Jedro

Dejstvo je, da med tožnikom in toženkinim zavarovancem ni šlo za podrejeno razmerje delodajalca in delavca, v katerem je delavec dolžan opraviti odrejeno mu delo, delodajalec pa je dolžan zagotoviti varne delovne pogoje v skladu z zakonodajo. Pravil in materialnopravnih določb, ki bi predpisovale in urejale delo posameznikov (z ročnim električnim vrtalnikom) na domu, ni. Velja le splošno pravilo o prepovedi povzročanja škode po 10. členu OZ.

Nastanek škodne posledice za tožnika in toženkinega zavarovanca v konkretnem primeru ni bil predvidljiv, zato ni podana protipravnost (opustitvenega) ravnanja toženkinega zavarovanca. Objektivno predvidljiva posledica vrtanja v kovino so opilki, ki pri tem nastanejo, zlom svedra ročnega električnega vrtalnika, ki je namenjen prav takšnemu vrtanju, pa ne. Pomembno je, da pri delu z ročnim električnim vrtalnikom ne gre za izpostavljenost neobičajni škodni nevarnosti, ki je imetnik oziroma obratovalec kljub ustrezni skrbnosti ali natančnim pravilom za izvajanje ne more imeti vedno pod nadzorom. Tožnikova poškodba torej ni posledica uporabe nevarne stvari, oziroma dejavnosti, iz katere bi izhajala večja škodna nevarnost.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 20.950 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Glede pravdnih stroškov, ki jih bo tožnik dolžan povrniti toženki, je napovedalo izdajo posebnega sklepa po pravnomočnosti sodbe.

2. Tožnik izpodbija sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo po temelju ustrezno spremeni (ter zadevo vrne sodišču prve stopnje zaradi odločanja o višini odškodnine), oziroma podredno, jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da zavarovanje po zavarovalni pogodbi, ki je predmet tega postopka, krije škodo zaradi civilnopravnih odškodninskih zahtevkov, ki jih tretje osebe uveljavljajo proti zavarovancu zaradi nenadnega in presenetljivega dogodka, ki ima za posledico poškodovanje oseb. To se je zgodilo v konkretnem primeru. Do dogodka je prišlo na nenaden in presenetljiv način in takšnega poškodovanja ni pričakoval. Toženkin zavarovanec je zaradi neustreznega in nepravilnega vrtanja, ob sicer že problematičnem svedru, povzročil nastanek škode in je tako podana predpostavka protipravnosti njegovega ravnanja. Ko sklepa zavarovalne pogodbe za zavarovanje doma, mora toženka pričakovati, da bodo nastopili škodni dogodki ter da zavarovanci zaradi tega tudi sklepajo zavarovalne pogodbe. Sodišče prve stopnje ni ustrezno upoštevalo izvedenskega mnenja (ki ga tožnik v pritožbi povzema), oziroma ga je presojalo selektivno in parcialno. Izvedenec je ugotovil, da je lahko prišlo do škodnega dogodka, torej, da se toženkin zavarovanec vrtanja ni lotil pravilno. Izvedenec ni mogel povedati, kaj se je zgodilo, saj tega ni videl, je pa navedel razloge, zaradi katerih je prišlo do škodnega dogodka ter kako bi se toženkin zavarovanec moral vrtanja pravilno lotiti. Z dovolj veliko stopnjo verjetnosti je dokazal, da je do škodnega dogodka prišlo zaradi nepravilnega (protipravnega) ravnanja toženkinega zavarovanca. Na slednjem, ki je prosil tožnika za pomoč, je bilo, da mu priskrbi zaščitna očala, da štirikolesnik ustrezno namesti in da se samega vrtanja loti pravilno, s pravilno nastavitvijo vrtalnika in tudi predhodno preveritvijo ustreznosti in primernosti svedra, kot tudi načina in izvedbe samega vrtanja, da ne bi pri tem prišlo do poškodbe tožnika. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek na podlagi objektivne odgovornosti. Vrtanje luknje v kovinsko cev z ročnim električnim vrtalnim strojem na štirikolesniku, ko je toženkin zavarovanec pri tem moral biti sklonjen glede na višino štirikolesnika, se je pokazalo za dejavnost, ki je postala nevarna, zlasti glede na okoliščine primera. Podana je krivdna odgovornost toženkinega zavarovanca, možno pa je govoriti tudi o njegovi objektivni odgovornosti za tožniku nastalo škodo.

3. Toženka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik zahteva plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel v škodnem dogodku 6. 3. 2016. Toženkin zavarovanec je tega dne v svoji garaži z ročnim električnim vrtalnikom vrtal luknjo v kovinsko cev svojega štirikolesnika. Del kovinskega svedra se je ob tem odlomil in tožniku priletel v oko ter ga poškodoval. Tožnik je svoj zahtevek utemeljeval z objektivno in krivdno odškodninsko odgovornostjo toženkinega zavarovanca.

6. Pritožbeno sodišče v tej zadevi odloča drugič. Že v sklepu I Cp 334/2021 je zavzelo stališče, da ni podlage za objektivno odškodninsko odgovornost toženkinega zavarovanca, saj ročni električni vrtalnik, namenjen domači uporabi, ni nevarna stvar, delo z njim pa ne nevarna dejavnost. Ob tem je pojasnilo, da je neka stvar ali dejavnost nevarna, če ima dve lastnosti: statistično večjo možnost nastanka škode kot običajno in to, da potencialno grozeča škoda ne bo majhna. Objektivna odškodninska odgovornost je praviloma podana takrat, ko je stvar ali dejavnost nevarna sama po sebi (ne glede na način uporabe), in mora biti pridržana za tiste primere, ko gre za tako zelo nevarne stvari ali dejavnosti, da jih kljub veliki skrbnosti (skrbnem nadzoru ali natančnim navodilom za uporabo) ni mogoče imeti vedno pod svojim nadzorom in tako tudi ni mogoče pravočasno odvrniti nesreče. Okoliščina, da ročni vrtalnik poganja električna sila, sama po sebi še ne utemeljuje presoje, da gre za nevarno stvar. Takšne presoje tudi ne utemeljuje okoliščina, da je toženkin zavarovanec z vrtalnikom obdeloval kovino. Pomembno je, da pri delu z ročnim električnim vrtalnikom ne gre za izpostavljenost neobičajni škodni nevarnosti, ki je imetnik oziroma obratovalec kljub ustrezni skrbnosti ali natančnim pravilom za izvajanje ne more imeti vedno pod nadzorom. Tožnikova poškodba torej ni posledica uporabe nevarne stvari, oziroma dejavnosti, iz katere bi izhajala večja škodna nevarnost. 7. Med toženko in njenim zavarovancem sklenjena zavarovalna pogodba Dom As št. 0000 s Splošnimi pogoji DOM-01/009 je bistvena za presojo toženkine pasivne legitimacije, ne predstavlja pa materialnopravne podlage za odločanje v tej zadevi. Tožnik ni stranka oziroma podpisnik zavarovalne pogodbe, zato slednja ne vzpostavlja pravnega razmerja med njim in toženko. Pravilno je ravnanje sodišča prve stopnje, ki škodnega dogodka ni presojalo po prvem odstavku 54. člena Splošnih pogojev DOM-01/009, temveč po določbah Obligacijskega zakonika (OZ) o odškodninski odgovornosti.

8. Tožnik vztraja, da je do škodnega dogodka prišlo zaradi neustreznega in nepravilnega vrtanja toženkinega zavarovanca z ročnim električnim vrtalnikom. Sodišče prve stopnje je za razjasnitev (ne)primernosti vrtanja postavilo izvedenca iz varstva pri delu, ki je opisal, kako bi se bilo mogoče vrtanja luknje v kovinsko cev štirikolesnika lotiti bolj ustrezno, a poudaril, da v konkretnem primeru ne gre za delovnopravno razmerje, ampak za pomoč med znanci oziroma delo doma, v domači garaži, kjer se vsak posameznik loti dela na svoj način. Pojasnil je, da nepravilna hitrost vrtanja, morebitna obrabljenost svedra in sila pritiska ne morejo biti glavni vzrok za zlom svedra, lahko pa k temu pripomorejo. Iz izvedenskega mnenja tako izhaja, da morebitno nepravilno vrtanje (izbrana hitrost, sveder in sila pritiska) ni vzrok za nastanek škodnega dogodka. Tega gre po podanem izvedenčevem mnenju iskati v zamiku osnovnega materiala.

9. Tožnik toženkinemu zavarovancu tudi očita, da ni poskrbel za ustrezno zaščito (zaščitna očala). V zvezi s tem je izvedenec pojasnil, da v tem primeru, ko je šlo za prijateljsko pomoč, ne more reči, kdo bi moral komu zagotoviti zaščitna očala. Kar se domačega dela tiče, se vsak sam opredeli, ali jih bo uporabil. Sam pri delu doma uporablja zaščitna očala, ker pozna nevarnosti.

10. Dejstvo je, da med tožnikom in toženkinim zavarovancem ni šlo za podrejeno razmerje delodajalca in delavca, v katerem je delavec dolžan opraviti odrejeno mu delo, delodajalec pa je dolžan zagotoviti varne delovne pogoje v skladu z zakonodajo. Pravil in materialnopravnih določb, ki bi predpisovale in urejale delo posameznikov (z ročnim električnim vrtalnikom) na domu, ni. Velja le splošno pravilo o prepovedi povzročanja škode po 10. členu OZ. Ta določa, da se je vsak dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo. Ne glede na to, da iz pravila izhaja dolžnost vzdržati se aktivnega ravnanja, škoda lahko nastane tudi s pasivnim ravnanjem, torej z opustitvijo. Gre za opustitev dolžnosti opraviti določeno ravnanje za preprečitev ali zmanjšanje škode. Ali bo določena opustitev pripeljala do odškodninske odgovornosti, pa je odvisno od odgovora na vprašanje, ali je objektivno predvidljivo, da bi zaradi nje lahko nastal škodni dogodek. Presoditi je torej treba, ali je v okoliščinah konkretnega primera nastanek škodne posledice bil predvidljiv oziroma, ali bi oseba, ki je dolžnost opustila, ob ustrezni skrbnosti nastanek škode lahko preprečila.

11. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je sveder odlomil nenadoma, kar ni običajna posledica vrtanja v kovino, in tudi nepričakovano. Za tožnika in toženkinega zavarovanca je bil škodni dogodek čisto presenečenje. Sodišče prve stopnje je nadalje presodilo, da bi tožnik in toženkin zavarovanec določene posledice svojega ravnanja lahko objektivno predvidela, in sicer opilke, ki nastajajo ob vrtanju v kovino, morebitni zdrs vrtalnega stroja ali zdrs materiala, kadar ni fiksno pritrjen, ne pa tudi zloma svedra. Niti toženkin zavarovanec niti tožnik eventualnega zloma svedra in nastale škodne posledice objektivno gledano nista pričakovala. Tožnik navedenih ugotovitev sodišča prve stopnje ne izpodbija. Še več, s svojimi pritožbenimi trditvami, da je šlo za nenaden in presenetljiv dogodek, v zvezi s katerim nastalega poškodovanja ni pričakoval, ugotovitve sodišča potrjuje.

12. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da nastanek škodne posledice za tožnika in toženkinega zavarovanca v konkretnem primeru ni bil predvidljiv, zato ni podana protipravnost (opustitvenega) ravnanja toženkinega zavarovanca. Objektivno predvidljiva posledica vrtanja v kovino so opilki, ki pri tem nastanejo, zlom svedra ročnega električnega vrtalnika, ki je namenjen prav takšnemu vrtanju, pa ne. Pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje, da je zavarovanec tožene stranke ravnal kot vsak običajno skrben laik, ki se dela loti v domači garaži. Uporaba zaščitne opreme za delo z ročnim električnim vrtalnim strojem za domačo uporabo ni obvezna. Tožnik zavarovancu tožene stranke tudi ni bil dolžan pomagati pri vrtanju, saj nista bila v delovnopravnem razmerju. Glede na trditve tožnika, da je videl, da se je zavarovanec tožene stranke dela lotil brez zaščitne opreme in nepravilno, bi njegovo prošnjo za pomoč lahko odklonil. Ker tega ni storil, je k vrtanju luknje v kovinsko cev štirikolesnika pristopil prostovoljno. Protipravnega ravnanja in odgovornosti za nastalo škodno posledico zavarovancu tožene stranke tako ni mogoče očitati, zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

13. Pritožbeni razlogi torej niso podani. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo. Pri odločanju ni zagrešilo očitanih niti uradno upoštevnih procesnih kršitev. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

14. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato ni upravičen do povračila pritožbenih stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.