Jedro

Tožnik se je poškodoval pri zapiranju pokrova zabojnika. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožnik prispeval k nastanku škodnega dogodka v obsegu 75 %. Tožnik je sicer res lahko prvo toženo stranko seznanil z omejitvami in delo v skrajnem primeru tudi odklonil, vendar mu zaradi tega ni mogoče očitati soodgovornosti za nastali škodni dogodek, do katerega je prišlo, ker prvo tožena stranka ni poskrbela, da tožnik ne bi opravljal nalog, ki jih glede na svoje omejitve iz invalidske odločbe ne more. Na to ne vpliva ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnika v nobeno opravilo nihče ni silil, saj se s tem prvo tožena stranka kot delodajalec ne more razbremeniti odgovornosti za morebitno škodo, ki delavcu pri delovnem opravilu nastane. Enako tožniku ni mogoče očitati, da je prispeval k nastanku škodnega dogodka, ker bi lahko koga od sodelavcev prosil za pomoč pri posameznih opravilih. Organizacija dela na način, da mora delavec redno ali celo pogosto za pomoč prositi druge delavce, ni ustrezna, saj mora delodajalec poskrbeti, da delavec opravlja le tisto delo, ki ga zmore. Zato ta okoliščina ne more biti odločilna pri presoji delavčevega soprispevka k nastanku škodnega dogodka. Po presoji pritožbenega sodišča tožnik k nastanku škodnega dogodka ni prispeval, zato sta toženi stranki tožniku zanj v celoti odgovorni.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijana vmesna sodba delno spremeni tako, da se na novo glasi: "Tožbeni zahtevek je po temelju v celoti utemeljen."

II. Pritožbi toženih strank se zavrneta in se potrdi nespremenjeni del vmesne sodbe sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo ugotovilo, da obstoji obveznost prvo tožene stranke in drugo tožene stranke za plačilo odškodnine za škodo, ki jo je tožeča stranka utrpela zaradi škodnega dogodka 6. 7. 2012 v deležu 25 odstotkov od celote1. 2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), tj. zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, pritožujejo vse pravdne stranke. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano vmesno sodbo spremeni tako, da ugotovi obveznost toženih strank za plačilo odškodnine v celoti, toženi stranki pa, da jo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Podredno vse stranke predlagajo razveljavitev vmesne sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vse pravdne stranke priglašajo pritožbene stroške.

3. Tožnik v pritožbi navaja, da izpodbijana sodba ni dovolj obrazložena in je zato ni mogoče preizkusiti. Ni jasno, zakaj se je sodišče prve stopnje odločilo za določitev tožnikovega soprispevka v višini 75 %. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev 22., 23. in 25. člena Ustave RS. Tožnika, ki se je kot delavec s priznano III. kategorijo invalidnosti, poškodoval pri svojem običajnem delu na delovnem mestu, bi bilo treba še posebej zaščititi, ne pa da se mu v pretežni meri naprti odgovornost za škodni dogodek. Do škodnega dogodka je prišlo izključno zaradi neustreznosti zabojnika in same narave dela, ki ga je tožnik moral opravljati. Zapiranje zabojnika na način, da je treba uporabiti močan pritisk na pokrov zabojnika od zgoraj navzdol, zaradi česar lahko pride do preobremenitve telesa in do poškodbe, je neprimerno, še posebej, če je pri tem treba uporabljati provizorične postavke. Prav ramenske vezi delavcev so bile pri tem najbolj obremenjene, česar se je moral delodajalec zavedati in na kar kaže tudi poškodba sodelavca A.A., kot je potrdil B.B. v izpovedi. Pri presoji obstoja objektivne odgovornosti je sodišče prve stopnje spregledalo, da je glavni vzrok za nastanek škodnega dogodka v tem, da je bil pokrov zabojnika zvit in defekten. Te lastnosti niso predstavljale normalne okoliščine, saj iz navodil za uporabo zabojnika ne izhaja, da bi se pokrov lahko ukrivil, prav tako tudi ne, da je treba za zapiranje uporabiti močan pritisk roke oziroma celega telesa. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do tožnikovih navedb, da delodajalec krivdno odgovarja, ker na delovnem mestu tožnika ni bilo v zadostni meri poskrbljeno za tožnikovo varnost, zlasti ob upoštevanju tožnikovih omejitev iz invalidske odločbe in narave dela. Čeprav je moralo biti delodajalcu jasno, da je pokrov defekten in čeprav mu je bila znana tožnikova invalidnost, je delodajalec vztrajal pri enaki delovni nalogi (zapiranje zabojnika), ki jo je tožnik opravljal že preden je bil spoznan za invalida III. kategorije. Sodišče prve stopnje bi se moralo opredeliti tudi do vprašanja, ali konkretna nevarnost v konkretnih okoliščinah predstavlja nevarno dejavnost. Zabojnik je bilo treba ročno zapirati s pritiskom 15 do 30 kg, kar je trikrat do šestkrat večja obremenitev, kot je bila tožniku glede na invalidsko odločbo dopustna. Tega dejstva tožena stranka ni prerekala. Vse priče, tudi B.B. in C.C., so izpovedale, da je bilo zabojnik treba zapirati s pomočjo povečane sile. C.C. je tudi izpovedal, da ta delovna naloga ni bila zapisana v pogodbi o zaposlitvi, vendar so jo delavci morali opravljati, saj je to sodilo v njihovo delo. Enako je izpovedal tudi tožnik. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni dokazano, da je delovodja D.D. skušal s pomočjo lesene deske zravnati zviti pokrov zabojnika, saj je D.D. izpovedal, da obstaja možnost, da je to storil, vendar se ne spominja. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da bi morala prvo tožena stranka tožnika posebej poučiti, da mu tako defektnega pokrova ni treba zapirati, vendar pa na podlagi teh ugotovitev ni pravilno presodilo (so)odgovornosti toženih strank. Prvo tožena stranka ni upoštevala tožnikovih omejitev iz invalidske odločbe, saj tožnik za zapiranje pokrova ni bil zdravstveno zmožen, o čemer je prvo toženo stranko tudi opozoril, vendar ni reagirala, še manj pa je tožnika poučila, da lahko delo odkloni. Upoštevati bi bilo treba drugi odstavek 5. člena ZVZD-1, ki določa, da mora delodajalec zagotavljati varnost in zdravje delavcev z zmanjšano delovno zmožnostjo, prvi odstavek 37. člena ZVZD-1, ki nalaga delodajalcu, da delavce pisno obvešča o varnem in zdravem delu in jim izdaja pisna obvestila in navodila, ter prvi odstavek 38. člena ZVZD-1, ki delodajalcu nalaga, da mora delavce pred razporeditvijo na drugo delo usposobiti. Zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik uspešno opravil preizkus znanja, je v nasprotju z listinami v spisu, zato predstavlja kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz listine o opravljenem izobraževanju izhaja, da ga je tožnik opravil za delovno mesto upravljavec zbirnega centra II, čeprav je bil razporejen na delovno mesto upravljavec zbirnega centra III. Sodišče prve stopnje bi moralo na podlagi 34. člena ZDSS-1 razčistiti, zakaj je v potrdilu navedeno drugo delovno mesto, vendar tega ni storilo. Sodišče prve stopnje bi moralo tožniku tudi omogočiti soočenje s pričo B.B. o tem, ali je prvo tožena stranka ukrivljeni zabojnik ravnala z desko. Da tožnik ni bil ustrezno usposobljen, izhaja tudi iz predloženih testov, iz katerih so razvidni napačni odgovori tožnika, o katerih pa tožnika prvo tožena stranka ni nikoli obvestila. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da mora omejitve pri delu v prvi vrsti upoštevati delavec sam in ne delodajalec. Ravno delodajalec mora v prvi vrsti poskrbeti, da delovni proces na delovnem mestu, prilagojenem za invalide, ne bo poslabšal delavčeve invalidnosti. Ključna naloga delodajalca je, da delavcu zanj neprimernih nalog ne nalaga. Naloga delodajalca in ne delavca je, da pozna delovni proces in delavčeve omejitve ter prepreči morebitno škodo delavcu. Delovno mesto upravljavec zbirnega centra III je bilo zgolj navidezno, saj je tožnik moral opravljati vse naloge, kot prej. Tega tožena stranka ni nikoli prerekala. Pomoč drugih delavcev ni bila mogoča, saj je v izmeni delal le en delavec, šele po nesreči pa je prvo tožena stranka uvedla več delavcev na izmeno, kar je potrdil tudi B.B.. Sodišče prve stopnje tudi ni raziskalo, kako daleč od tožnika so se nahajali drugi zaposleni. Tožnik je glede vprašanja, ali je bilo tožnikovo delovno mesto prilagojeno njegovim omejitvam, predlagal postavitev izvedenca medicinske stroke in iz varstva pri delu, vendar sodišče prve stopnje teh dokazov ni izvedlo, zato je podana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana tudi zato, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo tožnikove zdravnice.

4. Prvo tožena stranka v pritožbi navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo za popolno ugotovitev dejanskega stanja angažirati izvedenca za varstvo pri delu, ki bi lahko podal mnenje o tem, ali je tožnik zabojnik uporabil na pravilen način in ali dolžnost prvo tožene stranke, da tožnika pouči o nevarnostih konkretnega dela, obsegala tudi dolžnost, da mu pove, da pokrova zabojnika ne sme pritisniti navzdol. Sodišče prve stopnje je prezrlo, da je bilo konkretno opravilo v skladu s tožnikovimi omejitvami, saj zapiranje pokrova vključuje zgolj gib rok navzgor brez bremen in potisk pokrova naravnost navzdol. Sodišče prve stopnje nekonkretizirano navede, da mora biti potisk delavca kar močan. To ni dokazano dejstvo, sicer pa bi se lahko do tega opredelil izvedenec za varstvo pri delu. Dejansko stanje ni dovolj razjasnjeno tudi glede izpostavljenega dejstva, o katerem so izpovedale priče, da tožnik ni znal zapreti kontejnerja. Izpodbijana sodba je obremenjena s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izrek sodbe nasprotuje razlogom, hkrati pa so razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje namreč najprej ugotovi, da bi moral tožnik pokrov zabojnika potisniti navzdol, nato pa, da je pri tem desno roko nerodno zasukal. Pri pritisku navzdol tožnik ne bi smel oziroma ni bil prisiljen izvesti nobenega zasuka. Če je bil tožnik nepazljiv, nezbran ali pa pri zapiranju pokrova obrnjen v drugo smer, in je zato prišlo do škodnega dogodka, je zanj sam odgovoren. Neživljenjsko je, da bi morala prvo tožena stranka tožnika za manipuliranje s konkretnim zabojnikom natančno seznaniti z vsakim delovnim opravilom posebej, da bi se prepričala, če ga tožnik lahko izvede. Prvo tožena stranka je tožnika oskrbela s pisnimi navodili za varno delo, vzdrževanje in preizkušanje zabojnika, poskrbela je za tečaj in preizkus znanja s področja varnosti in zdravja pri delu, tožnika tudi ni silila v nobeno delo, ki jih morda ne bi mogel, česar se je tožnik dobro zavedel. Podana je kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker potisk pokrova navzdol ne predstavlja dvigovanja bremen nad višino ramen, kar je bila tožnikova omejitev pri opravljanju dela. Iz obrazložitve sodbe tudi ne izhaja tožnikova telesna višina, da bi bilo možno ugotoviti, na kakšni višini so tožnikove roke ob zapiranju pokrova. Tožnik se je dobro zavedal, česa glede na svoje zdravstvene omejitve ne sme oziroma more opravljati. To izhaja že iz njegovih tožbenih navedb, da bi lahko, v primeru, da bi tožena stranka zagotavljala prisotnost več delavcev na izmeno, opravljal le dela, ki jih je glede na svoje omejitve zmogel. Delodajalec ne more predvideti prav vsakega giba delavca, ki ga ta opravi tekom delovnega dneva. Nejasna in neobrazložena je navedba sodišča prve stopnje v 17. točki obrazložitve sodbe, da ravnanje prvo tožene stranke ni bilo v celoti skladno z odločbo zavoda in zato protipravno. Sodišče prve stopnje pri tem ne pojasni, v čem naj bi bilo ravnanje prvo tožene stranke protipravno, zato te ugotovitve ni mogoče preveriti, poleg tega sodišče prve stopnje v 16. točki obrazložitve sodbe nasprotno ugotavlja, da je protipravna opustitev ravnanja in ne ravnanje. Razlogi si nasprotujejo tudi v 12. in 17. točki obrazložitve sodbe, saj najprej navede, da krivdne odgovornosti zaradi opustitve pravil varnosti in zdravja pri delu ni ugotovilo, nato pa, da je na tožnika v celoti prevalila dolžnost presoje, kaj predstavlja varno delo in kaj ne.

5. Drugo tožena stranka v pritožbi navaja, da ne drži, da prvo tožena stranka ni upoštevala tožnikovih delovnih omejitev. Iz izpovedi E.E. izhaja, da je bilo tožnikovo delovno mesto predvideno za invalide. Tožnik je način in karakteristiko opravljanja dela na tem delovnem mestu dobro poznal, saj je na njem delal že od leta 2009. Poznal je vse značilnosti, potrebe in zahtevane gibe za opravljanje tega dela, med drugim tudi gibe in moč, potrebne za zapiranje kontejnerja. Prav tako je tožnik sam najbolje poznal svoje zdravstvene težave in omejitve oziroma svoje delovne zmožnosti in sposobnosti. On je lahko najbolje ocenil, kaj v okviru svojega delovnega procesa in svojih omejitev lahko počne in česa ne more oziroma ne sme. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo tožniku s strani prvo tožene stranke omogočeno glede znanih delovnih omejitev, da mu določenega dela ni treba opravljati oziroma da lahko zaprosi za pomoč pri delu, prav tako ga prvo tožena stranka k nobenemu delu ni silila. Tožnik omejitev pri svojem delu dejansko ni upošteval, kot izhaja iz izpovedi F.F. in G.G., saj je dvigal in prenašal predmete, težke 30, 40 ali 60 kg. Tožnik bi ob vedenju svojih težav, poznavanju dela in naporov, moral predvideti in se zavedati, da bo zaradi dela, ki ga je izvajal na dan poškodbe, lahko sam sebi povzročil zdravstvene težave. Tako je zavestno kršil delovne omejitve in s tem tudi delovne obveznosti, saj ni upošteval priporočil delodajalca in razpoložljive pomoči svojih sodelavcev. Za takšno grobo zavestno neodgovorno ravnanje pa ne more nositi soprispevka prvo tožena stranka, ker ga ni zadosti seznanila z opravilom, ki ga je opravljal. Obrazložitev sodbe v 18. in 19. točki ne daje podlage za soodgovornost prvo tožene stranke, ampak le osnovo za zavrnitev tožbenega zahtevka.

6. Prvo tožena stranka v odgovoru na pritožbo tožnika prereka njegove pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrne kot neutemeljeno in potrdi vmesno sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem jo tožnik izpodbija s pritožbo. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

7. Pritožba tožnika je utemeljena, pritožba toženih strank ni utemeljena.

8. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano vmesno sodbo v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ni zmotno ali nepopolno ugotovilo dejanskega stanja, vendar pa je zmotno uporabilo materialno pravo.

9. Izpodbijana sodba ni obremenjena z bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka, ki jih tožnik in prvo tožena stranka uveljavljata v pritožbah.

Tako ni utemeljena tožnikova pritožbena navedba o obstoju absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj izpodbijana sodba ne bi bila zadosti obrazložena oziroma naj iz nje ne bi jasno izhajali razlogi za zaključek sodišča prve stopnje o soprispevku tožnika v višini 75 %. Iz izpodbijane sodbe izhajajo vsi razlogi o odločilnih dejstvih, ki so jasni in med seboj niso v nasprotju. Odločitev sodišča prve stopnje o obsegu odgovornosti toženih strank je dovolj obrazložena, prav tako je dovolj obrazložena odločitev o tožnikovem soprispevku. Iz tega razloga zato tudi ni podana kršitev 22. 23. in 25. člena Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91 in nasl.). Zakaj naj bi bila po mnenju tožnika podana navedena kršitev v zvezi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožnik uspešno opravil preizkus varnosti in zdravja pri delu, iz pritožbe ne izhaja, zato teh navedb ni mogoče preizkusiti. Tožnikove pritožbene navedbe o tem, da bi presojana ravnanja pravdnih strank terjala drugačno razmejitev med odgovornostjo toženih strank in soprispevkom tožnika, pa predstavlja uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Prvo tožena stranka kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP uveljavlja iz razloga, ker naj bi bil izrek sodbe v nasprotju z obrazložitvijo in ker naj bi bili razlogi sodbe med seboj v nasprotju. V čem naj bi bilo nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe, pritožba ne pove, pritožbeno sodišče pa samo tudi ni ugotovilo takšnega nasprotja. Razlogi sodbe naj bi bili med seboj v nasprotju, ker naj bi sodišče prve stopnje hkrati ugotovilo, da bi moral tožnik pokrov zabojnika potisniti naravnost navzdol in da je pri tem tožnik desno roko nerodno zasukal. Navedeno ne drži, saj sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da je tožnik pri zapiranju pokrova desno roko nerodno zasukal, ampak je ugotovilo ravno nasprotno, kar je pojasnilo v predzadnjem stavku 16. točke obrazložitve vmesne sodbe. Razlogi o odločilnih dejstvih si v izpodbijani sodbi ne nasprotujejo niti v 16. in 17. točki obrazložitve niti v 12. in 17. točki obrazložitve, pri čemer že iz pritožbenih navedb prvo tožene stranke takšno nasprotje ne izhaja.

Podana ni niti absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo sodišču prve stopnje očita tožnik. Ne drži pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožnikovih navedb, da je krivdna odgovornost prvo tožene stranke podana, ker ni bilo poskrbljeno za tožnikovo varnost, zlasti ob upoštevanju njegovih omejitev. Sodišče prve stopnje je namreč ravno na podlagi te ugotovitve prvo toženi stranki (in s tem tudi drugo toženi stranki) pripisalo (delno) odgovornost za nastali škodni dogodek (glej 16. točko obrazložitve vmesne sodbe). Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje kljub predlogu tožnika ni izvedlo soočenja med tožnikom in pričo B.B. na naroku za glavno obravnavo 10. 6. 2016. Soočenje je le metoda zaslišanja prič oziroma pravdnih strank (tretji odstavek 239. člena v zvezi z 263. členom ZPP), torej le način izvajanja dokaza in ne dokazno sredstvo. Smiselno je v primerih, ko bi se pokazala možnost, da bi zaradi izkoriščanja psihološkega pritiska ene priče oziroma stranke na drugo, ta popustila in povedala resnico. V obravnavani zadevi sta bila tožnik in priča B.B. izčrpno zaslišana, pri čemer so bila priči postavljena še dodatna vprašanja (glej list. št. 100 in 101), zato ni bilo nobenih razumnih razlogov še za njuno dodatno soočenje na glavni obravnavi. Iz tega razloga tudi ni bila kršena tožnikova pravica do izjave, kar bi predstavljalo uveljavljano kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Brez pomena je tožnikova nadaljnja pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje moralo angažirati izvedenca za varstvo pri delu in izvedenca medicinske stroke, ki bi lahko podala mnenje o tem, da opravilo, pri katerem se je tožnik poškodoval, ni bilo primerno glede na tožnikove omejitve iz invalidske odločbe. Sodišče prve stopnje je namreč z drugimi dokazi ugotovilo ravno to dejstvo, tj. da je tožnik opravljal delo, ki glede na njegove omejitve ni bilo primerno. Očitana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa ni podana niti zato, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo tožnikove zdravnice o tem, da bi tožnikovo opravljanje dela na delovnem mestu upravljavec zbirnega centra III lahko izzvalo konfliktne situacije. To dejstvo namreč v tem sporu ni relevantno, kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje.

Tožnik in prvo tožena stranka sodišču prve stopnje sicer očitata tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, kadar je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Vendar pa iz njunih pritožbenih navedb v resnici izhaja, da nasprotujeta dejanskim zaključkom sodišča prve stopnje. Tožnik tako navaja, da je zaključek sodišča prve stopnje o tem, da je tožnik uspešno opravil preizkus iz varstva pri delu in da bi mu lahko vsakdo priskočil na pomoč, v nasprotju z listinami v spisu in zapisniki, iz katerih naj bi izhajalo ravno nasprotno. Prvo tožena stranka pa navaja, da iz invalidske odločbe ne izhaja zaključek sodišča prve stopnje, da potisk pokrova navzdol predstavlja omejitev dvigovanja bremen nad višino ramen.

10. Sodišče prve stopnje je v tem sporu odločalo o tožbenem zahtevku tožnika za povračilo škode, ki jo je utrpel v škodnem dogodku 6. 7. 2012. 11. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: - da je bil tožnik na dan škodnega dogodka zaposlen pri prvo toženi stranki na delovnem mestu upravljavec zbirnega centra III; - da se je tožnik poškodoval pri zapiranju pokrova zabojnika; - da se pokrov zabojnika pri zapiranju zaradi vgrajenega mehanizma ustavi na določeni višini (na ta način varuje pred stisninami rok), pri čemer je odprtina med pokrovom in zabojnikom na eni strani zabojnika večja kot na drugi strani zaradi velikosti in teže pokrova; - da je do poškodbe tožnikove desne rame prišlo, ko je tožnik z rokami z večjo močjo potisnil pokrov zabojnika navzdol, da bi se ta do konca zaprl; - da je bil tožnik pred škodnim dogodkom z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije z dne 24. 3. 2011 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti in mu je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami dviganja in premeščanja bremen nad 5 kg in dviganja bremen nad višino ramen; - da je bil tožnik v posledici navedene invalidske odločbe, ki je postala pravnomočna 10. 11. 2011, dne 12. 12. 2011 premeščen z delovnega mesta upravljavec zbirnega centra II na delovno mesto upravljavec zbirnega centra III ter - da je imela prvo tožena stranka v času škodnega dogodka svojo civilno odgovornost zavarovano pri drugo toženi stranki.

12. Pravno podlago tega spora, iz katere je pravilno izhajalo sodišče prve stopnje, predstavlja prvi odstavek 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl.), v skladu s katerim mora delodajalec delavcu, ki mu je povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, to škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava. Ta so urejena v Obligacijskem zakoniku (OZ; Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.), ki v prvem odstavku 131. člena določa, da mora tisti, ki drugemu povzroči škodo, to povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (krivdna odškodninska odgovornost), v drugem odstavku istega člena pa, da se za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo (objektivna odškodninska odgovornost).

13. Sodišče prve stopnje je presodilo, da opravilo zapiranja pokrova zabojnika (ne glede na ukrivljenost pokrova) ne predstavlja nevarne dejavnosti in s tem podlage za objektivno odškodninsko odgovornost tožene stranke. V pritožbi tožnik konkretnih navedb v zvezi z navedeno pravno presojo sodišča prve stopnje nima, navaja le, da bi se sodišče prve stopnje moralo opredeliti tudi do vprašanja, ali konkretna nevarnost v konkretnih okoliščinah predstavlja nevarno dejavnost. Do teh navedb pa se je sodišče prve stopnje opredelilo (glej 10. točko obrazložitve sodbe). Pritožbeno sodišče pa pritrjuje, da je pravilen zaključek sodišča prve stopnje o krivdni odškodninski odgovornosti prvo tožene stranke (čeprav v večjem obsegu, kot je to ocenilo sodišče prve stopnje) in s tem o obveznosti plačila odškodnine obeh toženih strank.

14. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitve, da obstoji protipravnost ravnanja prvo tožene stranke, da je tožniku nastala škoda, da obstoji vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in nastalim škodnim dogodkom ter krivda prvo tožene stranke presodilo, da je podana krivdna odškodninska odgovornost prvo tožene stranke (in s tem odškodninska obveznost obeh toženih strank). Vendar pa je njeno odgovornost ocenilo na 25 %, saj je zaključilo, da je tožnik prispeval k nastanku škodnega dogodka v obsegu 75 %.

15. Presoja sodišča prve stopnje o 25-odstotni odgovornosti toženih strank za nastali škodni dogodek temelji na ugotovitvah, da je prvo tožena stranka vedela za tožnikove omejitve iz invalidske odločbe in za način zapiranja zabojnika, zato bi tožnika morala natančno seznaniti z vsakim opravilom posebej, da bi se s tem prepričala, če ga lahko glede na svoje omejitve po odločbi izvede, prav tako pa ni dokazala, da je tožnika izrecno opozorila in poučila, da tožnik takega opravila zaradi svoje omejitve dvigovanja bremen nad višino ramen, v kar spada tudi potisk rok na tej višini, ne sme opravljati. Soprispevek tožnika k nastanku škodnega dogodka v obsegu 75 % pa temelji na ugotovitvah sodišča prve stopnje, da bi tožnik lahko predvidel, da bo zaradi takšnega opravila lahko prišlo do poškodbe, da bi lahko kogarkoli zaprosil za pomoč, da bi lahko odklonil izvedbo tega opravila, da bi prvo toženi stranki lahko omenil, da mu zapiranje zabojnika predstavlja problem, da je tožnik tudi sicer pri drugih opravilih kršil svoje omejitve iz invalidske odločbe in da tožnika prvo tožena stranka ni silila v nobeno delo. Po presoji pritožbenega sodišča je razmejitev odgovornosti toženih strank in tožnikovega prispevka, že na podlagi navedenih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, materialnopravno zmotna. Odgovornost prvo tožene stranke ne izhaja namreč le iz opustitve seznanitve oziroma iz opustitve opozorila, kot je zaključilo sodišče prve stopnje, ampak izhaja že iz tega, da je tožnik izvajal delovno opravilo, ki ni bilo skladno z njegovimi omejitvami iz invalidske odločbe.

16. Tožnik je bil na podlagi pravnomočne invalidske odločbe z 12. 12. 2011 premeščen z delovnega mesta upravljavec zbirnega centra II na delovno mesto upravljavec zbirnega centra III, vendar se je po ugotovitvi sodišča prve stopnje poškodoval pri opravljanju dela, ki ni bilo skladno z omejitvami iz invalidske odločbe, konkretno z omejitvijo dvigovanja bremen nad višino ramen. Toženi stranki v pritožbah navedeni dejanski ugotovitvi neutemeljeno nasprotujeta. Omejitve iz invalidske komisije dvigovanja bremen nad višino ramen ni mogoče razlagati tako ozko, kot meni prvo tožena stranka, da vanjo ne bi sodila tudi opravila, pri katerih se zahteva močnejši potisk rok navzdol nad višino ramen. Prav tako je neutemeljena pritožbena navedba prvo tožene stranke, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe ni navedlo tožnikove telesne višine, zato naj ne bi bilo mogoče ugotoviti, na kakšni višini so bile tožnikove roke ob zapiranju pokrova. Sodišče prve stopnje je navedlo (glej 16. točko obrazložitve vmesne sodbe), da se zaprti pokrov zabojnika nahaja na višini 1,395 m, in pojasnilo, da je ta višina po oceni sodišča prve stopnje približna višina tožnikovih ramen, kar pomeni, da je tožnik pokrov zapiral nad višino svojih ramen, ob upoštevanju, da je odprtina znašala na največjem delu približno 20 cm. Do navedene dejanske ugotovitve je sodišče prve stopnje pravilno prišlo na podlagi neposredne zaznave o telesnih lastnostih tožnika, zato ni bistveno, da v sodbi ni izrecno navedlo, koliko znaša tožnikova višina. Sicer pa prvo tožena stranka v pritožbi niti ne trdi, da tožnik spornega opravila ne bi izvedel nad višino ramen, ampak trdi le, da takšno opravilo ni bilo v nasprotju z njegovimi omejitvami.

17. Drugo tožena stranka pa v pritožbi navaja, da izpoved E.E. (o tem, da je bilo delovno mesto, ki ga je opravljal tožnik, predvideno kot delovno mesto za invalide) dokazuje, da je prvo tožena stranka upoštevala tožnikove delovne omejitve. Vendar pa ustreznost delovnega mesta, na katerega je bil tožnik razporejen, sama po sebi še ne pomeni, da je bilo skladno z omejitvami iz invalidske odločbe tudi konkretno opravilo, pri katerem se je tožnik poškodoval. Da je bilo temu tako, drugo tožena stranka v pritožbi ne navaja, prav tako ne navaja, da naj bi to izhajalo iz izpovedi priče E.E.. Glede na navedeno sta pritožbi toženih strank v tem delu neutemeljeni, zaključek sodišča prve stopnje o neskladnosti spornega opravila z omejitvami iz invalidske odločbe tožnika pa pravilen.

18. Neupošteven je pritožbeni očitek prvo tožene stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje za pravilno ugotovitev dejanskega stanja angažirati izvedenca za varstvo pri delu (ki bi podal mnenje o tem, ali je tožnik zabojnik zapiral na pravilen način, ali je obstajala dolžnost prvo tožene stranke, da tožnika seznani, da pokrova zabojnika ne sme potisniti navzdol, in o tem, kakšna moč je bila potrebna za zapiranje zabojnika). V postopku pred sodiščem prve stopnje namreč izvedbe tega dokaza ni predlagala, v pritožbi pa niti ne trdi, da tega pravočasno brez svoje krivde ni mogla storiti (prvi odstavek 337. člena ZPP). Neutemeljena pa je njena pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni konkretno navedlo, kakšna moč rok je bila potrebna za zapiranje pokrova zabojnika in da je to dejstvo ostalo nedokazano. Kakšna moč konkretno je bila potrebna za zapiranje pokrova, v tem sporu niti ni bistvena, bistveno je le, da so delavci to opravilo izvedli s potiskom rok navzdol, pri čemer je po naravi stvari logično, da je za ta gib potrebna določena večja moč v rokah, o tem pa se je sodišče prve stopnje tudi prepričalo z izpovedmi prič (H.H., I.I., J.J., B.B., C.C.).

19. Tožnik je imel že pred škodnim dogodkom na podlagi invalidske odločbe (A3), s katero je bil razvrščen v III. kategorijo invalidnosti, pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami dvigovanja in premeščanja bremen nad 5 kg in dvigovanja bremen nad višino ramen. Prvo tožena stranka mu je bila dolžna v skladu s 1. točko 200. člena ZDR zagotoviti opravljanje drugega dela, ustreznega njegovi preostali delovni zmožnosti. Pri tem pa je bila prvo tožena stranka dolžna v skladu z Zakonom o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1; Ur. l. RS, št. 43/11 in nasl.) posebno skrb nameniti zagotovitvi tožnikove varnosti in zdravja (drugi odstavek 5. člena). Tako je bila dolžna na podlagi drugega odstavka 7. člena ZVZD-1 pri načrtovanju dela upoštevati tožnikove telesne zmožnosti ter zmanjševati tveganja zaradi delovnih obremenitev, ki lahko vplivajo na njegovo varnost in zdravje pri delu. Prav tako pa je bila dolžna prilagajati delo tožniku z ustreznim oblikovanjem delovnega mesta in delovnega okolja, delovnih prostorov, delovnih in tehnoloških postopkov, izbiro delovne in osebne varovalne opreme ter delovnih in proizvajalnih metod (4. točka 9. člena ZVZD-1). Tudi v skladu s prvim odstavkom 92. člena Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih (Ur. l. RS, št. 89/99 in nasl.) je morala prvo tožena stranka delovne prostore urediti tako, da je pri tem upošteva invalidnost oziroma prizadetost tožnika kot delavca - invalida.

20. Prvo tožena stranka je bila v skladu z zgoraj citiranimi zakonskimi in podzakonskimi določbami dolžna delo tožniku prilagoditi na način, da bo skladno z njegovimi omejitvami, da torej tožnik ne bo opravljal posameznih delovnih opravil, ki bi lahko poslabšale njegovo zdravstveno stanje. V prvi vrsti se je namreč od prvo tožene stranke (in ne od tožnika) zahtevalo, da delovni proces organizira tako, da bo skladen z omejitvami iz tožnikove invalidske odločbe. V ta namen bi morala prvo tožena stranka preveriti, katere naloge tožnik lahko opravlja in katerih ne ter mu nato naložiti le naloge, ki jih lahko opravlja in so skladne z omejitvami iz invalidske odločbe. Neutemeljene so pritožbene navedbe toženih strank, da se od delodajalca ne more zahtevati, da bi delavca seznanil z vsakim posameznim opravilom posebej. Organizacija delovnega procesa in prilagoditev dela sposobnostim delavcev, še posebej, če gre za delavce invalide, je dolžnost delodajalca. Te naloge delodajalec ne more prenašati na delavca in mu s tem prepuščati, da si sam izbere delovna opravila, ki bodo skladna z njegovimi omejitvami, češ, ker delavec sam najbolje pozna svoje zdravstvene težave in omejitve ter ker najbolje pozna naravo in zahtevnost svojih delovnih opravil. 21. Tožnik je sicer res lahko prvo toženo stranko seznanil z omejitvami in delo v skrajnem primeru tudi odklonil, vendar mu zaradi tega ni mogoče očitati soodgovornosti za nastali škodni dogodek, do katerega je prišlo, ker prvo tožena stranka ni poskrbela, da tožnik ne bi opravljal nalog, ki jih glede na svoje omejitve iz invalidske odločbe ne more. Na to ne vpliva ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnika v nobeno opravilo nihče ni silil, saj se s tem prvo tožena stranka kot delodajalec ne more razbremeniti odgovornosti za morebitno škodo, ki delavcu pri delovnem opravilu nastane. Enako tožniku ni mogoče očitati, da je prispeval k nastanku škodnega dogodka, ker bi lahko koga od sodelavcev prosil za pomoč pri posameznih opravilih. Organizacija dela na način, da mora delavec redno ali celo pogosto za pomoč prositi druge delavce, ni ustrezna, saj mora delodajalec poskrbeti, da delavec opravlja le tisto delo, ki ga zmore. Zato ta okoliščina ne more biti odločilna pri presoji delavčevega soprispevka k nastanku škodnega dogodka. V nobeni povezavi z nastalim škodnim dogodkom pa ni siceršnje tožnikovo kršenje omejitev iz invalidske odločbe pri drugih opravilih, zato sodišče prve stopnje zmotno navaja, da je s takšnim ravnanjem tožnik prispeval k nastanku škodnega dogodka.

22. Glede na navedeno in že na podlagi zgoraj navedenih dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje odgovornost prvo tožene stranke in s tem tudi drugo tožene stranke zmotno ocenilo na 25 %, tožnikov soprispevek pa zmotno na 75 %. Po presoji pritožbenega sodišča tožnik k nastanku škodnega dogodka ni prispeval, zato sta toženi stranki tožniku zanj v celoti odgovorni.

23. Pritožbeno sodišče je tako pritožbi tožnika v celoti ugodilo in na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 351. člena ZPP delno spremenilo izpodbijano vmesno sodbo tako, da je ugotovilo, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen v celoti (in ne le do višine 25 %). Pritožbi toženih strank pa je na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del izpodbijane vmesne sodbe (tj. utemeljenost tožbenega zahtevka po temelju do višine 25 %).

24. Ker je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika v celoti ugodilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava na podlagi dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jim tožnik v pritožbi ne nasprotuje, ostalih njegovih pritožbenih navedb na podlagi prvega odstavka 360. člena ZPP ni presojalo.

25. Pritožbenih navedb prvo tožene stranke, da je do škodnega dogodka prišlo zato, ker tožnik ni znal zapreti zabojnika oziroma zato, ker je bil pri tem opravilu nepazljiv, nezbran ali obrnjen v drugo smer, pritožbeno sodišče ni upoštevalo, ker jih prvo tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podala, v pritožbi pa ne trdi, da tega brez svoje krivde ni mogla pravočasno navesti že takrat (prvi odstavek 337. člena ZPP).

26. Ker je bilo z vmesno sodbo odločeno samo o temelju tožbenega zahtevka in se bo postopek glede višine odškodnine nadaljeval pred sodiščem prve stopnje, je pritožbeno sodišče v skladu s 164. členom ZPP odločitev o pritožbenih stroških obeh strank pridržalo za končno odločbo.

1 Pravilno oblikovan izrek vmesne sodbe bi se glasil: "Tožbeni zahtevek je po temelju utemeljen v višini 25 %."