Jedro

Ker ni ugotovljeno, da bi bili družinski člani, ki so tožniku nudili pomoč in nego, za to posebej strokovno usposobljeni, niti, da bi bila takšna oblika pomoči in nege potrebna, je odškodnina za stroške pomoči in nege pravilno odmerjena na podlagi urne postavke za nekvalificirano malo delo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti njene stroške odgovora na revizijo v znesku 514,06 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožniku plačati znesek 61.226,25 EUR in zakonske zamudne obresti od tam navedenih zneskov ter znesek 34.276,00 EUR (izgubljeni dobiček), od katerega je dolžna obračunati in plačati davke in prispevke, tožniku pa izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji zahtevek je zavrnilo in toženki naložilo plačilo pravdnih stroškov.

2. Sodišče druge stopnje je na pritožbo toženke sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je znesek 61.226,25 EUR zmanjšalo na 40.903,83 EUR, zavrnilo pa je tudi del obrestnega zahtevka; glede izgubljenega dobička (34.276,00 EUR) je sodbo razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V okviru znižanega zneska odškodnine je znižalo tudi odškodnino za škodo zaradi tuje nege in pomoči, ki jo je vrednotilo v višini 4 EUR na uro, kolikor se na trgu plačuje nekvalificirano malo delo. Tožnik ne zatrjuje, da bi potreboval pomoč osebe z medicinskim znanjem, niti da bi mu bila taka pomoč nudena. Cena socialno varstvene storitve je višja tudi zaradi njene obremenjenosti z davki in prispevki ter celo stroški (prevozni stroški do varovanca).

3. Zoper odločitev sodišča druge stopnje je tožnik vložil predlog za dopustitev revizije in revizija je bila s sklepom II DoR 600/2010 dopuščena glede pravnega vprašanja, na podlagi kakšnih meril se vrednoti ura tuje nege in pomoči, ki se šteje kot pravno priznana škoda.

4. Tožnik v dopuščeni reviziji uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Uveljavlja, da se ura potrebne pomoči ovrednoti po postavki iz Sklepa o soglasju k ceni socialno varstvene storitve pomoči na domu Mestne občine Koper (v nadaljevanju Sklep MO) v višini 14,23 EUR. Razlogi pritožbene sodbe o vrednosti urne postavke v višini 4 EUR, ki naj bi ustrezala plačilu na trgu za nekvalificirano malo delo, so pomanjkljivi, zato sodbe ni mogoče preizkusiti. Niso namreč jasni razlogi, na podlagi katerih naj bi bila vrednost te urne postavke 4 EUR niti zakaj je treba kot merilo uporabiti ravno to urno postavko. Iz sklepa o soglasju k ceni za socialno varstvene storitve (A48) ne izhaja, da bi vrednost cene socialno varstvene storitve za pomoč družini na domu obsegala davke, prispevke in stroške, zato je pritožbeno sodišče zagrešilo kršitvi iz 8. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbeno sodišče je z vrednotenjem po urni postavki za nekvalificirano malo delo zmotno uporabilo materialno pravo, saj mu ni priznalo popolne odškodnine skladno s 169. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Vrednotenje po Sklepu MOK ni pretirano, saj je bil potreben in deležen pomoči drugih oseb pri osnovnih življenjskih opravilih, kar je tudi namen socialno varstvene storitve, ki po svoji vsebini ni zdravstvena oskrba, je pa enakovredna pomoči, ko jo je bil oškodovanec deležen s strani družinskih članov.

5. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

6. Revizija ni utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje odškodnino za škodo zaradi stroškov za tujo nego in pomoč ovrednotilo v zahtevani višini po 14,23 EUR na uro, pritožbeno sodišče pa je pri vrednotenju te odškodnine upoštevalo vrednost urne postavke v višini 4 EUR.

8. Odškodnina škodo zaradi stroškov za tujo pomoč in nego je oblika povračila materialne škode, ki ima podlago v prvem odstavku 174. člena OZ. V skladu z navedeno določbo OZ mora, kdor prizadene drugemu telesno poškodbo ali prizadene njegovo zdravje, temu povrniti stroške v zvezi z zdravljenjem in druge potrebne stroške, ki so s tem v zvezi. Stroške v zvezi z zdravljenjem in druge s tem povezane potrebne stroške praksa široko tolmači. Kot škodo zaradi stroškov za tujo pomoč in nego namreč priznava tudi pomoč in nego, ki jo oškodovancu nudijo družinski člani(1). V takem primeru gre za netipično obliko materialne škode, ki ima naravo nečiste denarne terjatve(2), saj se v denarni znesek materializira šele s sodbo. Tak je tudi obravnavni primer, v katerem so po ugotovitvah nižjih sodišč nego in pomoč tožniku nudile njegova mati, žena in hči. 9. Pri presoji utemeljenosti zahtevka za povračilo škode zaradi stroškov za tujo pomoč je treba izhajati iz oškodovančevega zdravstvenega stanja, upoštevaje njegove okoliščine. Odškodnina mora kriti stroške, ki se ne izmikajo presoji o njihovi razumnosti, upoštevaje seveda vse okoliščine primera.(3)

10. V konkretnem primeru ni utemeljeno revizijsko zavzemanje za vrednotenje škode zaradi stroškov za tujo nego in pomoč, ki so jo tožniku nudili družinski člani, v višini, kot izhaja iz Sklepa MO, to je 14,23 EUR na uro. Za to sta pomembna dva razloga, ki ju navaja že pritožbeno sodišče: ker gre za ceno storitve, v kateri so inkorporirani stroški, ki jih pri tožniku ni mogoče upoštevati, in ker gre za plačilo dela strokovno usposobljenih izvajalcev. Z navedenim Sklepom MO namreč občina daje soglasje k ceni urne postavke, ki jo Center za socialno delo (v nadaljevanju CSD) zaračunava uporabnikom socialnovarstvene storitve pomoči družini na domu. Ker gre torej za ceno storitve, ki jo CSD zaračunava končnim uporabnikom, to samo po sebi pomeni, da so v njej že vključeni davki in vsi drugi stroški, ki jih ima CSD z izvajanjem te storitve. Prav tako pa ima pritožbeno sodišče prav, da gre za ceno storitve, ki jo izvajajo strokovno usposobljene osebe. Kot pravilno opozarja revizija, je socialno varstvena storitev pomoči družini na domu (na katero se nanaša navedeni Sklep MO) ena izmed socialno varstvenih storitev po določbah Zakona o socialnem varstvu (v nadaljevanju ZSV), in sicer gre za eno od oblik pomoči družini v okviru storitev, namenjenih odpravljanju socialnih stisk in težav (prvi odstavek 15. člena v zvezi z 11. členom ZSV). Socialno varstvena storitev pomoči družini na domu obsega socialno oskrbo upravičenca v primeru invalidnosti, starosti ter v drugih primerih, ko socialna oskrba na domu lahko nadomesti institucionalno varstvo (tretji odstavek 15. člena ZSV). Da gre za storitev, ki jo izvajajo osebe, ki so za to strokovno usposobljene, pa izhaja iz določb ZSV, ki za delavce, ki opravljajo socialno varstvene storitve, med katere spada tudi storitev pomoči družini na domu, predpisuje minimalno izobrazbo. Strokovni delavci morajo tako imeti najmanj višjo izobrazbo (69. člen ZSV), strokovni sodelavci pa končane predpisane programe izobraževanja v skladu s posebnimi predpisi z opravljenim pripravništvom in izpitom (70. člen ZSV). Glede na navedeno cena storitev izvajanja pomoči v okviru javne službe ni ustrezna podlaga za ugotavljanje cene pomoči, ki so jo tožniku nudili družinski člani.(4)

11. Ker v obravnavanem primeru ni ugotovljeno, da bi bile osebe, ki so tožniku nudile pomoč in nego, za to posebej strokovno usposobljene, niti, da bi bila takšna oblika pomoči in nege potrebna, je tudi po presoji revizijskega sodišča odškodnina pravilno odmerjena na podlagi urne postavke za nekvalificirano malo delo, kot jo je opredelilo pritožbeno sodišče. Vprašanje, ali cena urne postavke za tako delo dejansko znaša 4 EUR na uro, je dejansko vprašanje, ki ga skladno s tretjim odstavkom 370. člena ZPP v reviziji ni dopustno uveljavljati. Ker gre za dopuščeno revizijo, so skladno z določbo drugega odstavka 371. člena ZPP neupoštevni tudi vsi revizijski ugovori, s katerimi tožnik uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, saj v tem obsegu revizija ni bila dopuščena. Pripomniti velja, da je Vrhovno sodišče v svoji dosedanji praksi v okoliščinah, ko cene pomoči, ki so jo oškodovancem nudili družinski člani, ni bilo mogoče natančno ugotoviti, že presodilo, da je v takem primeru dopustna uporaba pooblastila iz 216. člena ZPP, in v teh okvirih kot primerno ocenilo višino urne postavke, ki je primerljiva z urno postavko, priznano v tem primeru.(5)

12. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

13. Odločitev o stroških temelji na določbah prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Tožnik z revizijo ni uspel, zato je dolžan toženki povrniti zahtevane stroške odgovora na revizijo, ki so bili potrebni. Sodišče jih je v skladu s stroškovnikom in Odvetniško tarifo odmerilo na 514,06 EUR (900 točk za sestavo odgovora na revizijo in 2 % za manipulativne stroške ter upoštevaje DDV). Tožnik je dolžan plačati odmerjene stroške v petnajstdnevnem paricijskem roku, ki prične teči naslednji dan po vročitvi te sodbe (prvi, drugi in tretji odstavek 313. člena ZPP). Če tožnik v paricijskem roku svoje obveznosti plačila pravdnih stroškov ne bo izpolnil, bo prišel v zamudo (299. člen OZ) in bo od zamude naprej dolžan toženki plačati še zakonske zamudne obresti (378. člen OZ).

Op. št. (1): Npr. sodne odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 298/2010 z dne 19. 5. 2011 in II Ips 322/2009 z dne 6. 6. 2013; prim. tudi dr. Stojan Cigoj, Zakon o obligacijskih razmerjih s komentarjem, Ljubljana 1978, str. 212. Op. št. (2): Prim. sodbo II Ips 441/2000 z dne 24. 1. 2001. Op. št. (3): Jadek Pensa v Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV založba, Ljubljana 2003, str. 1000. Op. št. (4): Prim. sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 298/2010 z dne 19. 5. 2011. Op. št. (5): Prim. sodne odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 298/2010 z dne 19. 5. 2011 in II Ips 322/2009 z dne 6. 6. 2013.