Jedro

Glede na podatke posojilne pogodbe z dne 8. 2. 1995 v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi, po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče pritrditi prvostopenjskemu sklepanju, da prva toženka ni pogodbena stranka in zato ni v nikakršni solidarni zavezi za vračilo spornega posojila. Res je sicer, da zgolj njen odtisnjen pečat na navedeni pogodbi takega njenega statusa ne dokazuje, vendar pa v zvezi z ostalimi očitno nespornimi odločilnimi dejstvi prav ta pečat potrjuje njeno obveznost. Priča A. A., ki je tudi družbenica prvotožene stranke in je sporno pogodbo podpisala, jasno izpove, da je bilo posojilo najeto za zagon trgovine, to je prvotoženke, s tem pa potrjuje tožnikove trditve (teh niti v pritožbi drugotoženec ne zanika). Ne glede na to, da je drugotoženec, kot je ugotovljeno, denar sam prevzel, je torej posojilo bilo najeto za podjetje, ki ga je glede na pogodbo o ustanovitvi te družbe (B2 in prvi odstavek 99. člena ZGD) drugotoženec bil upravičen zastopati, zato na posojilni pogodbi odtisnjeni pečat firme nedvomno pomeni, da je k vrnitvi solidarno s tožencem zavezana. Sodišče prve stopnje je torej navedene listine zmotno presodilo, zato je pritožbeno sodišče na podlagi določila 2. točke 373. člena ZPP prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je tožnikovemu zahtevku tudi zoper prvotoženko kot nerazdelno zavezanko, ugodilo. Tak je smiselno nedvomno tudi toženčev pritožbeni predlog, čeprav sicer govori izrecno le o sozavezi družbenice A. A., ki pa jo očitno istoveti s samo firmo.

Izrek

Pritožbama se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: "Toženca Ž. d.n.o. in B. B. sta nerazdelno dolžna plačati C. C.:

1. znesek 552.152,50 SIT,

2. zakonite zamudne obresti od zneska 409.650,00 SIT od 23.2.1995 do plačila in od zneska 142.502,50 SIT od 1.5.1995 do plačila in

3. stroške postopka v znesku 79.822,40 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 28.10.1998, do plačila, vse v 15. dneh, da ne bo izvršbe." Prvotoženec je dolžan tožniku povrniti njegove pritožbene stroške v znesku 50.645,00 SIT, v 15. dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku zoper drugega toženca in mu tako naložilo, da tožniku plača 552.152,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov, enak zahtevek proti prvi toženi stranki Ž. d.n.o., pa je zavrnilo. Po medsebojnem pobotanju pravdnih stroškov glede na delni tožnikov uspeh mu je naložilo, da prvotoženki povrne 36.600,00 SIT stroškov.

Proti taki odločitvi se pritožujeta tožnik in drugotoženec.

Tožnik sodbo izpodbija v zavrnilnem delu ter v izreku o stroških zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da se spremeni tako, da se zahtevku ugodi tudi zoper prvotoženo stranko, oziroma da se ji iztoževani znesek naloži v nerazdelno plačilo z drugotožencem. Pritožnik meni, da je sodišče spregledalo 1. odstavek 99. člena Zakona o gospodarskih družbah, iz katerega sledi, da je B. B. kot družbenik prve toženke, to je družbe z neomejeno odgovornostjo, upravičen sklepati posle v njenem imenu, saj ni izkazano, da bi bil s pogodbo iz takega zastopanja izvzet. V sporni pogodbi je pod navedbo "posojilojemalec" odtisnjen žig prvotoženke, kar pomeni, da je ta tudi pogodbena stranka. Zaključek sodišča, da navedba, da posojilojemalec B. B., direktor podjetja Ž. d.n.o., garantira s polovico podjetja in osebnim premoženjem, pomeni, da je posojilojemalec samo on, ni mogoč. Ni namreč jasno, zakaj bi v takem primeru bil odtisnjen pečat prve toženke. Iz izpovedi tožnika in priče A. A., ki je tudi družbenica prve toženke, je nedvomno razvidno, da je sporno posojilo šlo za trgovino, ki sta jo s tožencem urejala skupno, precej posojil pa sta tudi že najela in vračala skupaj. Solidarna zavezanka iz sporne posojilne pogodbe je torej tudi prvotoženka.

Drugotoženec B. B. v svoji pritožbi pojasnjuje, da zaradi nepoznavanja predpisov v pogodbi ni navedel, da sta posojilojemalca oba, on in A. A. Iz njenega podpisa je jasno razvidno, da je bila s posojilom seznanjena, čeprav kot zavezanka ni navedena. Zaradi razmerja med njima je bil prepričan, da bosta oba odgovarjala. Denar je bil izposojen in porabljen izključno za začetek poslovanja te trgovine, katere družbenik je bil tudi sam.

Pritožbi sta utemeljeni.

Glede na podatke posojilne pogodbe z dne 8.2.1995 (A2) v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi, po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče pritrditi prvostopenjskemu sklepanju, da prva toženka ni pogodbena stranka in zato ni v nikakršni solidarni zavezi za vračilo spornega posojila. Res je sicer, da zgolj njen odtisnjen pečat na navedeni pogodbi takega njenega statusa ne dokazuje, vendar pa v zvezi z ostalimi očitno nespornimi odločilnimi dejstvi prav ta pečat potrjuje njeno obveznost. Priča A. A., ki je tudi družbenica prvotožene stranke in je sporno pogodbo podpisala, jasno izpove, da je bilo posojilo najeto za zagon trgovine, to je prvotoženke, s tem pa potrjuje tožnikove trditve (teh niti v pritožbi drugotoženec ne zanika). Ne glede na to, da je drugotoženec, kot je ugotovljeno, denar sam prevzel, je torej posojilo bilo najeto za podjetje, ki ga je glede na pogodbo o ustanovitvi te družbe (B2 in člen 99/1 ZGD) drugotoženec bil upravičen zastopati, zato na posojilni pogodbi odtisnjeni pečat firme nedvomno pomeni, da je k vrnitvi solidarno s tožencem zavezana. Sodišče prve stopnje je torej navedene listine zmotno presodilo, zato je pritožbeno sodišče na podlagi določila 2. točke 373. člena ZPP prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je tožnikovemu zahtevku tudi zoper prvotoženko kot nerazdelno zavezanko, ugodilo. Tak je smiselno nedvomno tudi toženčev pritožbeni predlog, čeprav sicer govori izrecno le o sozavezi družbenice A. A., ki pa jo očitno istoveti s samo firmo.

Po spremembi sodbe je tožnik z zahtevkom v celoti uspel, zato mu morata toženca po določilu 1. odstavka 154. člena ZPP povrniti tudi pravdne stroške, ki na prvi stopnji v skladu z veljavno odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 62/98) ter Zakonom o sodnih taksah po predloženem specificiranem stroškovniku znašajo 79.822,40 SIT.

Glede na uspelo pritožbo pa je tožnik upravičen tudi do povrnitve pritožbenih stroškov, ki na navedenih osnovah znašajo 50.645,00 SIT. Povrniti mu jih mora v celoti prvotožena stranka, saj se je drugotoženec v razmerju do nje pritožil v svojo korist, s tako pritožbo pa je uspel.