Jedro

Odpoklic oziroma razrešitev direktorja, ki je z družbo v delovnem razmerju za nedoločen čas, še ne pomeni avtomatično odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V takem primeru lahko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi le v skladu z zakonskimi razlogi in pod pogoji, določenimi v zakonu.

V primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti mora delavcu omogočiti zagovor, razen če obstoje okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči oziroma, če delavec to izrecno odkloni, ali če se neopravičeno ne odzove vabilu na zagovor. Ker v konkretnem primeru te okoliščine niso bile podane, je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, pred katero tožena stranka tožniku ni omogočila zagovora, nezakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi direktorja tožene stranke z dne 16. 3. 2004, s katero je bila tožniku redno odpovedana pogodba o zaposlitvi z dne 26. 7. 1996 iz razloga nesposobnosti. Ugotovilo je, da tožniku na podlagi odpovedi pogodba o zaposlitvi ni prenehala, toženi stranki pa je naložilo, da tožnika pozove na delo ter mu za ves čas, ko ni delal, prizna vse pravice iz dela, vključno s plačo, ki bi jo prejemal, če bi delal, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne zapadlosti posameznega zneska plače v plačilo, to je od 18. v mesecu za pretekli mesec, v roku osmih dni pod izvršbo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 198.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi, kot jih določa zakon od dneva izdaje sodbe do plačila, v roku osmih dni pod izvršbo.

Zoper sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen, tožniku pa naloži povrnitev stroškov postopka s pripadki oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavanje oziroma odločanje sodišču prve stopnje.

Uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, ker ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj je izrek sodbe nerazumljiv, razlogi pa so nejasni. Navaja, da sodišče prve stopnje toženi stranki nalaga, da pozove tožnika na delo, pri tem pa ni navedeno na katero delovno mesto. Tožnik je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za šestletni mandat direktorja, zadnji mandat je trajal od 17. 4. 1998 in mu je potekel 17. 4. 2004. Ker je tožniku mandat že potekel, ne obstaja več nobena pravna podlaga, da ga pozove nazaj na delo, tožnik pa tudi ni predlagal začasne odredbe, da bi do odločitve sodišča ostal na delovnem mestu. Po mnenju tožene stranke je izrek sodbe nepravilen in ga ni mogoče izvršiti, tudi zaradi okoliščine, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, da je bil tožnik v dvojnem položaju. Tožniku je zaradi razrešitve dne 15. 3. 2004 prenehal statusnopravni položaj kot direktorja tožene stranke, iz obrazložitve sodbe izhaja, da na zakonit način. Kljub temu pa sodišče toženi stranki nalaga, da naj ga zaposli v skladu s pogodbo. Izrek sodbe je torej v nasprotju z razlogi sodbe.

Navaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi prišlo do bistvenih kršitev določb postopka, ker naj tožena stranka ne bi tožniku omogočila zagovora (3. odstavek 88. člena Zakona o delovnih razmerjih, ZDR/2002, Ur. l. RS št. 42/2002). Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je tožnik sam dal odpoved pogodbe o zaposlitvi (odstop zaradi različnih interesov z novim družbenikom), čeprav ga je skupščina družbe v nadaljevanju razrešila zaradi slabih poslovnih rezultatov. Skupščina družbe je torej sledila predlogu tožnika in akceptirala odpoved, tako da ga je razrešila z mesta direktorja. Tožnik ni ugovarjal sami razrešitvi, z njo se je strinjal, tožena stranka predloga za razrešitve ni sprejela, temveč mu je odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Navaja, da je tožnik že pred sejo skupščine večkrat pozival naj sprejmejo njegov odstop. Zato je nepravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik šele na seji skupščine izvedel, da bo razrešen s položaja direktorja. Poudarja, da ga na delovno mesto direktorja ne more več postaviti, zato mu je v skladu z 2. točko pogodbe o zaposlitvi ponudila novo pogodbo o zaposlitvi, ki je ustrezala stopnji njegove izobrazbe in delovnim izkušnjam. Tožnik ponujene pogodbe ni sprejel. Tožena stranka je prepričana, da ni prišlo do bistvenih kršitev določb postopka. Neupravičeno je bilo pričakovati, da bi se tožniku omogočil predhodni zagovor. Tožniku je mandat 17. 4. 1998 potekel (pravilno: 17. 4. 2004), zato bi bil tožnik upravičen do pravice iz delovnega razmerja le do 17. 4. 2004 oziroma en mesec od odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Iz pogodbe o zaposlitvi (14. člen) izhaja, da je tožnik v primeru nezakonite razrešitve in prenehanja delovnega razmerja upravičen do 12-ih plač. V nobenem primeru pa ne more zahtevati, da se ga vrne nazaj na delo direktorja. O tem sodba nima razlogov. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004).

V tem individualnem delovnem sporu je tožnik zahteval presojo zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključila, da je v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi prišlo do bistvenih kršitev postopka, ker tožena stranka pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožniku ni omogočila zagovora, zato je zahtevku v celoti ugodilo. V primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi sicer ne gre za nikakršen formalni postopek, pri katerem bi bilo mogoče storiti absolutno bistveno kršitev. ZDR predpisuje le pogoje oziroma dodatne zahteve, ki so namenjene varstvu delavca kot praviloma šibkejše stranke v postopku. Ena od takih zahtev je tudi dolžnost delodajalca, da delavcu omogoči zagovor. Opustitev te dolžnosti ima za posledico nezakonitost odpovedi.

Tožnik je bil pri toženi stranki na podlagi individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 7. 1996 in aneksa št. 1 k pogodbi o zaposlitvi z dne 16. 12. 1998 zaposlen za nedoločen čas. Na seji skupščine dne 15. 3. 2004 je skupščina družbe odpoklicala in razrešila tožnika s funkcije direktorja, odpoved tožnika s funkcije direktorja pa ni bila sprejeta. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je skupščina družbe akceptirala njegovo odpoved. Tožena stranka je dne 16. 3. 2004 tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Obenem mu je ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto, ki ustreza sposobnostim in znanju tožnika. Do podpisa pogodbe o zaposlitvi ni prišlo, zato je tožniku po poteku odpovednega roka in zaključku bolniškega staleža delovno razmerje prenehalo 15. 11. 2004. Odpoklic direktorja oziroma razrešitev, ki je z družbo v delovnem razmerju za nedoločen čas, še ne pomeni avtomatično odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V takem primeru delodajalec lahko odpove pogodbo o zaposlitvi le v skladu z zakonskimi razlogi in pod pogoji, predpisanimi za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka. Ne iz obrazložitve, niti iz izreka sodbe ne izhaja, da se toženi stranki naloži, da tožnika sprejme nazaj na delovno mesto direktorja. Sodišče prve stopnje je toženo stranko zavezal le, da tožnika sprejme nazaj na delo. Z razrešitvijo je nastala situacija, da je prenehala potreba po opravljanju določenega dela (dela direktorja) pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, zato bi mu jo bilo mogoče odpovedati le v skladu z zakonskimi pogoji za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz razlogov nesposobnosti mora delodajalec delavcu omogočiti zagovor, smiselno upoštevaje 1. in 2. odstavek 177. člena ZDR/02, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči oziroma, če delavec to izrecno odkloni, ali če se neupravičeno ne odzove povabilu na zagovor (2. odstavek 83. člena ZDR/02). Tožena stranka odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ni izvedla po določbi 2. odstavka 83. člena ZDR/02, ker tožniku ni omogočila zagovora. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je svojo odločitev o odpovedi pogodbe o zaposlitvi sprejela le na podlagi listinskih dokazov o slabem poslovanju tožene stranke, zato bi bil zagovor tožnika povsem brezpredmeten. Po določbi 2. odstavka 83. člena ZDR/02 mora delodajalec pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti omogočiti zagovor. Te svoje obveznosti je prost, če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči oziroma, če delavec to izrecno odkloni, ali če se neopravičeno ne odzove povabilu na zagovor. Nobeden izmed teh razlogov ni bil podan. Ker tožena stranka ni postopala po navedenem zakonskem določilu, je zaključek sodišča prve stopnje, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, pravilen. Le v primeru, če bi bil postopek redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izveden v skladu z zakonskimi določili, bi se tožena stranka lahko sklicevala na določbo 90. člena ZDR/02, ki ureja pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove. Ker tožena stranka tožniku ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi v postopku in na način, kot jo določa ZDR/02 za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, se tožena stranka ne more sklicevati na določbe 90. člena ZDR/90. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela.