Jedro

Revident v reviziji ni zadostil standardu natančne in konkretne opredelitve pomembnega vprašanja, saj vprašanje, na katero naj bi Vrhovno sodišče odgovorilo, v reviziji sploh ni izpostavljeno. Vrhovno sodišče bi torej moralo na podlagi navedb v reviziji samo oblikovati pomembno pravno vprašanje, nato pa še nanj odgovoriti. Te pomanjkljivosti pa tudi navedba revizijskih razlogov ne sanira. Vrhovno sodišče je v svojih odločbah že večkrat pojasnilo, da navedba revizijskih razlogov brez konkretizacije pravnega vprašanja glede na vsebino konkretne zadeve za dovoljenost revizije ne zadošča. Po presoji Vrhovnega sodišča se revident ne more uspešno sklicevati na odstop od sodne prakse, saj pomembnega pravnega vprašanja ni izpostavil na zahtevani način in tudi ni opravil primerjave pravnega in dejanskega stanja izpodbijane odločbe z odločbo, na katero se sklicuje.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo Strokovne službe za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Krškem, št. Bpp 33/2016, z dne 27. 1. 2016. S to odločbo je začasni predsednik Okrožnega sodišča v Krškem zavrnil tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči z dne 15. 1. 2016. 2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožnik (v nadaljevanju revident) vložil revizijo, katere dovoljenost utemeljuje po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavlja revizijska razloga iz prvega odstavka 85. člena ZUS-1. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in ugodi zahtevku, kot je bilo predlagano v tožbi, oziroma izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

3. Revizija ni dovoljena.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Stranka, ki vloži izredno pravno sredstvo, mora izkazati, da so za njeno vsebinsko obravnavo izpolnjene procesne predpostavke, konkretno njena dovoljenost. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Revident uveljavlja dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Na kakšen način mora biti pomembno pravno vprašanje izpostavljeno in kakšne so zahteve za to, da se upošteva kot izpolnjevanje omenjenega pogoja, izhaja iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča.(1)

6. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Odločitev o vprašanju mora biti pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. V revizijskem postopku pred Vrhovnim sodiščem je namreč poudarjen objektivni pomen tega izrednega pravnega sredstva in s tem vloga Vrhovnega sodišča pri razvoju prava, usmerjanju sodne prakse in zagotavljanju njene enotnosti.(2) To pomeni, da je pomembno pravno vprašanje, zaradi katerega Vrhovno sodišče revizijo sprejme v obravnavo, le tisto pravno vprašanje, ki se nanaša na vsebino konkretne zadeve in od katerega je odvisna odločitev v konkretni zadevi ter je hkrati pomembno za enotno uporabo prava, njegov razvoj preko sodne prakse ali za zagotovitev pravne varnosti. Taka je tudi ustaljena upravnosodna praksa Vrhovnega sodišča.(3)

7. Revident v reviziji ni zadostil standardu natančne in konkretne opredelitve pomembnega vprašanja, saj vprašanje, na katero naj bi Vrhovno sodišče odgovorilo, v reviziji sploh ni izpostavljeno. Vrhovno sodišče bi torej moralo na podlagi navedb v reviziji samo oblikovati pomembno pravno vprašanje, nato pa še nanj odgovoriti. V reviziji je izražal le nestrinjanje z odločitvijo in navajal, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo 24. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči, saj ni navedlo, zakaj je zadeva očitno nerazumna oziroma v nasprotju z izidom v zadevah z podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago. V skladu s trditvenim in dokaznim bremenom ter ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča bi revident moral natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito. Te pomanjkljivosti pa tudi navedba revizijskih razlogov ne sanira. Vrhovno sodišče je v svojih odločbah že večkrat pojasnilo, da navedba revizijskih razlogov brez konkretizacije pravnega vprašanja glede na vsebino konkretne zadeve za dovoljenost revizije ne zadošča. 8. Odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča je revident utemeljil s sklicevanjem na odločbo X Ips 226/2014 z dne 11. 11. 2015 in pri tem le splošno navedel stališče, ki ga je Vrhovno sodišče zavzelo v citirani zadevi. Skliceval se je tudi, da je prvostopenjsko sodišče v obravnavani zadevi odstopilo od lastne sodne prakse, saj je v zadevi I U 32/2016 z dne 20. 1 2016 že podalo stališče, kdaj je zadeva očitno nerazumna, vendar pri tem ni pojasnil, zakaj naj bi navedena odločba temeljila na bistveno enakih okoliščinah kot predmetni spor. Po presoji Vrhovnega sodišča se revident ne more uspešno sklicevati na odstop od sodne prakse, saj pomembnega pravnega vprašanja ni izpostavil na zahtevani način in tudi ni opravil primerjave pravnega in dejanskega stanja izpodbijane odločbe z odločbo, na katero se sklicuje. Ob tem Vrhovno sodišče le dodaja, da je dejansko stanje navedenih zadev v bistvenem različno kot v izpodbijani sodbi.

9. Ker revident ni izkazal izpolnjevanja uveljavljenega pogoja za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

10. Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

(1) Primerjaj sklepe VSRS X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009, X Ips 423/2012 z dne 29. 11. 2012, X Ips 302/2013 z dne 13. 2. 2014. (2) Enako tudi odločba Ustavnega sodišča RS Up-1782/08, U-I-166/08 z dne 18. 6. 2009, 14. točka obrazložitve.

(3) Npr. X Ips 290/2009, X Ips 414/2009, X Ips 249/2010, X Ips 393/2011, X Ips 55/2012, X Ips 65/2012, X Ips 318/2012, X Ips 180/2013, X Ips 243/2013, X Ips 167/2014, X Ips 301/2014 in druge.