Jedro

V 319. členu ZPP je opredeljen institut pravnomočnosti kot vezanost sodišča in strank na vsebino sodne odločbe in kot prepoved ponovnega razpravljanja o isti stvari. S tem pa je povezano vprašanje identitete stvari. Pravnomočnost se tiče le tistih oseb, ki so bile stranke v pravdi (subjektivne meje pravnomočnosti), poleg tega pa se mora spor ujemati tudi po vsebini (objektivne meje pravnomočnosti). V že pravnomočnem sporu je tožnica kot verodostojno listino navajala in predložila poroštveno pogodbo, s katero se je druga toženka zavezala kot porok in plačnik, v obravnavani pravdi pa je tožnica uveljavljala svojo terjatev na podlagi protestirane menice. Gre torej za zadevo, ki se po dejanski in po pravni podlagi loči od tiste, o kateri je bilo že odločeno.

Za ugovor, češ da je terjatev zastarala, je treba uporabiti pravila meničnega prava, in sicer 78. člen ZM, ki določa, da vsi menično-pravni zahtevki zoper akceptanta zastarajo čez tri leta od dospelosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v zadevi odločalo dvakrat. Tudi v drugo je vzdržalo v veljavi sklep Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah In 03/00042 z dne 1. 4. 2003 v točkah 1 in 3 izreka, a ga je vzdržalo v veljavi le delno, tako da mora tožena stranka v osmih dneh plačati tožeči stranki 8.505.153,10 tolarjev glavnice in 60.000,00 tolarjev stroškov protesta z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 17. 3. 2003 do plačila, in stroške izvršilnega postopka v znesku 86.551,50 tolarjev z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa 1. 4. 2003 do plačila. V preostalem delu je sklep o izvršbi razveljavilo in zavrnilo zahtevek za plačilo glavnice 2.004.421,10 tolarjev, za zakonske zamudne obresti od zneska 10.509.574,20 tolarjev od 31. 1. 2003 dalje in za stroške izvršilnega postopka v znesku 20.044,50 tolarjev z obrestmi. Odločilo je tudi o stroških pravdnega postopka.

2. Proti tej sodbi se je tožena stranka (v nadaljevanju toženca) pritožila, toda sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Proti sodbi sodišča druge stopnje toženca vlagata revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka s kršitvijo ustavnih pravic iz 2., 14. in 22. člena Ustave. Predlagata razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje in zavrženje tožbe proti B. D., proti K. D. pa spremembo sodb in zavrnitev tožbenega zahtevka. Glede ugovora „res iudicata“ navajata, da tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) že razpolaga z izvršilnim naslovom proti toženki na podlagi sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Mariboru. Terjatev je temeljila na isti dejanski podlagi, ker tožnica ni prejela poplačila od dolžnika T. d.o.o., niti v stečaju od B. D. s.p. V tem sporu je tožnica sicer uveljavljala terjatev iz menice, toda ta ni bila indosirana in ni predstavljala abstraktnega pravnega posla. Zato menice ni bilo mogoče šteti kot samostojne dejanske in pravne podlage in so bili dovoljeni ugovori iz temeljnega pravnega posla. Tako ni sprejemljivo stališče pritožbenega sodišča, da je bilo treba v tem sporu uporabiti predvsem menično pravo in ne pravil o poroštvu. Gre za razsojeno stvar, ki je ovira za ponavljanje zahtevkov iz iste dejanske in pravne podlage. Pri tem ni pomembno, da je tožnica uveljavljala svojo terjatev v gospodarskem sporu in jo prijavila v stečaju nad prvo toženko. Gre za identično terjatev in nanjo ne vpliva razmejitev med terjatvami iz naslova poslovnih ali neposlovnih razmerij dolžnika. Drugi toženec pa ni bil pogodbena stranka na podlagi Pogodbe o kratkoročnem posojilu, niti na podlagi Poroštvene pogodbe, zato ni prevzel poroštvene obveznosti, temveč zgolj menično obveznost. Zato se nanj ne nanaša tretji odstavek 1019. člena ZOR o pretrganju zastaranja in zastaranje ni bilo pretrgano na podlagi izvršilnega predloga pred Okrajnim sodiščem v Mariboru. Tudi pravila o zastaranju menične obveznosti ni mogoče uporabiti, ker menica ni bila indosirana in so mogoči in dopustni ugovori iz temeljnega razmerja. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka in kršitev ustavnih pravic očitata toženca zaradi tega, ker sta pravočasno ugovarjala terjatvi tožnice iz temeljnega posla (ki je bil podlaga za menico) in bi morala tožnica dokazati obstoj pravnega posla. Dokazati bi morala, da je posojilo dejansko izplačala in terjatev pravilno izračunala, česar pa ni storila. Predložila je le obračun obresti, ne pa tega, da je dejansko izplačala posojilo in v kolikšnem znesku. Tožnica bi morala najpozneje na prvem naroku za glavno obravnavo ali na prvem naroku po uveljavitvi novele ZPP navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitve zahtevka in ponuditi ustrezne dokaze, pa tega ni storila. Tudi po razveljavitvi prve sodbe ni navedla razlogov, zaradi česa tega brez svoje krivde ni storila že prej. Ker je sodišče upoštevalo dokaze, ki jih je predlagala v svoji vlogi 28. 9. 2006, je sodišče kršilo prvi odstavek 180. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 7. člena in prvim odstavkom 286. člena ter drugim odstavkom 362. člena ZPP. S tem je kršilo tudi 2., 14. in 22. člen Ustave. Izdalo je arbitrarno sodbo, ki odstopa od ustaljene sodne prakse in ni ustrezno argumentirana. Tako ni sprejemljiva argumentacija sodišč prve in druge stopnje, kaj da je tožnica mogla pričakovati od tožencev, saj mora banka kot profesionalna organizacija priti pripravljena na sodišče, najprej ona dokazati utemeljenost terjatve in šele potem bi toženca ugovarjala, da je terjatev zaradi plačila prenehala. Neustrezna je tudi argumentacija, češ da bi sodišče tožnici odvzelo možnost enakopravnega sojenja, če ji ne bi dovolilo, da bi v ponovljenem postopku svoj menično pravni zahtevek specificirala in ga dokazovala. Poleg tega sodišče ni odgovorilo na ugovore tožencev, da menica ni bila pravilno izpolnjena, ker tožnica za izpolnitev bianko menice ni imela ustreznega pooblastila, zlasti ne glede datuma 30. 1. 2003. Na koncu toženca sodišču druge stopnje še očitata, da ni odgovorilo na pritožbene navedbe, ker v obrazložitvi sodbe samo negira trditve tožencev iz pritožbe in ne pove, katera stališča so povzeta iz prve sodbe in katera so stališča pritožbenega sodišča. 4. Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP)(1), ki se uporablja po 130. členu zadnje novele Zakona o pravdnem postopku(2), je bila revizija vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijski ugovor, češ da je tožnica v tej pravdi uveljavljala terjatev, o kateri je bilo že pravnomočno razsojeno, ni utemeljen. V 319. členu ZPP je opredeljen institut pravnomočnosti kot vezanost sodišča in strank na vsebino sodne odločbe in kot prepoved ponovnega razpravljanja o isti stvari. S tem pa je povezano vprašanje identitete stvari. Pravnomočnost se tiče le tistih oseb, ki so bile stranke v pravdi (subjektivne meje pravnomočnosti) in glede tega revizija pravilno opozarja na to, da je med tožnico, družbo T. d.o.o. in drugo toženko kot samostojno podjetnico tekel spor pred Okrožnim sodiščem v Mariboru Ig 99/01074. Toda identiteta spora se mora ujemati tudi po vsebini (objektivne meje pravnomočnosti). V navedenem sporu je tožnica kot verodostojno listino navajala in predložila poroštveno pogodbo, s katero se je druga toženka zavezala kot porok in plačnik, v obravnavani pravdi pa je tožnica uveljavljala svojo terjatev na podlagi protestirane menice, ki sta jo akceptirala sedanji prvi toženec in druga toženka, oba kot fizični osebi. Gre torej za različno dejansko in pravno podlago spora. Res je sicer, da sta izdala bianko akceptirano menico, ki ni bila indosirana in sta po meničnem pravu imela pravico do ugovora iz temeljnega razmerja, zaradi česar je sodišče pregledalo tudi pogodbo o kratkoročnem posojilu in poroštveno pogodbo, toda dejanska podlaga spora je bila v obravnavanem primeru izročena bianko menica, na kateri sta se toženca podpisala kot plačnik in trasat in jo akceptirala. S tem sta postala glavna menična zavezanca za plačilo glavnice, zamudnih obresti in stroškov. S podpisom in izročitvijo bianko menice sta se strinjala in omogočila tožnici, da jo izpolni v skladu s temeljno pogodbo. Za odločitev o sporu je torej sodišče kot materialno pravno podlago uporabilo menično pravo. Gre torej za zadevo, ki se po dejanski in po pravni podlagi loči od tiste, o kateri je že odločilo Okrožno sodišče v Mariboru.

7. Pri tem prvi toženec pravilno pojasnjuje, da na podlagi Pogodbe o kratkoročnem posojilu in na podlagi Poroštvene pogodbe ni porok, toda to ni pomembno. Podlaga za obravnavani spor je menica, na katere licu se je toženec podpisal počez z leve strani ob talonu pod oznako, da menico sprejema. To pomeni, da se je podpisal kot trasat oziroma akceptant. Za njegov ugovor, češ da je terjatev zastarala, je zato treba uporabiti pravila meničnega prava, in sicer 78. člen Zakona o menici (ZM)(3), ki določa, da vsi menično-pravni zahtevki zoper akceptanta zastarajo čez tri leta od dospelosti. Toženec je z izročitvijo menice in podpisom, da jo sprejema oziroma akceptira, omogočil tožnici, da jo izpolni. Pooblastila za izpolnitev menice tožnica ni potrebovala, saj je ona na njej navedena kot izdajatelj ali trasant. Pri izpolnitvi menice je tožnica navedla imena in kot datum dospelosti navedla 30. 1. 2003, zato je bil 18. 3. 2003 vloženi predlog za izvršbo pravočasen in terjatev ni zastarala.

8. Toženca sta na podlagi ZM ugovarjala terjatvi tožnice in temeljnega posla, zato je sodišče prve stopnje preverilo, če je tožničina terjatev izkazana. V zadnjem odstavku na 13. strani obrazložitve sodbe je pojasnilo, da se je na podlagi listin v spisih (ki sta jih predlagala toženca) prepričalo, da je utemeljen tožbeni zahtevek glede glavnice 4.000.000 tolarjev, zato revizijsko izvajanje, češ da tožnica ni dokazala, da je posojilo dejansko izplačala, ni konkretno. Terjatev je ob dospelosti menice 30. 1. 2003 obstajala. Je pa sodišče po razveljavitvi prve sodbe po nalogu pritožbenega sodišča, češ da ugovor iz temeljnega posla vsebuje tudi ugovor po višini, preverjalo, če je tožnica pravilno izračunala obresti in izpolnila znesek na bianko menici. Pri tem je upoštevalo naknadno opozorilo tožencev glede upoštevanja načela ultra alterum tantum in navedbe tožnice, ki je specificirala izračun obresti. Pri tem ni šlo za to, da bi tožnica prepozno navajala nova dejstva v nasprotju z 286. člena ZPP, saj je pojasnjevanje le izračun obresti, sploh pa je bilo to v korist tožencev, ker je bil zaradi tega del tožbenega zahtevka zavrnjen. Zato revizijsko izdvajanje posameznih stavkov ali celo samo delov stavkov iz obrazložitve prve sodbe ni pomembno, sodišče druge stopnje pa je odgovorilo na pritožbene navedbe, bodisi tako, da se je strinjalo z razlago prvega sodišča, bodisi tako, da je samo dodalo razlago.

9. Tako se izkaže, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in da sta sodišči pravilno uporabili materialno pravo. Zato jo je sodišče po 378. členu ZPP zavrnilo. S tem je zavrnilo tudi zahtevek tožencev za povrnitev stroškov revizije, saj revizija ni bila uspešna (prvi odstavek 154. člena in 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 26/1999-73/2000 Op. št. (2): Uradni list RS, št. 45/2008-137/2009 Op. št. (3): Uradni list FLRJ, št. 104/1946 – Uradni list RS, št. 82/1994