Jedro

Če toženec v postopku ugovarja, češ da je že pred pravdo podal pobotno izjavo, to ne predstavlja ugovora pobota, marveč ugovor prerekanja terjatve.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi za znesek 441.437,00 SIT in glede stroškov postopka ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v nerazveljavljenem delu.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi istega sodišča opr.št. I 98/01225 z dne 14.12.1998 v celoti vzdržalo v veljavi. Toženi stranki pa je še naložilo, naj poleg že priznanih stroškov izvršilnega postopka plača še stroške pravdnega postopka v višini 118.173,00 SIT z zakonitmi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje. Proti sodbi se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka ter sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da sklep o izvršbi razveljavi ter tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, naj razveljavi izpodbijano sodbo ter zadevo vrne prvemu sodišču v novo sojenje. Pritožnica sodbi očita, da je obremenjena z bistveno kršitvijo pravil pravdnega postopka, saj bi jo zavoljo pomanjkljivosti v njej ne bilo mogoče preizkusiti. Pritožnica meni, da se je sodišče ukvarjalo z nespornimi dejstvi, tista vprašanja, ki so za zadevo bistvenega pomena pa je pustilo ob strani. Tako bi naj sodišče v sodbi sploh ne omenjalo zneska, ki je bil s strani tožene stranke tudi nedvomno plačan - namreč zneska 2.371.807,20 SIT (plačilo z dne 24.8.1998) - predstavaljal pa naj bi dolg neplačanega stanovanjskega posojila po pogodbi z dne 20.12.1991 št. 5/I. Dalje navaja, da v tem postopku ni več trdila, da bi s plačilom zneska 1,958.675,00 SIT poravnala svojo obveznost po obeh kreditih. Ko je namreč izvedela, da je ostal en kredit še neporavnan, je poravnala tudi tega, vendar le v znesku glavnice, ne pa tudi obresti, saj do neplačila ni prišlo po njeni krivdi. Pritožnica še navaja, da je bila zavedena ter se je znašla v neugodnem položaju po krivdi tožeče stranke in zato zahtevane obresti presegajo moralne meje. Ne glede na to pa naj bi izpodbijana sodba ne imela razlogov o tem, zakaj in na podlagi kakšnega pravnega naslova dolguje toženka tudi obresti. Nazadnje pa pritožnica izpostavlja še to, da je pobot svoje terjatve do tožnika uveljavljala že pred pravdo in je torej terjatev do te višine ugasnila, česar bi sodišče ne smelo spregledati. Pritožba je delno utemeljena. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnico, ko opozarja na napačno uporabo materialnega prava v delu, ko sodišče ni upoštevalo ugovora toženke o ugasli terjatvi do višine 441.437,00 SIT. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe navedlo, da toženka za svojo trditev, da ji je tožeča stranka dolžna povrniti znesek 441.437,00 SIT iz naslova neopravičeno plačane dohodnine iz naslova napačnega podatka tožeče stranke, ni postavila nikakršnega pobotnega ugovora ali nasprotnega zahtevka ter zato sodišče o tem ni odločalo. Po drugi strani pa iz razlogov sodbe izhaja, da je toženka ugovor pobota uveljavljala že pred pravdo. Ob nespornem dejstvu, da je toženka ugovarjala pobot v višini 441.437,00 SIT že pred pravdo, pa je odločitev sodišča, kot je opisana zgoraj, materialnopravno napačna. Ob predpostavki, da ima toženka tudi v resnici terjatev do tožnika, je njena obveznost v tej višini prenehala takrat, ko so se stekli pogoji za pobot. Temu je potrebno dodati, da je toženka tožniku podala izjavo o pobotu v skladu s 337.členom Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR. Ugovor o predpravdnem pobotanju pa mora sodišče obravnavati na isti način, kot če bi toženec ugovarjal plačilo terjatve. Takšen ugovor toženca je namreč ugovor ugasle pravice. Ker je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, pa je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo za znesek 441.437,00 SIT razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (355.člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Ob uporabi ustreznih pravil materialnega prava (336. in 337. člen ZOR) bo moralo sodišče prve stopnje v novem postopku raziskati, ali sta res obstojali obe terjatvi, ali so podani pogoji pobotanja (denarna terjatev, vzajemnost, istovrstnost) ter ali je bila pobotna volja izjavljena na pravno učinkovit način. V primeru pritrdilnega odgovora na navedena dejanska vprašanja bo moralo sodišče tožbeni zahtevek v tem delu zavrniti zato, ker je bil že od samega začetka neutemeljen in ne zato, ker bi ugotovilo utemeljenost nasprotnega zahtevka, kakršen je postopek v primeru procesnega pobotanja. V preostalem delu pa je pritožba neutemeljena. Navedbe o tem, da bi naj sodba vsebovala pomanjkljivosti, zaradi katerih bi jo bilo nemogoče preizkusiti, so splošne in neresnične. Res je sicer, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ne omenja zneska, ki naj bi bil plačan s strani tožene stranke dne 24.8.1998 in sicer 2.371.807,20 SIT. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem odgovarja, da je razog za molk prvega sodišča o tej trditvi v tem, ker med strankama o plačilu tega zneska očitno ni bilo spora (prim. navedbe tožeče stranke v dopisu z dne 6.10.1998, priloga A5), da pa dolg toženke še tudi po odštetju tega zneska obstoji, saj toženka v vlogah sama trdi, da je s tem plačala le še neodplačan del glavnice posojila, ne pa tudi pogodbene in zamudne obresti. V zvezi s tem pa je potrebno pritožnici pojasniti, da je njen dolg v tej obravnavani zadevi objektivno izkazan ter trditev, da se ga sama ni v celoti zavedala, na njegov obstoj ali veljavnost nima nobenega vpliva. Navedeno tudi nima nikakršnega vpliva na tek zakonskih zamudnih obresti. Temelj zanje je v določilu 277.člena ZOR. Pogoj za njihov tek pa tudi ni v krivdi tistega, ki je v zamudi, kot očitno meni pritožnica, saj zakonske obresti ne pomenijo kazni, marveč predstavljajo nadomestilo za (ne)uporabo denarja in padec njegove vrednosti. Ker je pritožba (razen v delu, ki se nanaša na predpravdno pobotno izjavo) neutemeljena, podani pa tudi niso razlogi, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2.odstavek 350. člena ZPP) je bilo potrebno sodbo v nerazveljavljenem delu potrditi.