Jedro

S prvim dnem v mesecu po nastanku sprememb v stanju invalidnosti, ko je bila tožniku priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto ob upoštevanju dodatnih omejitev, tožnik ne more biti več upravičen do drugih pravic na podlagi invalidnosti, ki jih je prejel po prej veljavnem ZPIZ/92, saj je namesto pravice do nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu sedaj določena pravica do nadomestila za invalidnost. Glede na to sta odločbi toženca, da se tožniku ustavi izplačevanje nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno delo, zakoniti.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da glasi: „Tožbeni zahtevek, da se odpravita toženčevi odločbi št. ... z dne 18. 9. 2006 in št. ... z dne 1. 6. 2006, da je toženec dolžan tožniku plačati nadomestilo za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu skladno s toženčevo odločbo št. ... z dne 31. 3. 2003 z upoštevanjem vseh nadaljnjih predpisanih uskladitev, za čas od vključno 25. 4. 2006 dalje tako, da je do dneva pravnomočnosti sodbe v tem sporu dolžan plačati zapadle mesečne zneske nadomestila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega prvega dne v mesecu za tekoči mesec do plačila, in da je toženec dolžan tožniku povrniti stroške postopka, s e z a v r n e.“ Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo toženčevi odločbi št. ... z dne 18. 9. 2006 in št. ... z dne 1. 6. 2006, tožencu je naložilo, da je dolžan plačati tožniku nadomestilo za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu skladno z odločbo št. ... z dne 31. 3. 2003 in z upoštevanjem vseh nadaljnjih predpisanih uskladitev, za čas od vključno 25. 4. 2006 dalje tako, da je do dneva pravnomočnosti sodbe v tem socialnem sporu dolžan plačati zapadle mesečne zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega prvega dne v mesecu za tekoči mesec do plačila. V skladu z uspehom v sporu je odločilo, da je toženec dolžan tožniku povrniti stroške postopka v znesku 468,35 EUR, po preteku tega roka pa mu plačati tudi zakonske zamudne obresti od zneska, ki tečejo od naslednjega dne po izteku 15 dnevnega roka za plačilo do plačila.

Toženec se je pritožil zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04) uporablja tudi v sporih pred socialnim sodiščem. Navaja, da je pravilno ustavil tožniku izplačevanje nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno delo, ki mu je bilo izplačevano glede na odločbo z dne 31. 3. 2003. Pravno podlago za takšno odločitev je imel v določbi 163. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in spremembe). Tožnik je tako upravičen do pravic po tem zakonu in ne po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Ur. l. RS, št. 12/92 in spremembe), saj je do spremembe v stanju njegove invalidnosti prišlo po 31. 12. 2002. Nikakor ne drži ugotovitev v sodbi, da je tožnik v določenem obdobju ostal brez prihodkov kot substrata osnovne pravice iz invalidskega zavarovanja. V kolikor bi tožnik podal zahtevo za izdajo odločbe o nadomestilu za invalidnost po 94. členu ZPIZ-1, bi bilo o njegovi zahtevi odločeno. Sklicevanje sodišča prve stopnje na sprejeto pravno prakso iz sodbe opr. št. VIII Ips 287/2006 je nesprejemljivo, saj v zadevi ne gre za identičen primer. Sodišče prve stopnje v razlogih sodbe zmotno navaja, da ima tožnik pravico do nadomestila od 25. 4. 2006 dalje, dokler ne bo odločeno o pravici do nadomestila za invalidnost na podlagi spremenjene invalidnosti, medtem ko je na drugi strani odpravilo izpodbijani odločbi in tožniku priznalo nadomestilo za čas čakanja na drugo ustrezno delo brez časovne omejitve. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da tožnikove zahtevke v celoti zavrne oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno razsodilo. V spornem času se mu je zdravstveno stanje še bolj poslabšalo, zaradi česar je obstajala pravna podlaga za odločanje po določbi 163. člena ZPIZ-1. Toženec ni mogel odločati o ukinitvi nadomestila za čas čakanja na zaposlitev, saj je bil ves čas prijavljen pri pristojnem zavodu za zaposlovanje, dokler ne bi bilo odločeno o pravici do nadomestila za invalidnost na podlagi dokončne odločbe z dne 24. 3. 2006. Toženec je s takšnim ravnanjem zmanjšal obveznosti do zavarovancev z navedbo, da je že pridobil pravico do nadomestila za invalidnost, po drugi strani pa, da te pravice ni pridobil po svoji krivdi, ker ni vložil zahteve za priznanje nadomestila. Opozarja na kršitev konkretnih ustavnih pravic. Osebni zdravnik je sprožil nov postopek invalidske ocene z namenom, da mu bo priznana I. kategorija invalidnosti, kar je toženec zlorabil in mu kot brezposelnemu invalidu III. kategorije invalidnosti ukinil nadomestilo za čakanje na zaposlitev. Toženec je kršil določbe Zakona o splošnem upravnem postopku, saj v njegovem primeru ni zavaroval pripadajočih zakonskih pravic. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu tako v zvezi z izvedenim postopkom na prvi stopnji kot z izdano sodbo ni ugotovilo nobenih bistvenih postopkovnih kršitev, na katere opozarja pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Vendar pa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje po izvedenih dokazih na ugotovljeno dejansko stanje v sporu zmotno materialnopravno razsodilo, kar pritožbeno sodišče utemeljuje z naslednjimi dejanskimi in pravnimi razlogi.

Iz izvedenih dokazov je razvidno, da je toženec z izpodbijanima odločbama z dne 1. 6. 2006 in 18. 9. 2006 odločil o ustavitvi izplačevanja nadomestila tožniku za čas čakanja na drugem ustreznem delu z dnem 24. 4. 2006. Pri takšni odločitvi je izhajal iz določbe 163. člena ZPIZ-1, po kateri pridobljene pravice na podlagi invalidnosti trajajo, dokler traja stanje invalidnosti, na podlagi katere je bila pridobljena pravica, razen v primerih izgube ali omejitve uživanja pravic, določenih s tem zakonom. Če nastanejo v stanju invalidnosti spremembe, zaradi katerih določena pravica preneha ali se spremeni, ta pravica preneha ali se spremeni s prvim dnem naslednjega meseca po nastanku spremembe.

Sodišče prve stopnje je v sporu ugotovilo, da toženec ni realiziral odločbe z dne 25. 7. 2005 v tem, da bi o pravici in višini nadomestila za invalidnost odločil s posebno odločbo, saj je pred tem izdal tožniku odločbo o ustavitvi nadomestila za čas čakanja z dnem 24. 4. 2006, ki ga je sicer prejemal po odločbi z dne 31. 3. 2003. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da tožniku kot brezposelni osebi pravica do nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno zaposlitev, priznana po določbah ZPIZ, ne more prenehati, dokler ni odločeno o pravici do nadomestila za invalidnost na podlagi nove odločbe z dne 25. 7. 2007. Mnenja je, da je toženec preuranjeno odločil o ukinitvi pravice do takšnega nadomestila.

V skladu z določbo tretjega odstavka 397. člena ZPIZ-1 pridobijo uživalci pravic iz prvega odstavka tega člena pravice po tem zakonu le v primeru poslabšanja že ugotovljene invalidnosti ali nastanka nove invalidnosti. ZPIZ-1 ne zahteva spremembe v kategoriji invalidnosti, temveč zadoščajo za pridobitev novih pravic spremembe v stanju invalidnosti. Tako je bilo v primeru tožnika od 1. 7. 2005 dalje, to je s prvim mesecem po datumu nastanka sprememb v stanju invalidnosti, ko mu je bila skladno z določbo 91. člena ZPIZ-1 priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto ob upoštevanju dodatnih omejitev, razvidnih iz odločbe z dne 14. 3. 2006. Zato tožnik zaradi novih sprememb v stanju invalidnosti ne more obdržati oziroma biti upravičen do drugih pravic, priznanih po prejšnjih predpisih, konkretno po določbah ZPIZ, saj je namesto pravice do nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, sedaj določena pravica do nadomestila za invalidnost (94. člen ZPIZ-1).

V tej zvezi je potrebno poudariti, da je prišlo v tožnikovem primeru do prenehanja pravice do nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu po sili zakona, saj po določbi drugega odstavka 163. člena ZPIZ v primeru, če nastanejo v stanju invalidnosti ali telesne okvare spremembe, zaradi katerih določena pravica preneha ali se spremeni, ta pravica preneha ali se spremeni s prvim dnem naslednjega meseca po nastanku spremembe. Zato je bila iz teh razlogov odločitev toženca v odločbi z dne 25. 7. 2005 o nadomestitvi odločbe o priznanju nadomestila z dne 31. 3. 2003 le ugotovitvene narave. To pa je za presojo v tožnikovem primeru odločilnega pomena.

Tožnik je tako upravičen do novega nadomestila za invalidnost v zvezi z novo dokončno odločbo o spremenjeni invalidnosti v skladu z določbo 94. člena ZPIZ-1, o čemer pa bo moral toženec še odločiti. Takšno nadomestilo se lahko odmeri in izplačuje od datuma izvršljivosti dokončne odločbe z dne 24. 3. 3006 ob izpolnjevanju vseh pogojev po določbah ZPIZ-1, v kolikor ima tožnik status brezposelne osebe. Zato po ugotovitvi pritožbenega sodišča tožnik ne more biti iz tega naslova še vedno upravičen do ustreznega nadomestila po določbah ZPIZ oziroma po prejšnji pravni podlagi, kot je to zmotno odločilo sodišče prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je s sprejeto izpodbijano sodbo, ko je ugodilo tožnikovim zahtevkom, zmotno materialnopravno razsodilo. Zato je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 4. točke 358. člena ZPP ugodilo toženčevi pritožbi in spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je v celoti stroškovno zavrnilo tožnikove zahtevke, kot je to razvidno iz izreka te sodbe.

Tožnik je v zvezi z odgovorom na pritožbo priglasil stroške. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da njegov odgovor ni v ničemer prispeval k sprejeti rešitvi zadeve. Zato je odločilo, da sam trpi svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).