Jedro

Pri odmeri pokojnine tožniku, ki je bil uživalec pokojnine po predpisih, ki so veljali do uveljavitve ZPIZ-1, in ki se je nato ponovno vključil v zavarovanje, je treba uporabiti 417. člen ZPIZ-1, ki govori o ponovni odmeri oz. odstotnem povečanju pokojnin uživalcem pokojnine po prejšnjih predpisih.

Ob pravilni uporabi 417. člena ZPIZ-1 je po prenehanju zavarovanja mogoče tožniku kot uživalcu polovične predčasne pokojnine priznati pokojnino v zakoniti višini le ob odstotnem povečanju že priznane pokojninske dajatve, uveljavljane po prejšnjih predpisih.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo tako, da je odpravilo drugostopenjsko odločbo št. ... z dne 22. 12. 2011 in kot pravilno ter zakonito potrdilo prvostopenjski posamični upravni akt št. ... z dne 27. 9. 2011, s katerim je tožniku od 1. 7. 2011 dalje priznana pravica do starostne pokojnine v znesku 668,66 EUR na mesec (I. točka izreka). Hkrati je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti 508,62 EUR stroškov postopka, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi zmotno uporabljenega materialnega prava. Predloga spremembo v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka in potrditev drugostopenjskega posamičnega upravnega akta, oziroma podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da 417. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki ureja ponovno odmero ali odstotno povečanje starostne pokojnine, v konkretnem primeru ni uporabljiv. Ta določba ne more urejati odstotnega povečanja ali nove odmere predčasnih pokojnin, ki ga ni določal noben predpis, ZPIZ-1 pa predčasne pokojnine niti ne pozna. Tudi po prejšnjih predpisih je mogoče povečati le starostno in ne predčasne pokojnine. Tožnik je ob uživanju delne predčasne pokojnine v ponovnem zavarovanju dopolnil 40 let pokojninske dobe, zato iz tega razloga ni mogoče ponovno odmerjati ali povečevati predčasne pokojnine, saj je izpolnil pogoj za starostno pokojnino po ZPIZ-1. Ker pa je odmera starostne pokojnine po ZPIZ-1 manj ugodna, mu je z izpodbijanim drugostopenjskim upravnim aktom zakonito priznana usklajena predčasna pokojnina v znesku 620,90 EUR na mesec od 1. 7. 2011 dalje.

Tožnik v pisnem odgovoru prereka navedbe tožene stranke. Meni, da je izpodbijana sodba zakonita in predlaga zavrnitev pritožbe.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana sodba izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz drugega odst. 350. člena v zvezi z 339. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Sodba vsebuje bistveno pravilne dejanske in pravne razloge, zaradi česar je v zvezi s pritožbo potrebno poudariti predvsem naslednje.

Iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča, ki so v skladu z razpoložljivim listinskim dokaznim gradivom, izhaja, da je bila tožniku pri dopolnjenih 62 letih starosti in 36 letih, 8 mesecih in 12 dneh pokojninske dobe od 18. 9. 1997 dalje priznana pravica do predčasne pokojnine po tedaj veljavnem Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju iz leta 1992 ter od 18. 12. 2002 dalje dajatev ponovno odmerjena brez zmanjšanja zaradi predčasnega odhoda v pokoj. Ker se je tožnik s 1. 5. 2003 reaktiviral za polovični delovni čas, mu je bila od istega dne dalje izplačevala predčasna pokojnina v polovičnem znesku. Takšna dajatev je bila izplačevana vse do 30. 6. 2011, ko se je odjavil iz zavarovanja in 27. 6. 2011 vložil zahtevo za priznanje starostne pokojnine, o kateri je bilo odločeno s posamičnima upravnima aktoma, ki sta predmet presoje v tem sodno socialnem sporu.

S prvostopenjsko odločbo z dne 27. 9. 2011, izdano ob uporabi 417. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-1) je bila tožniku priznana pravica do starostne pokojnine od 1. 7. 2011 dalje v znesku 668,66 EUR na mesec. Z drugostopenjskim upravnim aktom z dne 22. 12. 2011 je bila v postopku revizije odločitev prvostopenjskega organa spremenjena tako, da je izrečeno, da ima tožnik od 1. 7. 2011 dalje pravico do predčasne pokojnine v znesku 620,90 EUR na mesec. Drugostopenjski organ tožene stranke je namreč ugotovil, da starostna pokojnina ob dopolnjenih 70 letih in 9 mesecih starosti ter 40 letih, 9 mesecih in 12 dneh pokojninske dobe, odmerjena po 50. v zvezi s 409. členom ZPIZ-1 v višini 84 % od 18 letnega povprečja plač na dan 1. 7. 2011 znaša 542,31 EUR. Ker je za tožnika ugodneje izplačevanje že priznane in valorizirane oz. usklajene predčasne pokojnine, odmerjene v višini 78 % od pokojninske osnove, izračunane na podlagi 10 letnega mesečnega povprečja plač, mu je bila z izpodbijanim drugostopenjskim upravnim aktom od 1. 7. 2011 dalje priznana ta pokojninska dajatev v znesku 620,90 EUR na mesec.

Vendar je z izpodbijano sodbo drugostopenjska odločba utemeljeno odpravljena in ob pravilni uporabi materialnega prava kot zakonita potrjena prvostopenjska odločba iz razlogov, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

Tožena stranka v pritožbi sicer pravilno poudarja, da ZPIZ-1 pravice do predčasne pokojnine ne pozna, in da je prej veljavni Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-92) zavarovancem, ki ob upokojitvi niso imeli polne pokojninske dobe, za čas ponovnega zavarovanja zagotavljal odstotno povečanje že uveljavljene starostne pokojnine ali novo odmero starostne pokojnine, ne pa tudi predčasne pokojnine. Navedena ureditev je bila povsem jasna in določna. Še bolj eksplicitno je bilo to vprašanje urejeno v tretjem odstavku 76. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 27/83; v nadaljevanju ZPIZ-83), v katerem je bilo izrecno predpisano, da se uživalcem predčasne pokojnine čas ponovnega zavarovanja ne šteje za odstotno povečanje že uveljavljene pokojninske dajatve ali za novo odmero predčasne pokojnine.

Ne glede na navedeno pa je v okoliščinah konkretnega primera potrebno zadevo presojati po 417. členu ZPIZ-1 iz materialno pravnih razlogov, kot jih je utemeljilo že prvostopenjsko sodišče. Gre za ureditev vprašanja ponovnega odmerjanja oz. odstotnega povečanja pokojnin, priznanih uživalcem po prejšnjih predpisih. V navedenem členu je jasno predpisana ponovna odmera ali odstotno povečanje delne pokojnine, priznane uživalcem po prejšnjih predpisih, in sicer na način, da se upošteva naknadno dopolnjena zavarovalna doba, pa tudi plače v primeru, če bi bilo to za uživalca ugodneje. ZPIZ-1 v 417. členu ne ločuje uživalcev različnih vrst pokojnin. To pa pomeni, da je pri interpretaciji in uporabi tega določila potrebno izhajati iz splošne določbe 8. člena istega zakona, ki opredeljuje oz. definira pomen posameznih izrazov. Po definiciji iz 8. člena ZPIZ-1 je uživalec pokojnine oseba, ki ima v skladu z zakonom ali mednarodnim sporazumom pravico do uživanja katerekoli vrste pokojnine, in sicer starostne, invalidske ali družinske pokojnine, vključno s predčasno pokojnino. Takšen način razlage 417. člena ZPIZ-1 je pritožbeno sodišče že uporabilo v istovrstni zadevi(1) in enako tudi Vrhovno sodišče RS(2). To pa pomeni, da je tudi v okoliščinah konkretnega primera ob pravilni uporabi 417. člena ZPIZ-1 po prenehanju zavarovanja mogoče tožniku kot uživalcu polovične predčasne pokojnine priznati pokojnino v zakoniti višini le ob odstotnem povečanju že priznane pokojninske dajatve, uveljavljanje po prejšnjih predpisih.

Zakonske ureditve, ki jo je potrebno uporabiti v konkretni zadevi, ni mogoče razlagati na način, kot se zavzema tožena stranka. V kolikor bi zakonodajalec uživalce predčasnih pokojnin ob prenehanju zavarovanja imel namen obravnavati drugače, bi moral za to skupino vprašanje ponovnega odmerjanja pokojnine posebej urediti, jih torej izrecno zaključiti. Ker za drugačno obravnavanje in odmero predčasnih pokojnin ob naknadno dopolnjeni zavarovalni dobi v ZPIZ-1 ni nobene zakonske podlage, materialno pravnemu razlogovanju tožene stranke ni mogoče slediti.

Zaradi vsega obrazloženega, ko je sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava drugostopenjski izpodbijani upravni akt utemeljeno odpravilo in hkrati kot pravilno in zakonito potrdilo prvostopenjsko odločbo z dne 27. 9. 2011, je bilo potrebno na temelju 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in vključno s stroškovnim izrekom, potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Op. št. (1): Sodba VDSS opr. št. Psp 249/2011 z dne 13. 10. 2011 Op. št. (2): Sodba VSRS opr. št. VIII Ips 23/2012 z dne 17. 12. 2012