Jedro

Za organizacijo dela in zagotavljanje varnosti pri delu je odgovoren delodajalec. V okviru te odgovornosti je delodajalec dolžan delo organizirati tako, da delo, na katerega je razporejen invalid ne vsebuje opravil, ki jih delavec glede na priznane razbremenitve ne more in ne sme opravljati.

Če prva toženka ne bi opustila svoje obveznosti, da tožniku zagotovi zgolj takšno delo, ki ustreza njegovi preostali delovni zmožnosti, do nastanka škode sploh ne bi moglo priti.

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi, sodba sodišča druge stopnje se v točki I. in II. izreka delno spremeni tako, da se v tem delu v celoti glasi: „Pritožbi tožnika se delno ugodi in se vmesna sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se besede „v deležu 25 % od celote“ nadomestijo z besedami „v deležu 60 % od celote“.

V preostalem se pritožba tožnika in v celoti pritožbi obeh toženk zavrnejo in se v nespremenjenem delu potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje“.

II. V ostalem se revizija zavrne.

III. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo ugotovilo obstoj obveznosti prve in druge toženke za plačilo odškodnine za škodo, ki jo je tožnik utrpel zaradi škodnega dogodka 6. 7. 2012, v deležu 25 % od celote. Tožnik je utrpel poškodbo ramenske mišice, ko je z roko navzdol potisnil pokrov zabojnika za odpadni papir. Krivdna odgovornost prve toženke je podana, ker njeno ravnanje ni bilo v celoti skladno z omejitvami, ki so bile tožniku priznane kot invalidu III. Kategorije. Tožnik je bil zmožen v polnem delovnem času opravljati delo na drugem delovnem mestu z omejitvijo dvigovanja in premeščanja bremen nad 5 kg in brez dvigovanja bremen nad višino ramen. Prva toženka naj bi ravnala malomarno, saj bi tožnika glede na njegove omejitve morala posebej poučiti, da mu pokrova zabojnika ni treba zapirati. Za nastalo škodo je delno odgovoren tudi tožnik, saj bi glede na to, da je na tem delovnem mestu delal že po prejšnji pogodbi o zaposlitvi, lahko predvidel, da bo zaradi takšnega načina dela prišlo do poškodbe. Tožnik je vedel, da lahko kadarkoli za pomoč zaprosi vodjo ali drugega sodelavca. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da soprispevek tožnika k nastanku škode znaša 75 %.

2. Sodišče druge stopnje je na pritožbo obeh toženk izpodbijano vmesno sodbo spremenilo tako, da je ugotovilo, da je tožbeni zahtevek po temelju v celoti utemeljen. Navedlo je, da je bila prva toženka dolžna delo tožnika prilagoditi na način, ki bo skladen z njegovimi omejitvami. Organizacija delovnega procesa in prilagoditev dela sposobnostim delavcev, še posebej, če gre za invalide, je dolžnost delodajalca. Zaradi navedenega se prva toženka ne more razbremeniti svoje odgovornosti s sklicevanjem na to, da tožnika nihče ni silil v nobeno opravilo in da bi tožnik za pomoč pri posameznem opravilu lahko prosil sodelavce. Tožnik k nastanku škodnega dogodka ni prispeval, zato sta toženki zanj v celoti odgovorni.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je prva toženka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da ji je bila kršena ustavna pravica do pritožbe, saj je bilo šele s sodbo sodišča druge stopnje prvič ugotovljeno, da naj bi skupaj z drugo toženko v celoti odgovarjala za škodo, ki jo je tožnik utrpel zaradi dogodka 6. 7. 2012. Gre tudi za sodbo presenečenja. Odločba ZPIZ z dne 24. 3. 2011 je postala pravnomočna. Njenega izreka1 ni mogoče spreminjati z drugačno, širšo razlago, kot sta to storili sodišči prve in druge stopnje. Do delovne nezgode ni prišlo, ker bi tožnik dvigoval bremena nad višino svojih ramen, ampak pri potisku pokrova zabojnika naravnost navzdol. Iz odločbe ZPIZ ne izhaja, da tožnik ne bi bil sposoben opravljati del, ki vključujejo potisk z rokami navzdol, zato ni vzročne zveze med opustitvijo, ki se očita delodajalcu in delovno nesrečo. Sodbe sodišča druge stopnje ni mogoče preizkusiti, saj iz nje ni razvidno, katero ravnanje prve toženke naj bi bilo izključni vzrok za nastanek škode, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Po neživljenjski logiki sodišča druge stopnje delodajalec odgovarja za vsako poškodbo pri delu, kar je približek objektivne odgovornosti, saj bi za vsakega delavca vedno lahko zaposlil še enega dodatnega nadzornega delavca, ki bi pazil in nadzoroval prvega delavca. Tožnik je imel možnost, da se delu brez posledic izogne, saj bi ga lahko opravili drugi delavci. Prav tako je imel možnost, da seznani delodajalca, da se ne čuti sposobnega za opravljanje tega dela, vendar tega ni storil. Po stališču sodišča druge stopnje bi delodajalec moral sprejemati še tako nerazumne ukrepe, tudi tiste, za katere sploh ne ve, da obstajajo, medtem, ko po drugi strani od delavca ni mogoče pričakovati niti zdravorazumska ravnanja in s tem skrbi za lastno življenje in zdravje. Revizija v zvezi s tem opozarja na sodno prakso, razvidno iz odločb Vrhovnega sodišča II Ips 349/2014 z dne 14. 7. 2005, II Ips 612/1999 z dne 24. 5. 2000 in II Ips 943/2008 z dne 11. 12. 2008. Odločitev sodišča druge stopnje naj bi predstavljala neutemeljen odstop od sodne prakse.

4. Tudi druga toženka je vložila revizijo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje, pri čemer je uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je pri presoji popolnoma izključilo ugotovljeno nepravilno in neodgovorno ravnanje samega tožnika. Tožnik je delal na delovnem mestu, katerega primernost je potrdila invalidska komisija. Tožena stranka je upoštevala dejanske delovne omejitve tožnika in ga oprostila del, za katera ji je tožnik povedal, da jih ne zmore opraviti. Tožnik je dobro poznal delo, ki ga je opravljal. Sam je tudi najbolj poznal svoje delovne zmogljivosti kot tudi omejitve, pa je kljub temu opravljal delo, pri katerem se je poškodoval. Tožnik očitno zavestno ni upošteval svojih delovnih omejitev. Odločitev sodišča druge stopnje je v nasprotju s sodno prakso, razvidno iz sodbe Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3052/2014 z dne 4. 3. 2015. Toženka je upoštevala tožnikove omejitve, obenem pa je tožniku omogočila njegovo osebno presojo, ali delo lahko opravi. Ob pravilni materialnopravni presoji sodišče druge stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje ne bi moglo sprejeti odločitve, da sta toženki v celoti odgovorni za škodo, ki jo je utrpel tožnik. Ugotovitev pritožbenega sodišča, da je prva toženka dopustila, da tožnik izvaja delovno opravilo, ki ni bilo v skladu z njegovimi omejitvami, je v nasprotju z listinsko dokumentacijo in izpovedbo priče J. M. Prva toženka z razporeditvijo tožnika na delovno mesto, upravljalec zbirnega centra III ni kršilo nobenega zakonskega predpisa in tudi ne odločbe invalidske komisije.

5. Tožnik je v odgovoru na reviziji prerekal navedbe prve in druge toženke ter predlagal zavrnitev obeh revizij.

6. Prva toženka je odgovorila tudi na revizijo druge toženke.

7. Reviziji sta delno utemeljeni.

8. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

9. Ustavna pravica do pritožbe iz 25. člena Ustave RS (v nadaljevanju Ur. l. RS, št. 33/91-I s spremembami) ni bila kršena zgolj zato, ker je sodišče druge stopnje prvostopenjsko odločitev o tem, da je tožena stranka za škodo, ki jo je tožnik utrpel zaradi poškodbe na delu, odgovorna v višini 25 %, spremenilo tako, da je ugotovilo, da je zahtevek po temelju v celoti utemeljen, to je da sta toženki odškodninsko odgovorni za celotno škodo, ki jo je tožnik utrpel zaradi poškodbe pri delu. Strankina pravica do pritožbe je sicer okrnjena tudi takrat, ko se šele sodišče druge stopnje prvič opredeli do nosilnih pravnih argumentov stranke v postopku. Vendar v tej zadevi ne gre za takšen primer. Obe sodišči sta presojali, ali je podana odgovornost toženk za nastalo škodo in ali je k njenemu nastanku soprispeval tudi tožnik. Razlika je le v tem, da je sodišče prve stopnje presodilo, da je podana soodgovornost tožnika, sodišče druge stopnje pa, da te soodgovornosti ni. Obe stranki sta se v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi opredelili do tega vprašanja. Ves čas je bilo jasno, da je med strankama sporno, ali je tožnik s svojim ravnanjem soprispeval k nastanku škode, zato prva toženka neutemeljeno uveljavlja, da drugostopenjska sodba predstavlja sodbo presenečenja. Za sodbo presenečenja gre, če sodišče svojo odločitev opre na dejansko ali pravno podlago, glede katere se stranka ni imela možnosti izreči. 10. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP naj bi bila podana, ker iz sodbe ni razvidno, katero ravnanje prve toženke naj bi bilo izključni razlog za nastanek škode. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka bi bila podana, če izpodbijane sodbe, zaradi tega, ker nima razlogov o odločilnih dejstvih, sploh ne bi bilo možno preizkusiti. Vendar sodba sodišča druge stopnje takšnih pomanjkljivosti nima. Izpodbijana sodba ima povsem jasne razloge glede tega, da je vzrok za nastanek škode opravljanje dela, ki tožniku glede na omejitve, ki izhajajo iz invalidske odločbe, ne bi smelo biti naloženo. Očitno je, da se prva toženka s takšno presojo ne strinja, vendar to ne pomeni, da je podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

11. Revizijske navedbe, da je ugotovitev sodišča, da je prva toženka dopustila, da tožnik opravlja delovno opravilo, ki je v nasprotju z njegovimi omejitvami, v nasprotju z listinami v spisu oziroma izpovedbo priče J. M., ni mogoče šteti za smiselno uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženka ne uveljavlja, da bi se v razlogih sodbe glede listin in izpovedbe priče navajalo nekaj drugega, kot pa izhaja iz samih listin oziroma zapisnika o zaslišanju priče. Dejansko gre za nestrinjanje z dokaznimi zaključki sodišča, vendar iz tega razloga revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

12. Revizijsko sodišče je vezano na dejanske ugotovitve sodišč druge in prve stopnje, te pa so glede dejstev, ki so odločilna za presojo, ali je podana odškodninska odgovornost toženk in ali je tožnik soprispeval k nastanku škode, predvsem naslednje: – tožnik je bil z odločbo ZPIZ dne 24. 3. 2011 zaradi posledic bolezni razvrščen v III. kategorijo invalidnosti; – s to odločbo mu je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami dviganja in premeščanja bremen nad 5 kg in dviganja bremen nad višino ramen, s polnim delovnim časom od 9. 3. 2011; – tožnik je bil v zvezi z navedeno invalidsko odločbo s 15. 11. 2011 razporejen na delovno mesto upravljalca zbirnega centra III. (prva toženka in tožnik sta najprej sklenila sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto upravljalca zbirnega centra II. in nato pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto upravljalca zbirnega centra III); – tožnik si je poškodoval desno ramo, ko je 6. 7. 2012 z rokami navzdol potiskal pokrov zabojnika, da bi ga zaprl; – pokrov zabojnika se zaradi hidravlike, ki naj prepreči stisnjenje rok, pa tudi zaradi ukrivljenosti pokrova, do katere je prišlo zaradi njegove velikosti, ustavi kakšnih 20 cm pred stikom z ohišjem zabojnika in ga je nato treba z rokami potisniti navzdol do ohišja ter ga zapreti s posebno stransko ročico, pri čemer mora biti potisk kar močan; – zgornja višina zabojnik z zaprtim pokrovom znaša 1395 mm, kar je po oceni sodišča prve stopnje v višini tožnikovih ramen, obenem pa to glede na tehnološki postopek in dimenzije zabojnika pomeni, da je tožnik zabojnik zapiral v višini ramen in višje.

13. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da je bilo opravljanje dela, pri katerem se je tožnik poškodoval v nasprotju z omejitvami iz odločbe ZPIZ. Ob omejitvi dviganja bremen nad 5 kg, je tožnik imel tudi omejitev dviganja bremen nad višino ramen. Tožnikova poškodba sicer res ni nastala med dviganjem bremena nad višino ramen, temveč takrat, ko je z rokami nad višino ramen navzdol potiskal pokrov zabojnika. Vendar pa je pri presoji ustreznosti delovnih razbremenitev na konkretnem delovnem mestu tudi potiskanje bremena navzdol, če je opravljeno nad višino ramen, treba enačiti z dviganjem bremen. Pravilno je stališče sodišča druge stopnje, da omejitev dviganja bremen nad višino ramen ni mogoče razlagati tako ozko, da vanjo ne bi sodila tudi opravila, pri katerih se zahteva močnejši potisk rok navzdol nad višino ramen. Nenazadnje sta nad višino ramen opravljena dvig in spust bremena lahko sestavna dela iste delovne operacije, pa zato ne bi bilo mogoče trditi, da je dvig v nasprotju z omejitvami, spust pa ne, češ da ga odločba ZPIZ ne omenja. S stališča izpostavljenosti obremenitvam, ki jih želi preprečiti razbremenitev dviganja bremen nad višino ramen, pa tudi ni razumnega razloga za razlikovanje med spuščanjem bremena nad višino ramen in na isti višini opravljenim potiskom bremena navzdol. 14. Prav tako je pravilna materialnopravna presoja sodišča, da je prva toženka ravnala protipravno, ker ni poskrbela, da bi bilo delovno mesto, ki je bilo tožniku ponujeno zaradi ugotovljene invalidnosti takšno, da bi v celoti ustrezalo njegovim omejitvam iz odločbe o priznani invalidnosti oziroma, da ne bi vsebovalo nobenih delovnih operacij, ki so v nasprotju s temi omejitvami. Zmotno je stališče obeh toženk, da je takšna zahteva nerazumna oziroma, da zanjo ni pravne podlage in da bi v praksi pomenila, da bi tožnika ves čas opravljanja dela moral nadzirati drug delavec. Obveznost delodajalca iz 1. točke 200. člena ZDR, da delavcu, pri katerem je ugotovljena preostala delovna zmožnost, zagotovi opravljanje drugega dela, ustreznega njegovi preostali zmožnosti, ni mogoče realizirati drugače, kot tako, da delodajalec prouči vsa opravila na posameznem delovnem mestu, ki ga namerava ponuditi delavcu in izloči vsa tista opravila, ki presegajo z invalidsko odločbo priznane omejitve. Bistvena je obveznost zagotovitve ustreznega dela, kar pomeni, da mora biti ustrezno vsako od delovnih opravil, ki sestavljajo celoto nekega delovnega mesta in ne zadostuje zgolj to, da je to delovno mesto opredeljeno kot delovno mesto za invalida.

15. Za organizacijo dela in zagotavljanje varnosti pri delu je odgovoren delodajalec. Ta je tisti, ki mora poznati vsa opravila, ki sestavljajo celoto nekega delovnega mesta in tudi tveganja, ki iz takšnih opravil izvirajo glede na omejitve, ki jih ima delavec z preostalo delovno zmožnostjo. V okviru te odgovornosti je delodajalec dolžan delo organizirati tako, da delo, na katerega je razporejen invalid ne vsebuje opravil, ki jih delavec glede na priznane razbremenitve ne more in ne sme opravljati. To obveznost je delodajalec dolžan opraviti že v okviru oblikovanja ustreznega delovnega mesta, zato so neutemeljene revizijske navedbe o tem, da bi upoštevanje stališč sodišč druge in prve stopnje pomenilo, da bi delodajalec vedno moral zagotoviti še enega delavca, ki bi nadziral delo delavca, ki so mu zaradi invalidnosti priznane razbremenitve.

16. Pravilna je tudi presoja, da je podana vzročna zveza med nastalo škodo (obstoja tega elementa civilnega delikta revizija ne izpodbija) in protipravnim ravnanjem prve toženke. Če prva toženka ne bi opustila svoje obveznosti, da tožniku zagotovi zgolj takšno delo, ki ustreza njegovi preostali delovni zmožnosti, do nastanka škode sploh ne bi moglo priti. Do poškodbe je prišlo pri delu in zaradi dela, ki ga tožnik glede na priznane obremenitve ne bi smel opravljati.

17. Pač pa toženki v reviziji utemeljeno uveljavljata zmotno uporabo materialnega prava glede vprašanja, ali je podana soodgovornost tožnika za nastanek škode. V skladu s prvim odstavkom 171. člena OZ ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode, ali je povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšanje odškodnine. Ne gre za katerokoli ravnanje oškodovanca, ki bi objektivno (so)prispevalo k nastanku škode, temveč gre za neskrbno ravnanje. Pri odraslih oškodovancih je merilo skrbnosti povprečno razumna odrasla oseba, pri delovnih nesrečah pa je merilo povprečen ustrezno usposobljen delavec za določno vrsto dela.

18. Od povprečno razumne odrasle osebe oziroma od povprečnega delavca, ki ima priznano delovno razbremenitev dviganja bremen nad višino ramen je mogoče utemeljeno pričakovati, še zlasti ob upoštevanju ugotovljenih okoliščin konkretnega primera, da bo opustil tista opravila, ki so v nasprotju z priznanimi razbremenitvami. Pri tem so pomembne dejanske ugotovitve sodišča, da tožniku nobenega dela ni bilo nujno opraviti oziroma, da nobeno delo ni bilo pod „moram“ in da je kadarkoli za pomoč pri delu lahko zaprosil druge sodelavce, ki so konkretnega dne tudi dejansko bili prisotni v bližini. Nenazadnje je tudi šlo za zapiranje zabojnika za kartonsko embalažo, ki ga treba zapreti šele takrat, ko je poln, zato je neutemeljeno tožnikovo sklicevanje na to, da delodajalec ne more od njega terjati, da ves čas za pomoč prosi druge delavce.

19. Upoštevaje vse konkretne okoliščine tega primera je zato materialnopravno zmotna presoja sodišča druge stopnje, da tožnik v ničemer ni prispeval k nastanku škode, obenem pa je tudi neustrezna ocena sodišča prve stopnje, da ta soprispevek znaša kar 75 %. Sodišče prve stopnje pri tem ni v zadostni meri upoštevalo, da je bila prva toženka tista, ki je bila tožniku dolžna zagotoviti drugo delo, ki ustreza njegovi preostali delovni zmožnosti, česar pa ni v celoti storila, zato nosi pretežni del odgovornosti za nastanek škode. Pravilna uporaba materialnega prava po presoji revizijskega sodišča narekuje porazdelitev odgovornosti za nastalo škodo tako, da 60 % te odgovornosti nosita toženki, 40 % pa tožnik.

20. Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji obeh toženk delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je delno ugodil pritožbi tožnika in vmesno sodbo sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da je delež odgovornosti obeh toženk za nastanek škode zviša s 25 % na 60 %.

21. V preostalem je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vročena.

22. V skladu s 165. členom ZPP je Vrhovno sodišče odločitev o stroških revizijskega postopka pridržalo za končno sodbo.

1 Zavarovanec se razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in se mu prizna pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami dviganja in premeščanja bremen nad 5 kg, dvigovanja bremen nad višino ramen, s polnim delovnim časom od 9. 3. 2011 dalje.