Jedro

Eden od primerov prenehanja stvarne služnosti na podlagi zakona je združitev, ko ista oseba postane lastnik gospodujoče in služeče nepremičnine. To pravilo velja po stališču nekaterih pravnih teoretikov tudi v primeru, če se na obeh nepremičninah vzpostavi identično solastninsko razmerje glede solastnikov in njihovih deležev. V vseh drugih možnih situacijah (tudi v obravnavanem primeru, ko je toženka lastnica gospodujoče nepremičnine in solastnica služeče nepremičnine) pa določbe prvega odstavka 224. člena SPZ ni mogoče uporabiti. Ista oseba je lahko izključni lastnik gospodujoče nepremičnine in solastnik služeče nepremičnine – tedaj pravilo nemini res sua servit ne velja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje (prvo sodišče) je zavrnilo tožbeni zahtevek za ukinitev služnostne pravice vožnje z osebnimi in dostavnimi vozili po parc. št. 740/5 k. o. X v korist vsakokratnega lastnika nepremičnine – posameznega dela št. 28 v stavbi 2299 iste k. o. (I. točka izreka sodbe). Tožniku je naložilo, da toženki povrne pravdne stroške v znesku 171,35 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik, ki uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da ugodi tožbenemu zahtevku. Navaja, da prihaja komentator SPZ s svojimi trditvami sam s seboj v nasprotje. V komentarju k 224. členu SPZ se sklicuje na svoj komentar 210. člena SPZ, kjer trdi, sklicujoč se na sodno prakso, nekaj povsem nasprotnega. Nesmiselno je stališče, da bi stvarna služnost v primeru solastništva nepremičnin prenehala le tedaj, ko je vzpostavljeno identično solastninsko razmerje tako po osebah, kot po njihovih solastniških deležih. Razlaga prvega odstavka 224. člena SPZ na ta način je v nasprotju z osnovnim pojmom služnosti. Ta je pravica na tuji stvari. Ima jo lahko le tisti (so)lastnik gospodujoče nepremičnine, ki ni hkrati tudi solastnik ali celo izključni lastnik služeče nepremičnine. Edina pravilna interpretacija prvega odstavka 224. člena SPZ je ta, da je potrebno vsak solastninski položaj obravnavati samostojno in posebej. Temu v prid govori tudi sodna praksa, citirana tudi v komentarju 210. člena SPZ, ob ustrezni argumentaciji. Če služnosti pod določenimi pogoji ni mogoče ustanoviti, ta pod temi pogoji tudi ne more obstajati. V nadaljevanju pritožnik povzema primere iz sodne prakse, na katere se je skliceval že v postopku pred prvim sodiščem. Citira še dr. Miha Juharta v komentarju 210. člena SPZ, da lastnik zemljišča, ki bi se mu olajšal dostop preko drugega zemljišča, ne potrebuje služnosti, če je sam solastnik tega drugega zemljišča. Takšno služnost je zato potrebno ukiniti. Na isti nepremičnini ni mogoče imeti (so)lastninske pravice in služnosti hkrati.

3. Toženka ni odgovorila na vročeno pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Eden od primerov prenehanja stvarne služnosti na podlagi zakona je združitev, ko ista oseba postane lastnik gospodujoče in služeče nepremičnine (prvi odstavek 224. člena SPZ – enako je določal tretji odstavek 58. člena ZTLR). To pravilo velja po stališču nekaterih pravnih teoretikov tudi v primeru, če se na obeh nepremičninah vzpostavi identično solastninsko razmerje glede solastnikov in njihovih deležev (M. Juhart, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 923). V vseh drugih možnih situacijah (tudi v obravnavanem primeru, ko je toženka lastnica gospodujoče nepremičnine in solastnica služeče nepremičnine) pa določbe prvega odstavka 224. člena SPZ ni mogoče uporabiti. Ista oseba je lahko izključni lastnik gospodujoče nepremičnine in solastnik služeče nepremičnine – tedaj pravilo nemini res sua servit ne velja (O. Stanković, M. Orlić, Stvarno pravo, Naučna knjiga, Beograd 1986, str. 291).

6. Tožnik zato ne more zahtevati ukinitve sporne stvarne služnosti, saj ne gre za situacijo iz prvega odstavka 224. člena SPZ. Res je, da stvarne služnosti na solastni (kot služeči) nepremičnini ni mogoče ustanoviti, vendar pa v obravnavani zadevi ne gre za vprašanje ustanovitve stvarne služnosti. Primeri iz sodne prakse, na katere se sklicuje tožnik (vsi obravnavajo nemožnost ustanovitve stvarne služnosti na solastni nepremičnini), zato niso uporabni v tej zadevi. V pritožbi citirani komentar 210. člena SPZ se prav tako nanaša na vprašanje ustanovitve, ne pa prenehanja stvarne služnosti. Slednja ne onemogoča ureditve razmerij med solastniki nepremičnine.

7. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo prvega sodišča (353. člen ZPP).