Jedro

Pogodba o zaposlitvi za določen čas, ki je sklenjena zaradi nadomeščanja delavca, ki je odsoten z dela zaradi bolezni, ne preneha enako kot pogodba o zaposlitvi za določen čas enega leta, ki se skladno s 6. odst. 109. čl. ZOFVI sklene s kandidatom, ki ne izpolnjuje pogojev za zasedbo delovnega mesta. To pomeni, da tožničina pogodba o zaposlitvi za določena čas, ki je bila sklenjena zaradi nadomeščanja odsotne delavke, ki se na delo ni vrnila, ni zakonito prenehala po poteku enega leta.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje: delno spremeni v točki 1.1 izreka tako, da se v tem delu glasi: „ Ugotovi se, da je tožeči stranki dne 31. 8. 2008 nezakonito prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki.“ delno razveljavi v točkah 1.2 in 1.3 ter 2 glede odločitve o stroških tožeče stranke ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka, tožena stranka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala: ugotovitev, da je bilo prenehanje delovnega razmerja tožeče stranke (pri toženi stranki) z dne 31. 8. 2008 nezakonito (točka 1.1 izreka); ugotovitev, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 31. 8. 2008, in na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 9. 2007 traja do vrnitve delavke z bolniške, tako da jo je tožena stranka dolžna za ta čas pozvati nazaj na delo in ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja (točka 1.2 izreka); vpis delovne dobe za čas od 31. 8. 2008 v delovno knjižico, prijavo v socialna zavarovanja in plačilo nadomestila plače v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 9. 2007, po odvodu prispevkov in davkov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne v mesecu od zneska za pretekli mesec (točka 1.3 izreka); Sklenilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (točka 2 izreka sodbe).

Zoper navedeno sodbo, razen zoper odločitev o stroških postopka tožene stranke, se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb ZPP, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku. Tožeča stranka se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek zavrnilo z utemeljitvijo, da je tožena stranka po enem letu od sklenitve delovnega razmerja tožnici utemeljeno zaključila delovno razmerje, ker v primeru neizpolnjevanja pogojev za zasedbo delovnega mesta 109. člen ZOFVI omejuje sklenitev delovnega razmerja na čas največ enega leta. Sodba sodišča prve stopnje je nepravilna, saj je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, čeprav je pravilno ugotovilo, da je bil razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas nadomeščanje delavke T.P. in da je bil dogovor pravdnih strank vezan na prihod te delavke, ki je bila daljši čas v bolniškem staležu, v službo. V času prenehanja delovnega razmerja tožnici dne 31. 8. 2008 se ta delavka na delo še ni vrnila in je bila z 31. 12. 2008 invalidsko upokojena, kar je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo. Ob ugotovitvi, da še ni iztekel čas, za katerega je bilo delovno razmerje sklenjeno, bi moralo sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ugoditi, vendar ga je zavrnilo, čeprav je tožena stranka tožnico le odjavila iz zavarovanja in ji pogodbe o zaposlitvi sploh ni odpovedala in odpovednega razloga niti ni zatrjevala. Sodišče je prezrlo, da ZOFVI ne vsebuje določb o prenehanju pogodbe o zaposlitvi po samem zakonu, ter je napačno tolmačilo 6. odstavek 109. člena ZOFVI, saj le-ta poleg razloga iz 52. člena ZDR vsebuje le dodatni razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Ker je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena le zaradi nadomeščanja, ne pa zaradi neizpolnjevanja pogojev za zasedbo delovnega mesta, bi moralo sodišče upoštevati le določbe ZDR.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in navaja, da je bila tožeča stranka zaposlena pri toženi stranki na podlagi dveh pogodb o zaposlitvi za določen čas od 1. 9. 2006 do 31. 8. 2008 na delovnem mestu učitelja flavte in kljunaste flavte, zato ji je delovno razmerje zakonito prenehalo z iztekom časa in odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila potrebna. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožeča stranka nima ustrezne izobrazbe za poučevanje flavte oz. kljunaste flavte in da ji je tožena stranka utemeljeno zaključila delovno razmerje po preteku enega leta v skladu z določbo 109. člena ZOFVI. Tožeča stranka je po enem letu ponovno objavila razpis za šolsko leto 2008 /2009, na katerega se je prijavila tudi tožnica, vendar je bil izbran drug delavec, ki zahtevane pogoje izpolnjuje in ne tožnica.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu sodbe je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev ni bilo v celoti pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je zlasti zaradi zmotne pravne presoje napačna.

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi ugotovilo, da je tožena stranka s tožnico sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas zaradi nadomeščanja delavke T.P., ki je bila odsotna zaradi bolezni in da je bilo trajanje delovnega razmerja omejeno na čas odsotnosti te delavke oziroma vezano na prihod T.P. v službo po koncu njene začasne odsotnosti z dela zaradi bolezni. Ugotovilo je tudi, da je bila T.P. z dnem 31. 12. 2008 invalidsko upokojena, pred tem pa je bila neprekinjeno v bolniškem staležu, ter da se v skladu s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas z dne 1. 9. 2007 dne 31. 8. 2008, ko je tožnici delovno razmerje prenehalo, še ni iztekel čas, za katerega je bilo sklenjeno delovno razmerje. Kljub tej ugotovitvi pa je prvostopenjsko sodišče presodilo, da je tožeči stranki delovno razmerje zakonito prenehalo po enem letu od sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas ob upoštevanju določb 109. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (Ur. l. RS, št. 23/96 in nasl.- ZOFVI), ki določa, kot je sodišče prve stopnje navedlo v razlogih sodbe, maksimalni rok, za katerega se lahko sklene delovno razmerje s kandidatom, ki ne izpolnjuje pogoja ustrezne izobrazbe za zasedbo delovnega mesta. Ker tožeča stranka ustrezne izobrazbe ni imela, ji je tožena stranka po presoji sodišča prve stopnje utemeljeno zaključila delovno razmerje po enem letu.

Odločitev sodišča prve stopnje je napačna, ker temelji na zmotni uporabi materialnega prava, na kar utemeljeno opozarja pritožba. V obravnavanem primeru namreč delovno razmerje ni bilo sklenjeno za določen čas enega leta na podlagi 6. odstavka 109. člena ZDR, to je zaradi neizpolnjevanja pogojev za delovno mesto učitelja. Po tej določbi se namreč delovno razmerje lahko sklene tudi s kandidatom, ki ne izpolnjuje zahtevanih pogojev, za dobo največ enega leta, če nihče od prijavljenih kandidatov ne izpolnjuje zahtevanih pogojev in je taka zaposlitev potrebna zaradi nemotenega opravljanja dela. Pogodba o zaposlitvi z dne 1. 9. 2007 je bila v tožničinem primeru sklenjena za določen čas iz drugega razloga – to je iz razloga po 2. alinei 1. odstavka 52. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl. - ZDR), po kateri se lahko sklene pogodba o zaposlitvi za določen čas, če gre za nadomeščanje začasno odsotnega delavca. To izhaja tako iz same pogodbe, kakor tudi iz prijave oz. objave prostega dela na Zavodu RS za zaposlovanje z dne 14. 8. 2007, iz katere izhaja, da je šlo za nadomestno potrebo po delavcu za določen čas do vrnitve delavke z bolniškega staleža. Zato je presoja prvostopenjskega sodišča, da je tožena stranka po preteku enega leta tožnici utemeljeno zaključila delovno razmerje, zmotna, saj bi to lahko storila le v primeru, če bi bilo delovno razmerje sklenjeno za določen čas zaradi neizpolnjevanja pogojev za zasedbo delovnega mesta na podlagi citiranega 6. odstavka 109. člena ZDR, kar pa v obravnavanem primeru ni bilo. ZOFVI v citirani določbi 6. odstavka navedenega člena daje delodajalcu le dodatno možnost sklenitve delovnega razmerja s kandidatom, ki ne izpolnjuje zahtevanih pogojev, ki je splošni predpisi (ZDR) ne dopuščajo, vendar z omejitvijo, da lahko delovno razmerje traja le eno leto.

Pogodba o zaposlitvi, sklenjena za določen čas, po določbi 1. alineje 75. člena ZDR preneha s potekom časa, za katerega je bila sklenjena. V obravnavanem primeru ta pogoj, to je potek časa, za katerega je bila pogodba za določen čas sklenjena, ni bil izpolnjen, ker 31. 8. 2008 ni prišlo do vrnitve delavke, ki jo je tožnica nadomeščala, z bolniškega dopusta. Zato tožnici dne 31. 8. 2008 delovno razmerje ni zakonito prenehalo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, ter delno spremenilo izpodbijani del sodbe v točki 1.1 izreka tako, da je v tem delu tožbenemu zahtevku ugodilo ter ugotovilo, da tožnici ni zakonito prenehalo delovno razmerje 31. 8. 2008. V preostalem delu pa je odločitev sodišča prve stopnje razveljavilo ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker je ugotovilo, da je dejansko stanje v zvezi s preostalim delom tožbenega zahtevka (vrnitev na delo, obstoj delovnega razmerja, reparacijski zahtevek) nepopolno ugotovljeno ter je potrebno razčistiti, za katero obdobje tožnica zahteva priznanje obstoja delovnega razmerja. Tožbeni zahtevek je namreč v tem delu nejasen in verjetno deloma neutemeljen, saj tožeča stranka zahteva priznanje obstoja delovnega razmerja za čas do vrnitve delavke iz bolniške, čeprav iz podatkov v spisu izhaja, da je bila sodelavka tožnice, ki jo je tožnica nadomeščala, invalidsko upokojena. V ponovnem postopku bo sodišče prve stopnje moralo razčistiti vse okoliščine s tem v zvezi in nato ponovno odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka v okviru razveljavljenega dela sodbe. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določbah 1. odstavka 351. člena, zadnje alineje 358. člena ter 355. člena ZPP.

Odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke se glede na določbo 3. odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo. Odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k rešitvi pritožbe in ni bil potreben, poleg tega pa gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, zato tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (5. odstavek Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - Ur. l. RS, št. 2/2004, ZDSS-1).