Jedro

Če v pogodbi o zaposlitvi ni drugače določeno, razrešitev poslovodje s strani skupščine družbenikov na podlagi tretjega odstavka 449. člena ZGD pomeni, da tak delavec ne izpolnjuje več pogojev za opravljanje dela poslovodje, zaradi česar ne more izpolnjevati obveznosti iz dotedanje pogodbe o zaposlitvi. Tako že sama razrešitev oziroma odpoklic poslovodje d.o.o., ki ni predmet delovnega spora, z vidika pogodbe o zaposlitvi za to delovno mesto lahko pomeni utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu določb 2. alineje prvega odstavka 88. člena ZDR (razlog nesposobnosti).

V primeru, ko stranki v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi na razlog odpovedi ne moreta več vplivati, in ko zagovor v tem pogledu ne more imeti smisla, bi bilo v skladu z drugim odstavkom 83. člena ZDR od delodajalca neutemeljeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor.

V konkurenci možnosti zaposlitve na drugem prostem ustreznem delovnem mestu in drugem prostem neustreznem delovnem mestu ima delavec pravico do sklenitve nove pogodbe za ustrezno delovno mesto.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v skladu s tožnikovim zahtevkom razveljavilo odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku 16. 3. 2004, ugotovilo, da na podlagi te odpovedi tožnikova pogodba o zaposlitvi z dne 26. 7. 1996 s kasnejšimi aneksi ni prenehala ter toženi stranki naložilo, da tožnika pozove na delo in mu za ves čas, ko ni delal, prizna pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačo, ki bi jo prejemal, če bi delal, z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroški postopka. Ugotovilo je, da je bil tožnik poslovodja (direktor) tožene stranke, da ga je skupščina tožene stranke s tega delovnega mesta dne 15. 3. 2004 razrešila iz razloga nesposobnosti in tožnik te razrešitve ni izpodbijal, da pa mu niti v postopku razrešitve in niti pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni bil omogočen zagovor v smislu določb drugega odstavka 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002). Ne glede na tožnikov delovnopravni položaj, ko je imel pogodbo o zaposlitvi sklenjeno za statusno poslovodno funkcijo, vezano na imenovanje s strani skupščine družbe, je presodilo, da niso obstajale okoliščine, zaradi katerih bi bilo od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da tožniku pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti omogoči zagovor.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Za bistveno je štelo, da tožniku ni bil omogočen zagovor. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila zato nezakonita, ne glede na to, da je tožena stranka tožniku ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto, ki ustreza tožnikovim sposobnostim in znanju, katere pa tožnik ni sprejel. 3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Opozarja na neustreznost opredelitve zahtevka in izreka sodbe, saj zakon določa sodno varstvo le glede presoje zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Navaja, da izrek sodbe v delu, ko nalaga toženi stranki, da tožnika pozove nazaj na delo in mu prizna pravice iz delovnega razmerja na podlagi odpovedane pogodbe o zaposlitvi, ni sklepčen in ni izvršljiv, saj sodišče istočasno ugotavlja, da je bil tožnik s položaja poslovodje, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, zakonito razrešen. Sodišču druge stopnje očita, da se v tej zvezi ni opredelilo do bistvenih pritožbenih navedb. Predvsem pa sodišču očita zmotno uporabo določb drugega odstavka 83. člena ZDR, saj ob predhodni razrešitvi tožnika s poslovodnega delovnega mesta in na skupščini tožene stranke ugotovljenih razlogih za razrešitev, kar vse ni bilo predmet tega spora, zagovor tožnika v nadaljnjem postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi na samo odpoved in obstoj odpovednih razlogov ni mogel več vplivati. Zato je bilo od tožene stranke neutemeljeno pričakovati, da bi v okviru sporne odpovedi tožniku omogočila zagovor.

4. Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 36/2004) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani in toženki, ki je nanjo odgovoril. Zanikal je obstoj revizijskih razlogov in predlagal, da sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrne.

5. Sodišče je o reviziji tožene stranke s sodbo VIII Ips 460/2006 dne 18. 6. 2007 že odločilo in izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožnikov tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo.

6. Zoper gornjo sodbo je tožnik vložil ustavno pritožbo, na podlagi katere je Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo Up-2938/2007-15 z dne 10. 9. 2009 sodbo VIII Ips 460/2006 z dne 18. 6. 2007 razveljavilo in zadevo vrnilo Vrhovnemu sodišču v novo odločanje. Pri tem presoje, da je bil zaradi predhodne razrešitve tožnika s statusne funkcije poslovodje d.o.o., ki ni bila predmet tega spora, podan utemeljen razlog nesposobnosti za odpoved pogodbe o zaposlitvi in da so glede na to obstajale okoliščine, zaradi katerih bi bilo od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da tožniku pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi omogoči zagovor, ni označilo za protiustavne. Svojo odločitev je utemeljilo s kršitvijo pravice do pritožbe, ker je revizijsko sodišče upoštevalo ugotovitev sodišča druge stopnje, da je bila tožniku ob sporni odpovedi ponujena sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno drugo delovno mesto, čeprav se sodišče prve stopnje do ustreznosti ponujenega delovnega mesta ni opredelilo.

7. Tudi ob ponovnem odločanju o reviziji je sodišče ugotovilo, da je revizija utemeljena.

8. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje (prvi odstavek 367. člena ZPP). Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava.

9. Glede revizijske graje izreka sodbe sodišča prve stopnje, ki jo je tožena stranka dejansko uveljavljala tudi v pritožbi, sodišče ugotavlja, da ne gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka, če je sodišče (v skladu s tožbenim zahtevkom) v izreku sodbe uporabilo izraz „razveljavitev odpovedi“ namesto izraza v tretjem odstavku 204. člena ZDR „nezakonitost odpovedi“. Glede dolžnosti tožene stranke, da tožnika pozove na delo, ob tem, da je bil že razrešen z delovnega mesta poslovodje družbe, za katero je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, pa se postavlja vprašanje materialnopravne utemeljenosti take odločitve, ne pa bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

10. Poslovodja d.o.o., ki ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, je v dvojnem položaju, v statusnopravnem položaju organa družbe (449. člen Zakona o gospodarskih družbah – ZGD, Ur. l. RS, št. 30/93 do 93/2002) in v delovnopravnem razmerju na podlagi pogodbe o zaposlitvi (72. člen ZDR). Razrešitev (pravilno: odpoklic) s statusnopravne funkcije zato v načelu ne pomeni tudi sočasnega prenehanja delovnega razmerja. Tudi v primeru razrešitve s statusnopravne funkcije pogodba o zaposlitvi lahko preneha le na enega od načinov, ki so predvideni v zakonu (75. člen ZDR) ali če je tako dogovorjeno v pogodbi o zaposlitvi sami (6. alineja 72. člena ZDR). V primeru, da je pogodba o zaposlitvi s takšno poslovodno osebo sklenjena za nedoločen čas in v njej niso posebej urejeni razlogi za njeno prenehanje, je lahko zakonito odpovedana le na podlagi enega od utemeljenih odpovednih razlogov (podobno stališče je sodišče zavzelo tudi v sodbi VIII Ips 36/2006 z dne 28. 2. 2006).

11. Za odločitev v zadevi so pomembne ugotovitve nižjih sodišč, da je imel tožnik na delovnem mestu poslovodje tožene stranke sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, da ga je skupščina družbe s 15. 3. 2004 razrešila s funkcije poslovodje in mu je novo imenovani poslovodja dne 16. 3. 2004 podal redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, s sočasno ponudbo pogodbe za drugo delo, katere sprejem je tožnik odklonil. Glede utemeljitve razloga nesposobnosti se je tožena stranka sklicevala na ugotovitve skupščine glede razlogov za razrešitev tožnika, ni pa v postopku odpovedi tožniku zagotovila možnosti zagovora, češ da bi lahko tožnik možnost zagovora izkoristil le v okviru ugotavljanja razlogov za razrešitev pred skupščino tožene stranke. Sodišče ni ugotovilo, da bi tožnik in tožena stranka v pogodbi o zaposlitvi posebej uredila prenehanje pogodbe o zaposlitvi.

12. Čeprav gre za dva ločena postopka, ni mogoče zanikati vpliva odločitve o razrešitvi tožnika s funkcije poslovodje na njegov delovnopravni status, saj je bila s tem hkrati ugotovljena tožnikova nesposobnost za opravljanje dela na dotedanjem delovnem mestu poslovodje oziroma direktorja družbe, oziroma mu je bilo nadaljnje delo na tem delovnem mestu objektivno onemogočeno in razrešitev sama v delovnem sporu ni bila in ne more biti več stvar sodne presoje.

13. Pogoj za opravljanje dela poslovodje d.o.o. na podlagi pogodbe o zaposlitvi je imenovanje na to poslovodno funkcijo (5. alilneja 439. člena ZGD). Če v pogodbi o zaposlitvi ni drugače določeno, razrešitev poslovodje s strani skupščine družbenikov na podlagi tretjega odstavka 449. člena ZGD pomeni, da tak delavec več ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dela poslovodje, zaradi česar ne more izpolnjevati obveznosti iz dotedanje pogodbe o zaposlitvi. Tako že sama razrešitev oziroma odpoklic poslovodje d.o.o., ki ni predmet delovnega spora, z vidika pogodbe o zaposlitvi za to delovno mesto lahko pomeni utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu določb 2. alineje prvega odstavka 88. člena ZDR (razlog nesposobnosti). Utemeljen razlog nesposobnosti za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki ga je uveljavljala tožena stranka, je bil torej podan že glede na razrešitev oziroma odpoklic tožnika s poslovodne funkcije s strani pristojne skupščine družbenikov tožene stranke in sami razlogi za odpoklic za odpoved pogodbe o zaposlitvi niti niso bili bistveni.

14. Ob navedenih posebnostih delovnega razmerja in pogodbe o zaposlitvi poslovodne osebe je sodišče zmotno presodilo, da ni šlo za posebne okoliščine, zaradi katerih bi bilo od tožene stranke neutemeljeno pričakovati, da v postopku odpovedi iz tako ugotovljenega razloga nesposobnosti tožniku omogoči zagovor. Na predhodno razrešitev oziroma odpoklic s funkcije poslovodje v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi nista mogla vplivati niti tožnik in niti novo imenovani direktor (poslovodja) tožene stranke, ki je tožniku podal odpoved (prvi odstavek 18. člena ZDR). Prav v tem primeru, ko stranki v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi na razlog odpovedi ne moreta več vplivati, in ko zagovor v tem pogledu ne more imeti smisla, bi bilo v skladu z drugim odstavkom 83. člena ZDR od delodajalca neutemeljeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor.

15. Nadaljnji pogoj za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in razloga nesposobnosti je, da delodajalec v skladu s tretjim odstavkom 88. člena ZDR preveri možnost zaposlitve delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih (upoštevaje tudi možnost prekvalifikacije). Če taka možnost obstaja, mora delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. Pri tem lahko gre za drugo ustrezno delo oziroma ustrezno zaposlitev, ki je bila v spornem obdobju v tretjem odstavku 90. člena ZDR opredeljena kot zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela na prejšnjem delovnem mestu, za katero je imel delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, lahko pa gre tudi za neustrezno zaposlitev. Pri tem je delodajalec delavcu zaposlitev na drugem ustreznem delovnem mestu, na katerem ima potrebe po opravljanju dela, dolžan ponudi (1), kar istočasno pomeni, da ima v konkurenci možnosti zaposlitve na drugem prostem ustreznem delovnem mestu in drugem prostem neustreznem delovnem mestu delavec pravico do sklenitve nove pogodbe za ustrezno delovno mesto.

16. Sodišče druge stopnje je v izpodbijani sodbi sicer ob napakah, kot jih ugotavlja Ustavno sodišče RS, ugotovilo, da je tožena stranka ob odpovedi tožniku „ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, ki ustreza sposobnostim in znanju tožnika“. Da bi sodišče ob takšni ugotovitvi bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, tožnik tudi v odgovoru na revizijo ni zatrjeval. Ob omejeni presoji sodišča v revizijskem postopku (371. člen ZPP) na postopkovne kršitve v zvezi s to ugotovitvijo revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti. Res pa navedena ugotovitev sodišča druge stopnje ne daje odgovora na vprašanje, ali je bila tožniku ponujena druga ustrezna zaposlitev v smislu določb tretjega odstavka 90. člena ZDR (da je šlo za ponudbo nove pogodbe za drugo delovno mesto je sicer ugotovilo tudi sodišče prve stopnje). Če ponujena nova zaposlitev v smislu navedene določbe ZDR ni bila ustrezna, bi se moralo sodišče opredeliti tudi do tožnikovih navedb, da je bil sicer pripravljen sprejeti drugo ustrezno zaposlitev, in do tega, ali so pri toženi stranki potrebe po takšni zaposlitvi tožnika obstajale.

17. Ker se sodišče druge stopnje ni opredelilo v smislu določb tretjega odstavka 90. člena ZDR do ustreznosti druge zaposlitve, to je zaposlitve na delovnem mestu svetovalec za varovanje premoženja, ki je bila ponujena tožniku ob podaji sporne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, in je ostalo v zvezi s tem dejansko stanje tako na drugi, kot na prvi stopnji nerazčiščeno, je sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in sodbi nižjih sodišč razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

18. Kolikor bo v ponovljenem postopku sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila tožniku za delovno mesto svetovalec za varovanje premoženja ob sporni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ponujena druga ustrezna zaposlitev, sporna odpoved ni bila nezakonita. Pri preverjanju vsebine delovnega mesta bo sodišče izhajalo iz njegove opredelitve v ponujeni pogodbi o zaposlitvi. Če pa bo ugotovilo, da ponujena nova zaposlitev ni bila ustrezna, bo moralo preveriti tožnikove navedbe, da so pri toženi stranki obstajala za tožnika ustrezna delovna mesta in preveriti, ali je tožena stranka v spornem obdobju izkazovala potrebe po zaposlitvi delavca na katerem od teh delovnih mest. Če potrebe po drugi ustrezni zaposlitvi tožnika ne bodo izkazane, izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila nezakonita.

19. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Glej sodba Vrhovnega sodišča VIII Ips 438/2006 z dne 24. 4. 2007