Jedro

Dejanskih ugotovitev, sprejetih na podlagi ocene izvedenih dokazov, revizijsko sodišče ne more preizkušati (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi opr. št. I 98/01225 z dne 14.12.1998. S tem sklepom je bilo toženki naloženo, da plača tožeči stranki znesek 1.491.819,60 SIT z zamudnimi obrestmi od 9.11.1998 dalje, kolikor je še ostalo neodplačanega stanovanjskega posojila njenega pokojnega moža. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in razveljavilo sodbo prve stopnje za znesek 441.437 SIT, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje.

Ugotovilo je, da toženka z nakazilom zneska 2.371.807 SIT, ki je dokazano, ni poravnala svoje obveznosti v celoti, saj sama priznava, da ni plačala pogodbenih in zamudnih obresti. Te pa mora plačati ne glede na svojo krivdo za plačilno zamudo.

Tožena stranka vlaga proti tej sodbi revizijo iz razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da revizijsko sodišče sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je s plačilom zneska 2.371.807 SIT dne 25.8.1998 poravnala vse svoje obveznosti po posojilni pogodbi z dne 20.12.1991. Navedeni znesek pomeni plačilo glavnice, zmanjšane za znesek 441.437 SIT, kolikor znaša toženkina nasprotna terjatev. Pogodbenih in zamudnih obresti po 29.4.1997 pa ni dolžna plačati. Obveznosti iz posojilne pogodbe namreč ni plačala zaradi podatkov tožeče stranke in zagotovil Z. Š., ki je pri tožeči stranki urejal vse v zvezi s posojilom toženkinega moža. Toženko je brez opravičljivega razloga spravil v neugoden položaj, kar je treba šteti za nemoralno. Izpodbijani sodbi pa nimata razlogov o tem, zakaj mora toženka plačati obresti. Meni tudi, da delna razveljavitev prvostopenjske sodbe terja enako odločitev o celotnem zahtevku, saj mora sodišče hkrati odločati o terjatvi in nasprotni terjatvi.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (375. člen ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov z zaslišanjem prič Š. in Z., toženke kot stranke in s pregledom listin sprejelo stališče, da ni dokazana toženkina trditev o tem, da je s Š. kot pooblaščeno osebo tožeče stranke dogovorila moratorij na plačevanje posojila in v zvezi s tem dosegla ugodnosti, ki jih zatrjuje. Gre za dejansko ugotovitev, sprejeto na podlagi ocene izvedenih dokazov. Takšnih ugotovitev revizijsko sodišče ne more preizkušati (tretji odstavek 370. člena ZPP). Za odločanje na revizijski stopnji je dejanska podlaga, na kakršni temeljita sodbi prve in druge sodbe, obvezna. Zato se toženka v reviziji ne more uspešno sklicevati na svoje trditve o tem, da je s Š. dosegla sporazum o odlogu plačila in prenehanju teka obresti. Ker teh trditev ni uspela dokazati, ni razloga, da ne bi tekle dogovorjene pogodbene in zakonske zamudne obresti. Zato tudi ni podlage za stališče, da je bilo ravnanje tožeče stranke nemoralno. Dejstva, na katerih gradi toženka svoje stališče, da ni dolžna plačati obresti in da jo je Z. Š. zavedel v ravnanje, zaradi katerega trpi škodo, niso dokazana. Obe sodbi navajata razloge za svojo dokazno oceno. Zato ta del revizijskih navedb ni utemeljen.

Tožena stranka navaja še, da bi bilo treba razveljaviti sodbo v celoti, ne pa samo v obsegu njene pobotne terjatve. Pri tem izhaja iz napačne predpostavke, da gre za pravdni pobot. V resnici pa toženka v teku celega postopka zatrjuje, da je že pred vložitvijo tožbe v obsegu njene nasprotne terjatve ugasnila terjatev tožeče stranke, torej na podlagi predpravdnega pobota. Če bo v nadaljevanju postopka to potrjeno, pomeni, da se je terjatev tožeče stranke zmanjšala že pred vložitvijo tožbe in da pač obstaja v zmanjšanem obsegu, kar ne povzroča nobenih procesnih težav niti z odločitvijo o glavnici, niti s tekom obresti. Skratka, delna razveljavitev ne terja nobenega posega v preostali del zahtevka, o katerem je bilo pravilno razsojeno, ker toženka ni podala pobotnega ugovora v pravdi, ampak je ugovarjala delno ugasnitev terjatve tožeče stranke zaradi predpravdnega pobotnega ugovora, pri čemer od zneska svoje terjatve ni zahtevala plačila zamudnih obresti.

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (371. člen ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno (378. člen ZPP).