Jedro

Razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas po drugi alineji prvega odstavka 52. člena ZDR in po šestem odstavku 109. člena ZOFVI sta dva različna in samostojna razloga, ki drugače in vezano le na konkreten razlog določata tudi omejitev časa zaposlitve.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je prenehanje delovnega razmerja tožnice z dnem 31. 8. 2008 nezakonito, ugotovitev, da ji delovno razmerje na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 9. 2007 traja do vrnitve delavke z bolniške, ter reintegracijski in denarne zahtevke tožnice. Ugotovilo je, da sta stranki sklenili pogodbi o zaposlitvi za določen čas zaradi nadomeščanja delavke T. P., ki je bila odsotna zaradi bolezni, in tudi zaradi siceršnjih kadrovskih težav z zaposlenimi, ki jih je tožena stranka imela, morala pa je zagotoviti nemoteno delo v posameznem šolskem letu. Tožnico je zaposlila kljub temu, da ni imela ustrezne strokovne izobrazbe. T. P. je bila z dnem 31. 12. 2008 invalidsko upokojena, pred tem pa je bila neprekinjeno v bolniškem staležu. Glede na določbo pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 9. 2007 se dne 31. 8. 2008, ko je tožnici delovno razmerje prenehalo, še ni iztekel čas, za katerega je bilo delovno razmerje sklenjeno. Treba pa je upoštevati določbo 109. člena ZOFVI, ki določa maksimalni rok, za katerega je lahko sklenjeno delovno razmerje s kandidatom, ki ne izpolnjuje zahtevanih pogojev.

2. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožnice in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugotovilo, da je tožnici 31. 8. 2008 nezakonito prenehalo delovno razmerje, glede odločitve o preostalih tožbenih zahtevkih pa je prvostopno sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo v novo sojenje. Delovno razmerje ni bilo sklenjeno na podlagi šestega odstavka 109. člena ZOFVI, temveč iz razloga po drugi alineji prvega odstavka 52. člena ZDR, to je zaradi nadomeščanja začasno odsotnega delavca. Ker 31. 8. 2008 ni prišlo do vrnitve delavke, ki jo je tožnica nadomeščala, tožnici tega dne delovno razmerje ni zakonito prenehalo.

3. Zoper pravnomočno sodbo (in sklep) sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo „iz vseh revizijskih razlogov“. Navaja, da je bila pravna podlaga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas določba 109. člena ZOFVI, ki določa posebnosti pri zaposlovanju strokovnih delavcev v vzgoji in izobraževanju. Ta specialni zakon določa maksimo zaposlitve za določen čas delavcev, ki ne izpolnjujejo zahtevanih pogojev in sicer maksimalno enega leta. ZOFVI ne določa, da se v primeru nadomeščanja delavcev zaradi bolezni, taka zaposlitev lahko podaljša na več kot eno leto. Sodišče druge stopnje je svojo odločitev napačno oprlo na določbe 52. člena ZDR. Tudi če je bilo v pogodbi o zaposlitvi navedeno, da je sklenjeno delovno razmerje za določen čas do vrnitve delavke z bolniške, to ne pomeni, da je lahko to delovno razmerje daljše od enega leta, glede na dejstvo, da tožnica ne izpolnjuje izobrazbenega pogoja. Zato je tožena stranka tudi ponovno (po enem letu) razpisala to delovno mesto.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v zvezi z 19. členom ZDSS-1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (371. člen ZPP).

6. Revizija bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ne izrecno in niti smiselno ne navede in obrazloži. Zato v tem delu izpodbijane sodbe ni bilo mogoče preizkusiti. Revizija zgolj pavšalno navaja, da izpodbija tudi sklep sodišča prve stopnje. V tem delu gre za sklep o razveljavitvi prvostopne sodbe, zoper katerega revizija niti ni dovoljena.

7. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih je upoštevalo tudi sodišče druge stopnje, in na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja, da sta stranki sklenili dve pogodbi o zaposlitvi za določen čas iz enakega (istega) razloga: nadomeščanje zaradi bolezni začasno odsotne delavke. Čeprav iz pogodbe same ni razvidno ime te delavke, pa je sodišče (predvsem z zaslišanjem tedanje ravnateljice) povsem jasno ugotovilo, za katero delavko gre. V takem primeru čas trajanja delovnega razmerja praviloma ni datumsko vnaprej določen, je pa nedvomno določljiv. Delovno razmerje traja do vrnitve delavke, ki se nadomešča – po določbi drugega odstavka 53. člena ZDR tudi dalj kot znaša maksimalno določen neprekinjeni čas trajanja take pogodbe po ZDR.

9. Tožena stranka se sklicuje na določbo šestega odstavka 109. člena ZOFVI, ki omejuje sklepanje pogodb za določen čas delavcev, ki nimajo zahtevanih pogojev za zasedbo delovnega mesta. ZOFVI v 109. členu določa pravila za zaposlovanje strokovnih delavcev na prosta delovna mesta. Vrhovno sodišče je do sedaj že nekajkrat odločilo, da glede na določbo 109. člena ZOFVI delavec, ki ne izpolnjuje prepisanih pogojev, ne more zakonito skleniti delovnega razmerja za nedoločen čas in da tudi sodišče v takem primeru ne more odločiti o transformaciji delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerja za nedoločen čas (na primer VIII Ips 447/2008 in 38/2009). V obravnavani zadevi pa ne gre za tak primer.

10. Pogodba o zaposlitvi za določen čas ni bila sklenjena na podlagi šestega odstavka 109. člena ZOFVI. Zato s to določbo ZOFVI določena omejitev sklepanja pogodb za določen čas na trajanje delovnega razmerja tožnice ne more vplivati in to ne glede na to, da naj tožnica ne bi imela zahtevanih pogojev za zasedbo delovnega mesta. Iz izrecne in jasne izpovedi ravnateljice tožene stranke na obravnavi 18. 2. 2009 in prijave prostega dela na Zavodu za zaposlovanje izhaja, da je bil edini razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas nadomeščanje začasno odsotne delavke T. P.. Razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas po drugi alineji prvega odstavka 52. člena ZDR in po šestem odstavku 109. člena ZOFVI sta dva različna in samostojna razloga, ki drugače in vezano le na konkreten razlog, določata tudi omejitev časa zaposlitve. Nenazadnje je bila tožnica iz istega razloga (zaradi nadomeščanje iste delavke) za določen čas zaposlena po prvi pogodbi o zaposlitvi že od 1. 9. 2006 dalje. Tožnica tudi ne uveljavlja ugotovitve obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas, temveč le trajanje delovnega razmerja, kot je bilo dogovorjeno s pogodbo o zaposlitvi: do vrnitve delavke, ki jo nadomešča, z bolniškega staleža. 11. Pogodba o zaposlitvi za določen čas preneha praviloma veljati s potekom časa, za katerega je sklenjena, pred tem pa tudi iz drugih razlogov, ki jih ZDR določa za prenehanje pogodbe o zaposlitvi ali s sporazumom (drugi odstavek 77. člena ZDR). Tožnica je sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas, v kateri je bil čas jasno določljiv: vrnitev delavke, ki jo nadomešča, z bolniške. Dne 31. 8. 2008 se odsotna delavka z bolniške še ni vrnila na delo, torej ta razlog za prenehanje pogodbe o zaposlitvi še ni obstajal. Drugega razloga iz 75. člena ZDR (zlasti ne pisne odpovedi) pa tožena stranka ni niti zatrjevala niti ni bil ugotovljen v sodnem postopku. Določbe šestega odstavka 109. člena ZOFVI ni mogoče razumeti kot določbe, na podlagi katere bi delavcu po samem zakonu prenehala pogodba o zaposlitvi. Razloge za tako prenehanje pogodbe o zaposlitvi določa ZDR v 119. členu in ZOFVI drugih razlogov ne določa – torej velja ta določba v takem obsegu tudi za zaposlene v šolstvu (107. člen ZOFVI).

12. Navedeno pomeni, da za prenehanje pogodbe o zaposlitvi z 31. 8. 2008 ni bilo nobene zakonite podlage. Tako iz določbe šestega odstavka 109. člena ZOFVI, še bolj pa iz določbe tretjega odstavka 20. člena ZDR, je mogoče tudi zaključiti, da je sklenitev pogodbe o zaposlitvi za več kot eno leto s kandidatom, ki ne izpolnjuje pogojev, prepovedana le delodajalcu. Kršitev te prepovedi na veljavnost pogodbe o zaposlitvi ne vpliva, delodajalca pa lahko zadenejo sankcije po 4. točki prvega odstavka 229. člena ZDR.

13. Ker revizijsko sodišče ni ugotovilo zmotne uporabe materialnega prava, je revizijo na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.