Jedro

O tožnikovi pravici do nadomestila kot invalidu III. kategorije po določbah ZPIZ-1 še ni odločeno, zato ima še nadalje priznano pravico do nadomestila po ZPIZ92, ki mu jo je tožena stranka dolžna tudi izplačevati – vse dotlej, dokler ne bo odločila, ali in v kakšni višini gre tožniku nadomestilo za invalidnost po 94. členu ZPIZ-1.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se pritožba tožene stranke zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe tožniku povrniti njegove pritožbene in revizijske stroške v znesku 454,44 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Tožniku, invalidu III. kategorije invalidnosti, je bila z dokončno in pravnomočno odločbo tožene stranke z dne 31. 3. 2003 priznana pravica do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu. Z dokončno odločbo tožene stranke je bila ta odločba nadomeščena in tožniku zaradi novih omejitev kot invalidu III. kategorije priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto od 1. 7. 2005 dalje, s tem, da bo o pravici in višini nadomestila za invalidnost odločeno s posebno odločbo. Z izpodbijanima odločbama je tožena stranka odločila, da se tožniku na podlagi prvega odstavka 163. člena ZPIZ-1 s 24. 4. 2006 ustavi izplačevanje nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu.

2. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo. Ugotovilo je, da je bil tožnik od 24. 4. 2006 dalje brez pravice do nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, priznane na podlagi ZPIZ92 in tudi brez pravice do nadomestila za invalidnost po ZPIZ-1, ker tožena stranka o tem še ni odločila. Tožniku ne more prenehati pravica do nadomestila po ZPIZ92, dokler na podlagi spremenjenega stanja invalidnosti ni odločeno o novi pravici po ZPIZ-1. 3. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Navedlo je, da na podlagi 163. člena ZPIZ-1 pridobljene pravice na podlagi invalidnosti trajajo, dokler traja stanje invalidnosti, na podlagi katerega je bila pravica pridobljena. Če nastanejo v stanju invalidnosti spremembe, zaradi katerih določena pravica preneha ali se spremeni, ta pravica preneha ali se spremeni s prvim dnem naslednjega meseca po nastanku spremembe. V skladu z določbo tretjega odstavka 397. člena ZPIZ-1 pridobijo uživalci pravic iz prvega odstavka tega člena pravice po ZPIZ-1 le v primeru poslabšanja že ugotovljene invalidnosti ali nastanka nove invalidnosti. Tožnik zaradi novih sprememb v stanju invalidnosti ne more obdržati pravic, priznanih po prejšnjih predpisih, saj je namesto pravice do nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu sedaj določena pravica do nadomestila za invalidnost. Do prenehanja pravice do nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu je prišlo po sili zakona in je glede na določbo 163. člena ZPIZ-1 izpodbijana odločitev tožene stranke le ugotovitvene narave.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je že v odgovoru na pritožbo opozarjal na splošna načela Zakona o splošnem upravnem postopku, vendar pritožbeno sodišče o tem ni zavzelo nobenega stališča. Zato izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar je bistvena kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je nezakonito ravnanje tožene stranke, da je tožniku ukinila obstoječe prejemke, ne da bi mu hkrati priznala prejemke na podlagi priznanja novih pravic. Sodišče druge stopnje pa je ignoriralo dejstvo, da tožena stranka tožniku pravice do nadomestila za invalidnost ni priznala in je tožnik vse od 24. 4. 2006 do vložitve revizije brez vseh prejemkov, od izgube zaposlitve v letu 2002 pa prijavljen na zavodu za zaposlovanje.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

7. Izpodbijana sodba nima formalnih pomanjkljivosti zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti in ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pretežni del revizijskih navedb pomeni dejansko le nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno o tem, katera dejstva je treba šteti za odločilna. Revizije pa zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče je pri materialno pravni presoji izpodbijane sodbe vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in pri svoji odločitvi upoštevalo sodišče druge stopnje. Revizijske navedbe o tem, da je tožena stranka kršila svoje obveznosti kot izhajajo iz splošnih načel ZUP, pa dejansko pomeni nestrinjanje z razlago določb ZPIZ-1 v konkretnem primeru. Gre torej za zatrjevanje zmotne uporabe materialnega prava glede na posledice, ki so nastale za tožnika.

8. Neutemeljeno je sklicevanje tožnika na 7. člen ZUP (ta ureja varstvo pravic strank v upravnem postopku in varstvo javnih koristi) saj so bile izpodbijane odločbe tožene stranke izdane v postopku, ki se je pričel s predlogom osebnega izbranega zdravnika tožeče stranke.

9. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

10. Kot navaja v reviziji že tožnik sam, je tekel poseben socialni spor tudi glede zakonitosti odločb tožene stranke št. 1.033.619 z dne 25. 7. 2005 in I-1.033.619 z dne 24. 3. 2006, s katerima je bila zavrnjena tožnikova zahteva za priznanje pravic na podlagi invalidnosti I. kategorije, ugotovljena še nadalje invalidnost III. kategorije s pravico do premestitve na drugo delovno mesto ob dodatnih omejitvah ter s pravico do nadomestila za invalidnost namesto dotedanje pravice do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na ustreznem delu. V sodnem postopku je bil tožnikov tožbeni zahtevek zavrnjen, v revizijskem postopku pa je bila zavrnjena tudi revizija tožnika (sodba VIII Ips 445/2008 z dne 21. 6. 2010). Po presoji revizijskega sodišča v navedeni zadevi gre tudi v primeru spremembe v obsegu delovnih omejitev za spremembo v stanju invalidnosti, kar je na podlagi 397. člena ZPIZ-1 podlaga za to, da uživalci pravic po ZPIZ92 pridobijo pravice po ZPIZ-1. O tožnikovi spremenjeni invalidnosti ter pravicah, ki mu na podlagi tega pripadajo, je bilo torej zakonito odločeno na podlagi ZPIZ-1. To, o čemer tožena stranka dokončno ni odločila, in kar po vsebini tudi še ni bilo predmet sodne presoje, je le odločitev o pravici in višini nadomestila za invalidnost. 11. V obravnavani zadevi je predmet spora pravilnost in zakonitost dokončne odločitve tožene stranke, da se tožniku ustavi izplačevanje nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu in sicer zato, ker je pridobil nove pravice iz invalidskega zavarovanja na podlagi sprememb v stanju invalidnosti, med drugim tudi pravico do nadomestila za invalidnost po ZPIZ-1. Predmet spora torej ni priznavanje pravic iz naslova invalidskega zavarovanja po ZPIZ-1, temveč ustavitev izplačevanja nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, kot pravice po ZPIZ92 - to je pravice, ki jo ZPIZ-1 ne pozna več v takšni obliki. Zaradi tega ni mogoče govoriti o izgubi ali omejitvi uživanja pravic, ki so določene z ZPIZ-1. 12. Določbe 390. in 397. člena ZPIZ-1 (po kateri uživalci pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti, uveljavljenih po predpisih, ki so veljali do 1. 1. 2003, obdržijo te pravice v nespremenjenem obsegu tudi po tem datumu) ne pomenijo tudi, da pravica oziroma uživanje pravice, ki je bila pridobljena še pred uveljavitvijo novega zakona, sploh ne more prenehati. Nadaljnje uživanje pridobljenih pravic po ZPIZ92 lahko tudi v obdobju veljavnosti ZPIZ-1 traja le toliko časa, dokler za to obstajajo (jasno določeni) pogoji po prejšnjem zakonu. To pomeni, da je uživalcem pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti (II. in III. kategorija) zagotovljeno varstvo po prejšnjih predpisih pridobljenih pravic le ob predpostavki, da je dejansko stanje, ki je bilo podlaga za priznanje teh pravic v času odločanja po ZPIZ92, ostalo nespremenjeno ob morebitnem vnovičnem odločanju o pravicah na podlagi preostale delovne zmožnosti po določilih ZPIZ-1. Pri tožeči stranki je bilo po uveljavitvi ZPIZ-1 ugotovljeno poslabšanje invalidnosti v primerjavi s poprej ugotovljeno invalidnostjo po določilih ZPIZ. Tožeča stranka se zato na varstvo pravice do nadomestila, ki ga je pridobila po prejšnjih predpisih (po 123. oziroma 124. členu ZPIZ92), ne more uspešno sklicevati, saj ji gre v takem primeru na podlagi tretjega odstavka 397. člena ZPIZ-1 pravica do nadomestila za invalidnost po določilih ZPIZ-1. 13. Bistvo revizije pa je pravzaprav vprašanje, ali je lahko tožena stranka odločila o ustavitvi izplačevanja nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu preden je oziroma ne da bi sočasno odločila tudi o njegovi pravici do nadomestila za invalidnost po ZPIZ-1. ZPIZ-1 ne vsebuje posebnih določb o izgubi ali omejitvah pravic, pridobljenih po ZPIZ92 v takem primeru. Praviloma priznanje novih ali drugačnih pravic iz naslova invalidnosti pomeni tudi izgubo dotedanjih pravic. Tudi za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost so v 94. členu ZPIZ-1 predpisani pogoji, ki jih mora zavarovanec izpolnjevati. Toda revizija pravilno opozarja, da je tožena stranka o tem odločala na povsem nesprejemljiv način.

14. Tožniku je bila pravica do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu priznana z odločbo tožene stranke št. 21-1.033.619 z dne 31. 3. 2003. Z odločbama z dne 24. 3. 2006 in 25. 7. 2005 je bilo odločeno o pravicah tožnika zaradi invalidnosti po ZPIZ-1 in v izreku prvostopne odločbe izrecno odločeno tudi, da „se s to odločbo nadomesti odločba št. I-1.033.619 z dne 31. 3. 2003“. Toda ni se nadomestila tako, da bi bilo o pravici tožnika do nadomestila za invalidnost odločeno (tako ali drugače), temveč le tako, da bo o tej pravici in višini nadomestila, odločeno s posebno odločbo. Tožena stranka take posebne odločbe ni izdala. O pravici tožnika do nadomestila za invalidnost po 94. členu ZPIZ-1 ni odločila, je pa z odločbama, izpodbijanima v tem sporu, odločila o ustavitvi izplačevanja do tedaj priznanega nadomestila in ob tem povsem po nepotrebnem ponovno navedla v izreku, da s tem „nadomešča odločbo z dne 31. 3. 2003“, torej odločbo, ki jo pravzaprav že ni bilo več.

15. Gre torej za situacijo, ko tožena stranka celo v nasprotju s svojimi lastnimi odločitvami o pravicah tožnika ni odločila v celoti. Tudi o tem, da tožnik nima več pravice do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu tožena stranka ni odločila: z izpodbijanima odločbama je odločeno le, da se izplačevanje tega nadomestila s 24. 4. 2006 ustavi. Za tako odločitev pa ni bilo ne dejanske ne pravne podlage.

16. Tako tožena stranka kot sodišče se pri tem neutemeljeno sklicujejo na določbe 163. člena ZPIZ-1, po katerih na podlagi invalidnosti pridobljene pravice trajajo, dokler traja stanje invalidnosti, na podlagi katere je bila pridobljena pravica, razen v primerih izgube ali omejitve uživanja pravic, določenih s tem zakonom. Že iz besedila te določbe izhaja, da se nanaša le na pravice na podlagi invalidnosti, ki so pridobljene in določene po ZPIZ-1. Kot navedeno pa ta zakon ne vsebuje določb o izgubi ali omejitvah pravice do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu oziroma izgubi ali omejitvah uživanja te pravice.

17. Glede na vse navedeno je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da o tožnikovi pravici do nadomestila kot invalidu III. kategorije po določbah ZPIZ-1 še ni odločeno, zato ima še nadalje priznano pravico do nadomestila po ZPIZ92, ki mu jo je tožena stranka dolžna tudi izplačevati – vse dotlej, dokler ne bo odločila, ali in v kakšni višini gre tožniku nadomestilo za invalidnost po 94. členu ZPIZ-1. 18. Ker je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno je revizijsko sodišče reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da se pritožba tožene stranke zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

19. V skladu z drugim odstavkom 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo tudi, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti njegove pritožbene in revizijske stroške, odmerjene v skladu z veljavno odvetniško tarifo.