravili, ki so jih sprejeli, prejeli več kot jim pripada, kar bi oškodovalo druge, ki bi posledično ostali brez pravic (pokojnin). Neutemeljen je tudi očitek, da bi morala tožena stranka podati trditve o tem, da je bila sprememba pravil v letu 2008 primerna in ustrezna. Glede na s strani tožeče stranke nezatrjevana dejstva oziroma neprerekane, kot tudi glede na napačno materialnopravno podlago, za tak očitek ni podlage. Enako velja za ugotovitev, da v danih razmerah tožena stranka ni zahtevala razveze pogodbe. V skladu s pravili, tako iz leta 1993, kot iz leta 2008 in vseh dotedanjih, je možna le izključitev člana, pod pogoji določenimi v pravilih, kjer tak primer ni naveden (23. člen Pravil/93, 19. člen Pravil/08). Slednje le še dodatno kaže na poseben status sklada in posledično napačno odločitev. Tožena stranka izpodbija tudi odločitev o pravdnih stroških. Določilo 2. odstavka 154. člena ZPP, na katerega se sklicuje sodišče, ne določa, da bi ena stranka morala nositi vse stroške postopka, temveč, da glede na delni uspeh vsaka krije svoje stroške ali pa povrne drugi ustrezni del stroškov. Glede stroškov primarnega zahtevka bi moral biti uporabljen 1. odstavek 154. člena ZPP, saj je bil ta zahtevek zavrnjen. Če stranka postavi več zahtevkov na podrejeni način (182. člen ZPP), se najprej odloča o glavnem zahtevku in torej stroški nastanejo v glavnem v zvezi s tem. Tožena stranka je morala podati obširen odgovor na tožbo v zvezi s primarnim zahtevkom, saj je bil podrejeni zahtevek v tožbi obrazložen z enim stavkom. Glede na to ni res, da v zvezi s primarnim zahtevkom niso nastali posebni stroški. Glede na to tožena stranka predlaga, da se sodbo v izpodbijanem delu spremeni ter tožeči stranki naloži tudi plačilo stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pritožba je delno utemeljena.

Ključno sporno vprašanje te pravde je, katera pravila o poklicnem pokojninskem zavarovanju tožene stranke je treba uporabiti. Tožeča stranka je že v tožbi zatrjevala v okviru uveljavljenega podrejenega zahtevka, da vtožuje tudi razliko 30 % plačanih sredstev na podlagi 21. člena Pravil Sklada za vzajemno pomoč samostojnih obrtnikov Slovenije v Ljubljani z dne 20.5.1993. Tožena stranka odklanja uporabo teh pravil, ker meni, da bi se morala uporabiti kasneje uveljavljana Pravila o poklicnem pokojninskem zavarovanju Sklada obrtnikov in podjetnikov, z dne 11.6.2008, na podlagi katerih pa ni več mogoče uveljavljati omenjene razlike vplačanih sredstev. Res sicer potem pravočasno tožeča stranka ni več direktno nasprotovala omenjenemu stališču tožene stranke, vendar pa je že na podlagi trditev v tožbi in sklicevanjem na Pravila iz leta 1993, v zvezi s podrejenim zahtevkom, zadostila trditvenemu in dokaznem bremenu in ji ni bilo treba še enkrat prerekati oziroma nasprotovati diametralno nasprotnim trditvam tožene stranke. Zato ni podlage za uporabo določbe 2. odstavka 214. člena ZPP, po katerem se neprerekane trditve nasprotne stranke štejejo za priznane. Tudi sicer je tožeča stranka ves čas postopka vztrajala pri svojem že pravočasno uveljavljanjem stališču, kar pomeni, da je ves čas smiselno in vsebinsko nasprotovala omenjenim trditvam oziroma stališču tožene stranke. Zato ni izkazana v pritožbi očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z navedenim procesnim določilom.

Res tožeča stranka nadalje tudi ni natančneje substancirala svojih pravnih stališč v zvezi s pravno naravo razmerja med pravdnima strankama in se je sklicevala zgolj na neupravičeno pridobitev tožene stranke. Vendar pa gre v spornem primeru prvenstveno le za materialnopravno presojo vprašanja, katera pravila je mogoče uporabiti. Ta materialnopravna presoja pa je v pristojnosti sodišča, ki mora materialno pravno poznati in paziti na njegovo pravilno uporabo, ki na pravna stališča pravdnih strank ni nikoli vezano, temveč lahko samo ugotavlja ustrezno materialno podlago in sicer celo v primerih, če pravdna stranka ne navede pravne podlage (glej 3. odstavek 180. člena ZPP). V konkretnem primeru je zato moralo prvostopno sodišče predvsem oceniti pravno naravo in pravno vsebino pogodbenega razmerja med pravdnimi strankami v okviru pravočasno uveljavljanih omenjenih trditev tožeče stranke. Zato nadalje tudi ne more biti izkazana prav tako očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z določbo 212. člena ZPP (kršitev načela razpravnosti) in v zvezi z določbo 286. člena ZPP (očitek upoštevanja prekludiranih trditev tožeče stranke). Sodišče prve stopnje je torej na podlagi pravočasno uveljavljanih trditev tožeče stranke izdelalo svojo materialnopravno presojo spornega razmerja in torej ni upoštevalo trditev, ki naj bi jih tožeča stranka sploh ne navajala kot tudi ni upoštevalo prepozno navajanih pravno odločilnih trditev tožeče stranke. Posledično tudi ne more biti storjena prav tako v pritožbi očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka je imela možnost seznaniti se z vsemi vlogami in navedbami tožeče stranke in je tekom prvostopnega postopka tudi odgovarjala nanje in podajala svoja pravna stališča v zvezi z njimi.

Ker je šlo torej zgolj za pravno presojo vsebine obeh omenjenih pravil tožene stranke, pritožbeno sodišče tudi ocenjuje, da je bil pravilno zavrnjen tudi dokazni predlog za zaslišanje predsednika uprave sklada in zato ni izkazan pritožbeni očitek o zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju.

Pravno presojo pa je sodišče prve stopnje pravilno opravilo. Ugotovilo je, da sta pravni stranki sklenili pogodbo za dodatno pokojninsko zavarovanje po takrat veljavnih določbah Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Dodatno pokojninsko zavarovanje v tem času ni bilo urejeno v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, da bi na podlagi vzajemnosti določeni krogi ljudi lahko oblikovali pokojninske sklade. Z zavarovano pogodbo pa se sklenitelj pogodbe zaveže, da bo po načelih vzajemnosti in solidarnosti, združeval določen znesek v zavarovalni skupnosti oziroma rizični skupnosti (zavarovalnica), ta pa se zavezuje, da bo, če se zgodi dogodek, ki pomeni zavarovalni primer, izplačala zavarovancu ali nekomu tretjemu odškodnino oziroma dogovorjeno vsoto ali storila kaj drugega (897. člen ZOR). Pogodba med strankama je v skladu z določbo 903. člena ZOR nastala s plačilom premije. Na ta način si je tožnik zagotovil dodatno pokojninsko zavarovanje, ki temelji na splošnih načelih zavarovanja po ZOR. V zvezi s takšno pravno presojo se sodišče prve stopnje utemeljeno sklicuje tudi na že ustaljeno sodno prakso v tovrstnih primerih (glej sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 224/2000). Pritožbeno sodišče pa sicer nadalje soglaša tudi s pravno presojo prvostopnega sodišča, ki je ocenilo, da je bila sklenjena zavarovalna pogodba, ki je sestavljena iz pristopne izjave in zavarovalnih pogojev, ki jih v konkretnem primeru predstavljajo pravila Sklada za vzajemno pomoč samostojnih obrtnikov Slovenije iz leta 1993. Ta pravila veljajo kot sestavni del zavarovalne pogodbe in zavezujejo pogodbeni stranki. Ker je tožena stranka šele kasneje, torej že po sklenitvi pogodbe spremenila svoja pravila, ki tožeči stranki sicer odrekajo pravico do izplačila sredstev, katere je prisodilo sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo, to na že prevzete pogodbene obveznosti tožene stranke ni moglo vplivati (tudi v zvezi s tem pravnim vprašanjem se sodišče prve stopnje utemeljeno sklicuje na prav tako že ustaljeno sodno prakso in sicer na sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 752/2007). Pravni zaključki o varstvu pričakovanih pravic ter upoštevanju načela enakosti pred zakonom in prepovedi retroaktivnosti v smislu določbe 155. člena Ustave RS prav tako temeljijo na v sodni praksi že utrjenih stališčih (glej že navedeno odločbo VIII Ips 224/2000). Pritožbeno sodišče k navedenim izčrpnim pravnim stališčem prvostopnega sodišča zgolj še dodaja, da ob povedanem niti ni pomembno, za kakšno pogodbeno razmerje je šlo med pravdnima strankama in sicer ali za že omenjeno zavarovalno pogodbo ali pa za družbeno pogodbo, ki jo zatrjuje tožena stranka. V teoriji je izraženo stališče, da bi družbeniki o spremembi pogodbe lahko odločali le soglasno, z večino glasov pa le, če bi bilo večinsko odločanje izrecno dovoljeno že v pogodbi. Sprememba pa ne bi smela diskriminatorno obremeniti katerega od družbenikov ali mu odvzeti pravic, ki jih ima po pogodbi. V takem primeru bi moral biti sicer večinski sklep sprejet ob soglasju prizadetega družbenika (1). Torej tudi če bi bilo potrebno predmetno pogodbo opredeliti kot družbeno pogodbo, bi še vedno veljal pravni zaključek, da so pravila iz leta 2008, sprejeta brez soglasja tožnika, diskriminatorno posegla v njegove dogovorjene pričakovane pravice, zaradi česar so bila tudi v nasprotju z načelom varstva zaupanja v pravo. Torej tudi če bi šlo za societatno razmerje med pravdnima strankama, bi moralo biti že v sami prvotni pogodbi določena možnost, oziroma pravica tožene stranke, da enostransko v škodo druge pogodbene stranke – tožeče stranke spreminja vsebino svojih pogodbenih obveznosti. Da naj bi si izgovorila takšno pravico oziroma takšen poseg v pričakovane pravice tožeče stranke, pa tudi sama tožena stranka ne zatrjuje. Zanjo torej tudi v spornem primeru velja načelo (pacta sunt servanda) iz 17. člena ZOR. V skladu s to določbo so bili udeleženci v obligacijskem razmerju dolžni izpolniti svojo obveznost in so ves čas odgovarjali za njeno izpolnitev. Obveznost pa je lahko ugasnila samo s soglasno voljo udeležencev v obligacijskem razmerju ali pa na podlagi zakona. Ob povedanem je moralo pritožbeno sodišče v tem delu zavrniti pritožbo ter potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Pač pa je utemeljena pritožba, v kolikor se nanaša na stroškovno odločitev. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da tožeča stranka ni uspela s primarnim tožbenim zahtevkom za plačilo zneska 5.296,90 EUR s pripadki. Ob pravilnem upoštevanju deljenega uspeha v tej pravdi ene in druge pravdne stranke pa je ustrezna stroškovna odločitev takšna, da vsaka stranka nosi svoje stroške prvostopnega postopka (2. odstavek 154. člena ZPP). Zato je moralo v tem delu pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter spremeniti stroškovno odločitev kot to izhaja iz izreka te pritožbene odločbe (5. alinea 1. odstavka 358. člena ZPP).

Ker je tožena stranka s pritožbo uspela v sorazmerno majhnem delu in sicer le glede odločitve o stroških postopka, zaradi česar pa tudi niso nastali posebni stroški s pritožbo, je pritožbeno sodišče odločilo, da nosi sama stroške pritožbenega postopka (3. odstavek 154. člena ZPP).

(1) Glej dr. N. Plavšak in drugi: „Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 4. knjiga, avtor komentarja: dr. Bojan Zabel.