Jedro

Za vzročno zvezo zadošča že ugotovitev o tožnikovi izgubi kontrole nad motornim kolesom, povzročeni s protipredpisno menjavo voznih pasov osebnega vozila; fizičen kontakt vozil ni pogoj za obstoj vzročne zveze.

Izgubljeni dobiček je tisto prikrajšanje, ki se je zaradi tožnikove odsotnosti z dela in manjše delovne sposobnosti odrazilo pri njegovem opravljanju avtoprevozniške dejavnosti. Ker je rezultat poslovanja odvisen od dajatev, ki jih je samostojni podjetnik v zvezi s svojim poslovanjem dolžan odvesti, je tudi to okoliščino treba upoštevati pri ugotavljanju predvidenega uspeha poslovanja.

Renta je odmena za prikrajšanje, ki na dan zaključka glavne obravnave še ni nastopilo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba: - v točki II.A). spremeni tako, da se ta točka glasi: „A). znesek 40.903,83 € in od zneskov:

32.757,46 € obresti v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti zmanjšane za temeljno obrestno mero zamudnih obresti za čas od 7.2.2005 do 22.12.2005;

28.067,09 obresti od 23.12.2005 dalje do izdaje sodbe sodišča prve stopnje v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti zmanjšane za temeljno obrestno mero od tega dne dalje do plačila pa v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti;

6.212,38 € obresti za čas od 22.6.2006 do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti zmanjšano za temeljno obrestno mero zamudnih obresti, od tedaj dalje do plačila pa v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti; 624,36 € zakonske zamudne obresti od 22.6.2006 dalje do plačila:“

6.000,00. € zakonske zamudne obresti od 22.6.2006 dalje;“ Zahtevek za plačilo 2.600 € z obrestmi od 16.2.2010 dalje ter zahtevek za plačilo 17.722,42 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.6.2006 dalje se zavrne.

- v točki II.B). razveljavi in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V preostalem delu se pritožba zavrne in v izpodbijanem, pa nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je toženi stranki naložena obveznost plačila: 34.279,47 € odškodnine za nematerialno škodo, 624,36 € materialne škode v zvezi z zdravljenjem, 23.722,42 € materialne škode zaradi potrebne nege in pomoči ter 2.600- € rente, vse z obrestmi (točka II.A). Toženi stranki je naložena tudi obveznost plačila 34.276,00 € izgubljenega dobička, od katerega je tožena stranka dolžna obračunati in plačati zakonite davke in prispevke, tožniku pa izplačati neto znesek z obrestmi (točka II.B izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnjen (III. točka izreka). Stroški tožeče stranke v višini 10.687,19 € so naloženi v plačilo toženi stranki (IV. točka izreka).

Zoper tisti del sodbe, s katerim je zahtevku ugodeno in odločitev o stroških postopka se pritožuje tožena stranka. Uveljavlja vse tri, z Zakonom o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge in predlaga spremembo ali razveljavitev sodbe. V zvezi s temeljem zahtevka opozarja, da je dokazno breme na tožniku. Opozarja na tožnikovo izpoved, da je do njegovega bočnega trčenja z avtomobilom prišlo. Ker je motorno kolo padlo na bok in drsalo proti brežini, bi bili sledovi stika z avtomobilom gotovo zaznavni na motornem kolesu oz. tožnikovih oblačilih. Glede na dokazno breme tožnika, bi le-ta moral predlagati izvedenca forenzične stroke. Dejstvo, da tega ni storil, je treba oceniti. Opozarja, da tožnik ni predlagal dokazov, ki bi objektivno potrjevali soudeležbo vozila v nesreči, kajti njegova izpoved ne zadošča. Za nemogoče ocenjuje, da bi osebni avtomobil tožnika, ki je bil v ovinku nagnjen levo, zadel v desni komolec oz. nogo. Ne soglaša z ugotovitvijo izvedenca K., da motorno kolo ni trčilo v brežino, ker nasprotuje ugotovitvam policije na kraju samem. Ker izvedenec ni odgovoril na vprašanja tožene stranke in vztrajal pri podanih stališčih, je bil utemeljen predlog za postavitev novega izvedenca cestnoprometne stroke. Nasprotuje poteku škodnega dogodka, kakor je ugotovljen, ker je tožnik po njegovi izpovedi vozil vzporedno z avtomobilom in potem pred osebnim avtomobilom drsal proti desnemu robu cestišča. Slednje bi bilo možno le, če bi razlika hitrosti vožnje udeležencev znašala 15 km/h. Tožnikovo izpoved o dveh neznanih ženskah, ki sta bili na kraju dogodka takoj po škodnem dogodku, ocenjuje za neverjetno. Opozarja, da ni ocenjena izpoved priče H. F., ki je na kraj dogodka prišel takoj po tožnikovem padcu, pa ni videl osebnega avtomobila, niti ni slišal tožnika govoriti o osebnem avtomobilu. Glede na tožnikovo izpoved, da je voznica osebnega avtomobila ustavila, bi jo F. moral videti. V. je izpovedal le, da je tožnik po dogodku omenjal neznano vozilo, medtem ko se mu v sodbi pripisuje, da je izpovedal tudi o spolu voznika in tipu avtomobila. Prvostopenjskemu sodišču očita, da se ni izjasnilo o očitku, da se je tožnik šele 12.5.2003, trinajst dni po odpustu iz bolnišnice, zglasil na Policijski postaji Koper in podal kazensko ovadbo zoper neznanega povzročitelja. Pritožnik ocenjuje, da je tožnikova prehitra vožnja vzrok njegovega padca. Kolikor pa bi obveljala udeležba neznanega vozila v škodnem dogodku, bi bilo potrebno upoštevati tožnikovo soodgovornost. Tožnik pozna razmere na cesti in ravnanje voznikov, ki na tem delu sekajo ovinek, zato bi moral pričakovati, da bo vozilo, ki ga je prehiteval, zapeljalo na levi pas. Po višini nasprotuje dosojenemu izgubljenemu zaslužku v višini 34.276- € bruto. Opozarja, da je izvedenka v nasprotju s tožnikovimi trditvami ugotovila, da je imel pred nesrečo zaposlenega povprečno enega delavca. Dejstvo, da je po nesreči enega zaposlil, ne more predstavljati škode. Stališče, da tožnik ni bil sposoben delati v času, ko je bil po ugotovitvah zdravniško komisije ZZZS sposoben delati 4 ure dnevno, ocenjuje za nesprejemljivo. Če tožnik meni, da je odločitev komisije nepravilna, bi se moral pritožiti oz. vsaj izkazati, zakaj se je komisija tako odločila. Mnenje izvedenke finančne stroke ocenjuje za neuporabno. Izvedenka ni znala odgovoriti, ali je bil v času pred nesrečo trend upadanja povpraševanja po tožnikovih storitvah. Izvedenka govori o plači, čeprav samostojni podjetnik ne prejema plače. Izrek sodbe, ki toženi stranki nalaga plačilo prispevkov, ocenjuje za nejasen. Kljub ugotovitvi, da pri samostojnem podjetniku razlike v plači ni mogoče ugotavljati, sodišče pri rentnem zahtevku operira s podatki o plači. Izvedenka je poudarila, da rente za čas po 1.8.2007 ni izračunala. Iz naslova tuje nege in pomoči dosojeno materialno škodo ocenjuje za previsoko in sicer zato, ker je sodišče ugotovilo prevelik obseg te pomoči in ker je pomoč previsoko vrednotilo. Opozarja na nasprotje med mnenjema izvedencev dr. A. in dr. R. Mnenje dr. R. ocenjuje za prepričljivejše, razen tega pa v spisu ni podatka, da bi tožnik po prihodu iz bolnišnice potreboval pomoč 16 ur dnevno, kasneje pa 8 ur dnevno. Tožnik je trdil, da mu je žena prve dni po prihodi iz bolnice nudila pomoč 8 ur na dan, od julija 2003 dalje pa v polovico manjšem obsegu. Urno postavko 14- €, ki velja za strokovno usposobljene delavke in je obremenjena z davki, prispevki in stroški, ocenjuje za previsoko. Za strah dosojeno odškodnino v višini 3.500- € ocenjuje za previsoko. Po njegovi oceni bi bila ob pravilni uporabi materialnega prava odškodnina za to vrsto škode lahko dosojena v višini 2.250- €. Stroškovnemu delu odločitve nasprotuje z argumentom, da pri ugotavljanju uspeha strank v postopku ni upoštevan umaknjeni del zahtevka. Meni, da vse vloge tožeče stranke niso bile potrebne. Stroškovnega dela odločitve tudi ni mogoče preizkusiti, ker priznani stroški niso specificirano navedeni.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča. Pritožba je delno utemeljena.

Uvodoma sodišče ugotavlja, da se toženec pritožuje le zoper tisti del sodbe, s katerim je zahtevku ugodeno, zato je v zavrnilnem delu (III. točka izreka) sodba sodišča prve stopnje že pravnomočna in ni predmet preizkusa v tem pritožbenem postopku. Po višini pritožnik ne nasprotuje odločitvi o nepremoženjski škodi zaradi fizičnih bolečin in nevšečnosti (12.518,78 €), duševnih bolečin v zvezi s trajnim zmanjšanjem življenjskih aktivnosti (20.864,60 €), skaženosti (2.086,46 €) ter odločitvi o premoženjski škodi v zvezi z zdravljenjem (624,36 €). Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v izpodbijanem delu, v okviru pritožbenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (1. in 2. odstavek 350 čl. ZPP).

Z odločitvijo o odgovornosti voznice osebnega avtomobila za tožniku povzročeno škodo pritožbeno sodišče soglaša. Predlagani in izvedeni dokazi tak zaključek utemeljujejo. V 8. čl. ZPP predpisanim metodološkim napotkom o postopanju pri presoji dokazov je sodišče prve stopnje sledilo. Sklep, da je bil v prometni nesreči udeležen osebni avtomobil, je vsebinsko prepričljivo utemeljilo z več dokazi, ki sprejeti zaključek vsak zase in vsi skupaj potrjujejo. Tožnikova izpoved o načinu vožnje osebnega avtomobila je preverjena z izvedencem cestnoprometne stroke, kot verjetna pa se izkaže tudi zaradi opažanj izvedenca na kraju škodnega dogodka o običajnem načinu vožnje voznikov motnih vozil. Sodnik na formalna dokazna pravila ni vezan. S pritožbeno oceno, da bi udeležba osebnega vozila morala biti potrjena z izvedencem forenzične stroke, pritožbeno sodišče ne soglaša. Katere sledi naj bi bilo z izvedencem forenzikom nujno preiskovati, pritožba ne pojasni. Če želi pritožba opozoriti, da sledovi osebnega avtomobila na kraju samem niso bili najdeni, je treba pojasniti, da odsotnost tovrstnih sledov ne nasprotuje zaključku o odgovornosti voznika osebnega avtomobila za nastanek škodnega dogodka. Vprašanje, ali je do stika med udeležencema sploh prišlo, ni odločilno. Za vzročno zvezo zadošča že ugotovitev o tožnikovi izgubi kontrole nad motornim kolesom, povzročeni s protipredpisno menjavo voznih pasov osebnega vozila; fizičen kontakt vozil ni pogoj za obstoj vzročne zveze. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbo, ki dvomi v verjetnosti tožnikove izpovedi, da ga je osebni avtomobil oplazil. Kot je navedeno zgoraj, to na izid pritožbenega postopka nima vpliva. Ne vpliva niti na oceno verodostojnosti tožnikove izpovedi, saj je tožnik neposredno bližino vozila tožnik v kritični situaciji lahko zaznal kot dotik.

Tudi pritožbeni trditvi, da izvedenec cestnoprometne stroke pri izračunu hitrosti tožnikove vožnje ni upošteval, da je motorno kolo trčilo v travnato brežino, ni mogoče slediti. Izvedenec je z ogledom in na podlagi zapisnika policije ugotovil, da je kolo drselo po travnatem zemljišču ob cesti in ta podatek upošteval pri izračunu hitrosti tožnikove vožnje. Z zaslišanjem izvedenca so bila razčiščena vsa vprašanja, na katera je opozorila tožena stranka, zato očitek, da izvedenec na vprašanja ni hotel odgovarjati, s spisovnimi podatki ni potrjen. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je izvedenec cestnoprometne stroke prepričljivo podal mnenje in odgovoril na vse razumno utemeljene pomisleke obeh pravdnih strank o poteku škodnega dogodka in okoliščinah njegovega nastanka. Ker je neugotovljivo, kdaj in kako je voznik osebnega avtomobila po zaznavi tožnika reagiral ter v kakšnem položaju je tožnika zaznal, pritožbeno ocenjevanje, da tožnik ni mogel preiti desne polovice vozišča pred osebnim avtomobilom, ne vzdrži kritične presoje.

Zaradi poškodb, ki jih je tožnik utrpel ter stresne situacije, v kateri se je zaradi nepričakovanosti dogodka znašel, ni njegova izpoved o osebah, ki so prihajale na kraj dogodka, prav nič nenavadna. Dejstvo, da H. F. ne izpoveduje o tem, da je tožnik na kraju škodnega dogodka kot povzročitelja nesreče omenjal avtomobil, ne dokazuje, da tožnik o tem ni govoril. Tožnikovo omenjanje avtomobila so zaznale druge priče; F. ne zatrjuje, da bi bil vseskozi ob tožniku. Tudi čas prihoda te priče na kraj dogodka ni natančno ugotovljiv, zato dejstvo, da osebnega vozila na kraju dogodka F. ni videl, ne pove ničesar.

Pritožba pravilno opozarja, da je priča V. izpovedovala, da je tožnik po škodnem dogodku govoril o neznanem vozilu in ne o vozilu Clio in voznici. Ker sta tako spol voznika kot znamka vozila povsem nepomembna, napačen povzetek izpovedbe priče na rezultat dokaznega postopka ni vplival. Gre za očitno netočnost pri povzemanju izpovedi in ne za neutemeljeno utrjevanje tožnikove verodostojnosti, saj je bistveno, da je tožnik vozilo neposredno po dogodku omenjal, ne pa kako natančno je to dejstvo zaznal. Ker so bili policisti na kraju škodnega dogodka prisotni neposredno po škodnem dogodku, ni nenavadno, da se je tožnik na policiji zglasil in podal ovadbo zoper neznanega storilca šele po prihodu iz bolnišnice.

Rezultat dokaznega postopka ne omogoča sklepanja o poteku škodnega dogodka, kakor ga podaja pritožba, niti zaključka o tožnikovem prispevku k nastali škodi. Dokazni postopek ni potrdil, da bi tožnik kršil cestnoprometne predpise, niti kako drugače prispeval k nastanku škodnega dogodka in obsegu škode. Voznik mora sicer predvidevati, da drugi udeleženci v prometu ne bodo dosledno spoštovali predpisov, vendar je pritožba pri tem, ko navaja, da bi tožnik mogel in moral pričakovati nepravilno ravnanje voznika avtomobila, prestroga. Ugotovljene razmere ne cesti ne opravičujejo zaključka, da bi se tožnik zaradi možnosti nepravilnega ravnanja drugih udeležencev v prometu moral odreči prehitevanju, ali ga izvesti na drug način, kot ga je izvedel. Neutemeljeno pritožba graja tudi višino odškodnine, prisojene za strah. Ni mogoče spregledati, da je tožnik utrpel tako strah ob škodnem dogodku kot strah za izid zdravljenja in bodočo eksistenco sebe in družine. Strah ob škodnem dogodku je bil sicer kratkotrajen, vendar hude intenzitete, medtem ko je bil strah za izid zdravljenja, poleg tega, da je bil intenziven, tudi dolgotrajen. Povsem izzvenel je šele po drugi operaciji v marcu 2008. Po sodišču prve stopnje priznana odškodnina za strah v višini 3.500- € je zato primerna satisfakcija za tovrstno tožnikovo trpljenje.

Da je do materialne škode, ki je nastala zaradi tuje nege in pomoči, tožnik upravičen, se pritožbeno sodišče strinja. Je pa sodišče prve stopnje to škodo bistveno previsoko ovrednotilo. Glede obdobja, v katerem je tožnik pomoč potreboval in oblike ter obsega pomoči, je najbolj verodostojen dokaz tožnikova izpoved, ki je tudi v tem delu prepričljiva. Nobenega razloga ni, da ji sodišče ne sledi, saj v bistvenem ne odstopa od pomoči, ki sta jo kot potrebno opredelila izvedenca dr. A. in dr. R. Tožnik je za trimesečno obdobje po prihodu iz bolnice navedel, da je potreboval tujo pomoč pri vseh življenjskih opravilih in je zaradi tega žena dva do tri tedne ostala doma, da mu je tako nego lahko nudila, kasneje pa mu je tak obseg nege v dopoldanskem času nudila mama. Človek približno osem ur dnevno prespi, pa tudi vseh ostalih 16 ur pomoč ni bila potrebna, saj je tožnik jedel, se oblekel, obul, umival, imel fiziološke potrebe nekajkrat na dan. Za to trimesečno obdobje je zato pri vrednotenju pomoči primerno upoštevati 10 ur pomoči dnevno in jo vrednotiti z urno postavko 4 €, kolikor se na trgu plačuje nekvalificirano malo delo. Tožnik ne zatrjuje, da bi potreboval pomoč osebe z medicinskim znanjem, niti da bi mu bila taka pomoč nudena. Pritožba pravilno opozarja tudi, da je cena socialno varstvene storitve višja zaradi njene obremenjenosti z davki ter prispevki in celo stroški (npr. prevozni stroški do varovanca). Za to obdobje je potrebna pomoč in nega pravilno ovrednotena na sledeč način: 90 dni x 10 ur x 4 €, skupaj 3.600- €. V naslednjih petih mesecih je tožnik potreboval bistveno manj pomoči - pri obuvanju, oblačenju, prevozih in podobnih opravilih, kjer bi se moral prikloniti. Upoštevajoč, da je tovrstno pomoč tožnik potreboval le nekajkrat na dan, jo je pri njenem vrednotenju primerno upoštevati v skupnem obsegu 4 ure dnevno (150 dni x 4 ure x 4 €, skupaj 2.400- €). Odločitev o materialni škodi v zvezi s pomočjo in postrežbo, ki jo je tožnik potreboval po škodnem dogodku, je na osnovi 358. čl. ZPP spremenjena: prisojena odškodnina je znižana na 6.000- €, zahtevek v višini 17.722,42 € (razlika do prisojenih do 23.722,42 €) pa zavrnjen.

Utemeljeno pritožba opozarja tudi, da je nerazumljiv in nedoločen izrek sodbe v delu, ki toženi stranki nalaga plačilo izgubljenega dobička (točka izreka II.B).). Sodba toženi stranki nalaga izračun davkov in prispevkov, kar je izvedenka označila za neizvedljivo; razen tega je prisojeni znesek odškodnina, ki ni vir dohodnine in se od nje davki in prispevki ne plačujejo. Pritožbeno sodišče soglaša z izvedenko, da so davčne in druge obveznosti, ki vplivajo na rezultat poslovanja (čisti dobiček), do evra natančno neugotovljive. Da pa se jih predvideti in njihovo višino oceniti, enako kot vse druge okoliščine, ki vplivajo na obstoj in višino izgubljenega dobička. Izgubljeni dobiček namreč ni v naravi obstoječa, z metodami in sredstvi zaznavna kategorija, ampak imaginarna kategorija. Gre za prikrajšanje, ki ga ni bilo mogoče doseči, zato njegovo ugotavljanje temelji na bolj ali manj natančnem predvidevanju razvoja dogodkov; na njegov obstoj in višino sklepamo z večjo ali manjšo verjetnostjo. Obligacijski zakonik govori o njegovi oceni (3. odstavek 168. čl. Obligacijskega zakonika). Izgubljeni dobiček je torej tisto prikrajšanje, ki se je zaradi tožnikove odsotnosti z dela in manjše delovne sposobnosti odrazilo pri njegovem opravljanju avtoprevozniške dejavnosti. Ker je rezultat poslovanja odvisen od dajatev, ki jih je samostojni podjetnik v zvezi s svojim poslovanjem dolžan odvesti, je tudi to okoliščino treba upoštevati pri ugotavljanju predvidenega uspeha poslovanja. Zgolj tak rezultat je primerljiv z rezultatom tožnikovega poslovanja iz obdobja pred škodnim dogodkom, kajti tudi ta je pogojen s plačanimi zakonskimi obveznostmi.

Mnenje izvedenke je nejasno tudi zato, ker iz njega ni razvidno, za katero obdobje je izgubljeni dobiček ugotovljen. V okviru trditvene podlage o obdobju, v katerem je bil rezultat poslovanja slabši, kot bi bil, če škodnega obdobja ne bi bilo, se je izvedenka dolžna opredeliti o obsegu tožnikovega prikrajšanja. Pri tem je izvedenka že sedaj pravilno izhajala iz splošne gospodarske situacije v branži, obsega predvidenega poslovanja, vpliva večjega zaposlovanja na poslovni izid. Pri izračunu je treba upoštevati, da si samostojni podjetnik plačo obračunava zaradi plačila davkov in prispevkov, si je pa ne izplačuje, saj razpolaga z vsem dohodom, ki mu po plačilu stroškov in zakonskih ter drugih obveznosti v zvezi s svojim poslovanjem, ostane. Razlika med ostankom dohodka, ki bi ga tožnik dosegel, če ne bi bilo škodnega dogodka in ostankom dohodka, ki ga je tožnik dosegel, je tožnikovo prikrajšanje - izgubljeni dobiček. Pritožbeno sodišče soglaša, da je tudi tožnikova polovična odsotnost z dela imela vpliv na poslovni izid. Zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja je odločitev o zahtevku za plačilo izgubljenega dobička na podlagi 355. čl. ZPP razveljavljena in zadeva v tem obsegu vrnjena sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Ker si tožnik plače ne izplačuje, za dodatno ugotavljanje izgube na zaslužku, manjše plače oz. določanje rente ni dejanske podlage. Tožnik je do zadnjega naroka, ko je bila v ustnem podajanju izvedenskega mnenja omenjena, tudi zahteval ni. Razen tega je renta odmena za prikrajšanje, ki na dan zaključka glavne obravnave še ni nastopilo, torej bodoča škoda, ki je tožnik ne zatrjuje (167. čl. Obligacijskega zakonika). Zahtevek za plačilo rente, ki ga je sodišče prisodilo v višini 2.600- €, je zato zaradi nepravilne uporabe materialnega prava na podlagi 358. čl. zavrnjen.

Ker je sodba delno razveljavljena in uspeh strank še ni znan, bo o stroških postopka na prvi stopnji in stroških pritožbenega postopka odločalo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku. O pritožbenih razlogih, ki se tičejo stroškovnega dela odločitve in se v glavnem nanašajo na uspeh strank v postopku, se pritožbeno sodišče zato ne izreka.