Jedro

Za obstoj kaznivega dejanja zlorabe položaja ni nujno, da je zakonski znak opravljanja gospodarske dejavnosti podan pri obeh strankah; zadošča, da je podan pri eni od njiju, kar pa se odraža v pravni opredelitvi ravnanja udeleženih, saj je storilec tista oseba, ki je izrabila položaj pri subjektu, ki opravlja gospodarsko dejavnost, druga pa je le udeleženec (pomagač ali napeljevalec).

Izrek

Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

1. S sodbo Okrožnega sodišča v Kopru z dne 22.1.2007 sta bila obdolžena M.J. in B.B. na podlagi 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oproščena obtožbe vsak za eno kaznivo dejanje zlorabe položaja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Višje sodišče v Kopru je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbo okrožne državne tožilke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo je vrhovni državni tožilec svetnik M.V. zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP v povezavi z določbo drugega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ in 1. točko petega odstavka 126. člena KZ, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Navaja, da je v izreku oprostilne sodbe, povzetem po obtožbi, dovolj konkretno opisano dejanje, ki predstavlja "opravljanje gospodarske dejavnosti". Poudarja, da se prvostopenjsko sodišče sploh ni ukvarjalo z vprašanjem, za katero obliko opravljanja gospodarske dejavnosti po 1. točki petega odstavka 126. člena KZ bi lahko šlo, drugostopenjsko sodišče pa je nato pravni posel, naveden v opisu dejanja, pravilno opredelilo kot promet blaga, ki pa je ena izmed oblik, v kateri se lahko opravlja gospodarska dejavnost. Navaja tudi, da kadar se zatrjuje kot gospodarska dejavnost promet blaga kot konkretizacija zakonskega dejanskega stanu v izreku sodbe, zadošča že navedba posla, ki predstavlja promet blaga, saj se dostavek "na trgu" nanaša le na opravljanje storitev. Te okoliščine v zvezi s prometom blaga, ki utemeljujejo, da gre za promet na trgu, s čimer se poudarja pridobitna (tržna) naravnanost posla, sodijo med razloge sodbe in ne v opis dejanja. V obravnavanem primeru je bistvenega pomena, da je šlo za promet blaga (promet nepremičnin) na trgu, ki je v izreku sodbe (obtožbe) v zadostni meri opisan in da je imel obdolženi M.J. kot generalni sekretar Rdečega križa Slovenije (RKS) po Zakonu o Rdečem križu, Statutu Rdečega križa in po sklepih izvršnega odbora RKS mandat, da za prodane nepremičnine iztrži najvišjo možno ceno, tako da jih ponudi na trgu, kar vse je bilo v tem postopku ugotovljeno. Vrhovnemu sodišču predlaga, da ugotovi, da je bil z izpodbijano pravnomočno sodbo prekršen zakon (drugi odstavek 426. člena ZKP).

3. Obdolženi M.J. in njegov zagovornik S.Z., odvetnik v L., in obdolženi B.B. ter njegov zagovornik G.V., odvetnik v K., na zahtevo za varstvo zakonitosti niso odgovorili.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

5. Vrhovno sodišče utemeljenosti zahteve državnega tožilca glede vprašanja, ki ga v svoji vlogi postavlja ni presojalo. Ocenilo je, da vrhovni državni tožilec izpodbija stališča, navedena v razlogih pravnomočne sodbe. Z zahtevo uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, za katero pa ne zatrjuje, da je vplivala na zakonitost izpodbijane pravnomočne sodbe. Vrhovno sodišče je že sprejelo razlago (med drugim tudi v sodbah I Ips 328/2005 in I Ips 254/2007), da razlogi sami zase načeloma ne morejo biti temelj za uveljavljanje kršitve zakona, če ni hkrati izpodbijana tudi zakonitost samega izreka kot tistega dela sodbe, ki edini postane pravnomočen.

6. Od tega stališča je mogoče odstopiti, kolikor je obdolžencu priznan neposreden pravni interes, da se ga oprosti oziroma da se obtožba zavrne iz drugega zakonskega razloga, ki je zanj ugodnejši (Horvat, Štefan: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, 2004, str. 772). Ne more pa enako veljati za državnega tožilca, kadar z zahtevo v škodo obdolženca uveljavlja kršitev kazenskega zakona in predlaga ugotovitev le-te. Če želi uspešno uveljavljati kršitev kazenskega zakona, mora uveljavljati tudi nezakonitost (izreka) sodbe, ki izvira iz zatrjevane kršitve kazenskega zakona.

7. Sodišče prve stopnje je oba obdolženca oprostilo na podlagi določbe 358. člena ZKP, v skladu z devetim odstavkom 364. člena ZKP pa v razlogih kot podlago za izrek oprostilne sodbe navedlo 3. točko 358. člena ZKP, torej pomanjkanje dokazov. V utemeljitvi svoje odločitve je zapisalo, da se v dokaznem postopku ni "izkazalo", da bi se RKS, čeprav je svoje premoženje prodajal v večjem obsegu, s prometom nepremičnin ukvarjal kot z gospodarsko dejavnostjo, in tudi ne, da bi konkreten posel bil v zvezi s katero drugo gospodarsko dejavnostjo, s katero naj bi se ukvarjal, oziroma da naj bi bila sredstva iz naslova konkretnih pogodb namenjena takšni dejavnosti kot pogoj za njeno opravljanje. Pojasnilo pa je, da sta K.d.o.o. in I.d.o.o. promet nepremičnin opravljali kot gospodarsko dejavnost in da ni nobenega dvoma o tem, da je pri obravnavanih poslih šlo prav za promet nepremičnin. Po presoji sodišča prve stopnje tudi ni dokazano, da je obdolženi B.B. s podpisom pogodbe menjalne pogodbe dne 13.5.1999 izrabil položaj, saj jo je podpisal kot direktor I.d.o.o. in v okviru pooblastil, ki jih je v tej družbi imel. Sodišče je ocenilo, da obdolžencema ni dokazano, da sta se dogovorila, da ne bosta pridobila cenitve zemljišč ob izpeljavi pravnega posla in tudi ne ob zamenjavi prvotno kupljenih parcel s parcelo št. 1877, k.o. J. Ugotovilo je, da v obtožbi zatrjevano očitno nesorazmerje med ceno, katera naj bi veljala na trgu, in ceno, ki je bila za zemljišče plačana, ni "potrjeno". V razlogih sodbe je tudi zapisalo, da v izvedenih dokazih ni našlo zadostne podlage za sklepanje, da sta obdolženca ravnala z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi, da sta se dogovorila za ceno, ki sama po sebi ni protipravna ter da v obtožbi zatrjevanega očitanega nesorazmerja med vrednostjo zemljišč in kupnino, dokazni postopek ni potrdil, kakor tudi ne zatrjevane "vednosti" obdolžencev o vrednostih zemljišča, navedenih v obtožbi. Okrožna državna tožilka je pritožbo vložila zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, torej iz razloga iz prvega odstavka 373. člena ZKP. Višje sodišče pa je pritožbo zavrnilo z argumentacijo, s katero je pritrdilo prvostopenjskemu sodišču, da se RKS ni ukvarjal s prodajo nepremičnin na trgu, ampak je razpolagal s svojim nepremičnim premoženjem tako, da ga je zamenjal z Mestno občino K. ali prodajal, pri tem pa ni nastopal na trgu v smislu opravljanja gospodarske dejavnosti. Določene pomisleke je sodišče druge stopnje "na načelni ravni" izrazilo le glede ugotovitve v sodbi sodišča prve stopnje, da ni dokazov, da je obdolženi B.B. s podpisom pogodbe dne 13.5.1999 izrabil položaj, ko je pri prodaji nepremičnin nastopal v dvojni vlogi, in sicer najprej kot direktor gospodarske družbe K.d.o.o., ki se je v pisni pogodbi zavezal, da bo posle pri pripravi in izvedbi postopka prodaje nepremičnin z RKS, izpeljal korektno, strokovno in v interesu RKS, poleg tega pa kot direktor zastopal interese gospodarske družbe I.d.o.o., ki je pri menjavi parcele št. 1877, k.o. J. nastopala kot pogodbeni partner RKS. Ne glede na to pa je sodišče druge stopnje ugotovilo, da pritožbene navedbe ne morejo omajati pravilnosti ugotovitev sodišča prve stopnje, da obdolžencema storitev kaznivega dejanja ni dokazana. Iz navedenega je popolnoma jasno razvidno, da sta bila obdolženca obtožbe oproščena zaradi pomanjkanja dokazov, torej iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP.

8. Vrhovni državni tožilec v zahtevi uveljavlja in utemeljuje kršitev kazenskega zakona, pri čemer določno pove, da je eden izmed razlogov za izrek oprostilne sodbe tudi ugotovitev sodišča, da sporni pravni posel, ki sta ga sklenila obdolžena M.J. kot generalni sekretar RKS in B.B. kot direktor I.d.o.o., ne sodi v okvir opravljanja gospodarske dejavnosti RKS ter da zato ni podan zakonski znak "pri opravljanju gospodarske dejavnosti". Glede tega, da gre v tem pogledu za pravno vprašanje, se je mogoče z vložnikom strinjati, vendar pa je treba ugotoviti, da sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi ni sprejelo stališča, da navedeni zakonski znak kaznivega dejanja ni podan. Prvostopenjsko sodišče je namreč določno zapisalo, da ni nobenega dvoma, da sta K.d.o.o. in I.d.o.o. gospodarski družbi (z vidika obstoja danosti tega zakonskega znaka je kot pogodbena stranka relevantna le druga, pripomba Vrhovnega sodišča), ki sta v sodnem registru imeli kot eno od dejavnosti vpisan tudi promet nepremičnin, kar je razvidno iz izpisa iz sodnega registra in sta ga izvrševali kot gospodarsko dejavnost, kakor tudi da ni dvoma o tem, da je pri obravnavanih poslih šlo prav za promet nepremičnin. Iz take utemeljitve je razvidno, da je sodišče izhajalo iz ugotovitve (izraba položaja je bila očitana obema obdolžencema), da je pri obravnavanem poslu šlo za opravljanje gospodarske dejavnosti. Da je tako, je razvidno tudi iz obsega dokazovanja na glavni obravnavi, saj je sodišče izvedlo dokazni postopek glede vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja, kar pa ne bi bilo potrebno, če eden od zakonskih znakov ne bi bil podan in bi to narekovalo izrek oprostilne sodbe po 1. točki 358. člena ZKP. Za obstoj obravnavanega kaznivega dejanja ni nujno, da mora biti znak opravljanja gospodarske dejavnosti podan pri obeh strankah, ki sta sklenili (sporni) posel, ampak zadošča, da je ta element podan pri eni od njiju, kar pa se odraža le pri pravni opredelitvi ravnanja udeleženih, saj je storilec tista oseba, ki je izrabila položaj pri subjektu, ki opravlja gospodarsko dejavnost, druga pa le kot udeleženec (pomagač ali napeljevalec). Iz izpodbijane pravnomočne sodbe nedvoumno izhaja, da je bila obdolžencema izrečena oprostilna sodba zaradi pomanjkanja dokazov. Vrhovni državni tožilec zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga zgolj s sklicevanjem na to, da je sodišče pri enem od subjektov, udeleženih pri obravnavanem poslu, sprejelo napačen pravni sklep glede zakonskega znaka "pri opravljanju gospodarske dejavnosti", pri tem pa ne upošteva, da je za drugo pogodbeno stranko ugotovilo, da spada pravni posel v okvir gospodarske dejavnosti, za katero je registrirana in se z njo ukvarja. Vložnik tudi ne zatrjuje, da je ravnanje obeh sodišč vplivalo na zakonitost sodbe (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP). Zato se Vrhovno sodišče v preizkus utemeljenosti navedenega stališča ni spuščalo in je zahtevo vrhovnega državnega tožilca na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.