Jedro

Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno ter praviloma devolutivno in nesuspenzivno pravno sredstvo, s katerim je po pravnomočno končanem kazenskem postopku mogoče izpodbijati sodno odločbo ali postopek, ki je tekel pred njo, zaradi kršitev materialnega ali procesnega zakona. Obsojenec sme vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti le zaradi v prvem 420. člena ZKP naštetih kršitev zakona, pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti pa se sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Po oceni sodišča tožnik za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti ne uveljavlja oziroma ne uveljavlja zadosti konkretizirano pravilnih razlogov za (verjetno) uspešno izpodbijanje pravnomočne sodbe Višjega sodišča. Tožnik mora v zahtevi za varstvo zakonitosti kršitev zakona, ki jo uveljavlja, določno pojasniti oziroma utemeljiti. Prav to je nujen pogoj za to, da bo sodišče lahko preizkusilo utemeljenost zahteve. Z navedbo v tožbi, da naloga tožene stranke ni, da presoja utemeljenost razlogov, zaradi katerih bo tožnik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti in da je logično, da bo tožnik v sami zahtevi za varstvo zakonitosti navedel vse kršitve in jih ustrezno obrazložil, pa tožnik tudi ne more doseči drugačne odločitve v zadevi, ne zgolj zaradi njegove pavšalnosti, temveč tudi zato, ker bi to moral konkretizirano uveljavljati že v svoji prošnji za dodelitev BPP. S takšnimi nekonkretiziranimi navedbami tožnik tudi po oceni sodišča ni zadostil standardu natančnosti in konkretnosti, ki je potrebna za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je začasni predsednik Okrožnega sodišča v Krškem (v nadaljevanju tožena stranka) prošnjo prosilca A.A. (v nadaljevanju tožnik) za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) z dne 15. 1. 2016, zavrnil. 2. V obrazložitvi tožena stranka navaja, da je tožnik vložil prošnjo za BPP za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti na podlagi sodbe Okrajnega sodišča v Brežicah, II K 14127/2013 v povezavi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 14217/2013 z dne 30. 9. 2015. Tožena stranka je tožnika pozvala na dopolnitev prošnje za BPP in sicer, da prošnjo dopolni z navedbo konkretnih kršitev v sodnih odločbah skladno s 420. členom Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Tožnik je po pooblaščencu dopolnil prošnjo za BPP. Na podlagi prošnje za BPP in dopolnitve prošnje za BPP je tožena stranka zaključila, da je tožnikov zahtevek nerazumen, ker z vložitvijo zahteve za varstvo zakonitosti na podlagi sodbe Okrajnega sodišča v Brežicah, II K 14127/2013 v povezavi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 14217/2013 z dne 30. 9. 2015, nima možnosti za uspeh. Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno pravno sredstvo in jo je mogoče vložiti le iz razlogov navedenih v 1. do 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega prava, niso pravilno ali v celoti ugotovljena. Ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti. Vrhovno sodišče RS je pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti vezano na takšno dejansko stanje, kot ga ugotavlja izpodbijana pravnomočna sodba. Tožnik v prošnji za BPP in dopolnitvi prošnje za BPP ni določno pojasnil oziroma utemeljil kršitev, ki naj bi jih sodišče storilo v svoji odločitvi. Ni navedel katere predlagane dokaze s strani tožnika sodišče ni izvedlo in njihovo pravno relevantnost ter utemeljenost s potrebno stopnjo verjetnosti, da je dokaz pomemben za pravilno odločitev. Tožena stranka je tako zaključila, da je v obravnavani zadevi vlaganje zahteve za varstvo zakonitosti z uveljavljanjem kršitev kazanskega zakona v zvezi z Zakonom o policiji in Zakonom o javnem redu nerazumno in očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, zato je tožnikovo prošnjo na podlagi tretjega odstavka 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju: ZBPP) zavrnila.

3. Tožnik v tožbi navaja, da iz izreka izpodbijane odločbe ne izhaja, kakšno prošnjo je tožena stranka zavrnila, vendar je iz obrazložitve odločbe razvidno, da je bila tožnikova prošnja za BPP za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, zavrnjena. V nadaljevanju tožnik navaja, da se ne strinja s toženo stranko, da je zadeva očitno nerazumna. Tožena stranka se spušča v vsebinsko odločanje same zahteve, ki pa je v pristojnosti Vrhovnega sodišča RS. Tožnik meni, da je v prošnji nedvomno navedel vse odločilne okoliščine in če tudi toženi stranki ni navedel vsake podrobnosti še ne pomeni, da je prošnja nerazumna oz. da je zahteva za varstvo zakonitosti nerazumna. Logično je, da bo tožnik v sami zahtevi za varstvo zakonitosti navedel vse kršitve in jih ustrezno obrazložil. Naloga tožene stranke ni, da presoja utemeljenost razlogov, zaradi katerih bo tožnik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. To je naloga Vrhovnega sodišča RS. Tožnik se sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 226/2014 z dne 11. 11. 2015, kjer je sodišče navedlo, da je potrebno pri odločanju o BPP kot temeljni in ključni okoliščini uporabiti težo dejanja in zagroženo kazen ter zahtevnost postopka. Tožniku je bila v predmetni zadevi izrečena zaporna kazen, kar očitno je glede na težo dejanja in na izrečeno kazen, težavnejši in zapletenejši postopek. Prav tako je sodišče v zadevi I U 32/2016 z dne 20. 1. 2016 podalo stališče, da se tožena stranka ne sme opredeljevati do vprašanj, ki jih rešujejo sodišča na višji stopnji. Tožnik je prepričan, da je njegova prošnja za BPP utemeljena in ni nerazumna. Pravica tožnika je, da zakonitost odločbe prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča presodi Vrhovno sodišče RS. Če bi se upoštevalo stališče tožene stranke potem sploh ne bi bilo potrebnega odločanja v okviru Vrhovnega sodišča, ker bi že tožena stranka sama ocenjevala utemeljenost takšnih zahtev. Glede na navedeno predlaga, da se tožbi ugodi, izpodbijana odločba odpravi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka je dostavila upravne spise, na tožbo ni odgovorila.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V konkretnem primeru je sporna odločitev tožene stranke, ki je zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev BPP za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, iz razloga očitne nerazumnosti in da je zadeva v očitnem nasprotju v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago.

7. ZBPP v tretjem odstavku 11. člena določa, da se pri odločanju o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči ugotavljajo finančni položaj prosilca in drugi pogoji, določeni s tem zakonom (redna brezplačna pravna pomoč), v 24. členu ZBPP pa je v prvem odstavku določeno, da se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva v zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena.

8. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno zaključila, da je zadeva, za katero je tožnik zaprosil za dodelitev BPP (to je za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti na podlagi sodbe Okrajnega sodišča v Brežicah II K 14217/2013 v povezavi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 14217/2013 z dne 30. 9. 2015), očitno nerazumna in v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago. Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno ter praviloma devolutivno in nesuspenzivno pravno sredstvo, s katerim je po pravnomočno končanem kazenskem postopku mogoče izpodbijati sodno odločbo ali postopek, ki je tekel pred njo, zaradi kršitev materialnega ali procesnega zakona. Obsojenec sme vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti le zaradi v prvem 420. člena ZKP naštetih kršitev zakona, pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti pa se sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP). To pomeni, da je dolžnost sodišča preizkušati obstoj le tistih kršitev zakona, ki jih uveljavlja vložnik, to pa je mogoče le, če je očitek kršitve jasen in določen (glej sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008). Zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in tudi ne zoper odločbo Vrhovnega sodišča, s katero je bilo odločeno o zahtevi za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP). Povedano drugače, pri zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje tožnik v zahtevi in katere mora konkretizirati (prvi odstavek 424. člena ZKP).

9. Tudi po oceni sodišča tožnik za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti ne uveljavlja oziroma ne uveljavlja zadosti konkretizirano pravilnih razlogov za (verjetno) uspešno izpodbijanje pravnomočne sodbe Višjega sodišča v Mariboru, II Kp 14217/2013 z dne 30. 9. 2015. Tožnik mora v zahtevi za varstvo zakonitosti kršitev zakona, ki jo uveljavlja, določno pojasniti oziroma utemeljiti. Prav to je nujen pogoj za to, da bo sodišče lahko preizkusilo utemeljenost zahteve. Ni dovolj, da se tožnik sklicuje le na vrsto oziroma tip kršitve, ne da bi konkretiziral in substanciral razloge. Z navedbo v tožbi, da naloga tožene stranke ni, da presoja utemeljenost razlogov, zaradi katerih bo tožnik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti in da je logično, da bo tožnik v sami zahtevi za varstvo zakonitosti navedel vse kršitve in jih ustrezno obrazložil, pa tožnik tudi ne more doseči drugačne odločitve v zadevi, ne zgolj zaradi njegove pavšalnosti, temveč tudi zato, ker bi to moral konkretizirano uveljavljati že v svoji prošnji za dodelitev BPP. S takšnimi nekonkretiziranimi navedbami tožnik tudi po oceni sodišča ni zadostil standardu natančnosti in konkretnosti, ki je potrebna za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Zato tožnikovo sklicevanje na odločbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 226/2014 z dne 11. 11. 2015 in sodbo Upravnega sodišča RS I U 32/2016 z dne 20. 1. 2016 v konkretnem primeru ne vpliva na drugačno odločitev. V teh dveh zadevah organ za brezplačno pravno pomoč in sodišče nista presojala izpolnjevanja pogojev za vložitev izrednih pravnih sredstev.

10. Ker je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

11. Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.