Jedro

Sodišče je vezano na odločitev o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj je zakonitost te odpovedi predhodno vprašanje, od katerega je odvisna utemeljenost tožbenega zahtevka za plačilo odpravnine na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Ker je bilo o tem vprašanju že pravnomočno odločeno, tako da je bil tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi zavrnjen, ni podlage, da bi sodišče v tem sporu znova odločalo o zakonitosti odpovedi ali da bi tožbenemu zahtevku ugodilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek, da se toženi stranki naloži, da mu plača odpravnino v znesku 28.368,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 2. 2005 dalje do plačila (točka I izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (točka II izreka) in da je toženi stranki dolžan povrniti njene stroške v znesku 6.283,24 EUR, v roku 15 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka III izreka).

Zoper takšno sodbo se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 26/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da je sodišče prve stopnje zahtevek za plačilo odpravnine zavrnilo z utemeljitvijo, da je vezano na odločitev o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Vendar pa sodišče v zvezi z zakonitostjo navedene odpovedi ni izvedlo dokaznega postopka. Sodišče prve stopnje je prezrlo sklep pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 574/2009 z dne 19. 11. 2009. V tem sklepu je pritožbeno sodišče zavzelo stališče, da je sodišče prve stopnje, ki je zavrnilo tožnikov zahtevek, izhajalo iz napačne predpostavke, da zavržena tožba v zvezi z razrešitvijo tožnika s položaja direktorja pomeni tudi, da so bili razlogi za razrešitev utemeljeni. Sodišče prve stopnje prihaja samo s seboj v nasprotje, ko v 13. točki obrazložitve navaja, da je vezano na odločitev o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, hkrati pa se sklicuje na zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, čeprav sta se glede tega vodila dva postopka. Razrešitev direktorja je inštitut statusno pravne narave in ima temelj v Zakonu o gospodarskih družbah (ZGD-1, Ur. l. RS, št. 42/2006 s spremembami). Odločitve o razrešitvi niso podvržene sodni presoji v takšnem smislu, da bi sodišče ob ugotovljenih nepravilnostih vsiljevalo člana uprave ali direktorja, zato je bila utemeljeno zavržena tožba na razveljavitev razrešitve. Nezakonitost razrešitve lahko bivši direktor uveljavlja le v postopku, v katerem zahteva izplačilo dogovorjene odpravnine. Zaradi navedenega ima tožnik v tem sporu pravico dokazovati, da so podani pogoji iz XXV. točke menedžerske pogodbe. Razrešitev ne pomeni odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma prenehanja veljavnosti pogodbe, zato je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno napačna. Točka XXV. menedžerske pogodbe določa pravico do odpravnine, če družba pogodbo razveže iz razlogov, navedenih v točkah XXIII in XXIV. Menedžer, ki v sodnem postopku uspe dokazati, da ti razlogi niso utemeljeni, ima pravico do odpravnine v višini 12 povprečnih mesečnih bruto plač. Izvedenka dr. I.L. je v svojem mnenju navedla, da tožnik ni deloval v nasprotju z Zakonom o finančnem poslovanju podjetij oziroma, da je spoštoval določbe zakona kot zakoniti zastopnik družbe. Sklep o razrešitvi tožnika s položaja direktorja ni posledica nespoštovanja določb Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPP, Ur. l. RS, št. 54/99 s spremembami). Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da tožniku ne pripada odpravnina zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Izplačilo odpravnine ni vezano na redno ali izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, pač na določbe menedžerske pogodbe. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnik sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Pritožbene navedbe o domnevnem nasprotju znotraj 13. točke obrazložitve izpodbijane sodbe je sicer možno razumeti kot smiselno uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče sicer pazi tudi po uradni dolžnosti. Vendar pa zaradi (sicer povsem nepotrebnega) sklicevanja na odločitev v zadevi Pd 369/2010, v kateri je sicer bilo odločeno o reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, izpodbijana sodba ni takšna, da je ne bi bilo možno preizkusiti, še manj pa je možno govoriti, da bi bili zaradi tega razlogi o odločilnih dejstvih med seboj v nasprotju. Sicer pa sodišče prve stopnje povsem pravilno ugotavlja, da je v navedenem sporu tožnikov reintegracijski in reparacijski zahtevek bil pravnomočno zavrnjen ob sklicevanju na pravnomočnost odločitve o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožniku je namreč na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delovno razmerje prenehalo 28. 5. 2005, kar sovpada z zadnjim dnem odpovednega roka, ki bi tožniku sicer šel na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ne glede na dejstvo, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi v sodnem sporu sicer razveljavljena, pa tožnik za čas po vročitvi izredne odpovedi (vročena mu je bila 28. 5. 2005) ni upravičen do reintegracije in reparacije zaradi nezakonite redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj mu je delovno razmerje s tem dnem zakonito prenehalo zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Zgrešeno je pritožbeno stališče, da bi sodišče prve stopnje utemeljenost tožnikovega zahtevka za plačilo vtoževane odpravnine moralo presojati na podlagi tega, ali so bili podani utemeljeni razlogi za tožnikovo razrešitev s položaja direktorja. Pritožbeno sodišče je v tem sporu že v sklepu Pdp 359/2011 z dne 2. 6. 2011 pojasnilo, da razrešitev tožnika s funkcije direktorja pravnega prednika tožene stranke ne pomeni, da je bila s tem razvezana pogodba o zaposlitvi (menedžerska pogodba), ki sta jo 2. 5. 2002 sklenila tožnik in družba M. d.o.o., .... V skladu z XXV. točko pogodbe o zaposlitvi je tožnik upravičen do odpravnine v višini 12 povprečnih mesečnih bruto plač, glede na povprečje zadnje dosežene plače pred razvezo pogodbe, če družba pogodbo razveže iz razlogov, navedenih v točkah XXIII in XXIV te pogodbe; menedžer (t.j. tožnik) pa v sodnem postopku uspe dokazati, da ti razlogi niso utemeljeni. Pritožbeno sodišče znova poudarja, da je za razrešitev tega spora bistveno, kdaj se šteje, da je bila pogodba o zaposlitvi razvezana. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007) ne uporablja izraza razveza pogodbe o zaposlitvi. Ta izraz se v praksi sicer smiselno uporablja v zvezi s 118. členom ZDR (prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča), vendar je očitno, da stranki tega izraza nista uporabili v tem smislu, temveč v smislu prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi odločitve delodajalca. Načini prenehanja pogodbe o zaposlitvi so določeni v 75. členu ZDR. Edini način prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi na podlagi enostranske odločitve delodajalca je redna oziroma izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Tožnik je bil s funkcije direktorja družbe M. d.o.o. razrešen 3. 11. 2004, dne 25. 11. 2004 mu je družba M. d.o.o. podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, dne 24. 2. 2005 pa mu je tožena stranka podala še izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Navedeno pomeni, da je tožniku delovno razmerje prenehalo na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj je ta začela učinkovati z dnevom vročitve tožniku, to pa je bilo še znotraj odpovednega roka, ki je tekel na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Navedeno obenem pomeni, da je tudi pogodba o zaposlitvi prenehala na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma ob upoštevanju izrazoslovja iz menedžerske pogodbe, da je bila razvezana na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V skladu s XXV. točko pogodbe o zaposlitvi (menedžerske pogodbe) bi bil tožnik do vtoževane odškodnine upravičen, če bi v sodnem postopku uspel dokazati, da niso bili utemeljeni razlogi za razvezo pogodbe o zaposlitvi, kar v konkretnem primeru pomeni, da niso bili utemeljeni razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. XXV. točka pogodbe o zaposlitvi namreč določa, da ima menedžer (t.j. tožnik) pravico do odpravnine, če družba razveže to pogodbo iz razlogov, ki so navedeni v XXIII. in XXIV. točki, med temi razlogi pa je tudi groba kršitev dolžnosti, kar tožniku očitana uporaba ponarejene pogodbe o zaposlitvi, prav gotovo je.

Tožnik v sodnem sporu ni uspel dokazati neutemeljenosti razlogov za razvezo pogodbe o zaposlitvi t.j. razlogov, zaradi katerih mu je bila podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Nasprotno, tožena stranka (na kateri je dokazno breme na podlagi prvega odstavka 82. člena ZPP) je dokazala, da je bil podan resen in utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. S pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje opr. št. Pd 1103/2008 z dne 21. 4. 2009, ki je bila potrjena s sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 764/2009 z dne 25. 3. 2010, je bil zavrnjen zahtevek tožnika za ugotovitev ničnosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kakor tudi zahtevek za njeno razveljavitev. V sodnem sporu je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi obravnavana po vsebini. Ugotovljeno je bilo, da uporaba pogodbe o zaposlitvi, ki je drugačna od dejansko sklenjene, prav gotovo pomeni kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja ponareditve poslovnih listin po 240. členu KZ, obenem pa, da je tožnikovo ravnanje bilo utemeljeno in opredeljeno kot naklepna hujša kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je vezano na odločitev o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj je zakonitost te odpovedi predhodno vprašanje od katerega je odvisna utemeljenost tožnikovega zahtevka za plačilo odškodnine na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Odločitev o pravici do odškodnine je namreč odvisna od tega, ali je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita. O vprašanju zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bilo pravnomočno odločeno s sodbo sodišča prve stopnje opr. št. Pd 1103/2008, zato ni bilo osnove, da bi sodišče prve stopnje v tem sporu znova odločalo o tem ali je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita. Sodišče predhodno vprašanje samo rešuje le v primeru, če o njem še ni bilo pravnomočno odločeno (13. člen ZPP).

Zmotno je tožnikovo prepričanje, da bi sodišče prve stopnje v tem sporu moralo razsojati, ali je bila utemeljena tožnikova razrešitev s položaja direktorja družbe M. d.o.o.. Res je sicer, da ima pogodba o zaposlitvi (menedžerska pogodba) tako elemente pogodbe o poslovodenju, t.j. pogodbe ki ureja korporacijsko pravno razmerje kot elemente delovnopravne pogodbe o zaposlitvi, vendar je iz odločbe XXV. točke pogodbe povsem jasno razvidno, da je pravica do odpravnine vezana na razvezo, t.j. prenehanje pogodbe o zaposlitvi in ne na razrešitev. V kolikor bi šlo za odškodnino zaradi neutemeljene razrešitve, niti ne bi bila podana pristojnost delovnega sodišča, temveč sodišča splošne pristojnosti. Vendar pa kot rečeno pogodba o zaposlitvi ni bila razvezana zaradi razrešitve tožnika s funkcije direktorja, temveč zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato ni mogoče slediti pritožbenemu stališču, da bi sodišče prve stopnje v tem sporu moralo raziskovati, ali je bil tožnik utemeljeno razrešen. Za odločitev v tem sporu je tudi povsem irelevantno mnenje izvedenke dr. I.L., saj pogodba o zaposlitvi ni bila razvezana zaradi nespoštovanja določb ZFPP, temveč zaradi uporabe ponarejene pogodbe o zaposlitvi, t.j. zaradi hujše kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja oziroma kršitve, ki ima vse znake kaznivega dejanja.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.