Jedro

Materialnopravno podlago tožbenemu zahtevku predstavlja (tudi) določilo 54. člena Splošnih pogojev, ne glede na to da tožnik kot tretji ni bil pogodbena stranka zavarovalne pogodbe. To določilo je po vsebini zavarovanje pred odgovornostjo (964. in 965. člen OZ). Tretji kot oškodovanec vstopi v zavarovalno razmerje v trenutku nastanka zavarovalnega primera in ima kot upravičenec lastno pravico in direktno tožbo do zavarovalnice, vendar le v obsegu, ki ga določa zavarovalna pogodba. Vsebina zavarovalne pogodbe in splošni pogoji kot njen sestavni del so torej (primarno) materialno pravo, ki v razmerju med oškodovancem in zavarovalnico narekuje presojo, ali je zavarovalni primer nastal in kakšna oziroma kolikšna škoda je krita.

Vendar pa so Splošni pogoji (le) del materialnega prava, drugi del materialnega prava, ki ga je treba pri zavarovanju proti odgovornosti uporabiti, pa so določila OZ o odškodninski odgovornosti. Z zavarovanjem proti odgovornosti je zavarovanec varovan pred odškodninskimi zahtevki tretjih in v tem je tudi primarni pomen tovrstnega prostovoljnega zavarovanja ne glede na to, da ima pomembno vlogo tudi v zaščiti oškodovanca. V naslednjem koraku je zato treba presoditi, ali bi imel oškodovanec utemeljen odškodninski zahtevek zoper zavarovanca.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

**Oris zadeve in ugotovljeno dejansko stanje**

1. Tožnik od tožene zavarovalnice zahteva povrnitev škode, ki jo je utrpel pri njenem zavarovancu, s katerim ju druži zanimanje za štirikolesnike. Dne 6. 3. 2016 je prišel k zavarovancu v njegovo garažo, da mu bo pokazal, kako se na štirikolesnik namesti vitlo. Zavarovanec je bil že sredi dela in je tožnika prosil za pomoč pri vrtanju druge luknje v nosilec na prednji del štirikolesnika. Tožnik je prijel kovinski del, ki ga je bilo treba pričvrstiti, in ko je zavarovanec zavrtal, se je odlomil del svedra in priletel tožniku v oko.

2. Šlo je za sosedsko, prijateljsko pomoč, pri kateri se dela loti vsak po svoje in tudi sam poskrbi za zaščitno opremo. Zaščitnih očal nista imela. Do odloma svedra ni prišlo zaradi nepravilne hitrosti, nepravilnega kota, napačnega ali dotrajanega svedra ali prevelikega pritiska, je pa lahko vse to prispevalo k zlomu. Vzrok za zlom svedra je bil v nepričakovanem premiku dveh kosov materiala, bodisi osnovnega profila, na katerega se je pričvrstila vitla, bodisi nosilca. Tožnik na vrtanje ni imel vpliva, imel pa je vpliv na način, kako je držal profil. Na premik je lahko vplival bodisi tožnik bodisi zavarovanec.

**Odločitev in nosilni razlogi sodišč prve in druge stopnje**

3. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek. Presodilo je, da ni podana niti objektivna odgovornost niti subjektivna odgovornost zavarovanca toženke. Prva ne zato, ker ročni električni vrtalni stroj ni nevarna stvar, vrtanje z njim pa ne nevarna dejavnost, druga pa ne, ker je zavarovanec tožene stranke uporabil ustrezen sveder, dela se je lotil kot običajno in že tudi zvrtal eno luknjo. Tožnik je vedel, kaj zavarovanec dela, prostovoljno je pristopil in pomagal. Videl je, da opravlja delo brez zaščitnih sredstev in je prostovoljno prevzel tveganje nastopa morebitnih negativnih posledic. Noben ni pričakoval, da se bo sveder odlomil. Odlomil se je nenadoma, kar ni običajna posledica vrtanja v kovino, in nepričakovano. Za oba je bil škodni dogodek čisto presenečenje, čeprav bi določene posledice takšnega ravnanja objektivno gledano lahko predvidela oba. Predvidela bi lahko opilke, morebiten zdrs vrtalnega stroja, zdrs materiala, zloma svedra pa ne. Ker v ravnanju zavarovanca toženke sodišče prve stopnje ni zaznalo protipravnosti, je tožbeni zahtevek tako na podlagi prvega odstavka 131. člena kot na podlagi drugega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) zavrnilo (17. točka obrazložitve sodbe prve stopnje).

4. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje. Najprej je pritrdilo razlogom sodišča prve stopnje, da ni podana objektivna odškodninska odgovornost zavarovanca toženke. Med toženko in njenim zavarovancem sklenjeno zavarovalno pogodbo DOM AS št. 10011775526 s Splošnimi pogoji DOM-01/009 je štelo bistveno za presojo toženkine pasivne legitimacije, ne pa za materialnopravno podlago za odločitev v zadevi. Tožnik ni stranka oziroma podpisnik zavarovalne pogodbe, zato pogodba ne vzpostavlja pravnega razmerja med njim in toženko (7. točka obrazložitve sodbe druge stopnje). Zato je sodišče prve stopnje pravilno škodnega dogodka ni presojalo po prvem odstavku 54. člena Splošnih pogojev, temveč po določbah OZ o odškodninski odgovornosti. Pritrdilo je tudi zaključkom sodišča prve stopnje, da je bil škodni dogodek za tožnika in zavarovanca toženke čisto presenečenje. Zavarovanec je ravnal kot vsak običajno skrben laik, ki se dela loti v domači garaži. Tožnik bi lahko prošnjo za pomoč zavrnil. Tudi po presoji sodišča druge stopnje tako protipravnega ravnanja in odgovornosti za nastalo škodno posledico zavarovancu toženke ni mogoče očitati.

**Dopuščeno pravno vprašanje**

5. S sklepom II DoR 478/2022 z dne 11. 1. 2023 je Vrhovno sodišče na predlog tožnika dopustilo revizijo glede vprašanja, ali bi sodišči prve in druge stopnje morali pri presoji odgovornosti zavarovanca tožene stranke za škodni dogodek oziroma tožniku nastalo škodo kot del materialnega prava upoštevati določila 54. člena Splošnih pogojev Dom AS 01-DOM-01/09, ki so del zavarovalne police št. 10011775526, ki določa, da zavarovanje krije škodo zaradi civilnopravnih odškodninskih zahtevkov, ki jih tretje osebe uveljavijo proti zavarovalnici, zaradi nenadnega in presenetljivega dogodka, in sicer kot odgovornost zavarovanca kot fizične osebe v vsakdanjem življenju za škodo, ki nastane tretjim osebam, in bi to predstavljalo primarno materialnopravno osnovo za odločanje.

**Revizija**

6. Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, je nato tožnik pravočasno vložil revizijo in predlagal, naj Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbi ugodi in sodbo prve stopnje spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, oziroma da sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče prve stopnje odgovornosti tožene stranke ni presojalo na podlagi 54. člena Splošnih pogojev, ampak po določilih OZ, temu pa je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje. Materialno pravo sta zato uporabili napačno. Zavarovanje po pogodbi krije škodo zaradi civilnopravnih odškodninskih zahtevkov, ki jih tretje osebe (v tem primeru tožnik) uveljavljajo proti zavarovancu zaradi nenadnega in presenetljivega dogodka, ki ima za posledico poškodovanje oseb, kar se je tožniku tudi zgodilo. Tožnik se ne strinja, da so splošni pogoji pomembni le za vprašanje pasivne legitimacije toženke, ki nikoli ni bila sporna. Tudi toženka pogojev ni vložila v spis zaradi presoje tega vprašanja, ampak zaradi vprašanja njene odgovornosti oziroma odgovornosti njenega zavarovanca. Do dogodka je prišlo na nenaden in presenetljiv način zaradi neustreznega vrtanja zavarovanca. Tako je podana predpostavka protipravnosti ravnanja zavarovanca toženke. Tožniku se za nastanek škodnega dogodka ne more nič očitati. Izključno ravnanje zavarovanca toženke je tožniku povzročilo škodo. Določilo 54. člena Splošnih pogojev se nanaša na odgovornost zavarovanca kot fizične osebe v vsakdanjem življenju, kamor spada tudi vrtanje z vrtalnim strojem, za škode, ki se zgodijo tretjim. Četudi tožnik ni bil stranka zavarovalne pogodbe, to ne pomeni, da se Splošni pogoji za vprašanje odgovornosti ne upoštevajo. Škodni dogodek ustreza nenadnemu in presenetljivemu dogodku, ki je imel za posledico poškodovanje tožnika kot tretje osebe. Tudi po mnenju sodnega izvedenca zavarovalna pogodba pokriva točno takšne nepredvidene dogodke v domačem okolju in zavarovanci ravno zaradi takšnih dogodkov sklepajo zavarovalne pogodbe. Ravno ta nenaden in presenetljiv dogodek je bil zavarovan, torej takšno laično delo zavarovanca in njegovo malomarno ravnanje pri delu z vrtalnim strojem. Odločitev v zadevi bo torej dala odgovor na vprašanje, ali je treba pri odločanju o odškodnini tretjega na podlagi zavarovalne pogodbe za dom primarno upoštevati zavarovalno pogodbo in splošne pogoje, ki so njen del, ali ne.

**Odgovor na revizijo**

7. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

**Odločitev Vrhovnega sodišča**

8. Revizija ni utemeljena.

9. Ni spora, da sta toženka in njen zavarovanec sklenila zavarovalno pogodbo, katere sestavni del so Splošni pogoji DOM-01/009 (že doslej in tudi v nadaljevanju Splošni pogoji). Gre za premoženjsko zavarovanje (zavarovanje nepremičnin in premičnin), ki vključuje tudi zavarovanje odgovornosti. Določilo 54. člena Splošnih pogojev z naslovom „Odgovornost“ v prvem odstavku določa: „Zavarovanje krije škodo zaradi civilnopravnih odškodninskih zahtevkov, ki jih tretje osebe uveljavljajo proti zavarovancu, zaradi nenadnega in presenetljivega dogodka, ki ima za posledico poškodovanje oseb (telesne poškodbe, obolenje ali smrt) in/ali poškodovanje stvari (uničenje, izginitev ali poškodba stvari). Zavarovanje krije odgovornost zavarovanca kot fizične osebe v vsakdanjem življenju izven opravljanja svoje pridobitne dejavnosti za škode:...“ V nadaljevanju so naštete dejavnosti, iz katerih nastale škode so krite z zavarovanjem. Za obravnavani primer bi bil najustreznejši v točki 1 opredeljen opis škod, „ki jih [zavarovanec] povzroči pri ukvarjanju z ljubiteljsko dejavnostjo (konjički), ki ne služi v pridobitne namene.“

10. Tožnik ima prav, da materialnopravno podlago njegovemu zahtevku predstavlja (resda tudi) citirano določilo Splošnih pogojev, ne glede na to da sam kot tretji ni bil pogodbena stranka zavarovalne pogodbe. Določilo 54. člena Splošnih pogojev je po vsebini zavarovanje pred odgovornostjo (964. in 965. člen OZ) kot vrsta premoženjskega zavarovanja. S tem zavarovanjem se zavarovanec zavaruje pred odškodninskimi zahtevki tretjih, tretji – oškodovanec pa pri takem zavarovanju pridobi lastno pravico zahtevati povrnitev škode in direktno tožbo do zavarovalnice (965. člen OZ). V primeru zavarovanja odgovornosti pravo torej odstopa od načela relativnosti obligacijskega razmerja, a zavarovalnica je zavezana povrniti oškodovancu škodo le, če je zavarovanec zanjo odgovoren, in le pod pogoji in v obsegu, ki jih določita sklenitelja zavarovalne pogodbe. V obravnavanem primeru gre namreč za prostovoljno zavarovanje proti odgovornosti, kar pomeni, da v sferi skleniteljev zavarovanja ostaja izbira zavarovanih rizikov (kaj pomeni zavarovalni primer oziroma pred katerimi odškodninskimi zahtevki se zavarovanec zavaruje) in obseg zavarovanja (ali zavarovalna vsota krije vso škodo ali pa le njen del). Čeprav je treba ločiti razmerje, ki izhaja iz sklenjene zavarovalne pogodbe (pogodbeno razmerje), od razmerja med oškodovancem in zavarovalnico, pa tretji kot oškodovanec vstopi v zavarovalno razmerje v trenutku nastanka zavarovalnega primera in ima kot upravičenec lastno pravico in direktno tožbo do zavarovalnice, vendar le v obsegu, ki ga določa zavarovalna pogodba. Vsebina zavarovalne pogodbe in splošni pogoji kot njen sestavni del so torej (primarno) materialno pravo, ki v razmerju med oškodovancem in zavarovalnico narekuje presojo, ali je zavarovalni primer nastal in kakšna oziroma kolikšna škoda je krita.

11. Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje je torej pozitiven: Sodišči prve in druge stopnje bi morali kot del materialnega prava upoštevati Splošne pogoje in njihov 54. člen. Vendar pa pozitiven odgovor še ne narekuje (nujno tudi) ugoditev reviziji. Splošni pogoji so (le) del materialnega prava, drugi del materialnega prava, ki ga je treba pri zavarovanju proti odgovornosti uporabiti, pa so določila OZ o odškodninski odgovornosti. Z zavarovanjem proti odgovornosti je zavarovanec varovan pred odškodninskimi zahtevki tretjih in v tem je tudi primarni pomen tovrstnega prostovoljnega zavarovanja ne glede na to, da ima pomembno vlogo tudi v zaščiti oškodovanca. V naslednjem koraku je zato treba presoditi, ali bi imel oškodovanec utemeljen odškodninski zahtevek zoper zavarovanca. V tej smeri revizija niti ni bila dopuščena, glede na ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, da je šlo za nenaden, nepričakovan in presenetljiv dogodek ter da je bil vzrok za odlom svedra v premiku dveh kosov materiala, na kar sta lahko vplivala tako tožnik kot zavarovanec, pa je logičen njun zaključek o neobstoju protipravnosti ravnanja zavarovanca toženke kot enega od potrebnih elementov odškodninske obveznosti. Določilo prvega odstavka 54. člena Splošnih pogojev res govori o nenadnem in presenetljivem dogodku, ki ima za posledico poškodovanje oseb in/ali stvari, kot ves čas poudarja tožnik. Ne glede na tak zapis pa naslovitev določila in nadaljnji tekst kažeta, da gre za zavarovanje odškodninske odgovornosti zavarovanca za škodo, ki jo povzroči tretjim, in tako določilo skladno razumeta tudi obe pravdni stranki. Dikcija 54. člena Splošnih pogojev o nenadnosti in presenetljivosti dogodka tako pravzaprav opredeljuje zgolj to, kar je zakonska definicija zavarovalnega primera, torej da gre za bodoč, negotov in od izključne volje pogodbenikov neodvisen dogodek (prvi odstavek 922. člena OZ). Na tako presojo drugačno mnenje izvedenca ne more vplivati. Izvedenec sodniku s svojim strokovnim znanjem posreduje svoje ugotovitve o dejstvih, medtem ko presoja pravnih vprašanj vedno ostaja sodniku – in presoja protipravnosti in s tem povezane odškodninske odgovornosti to nedvomno je.

12. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP) in s tem tudi v njej vsebovano zahtevo za povrnitev revizijskih stroškov.

13. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločbo je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).