Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Ker je prvostopno sodišče odločalo o utemeljenosti tožbenega zahtevka, ki je bil predmet sklepa o izvršbi, ta pa je bil izdan še v času obstoja italijanskih lir kot denarne enote Republike Italije, je odločitev, kot glasi, pravilna, saj je sklep o izvršbi glasil na takrat obstoječo valuto. In ker pravdno sodišče, ko odloča o utemeljenosti tožbenega zahtevka odloči, ali sklep o izvršbi ostane v veljavi ali ne (torej ali je bil tako, kot je bil izdan, utemeljeno izdan) valuta, na katero je glasil, pa je bila takrat obstoječa, očitki pritožnika, da sodba glasi na neobstoječo valuto, niso utemeljeni. In ker sta znana tako datum uvedbe EURA v Republiki Italiji ter menjalno razmerje, bo to odločbo tudi mogoče izvršiti.
Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.
Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi z dne 2.12.1998 vzdržalo v veljavi tudi glede zneska 4.321.164,00 ITL in obresti od tega zneska, ki jih za devizne vloge na vpogled obračunava NLB d.d. za ITL, od 25.5.1995 dalje do plačila (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v višini 404.430,00 SIT z obrestmi (2. točka izreka).
Tožena stranka je proti sodbi pravočasno vložila pritožbo, zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne ter ji naloži v plačilo pravdne in pritožbene stroške tožene stranke.
Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.
Pritožba ni utemeljena.
Prvostopno sodišče se je v ponovljenem postopku ukvarjalo s trditvami tožene stranke, da je na vtoževanem računu št. 60.401 v znesku 4.321.164,00 ITL zaznamba, da je bil poravnan z vnaprejšnjim plačilom. Ugotovilo je, da trditve tožeče stranke, da sporni račun št. 60.401 ni bil plačan, izhajajo že iz predloga za izvršbo, kar je šteti za obrazloženo prerekanje trditev tožene stranke v tem, da je bil navedeni račun plačan z vnaprejšnjim nakazilom. Zanikanje dejstva, da je bil račun plačan, v obravnavanem primeru po oceni prvostopnega sodišča, ob pomanjkanju trditev in drugih okoliščin na strani tožene stranke, ki bi kazale, da je bil račun dejansko plačan, zadostuje za ugotovitev, da račun ni bil plačan. Zgolj zaznamba "vnaprejšnje nakazilo", pri rubriki plačilo na navedenem računu po oceni prvostopnega sodišča sama po sebi še ne dokazuje, da je bil račun tudi dejansko plačan, ker bi tožena stranka morala navesti tudi ostala dejstva, ki so potrebna za ugotovitev, da je bil račun plačan z vnaprejšnjim nakazilom, vsaj glede višine in časa nakazila spornega zneska z vnaprejšnjim plačilom. Nadalje je prvostopno sodišče zaključilo, da tožena stranka ni predložila nobenega konkretnega dokaza, iz katerega bi izhajalo dejstvo, da je bil sporni račun dejansko plačan (niti iz potrdila o nakazilu zneska 11.000.000,00 ITL ne izhaja, da bi se nanašal na sporni račun). Zato je tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodilo.
Pritožnik očita prvostopnemu sodišču, da je zmotno zaključilo, da je tožeča stranka obrazloženo prerekala ugovorne trditve tožene stranke glede plačila računa št. 60.401(in sicer trditve, da je na vtoževanem računu št. 60.401 v znesku 4.321.164,00 ITL zaznamba, da je bil poravnan z vnaprejšnjim plačilom, kar naj bi negiralo navedbe tožeče stranke, da ji tožena stranka dolguje po navedenem računu), ker je v predlogu za izvršbo navedeno, da račun ni bil plačan, češ, da ob vložitvi predloga za izvršbo ugovorne navedbe sploh še niso bile podane in zato trditev iz predloga ni mogoče šteti za njihovo prerekanje.
S slednjim se pritožbeno sodišče sicer strinja. Vendar pa ugotavlja, da je tožeča stranka na glavni obravnavi navedla, da vztraja pri tožbi in dosedanjih navedbah. Ker je torej že po prejemu pripravljalne vloge tožene stranke, v kateri je ta podala gornje trditve, vztrajala pri tožbi, torej tudi pri plačilu računa št. 60.401, to smiselno pomeni, da trditev tožene stranke glede plačila navedenega računa ni priznala. Ob povedanem ni moč zaključiti, da trditve tožene stranke niso bile prerekane oziroma da so bile nesporne, še zlasti, ker gre za trditve o pravnodločilnem dejstvu - dejstvu prenehanja obveznosti zaradi plačila. Tožena stranka pa med drugim tudi ni konkretno trdila, da je navedeni račun poravnala, še manj, kdaj in na kakšen način naj bi ga poravnala. Ob pomanjkanju trditev o tem pravnoodločilnem dejstvu, ki naj bi jih podal zakoniti zastopnik tožene stranke, njegovo zaslišanje ni bilo potrebno, saj je dokazovanje namenjeno potrjevanju zatrjevanih dejstev, ne more pa zapolnjevati pomanjkljive trditvene podlage. Pritožbeno sodišče tudi ne more pritrditi pritožniku, da že dejstvo, da je tožeča stranka dobavila blago po spornem računu, iz katerega naj bi izhajalo, da je dobavo pogojevala z vnaprejšnjim plačilom, dokazuje, da je bil plačan, češ da keramike sicer ne bi dobavila. Zapis "vnaprejšnje plačilo" namreč (glede na to, da tožena stranka ni podala drugih trditev v tej smeri) ne dokazuje niti, da je bila dobava res pogojevana z vnaprejšnjim plačilom niti dobava ne dokazuje, da je bil račun plačan.
Prvostopno sodišče je torej ob pravilni uporabi pravila o trditvenem in dokaznem bremenu pravilno materialnopravno odločilo, ko je tožbenemu zahtevku tožeče stranke za plačilo spornega računa in obresti ugodilo in sklep o izvršbi z dne 2.12.1998 vzdržalo v veljavi tudi glede zneska spornega računa 4.321.164,00 ITL in zahtevanih obresti od tega zneska.
Ker je prvostopno sodišče odločalo o utemeljenosti tožbenega zahtevka, ki je bil predmet sklepa o izvršbi, ta pa je bil izdan še v času obstoja italijanskih lir kot denarne enote R. I., je odločitev, kot glasi, pravilna, saj je sklep o izvršbi glasil na takrat obstoječo valuto. In ker pravdno sodišče, ko odloča o utemeljenosti tožbenega zahtevka odloči, ali sklep o izvršbi ostane v veljavi ali ne (torej ali je bil tako, kot je bil izdan, utemeljeno izdan) valuta, na katero je glasil, pa je bila takrat obstoječa, očitki pritožnika, da sodba glasi na neobstoječo valuto, niso utemeljeni. In ker sta znana tako datum uvedbe EURA v R. I. ter menjalno razmerje, bo to odločbo tudi mogoče izvršiti.
Ker prvostopno sodišče tudi ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), uveljavljanih bistvenih kršitev pa pritožnik ni konkretiziral, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).
Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP.