Jedro

Že zgolj možnost različnih interpretacij Pogodbe o prevzemu glede obveznosti plačila plač, zapadlih pred prevzemom,je narekovala posebno previdnost toženih strank kot kvalificiranih pooblaščencev pri izbiri in spremembi tožene stranke v delovnem sporu. Ker bi profesionalna skrbnost v danih okoliščinah dovoljevala le razširitev tožbe na novo toženo stranko T., ne pa tudi umik tožbe zoper že obstoječo toženo stranko T. M., je sodišče prve stopnje tudi po prepričanju naslovnega sodišča v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih obveznosti na strani toženih strank, ki sta s subjektivno spremembo tožbe z dne 10. 1. 1996 dosegli prav slednje, pravilno ugotovilo elemente protipravnosti kot posledico opustitve dolžne skrbnosti v smislu določb tretjega odstavka 751. člena ZOR v zvezi z drugim odstavkom 18. člena tega zakona (skrbnost dobrega strokovnjaka), ko ni sporno, da tožeča stranka ni naročila vložitve tožbe zoper točno določeno pravno osebo.

Za izkaz škode kot enega izmed kumulativno zahtevanih elementov odškodninske odgovornosti v okviru pravdnega postopka zadostuje že realno pričakovanje, da bi bila stranka na podlagi pravnomočne sodbe dejansko poplačana. Že to, ko je tožeča stranka dokazala, da bi svojo terjatev, ki jo je uveljavljala v delovnem sporu, v kolikor bi toženi stranki ravnali z dolžno skrbnostjo, lahko vsaj deloma izkazala z listino, ki ima kvaliteto izvršilnega naslova, v procesnem smislu zadošča za prevalitev dokaznega bremena o tem, da tožeča stranka, tudi v kolikor bi s sodbo na podlagi pripoznave razpolagala, zaradi plačilne nesposobnosti T. M. svoje terjatve tudi v tem obsegu dejansko ne bi realizirala, na toženo stranko.

Ob pravilni uporabi materialnega prava je zatrjevanje in dokazovanje nastale škode ter njene višine procesno breme oškodovanca. Tožeča stranka bi morala svoj tožbeni zahtevek po višini, v kolikor ta presega znesek v delovnem sporu pripoznane terjatve, utemeljiti s substanciranim sklicevanjem na pravno odločilna dejstva oziroma svoja zatrjevanja o teh dejstvih, podana v zadevi Pd 1159/95, ustrezno povzeti ter opredeliti, kateri v postopku Pd 1159/95 predlagani oziroma izvedeni dokazi izkazujejo resničnost tako zatrjevanega pravno relevantnega dejanskega stanja.

Izrek

I. Pritožbam tožeče stranke, tožene stranke ter stranskega intervenienta na strani tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsegu spremeni tako, da se v I. točki izreka datum 1. 1. 2002 nadomesti z datumom 31. 12. 2001, v III. točki izreka pa se znesek pravdnih stroškov v višini 5.178,42 EUR nadomesti z zneskom 5.223,64 EUR.

II. V preostalem se pritožbe zavrnejo in se v še izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Stranski intervenient sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje prvi in drugi toženi stranki naložilo, da v roku 15 dni tožeči stranki nerazdelno plačata znesek 27.343,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 12. 1995 do 1. 1. 2002 (I. točka izreka), v presežku, za 9.022,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 12. 1995 do plačila ter za zakonske zamudne obresti od zneska 27.343,92 EUR od 1. 1. 2002 do plačila, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Prvo in drugo toženo stranko (v nadaljevanju tožena stranka oziroma toženi stranki) je zavezalo še, da tožeči stranki v roku 15 dni nerazdelno povrneta njene pravdne stroške v višini 5.178,42 EUR, po poteku tega roka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka), tožečo stranko pa obvezalo, da stranskemu intervenientu v roku 15 dni povrne pravdne stroške v znesku 135,93 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pravočasno, vsaka v delu, ki je zanjo neugoden, pritožujeta obe pravdni stranki. Pravočasno pritožbo pa podaja tudi stranski intervenient na strani tožene stranke.

3. Toženi stranki sodbo sodišča prve stopnje izpodbijata v obsodilnem delu (I. in III. točka izreka) iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Oceno sodišča prve stopnje, ki je po razveljavitvenem sklepu Vrhovnega sodišča RS presodilo, da toženi stranki kot pooblaščenca tožeče stranke v delovnem sporu Pd 1159/95 nista ravnali s potrebno poklicno skrbnostjo, dojemata kot pravno zmotno. Pritrjujeta sicer, da je 2. alinejo 6. člena Pogodbe o prevzemu delavcev z dne 15. 5. 1995 (v nadaljevanju Pogodba o prevzemu), sklenjeno med T. ter T. M., mogoče tolmačiti kot je to storilo revizijsko sodišče, vendar izpostavljata, da gre zgolj za eno od možnih, po njunem prepričanju sicer manj verjetnih, interpretaciji, na osnovi katere pa opustitev profesionalne skrbnosti ni mogoče utemeljiti. Toženi stranki sta namreč z vso skrbnostjo proučili možnosti uspeha tožeče stranke in to ne le v okviru pravdnega postopka, temveč v smislu zasledovanja možnosti, da tožeča stranka dejansko pride do poplačila. V tem okviru sta v dobri veri pretehtali, da je za tožečo stranko bolje, da je za plačilo obvezana T., saj je bila ta takrat, za razliko od družbe T. M., plačevita in je izpolnjevala pogodbene obveznosti. Trditve o tem, da tožeča stranka v stečajnem postopku družbe T. M. ne bi prejela ničesar, sta toženi stranki pravočasno postavili že v odgovoru na tožbo, ob tem, ko je bilo trditveno in dokazno breme glede dejstva, da bi tožeča stranka svojo terjatev uspela poplačati kljub stečajnemu postopku nad družbo T. M., na strani tožeče stranke, pa je sodišče prve stopnje pravno zmotno izhajalo iz domneve, da bi tožeča stranka kot stečajni upnik svojo terjatev na podlagi sodbe na podlagi pripoznave dobila izplačano v celoti. Tudi v kolikor bi sledili argumentom izpodbijane sodbe o strokovni napaki toženih strank, tožeča stranka torej kljub dejstvu, da bi dosegla pravnomočno sodbo o obstoju svoje terjatve, ki bi jo lahko priglasila v stečajnem postopku zoper družbo T. M., do poplačila te terjatve ne bi prišla, vendar ne v posledici ravnanja toženih strank, temveč ker zaradi premajhnega obsega stečajne mase do realizacije izplačil ni moglo priti. Vse družbe v okviru poslovnega sistema T. so bile nelikvidne in globoko prezadolžene, tako da nihče od upnikov ni bil poplačan. K navedenemu pa pritožba dodaja še, da je morebitno prikrajšanje tožeče stranke lahko v vzročni zvezi le z ravnanjem oziroma hudo napako (delovnega) sodišča, saj tožeča stranka, glede na to, da je sodišče odgovor na tožbo družbe T. M. s podano pripoznavo tožbenega zahtevka z dne 14. 3. 1996 toženima strankama kot pooblaščencema tožeče stranke v delovnem sporu posredovalo šele 20. 11. 1997, ker so šele s tem nastopili pogoji za izdajo sodbe na podlagi pripoznave, s takšno sodbo še pred začetkom stečajnega postopka nad družbo T. M., ki je bil začet 3. 7. 1996, v nobenem primeru ne bi mogla razpolagati. Tožbeni zahtevek pa je neutemeljen že tudi zato, ker je bila predmetna tožba vložena po poteku petletnega objektivnega zastaralnega roka. Ta je namreč po prepričanju pritožbe začel teči zadnji dan, ko bi tožeča stranka še imela možnost priglasitve svoje terjatve v stečajnem postopku, to je po poteku dveh mesecev od uvedbe stečaja nad družbo T. M., in sicer 3. 9. 1996. Razlogi sodišča prve stopnje, ki jih navaja v tej smeri, pa so hkrati zmotni, ker se opirajo na splošno odškodninsko odgovornost, čeprav je dani primer potrebno presojati po kriteriju poslovne odškodninske odgovornosti. Glede na navedeno toženi stranki sodišču druge stopnje zato predlagata, da njuni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

4. Stranski intervenient na strani tožene stranke sodbo sodišča prve stopnje izpodbija v I. in IV. točki izreka, smiselno pa s tem zajema tudi stroškovno odločitev v III. točki izreka. Ob sklicevanju na vse pritožbene razloge se smiselno pridružuje zgornjim pritožbenim izvajanjem, da zgolj dejstvo, da sta toženi stranki v delovnem sporu Pd 1159/95 umaknili tožbo zoper družbo T. M. in namesto nje tožili družbo T., ne predstavlja njunega protipravnega ravnanja, saj je bilo to strokovno korektno. Tudi po prepričanju stranskega intervenienta je zatrjevana škoda kvečjemu v vzročni zvezi z nezakonitim postopanjem delovnega sodišča, ki s popravkom tožbe z dne 9. 1. 1996 (sodišče ga prejeme 10. 1. 1996) ni postopalo kot s spremembo tožbe. V kolikor bi tega vročilo pravi toženi stranki (T. M.), do nastale situacije nedvoumno ne bi prišlo. Tožbeni zahtevek pa bi bil zavrnjen celo, v kolikor bi toženi stranki s tožbenim zahtevkom v delovnem sporu vztrajali zoper obe pravni osebi, saj terjatev do družbe T. M. v stečajnem postopku ni bila prijavljena, v zvezi s čemer tožeča stranka toženima strankama v predmetnem postopku napake niti ne očita, zahtevek zoper to pravno osebo pa je bil pravnomočno zavrnjen (pravilno: zavržen) ravno iz tega razloga. Tudi sicer pa pritožba meni, da tožeča stranka ob rednem teku stvari, kot izhajajo iz spisa delovnega sodišča Pd 1159/95, na podlagi sodbe na podlagi pripoznave ne bi bila poplačana, saj ta glede na postopanje sodišča v delovnem sporu nikakor ne bi bila izdana. Trditev, da bi sodišče izdalo sodbo na podlagi pripoznave v času od 14. 3. 1996 do 3. 7. 1996, oziroma vsaj nekaj časa pred 3. 7. 1996, da bi T. M. tožeči stranki celo izplačala pripoznani znesek, je namreč povsem neživljenjska. Da bi tožeča stranka po taki sodbi realizirala plačilo še pred uvedbo stečaja, pa ob dejstvu, da od svojega delodajalca že od aprila 1994 ni prejela nobenega plačila, po naziranju pritožnika meji na »znanstveno fantastiko.« Splošno znano je namreč, da nobeden od delavcev kot prednostnih upnikov v stečaju T.-jevih družb ni bil poplačan. Po obrazloženem stranski intervenient pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo pravdnih stroškov, podrejeno pa naj jo razveljavi in zadevo prvostopenjskemu sodišču vrne v novo odločanje.

5. Tožeča stranka prvostopenjsko sodbo po pooblaščencu izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov, v kolikor je z njo v II. točki izreka zavrnjen zahtevek za plačilo 9.022,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 12. 1995 do 1. 1. 2002 ter posledično v stroškovni odločitvi v III. in IV. točki izreka. Prvostopenjska odločitev v tem delu namreč po prepričanju pritožbe nima podlage v dokaznem gradivu in je v nasprotju s trditveno podlago tožeče stranke kot tudi s stališči Vrhovnega sodišča RS v razveljavitvenem sklepu II Ips 1099/2012 z dne 15. 3. 2012. Ne drži namreč, da tožeča stranka ni uspela dokazati, da bi v delovnem sporu uspela tudi s tem delom tožbenega zahtevka. V predmetnem postopku uveljavlja plačilo v skupnem znesku 8.719.606,40 SIT (sedaj 36.386,27 EUR) s pripadki, toženi stranki pa tako postavljenega odškodninskega zahtevka po višini nikoli nista prerekali, temveč sta zatrjevali le, da tožeča stranka poplačila ne bi dosegla niti, v kolikor bi toženi stranki ravnali s potrebno skrbnostjo. Tožeča stranka je pravdo pred delovnim sodiščem izgubila zaradi nesporno ugotovljenega nepravilnega, nestrokovnega in nevestnega ravnanja toženih strank, kot jasno sledi iz sodbe Delovnega sodišča v Mariboru, s čemer je dokaznemu bremenu zadostila, od te točke dalje pa sta bili toženi stranki dolžni dokazati, da tožeča stranka zaradi insolventnosti podjetja T. M. ne bi bila poplačana, vendar dokazov v tej smeri nista podali. To je sicer storil stranski intervenient, ampak glede na zakonska določila prepozno. Sodišče prve stopnje pa je toženima strankama neutemeljeno priznalo tudi stroške za vložitev odgovora na pritožbo skladno z odvetniško tarifo, saj je prezrlo, da v predmetni pravdi nista nastopali kot odvetnika. Glede na obrazloženo se tožeča stranka zavzema za ugodno rešitev pritožbe tako, da sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa zaveže k povrnitvi pravdnih stroškov, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6. Toženi stranki ter stranski intervenient odgovora na pritožbo tožeče stranke niso podali.

7. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo pritožbena zatrjevanja toženih strank in stanskega intervenienta v celoti prereka ter v delu, v katerem je s tožbenim zahtevkom uspela, predlaga zavrnitev pritožb in potrditev izpodbijane sodbe.

8. Pritožbe so delno utemeljene.

9. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsegu preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri čemer je argumentirano obravnavalo zgolj tiste, ki so za odločitev v zadevi odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP), pri tem pa v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu procesnih kršitev, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti, ne ugotavlja. Sodišče prve stopnje je tokrat upoštevaje stališča Vrhovnega sodišča RS v sklepu II Ips 1099/2012 z dne 15. 3. 2012 trditveno in dokazno breme (212. člen ZPP), kot ga narekujejo relevantne določbe materialnega prava, med pravdni stranki pravilno razporedilo in na tej osnovi po izvedenem dokaznem postopku ter opravljenem dokaznem vrednotesnju upoštevaje procesna navodila iz 8. člena ZPP pravilno presodilo, da je zahtevek tožeče stranke za povrnitev škode utemeljen v obsegu, v katerem je bila njena terjatev v delovnem sporu Pd 1159/95 s strani družbe T. M. pripoznana (27.343,92 EUR s pripadki), saj je tožeča stranka v tem obsegu izkazala vse elemente odškodninske odgovornosti toženih strank, v presežku, glede 9.022,35 EUR s pripadki, pa je ob sklepanju na podlagi pravila o dokaznem bremenu (215. člen ZPP) tožbeni zahtevek pravilno kot neutemeljen zavrnilo, brez da bi pri tem zašlo v kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki jo prav v prepričanju o nepravilni razporeditvi trditvenega in dokaznega bremena in posledično nepravilnih dokaznih zaključkih uveljavljalo vložene pritožbe. Materialnopravno zmotna je izpodbijana odločitev zgolj, v kolikor je sodišče prve stopnje ob upoštevanju načela ne ultra alterum tantum tek zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska glavnice 27.343,92 EUR, namesto pravilno do 31. 12. 2001, omejilo do 1. 1. 2002, saj so skladno z določbo takrat veljavnega 376. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in upoštevaje odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006 zakonske zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred uveljavitvijo OZ, kot je tudi predmetno, tega dne, v kolikor so do tedaj že dosegle ali presegle glavnico, že prenehale teči. Utemeljena pa je tudi pritožbena graja prvostopenjske stroškovne odločitve v III. točki izreka, saj ima tožeča stranka prav, da za priznanje nagrade za vložitev odgovora na tožbo skladno z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT), ker toženi stranki, ki odvetništvo sicer opravljata kot svojo poklicno dejavnost, v obravnavani zadevi nastopata zgolj v vlogi pravdne stranke, ni osnove, kar je vse narekovalo odločitev, kot izhaja iz zgornjega izreka.

10. V obravnavani zadevi tožeča stranka v razmerju do toženih strank uveljavlja zahtevek za povračilo škode iz naslova poslovne odškodnine odgovornosti (drugi odstavek v zvezi s prvim odstavkom 262. člena ZOR), saj je prikrajšanje (izostali prihodek) na njeni strani izhajajoč iz pravočasnih tožbenih trditev (286. člen ZPP) nastalo v posledici kršitve pogodbenih obveznosti, ki sta jih toženi stranki nase prevzeli z vzpostavitvijo mandatnega razmerja med pravdnimi strankami v smislu določbe 749. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR),(1) ki ga je za pravno presojo v predmetni zadevi, razen v kolikor je potrebno omejiti tek zakonskih zamudnih obresti, uporabiti na podlagi določbe 1066. člena OZ. Tožeča stranka je za uveljavljanje terjatve v višini takratnih 8.719.606,40 SIT s pripadki (sedaj 36.386,27 EUR s pripadki) zoper družbo TAM v Mariboru namreč pooblastila toženi stranki, ki sta kot odvetnika pri Delovnem sodišču v Mariboru 20. 12. 1995 tožbo sprva sicer pravilno vložili zoper družbo T. M., strokovno napako pa sta storili s tem, ko sta z vlogo z dne 10. 1. 1996 tožbo zoper to pravno osebo umaknili, tožbeni zahtevek pa uperili zoper družbo T. Zaradi takšne subjektivne spremembe tožbe je namreč brez pravnega učinka ostala pripoznava tožbenega zahtevka (27.343,92 EUR s pripadki), ki jo je po uveljavitvi te procesne dispozicije v odgovoru na tožbo z dne 14. 3. 1996 podala prvotna tožena stranka T. M., s čemer je bila tožeča stranka prikrajšana, da na podlagi sodbe na podlagi pripoznave doseže poplačilo svoje terjatve še pred začetkom stečajnega postopka nad družbo T. M., ki je bil uveden 3. 7. 1996. 11. O spornem zahtevku je z izpodbijano sodbo odločeno tretjič, po tem ko sta bili sodba prvostopenjskega sodišča III P 615/2007 z dne 31. 1. 2008 ter sodba naslovnega sodišča I Cp 591/2008 z dne 6. 8. 2008, s katerima je bil tožbeni zahtevek predhodno v celoti zavrnjen, v revizijskem obravnavanju razveljavljeni, zadeva pa sodišču prve stopnje vrnjena v novo sojenje. V okviru tega je sodišče prve stopnje pravilno vzelo v ozir materialnopravna stališča, ki jih je v zvezi z vprašanjem protipravnosti kot elementa odškodninske odgovornosti jasno zavzelo Vrhovno sodišče RS v razveljavitvenem sklepu II Ips 1099/2012 z dne 15. 3. 2012, in ta v izpodbijani sodbi tudi ustrezno povzelo. Toženi stranki ter stranski intervenient zato prvostopenjske pravne konkluzije o tem, da sta toženi stranki kot mandatarja tožeče stranke kršila pravila stroke in ravnala v nasprotju s prevzetimi pogodbenimi obveznostmi (751. člen ZOR), ne zmoreta omajati. Upoštevaje revizijske procesnopravne napotke za nadaljnje delo, ki jim je sodišče zavezano slediti glede na določbo 362. člena ZPP v zvezi s 383. členom ZPP, pa je sodišče prve stopnje s tem, ko je ob pravilnih materialnopravnih izhodiščih procesno dokazno breme glede vprašanja obstoja in višine tožeči stranki nastale škode med pravdni stranki tokrat ustrezno razporedilo, saniralo tudi procesno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, s katero je bila obremenjen predhodna meritorna odločitev v zadevi (drugo sojenje) in pri kateri pritožbe zato neutemeljeno vztrajajo. Dokazni zaključki, ki jih je sodišče prve stopnje na tej osnovi napravilo ob ustrezni realizaciji metodoloških napotkov za dokazno vrednotesnje iz 8. člena ZPP, pa so lahko narekovali le pravni sklep, da je zahtevek tožeče stranke deloma utemeljen. Takšno prvostopenjsko materialnopravno odločitev, razen z že zgoraj opredeljenimi izjemami, pritožniki zato vsak v delu, v katerem v sporu niso uspeli, neutemeljeno izpodbijajo, kot podrobneje izhaja iz razlogov v nadaljevanju.

12. Za uspeh z zahtevkom iz naslova kontraktne odškodninske odgovornosti je morala tožeča stranka kot oškodovanec v obravnavani zadevi dokazati obstoj pogodbenega (mandatnega) razmerja, ki med pravdnima strankama ni sporen, nedopustno ravnanje toženih strank, ki se glede na pravno naravo zahtevka more zrcaliti v kršitvi pogodbenih obveznosti, nastanek škode ter njeno višino, kot tudi obstoj vzročne zveze med protipravnim ravnanjem ter škodno posledico. Toženima strankama ter stranskemu intervenientu velja v povezavi z navedenim pojasniti, da je za pravno presojo o tem, ali sta toženi stranki kot pooblaščenca – odvetnika tožeče stranke v delovnem sporu Pd 1159/95 ravnali v nasprotju z dolžno profesionalno skrbnostjo, ki jo kot merilo ravnanja pri izvajanju poklicne dejavnosti narekuje že drugi odstavek 18. člena ZOR (2) in ga določba 751. člena tega zakona,(3) ki ureja obveznosti prevzemnika naročil, le še precizira, v osnovi potrebno izhajati iz Pogodbe o prevzemu, na podlagi katere je T. (prevzemna družba) prevzela v delovno razmerje za določen čas delavce T. M. (prevzeta družba), kjer je bila zaposlena tudi tožeča stranka, za čas do dokončanja sanacijskih ukrepov poslovnega sistema T., vendar najdlje za šest mesecev. Ker je po prepričanju Vrhovnega sodišča RS določilo 6. člena te pogodbe, ki je povzeto že v izpodbijani sodbi (16. točka obrazložitve), zraven razlage, da je na tej osnovi prevzemna družba prevzela obveznost plačila neizplačanih plač delavcem prevzete družbe za nazaj, za čas pred prevzemom, mogoče tolmačiti tudi tako, da se določba 2. alineje 6. člena te pogodbe ne nanaša na plače, ki bi morale biti delavcem prevzete družbe izplačane za delo, opravljeno pri tej družbi pred sklenitvijo Pogodbe o prevzemu, pač pa na pridobljene pravice v zvezi z odmero plač za vnaprej (uvrstitev v plačilne razrede, ugodnosti iz minulega dela), je zavzelo stališče, da je že zgolj možnost različnih interpretacij Pogodbe o prevzemu glede obveznosti plačila plač, zapadlih pred prevzemom, pri čemer velja posebej izpostavili, da se je revizijsko sodišče ob tem izrecno opredelilo, da za odločitev v predmetni zadevi ni bistvenega pomena, katera od razlag je pravilna, narekovala posebno previdnost toženih strank kot kvalificiranih pooblaščencev pri izbiri in spremembi tožene stranke v delovnem sporu. Ker bi po mnenju revizijskega sodišča profesionalna skrbnost v danih okoliščinah dovoljevala le razširitev tožbe na novo toženo stranko T., ne pa tudi umik tožbe zoper že obstoječo toženo stranko T. M., je sodišče prve stopnje tudi po prepričanju naslovnega sodišča v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih obveznosti na strani toženih strank, ki sta s subjektivno spremembo tožbe z dne 10. 1. 1996 dosegli prav slednje, pravilno ugotovilo elemente protipravnosti kot posledico opustitve dolžne skrbnosti v smislu določb tretjega odstavka 751. člena ZOR v zvezi z drugim odstavkom 18. člena tega zakona (skrbnost dobrega strokovnjaka), ko ni pritožbeno sporno, da tožeča stranka ni naročila vložitve tožbe zoper točno določeno pravno osebo.

13. Izhajajoč iz rezultatov dokaznega postopka pa velja kot pravno pravilno sprejeti tudi prvostopenjsko prepričanje o tem, da je tožeča stranka dokazno breme glede obstoja ter višine nastale škode, sicer zgolj v obsegu, v katerem je bila njena terjatev v okviru delovnega spora pripoznana, zmogla, s tem pa izkazala tudi obstoj pravno relevantne vzročnosti, ki je pritožbi tožene stranke ter stranskega intervenienta ne uspeta ovreči. Tožeča stranka je v svoji prvi pripravljalni vlogi z dne 29. 1. 2003 pravočasno zatrjevala, da njeno škodo predstavlja (najmanj) znesek, ki bi ga prejela na podlagi sodbe na podlagi pripoznave, kakor je mogoče ugotoviti ob vpogledu v spis Delovnega sodišča v Mariboru Pd 1159/95, ki ga je v tej povezavi predlagala. Ob tem, ko je v obravnavani zadevi izhajati iz prepričanja, pri čemer o pritožbenih izvajanjih o nasprotnem kasneje, da bi bila takšna sodba, v kolikor ne bi bilo škodljivega ravnanja toženih strank (umik tožbe zoper družbo T. M.), ob rednem teku stvari izdana, pa za izkaz škode kot enega izmed kumulativno zahtevanih elementov odškodninske odgovornosti v okviru pravdnega postopka zadostuje že realno pričakovanje tožeče stranke, da bi bila na podlagi pravnomočne sodbe dejansko poplačana. Že to, ko je tožeča stranka dokazala, da bi svojo terjatev, ki jo je uveljavljala v delovnem sporu, v kolikor bi toženi stranki ravnali z dolžno skrbnostjo, lahko vsaj deloma izkazala z listino, ki ima kvaliteto izvršilnega naslova, kot zavzame stališče tudi Vrhovno sodišče RS, v procesnem smislu zadošča za prevalitev dokaznega bremena o tem, da tožeča stranka, tudi v kolikor bi s sodbo na podlagi pripoznave razpolagala, zaradi plačilne nesposobnosti TAM Mednarodne trgovine svoje terjatve tudi v tem obsegu dejansko ne bi realizirala, na toženo stranko. Ob tem, ko je bila tožeča stranka z dokazovanjem škode v obsegu, v katerem je bil njen zahtevek v delovnem sporu pripoznan, z dokaznim predlogom za vpogled v spis Pd 1159/95 uspešna, sta tožena stranka in stranski intervenient pravočasne trditve o tem, da tožeča stranka zaradi stečaja nad svojim dolžnikom, ker stečajna masa ni izkazovala pozitivne bilance, tudi v kolikor bi v delovnem sporu z zahtevkom uspela, dejansko ne bi dosegla poplačila pravnomočno priznane terjatve, sicer postavila (odgovor na tožbo, prva glavna obravnava 1. 3. 2006), vendar pa dokaznega bremena v tej smeri, ker pravočasnih dokaznih predlogov v namen dokazovanja tega pravno odločilnega dejstva, s katerim bi lahko izničila dokazni uspeh tožeče stranke, nista postavila, nista zmogla. Tožena stranka dokaznih predlogov v tej smeri sploh ni podala, stranski intervenient pa je dokaz z vpogledom v stečajna spisa obeh pravnih oseb z namenom ugotovitve, ali sta bili ti družbi sploh v stanju poplačati dolg do tožeče stranke, na drugi glavni obravnavi 22. 3. 2006 glede na določbo prvega odstavka 286. člena ZPP predlagal prepozno, zato je sodišče prve stopnje njegov dokazni predlog zaradi nastopa prekluzije pravilno zavrnilo. Ker navedeno ni predmet obrazložene pritožbene graje, pa se v to problematiko, ko sodišče druge stopnje na postopkovne kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP ne pazi po uradi dolžnosti, niti ni potrebno poglabljati.

14. Prvostopenjske odločitve v obsodilnem delu pa tožena stranka ter stranski intervenient ne uspeta omajati niti z oporekanjem vzročne zveze med nedopustnim ravnanjem ter nastalo škodno posledico. Pritožbena zatrjevanja o tem, da je prikrajšanje tožeče stranke kvečjemu v vzročni zvezi z nezakonitim ravnanjem sodišča v delovnem sporu, so namreč nedovoljena pritožbena novota po prvem odstavku 337. člena ZPP in že iz tega razloga neupoštevana, tudi sicer pa ne vzdržijo kritične presoje. Tožena stranka je postopanje delovnega sodišča v zadevi Pd 1159/95 grajala šele v pripravljalni vlogi z dne 23. 1. 2008 v okviru drugega sojenja, torej glede na določbo prvega odstavka 286. člena ZPP, ob tem, ko se na nekrivdne razloge v smislu četrtega odstavka tega člena niti ni sklicevala, prepozno. Argumentov, da delovno sodišče o spremembi tožbe skladno z določili ZPP ni obvestilo tožene stranke (T. M.) in je povabilo, da se o takšni spremembi izjavi, kar glede na to, da je za spremembo tožbe potrebno soglasje prvotno tožene kot tudi novo tožene stranke, pomeni, da je bila podana pripoznava v celoti zakonita in veljavna, kot tudi, da pripoznave tožbenega zahtevka toženima stranka, takrat pooblaščencema tožeče stranke, ni dostavilo nemudoma, temveč šele 20. 11. 1997, zato sedaj s pritožbo ne more uveljaviti. Tudi sicer pa ni odveč pojasniti, da z oziroma na to, da je bila subjektivna sprememba tožbe v delovnem sporu 10. 1. 1996 podana še preden se je prvotno tožena stranka T. M. s podajo odgovora na tožbo (14. 3. 1996) spustila v obravnavanje glavne stvari, razpravljajoče sodišče glede na določila drugega v zvezi s prvim odstavkom 187. člena ZPP (4) ter prvim odstavkom 188. člena ZPP,(5) za vročanje spremembe tožbe toženi stranki v sporu s pozivom, da se o tej izjavi, ni imelo zakonske obveze, saj njena privolitev za spremembo oziroma umik tožbe (6) ni bila potrebna. Ker je imela izjava o umiku tožbe zoper prvotno toženo stranko T. M., ko so bile glede na pravkar obrazloženo predpostavke za njeno dopustnost izpolnjene, neposredne učinke in je bila s tem pravda zoper to pravno osebo končana, pa po tem subjektu podanega odgovora na tožbo z delno pripoznavo tožbenega zahtevka, ker takšno disponiranje z zahtevkom v zadevi Pd 1159/95 ni več imelo pravnih učinkov, pooblaščencema tožeče stranke tudi ni bilo potrebno vročati. Ko iz navedenega torej izhaja, da ravno v posledici spremembe tožbe v zadevi Pd 1159/95 ni bilo več zakonske osnove za izdajo sodbe na podlagi pripoznave, kar utemeljuje obstoj pravno relevantne vzročnosti kot ene od kumulativno zahtevanih predpostavk odškodninske obveznosti, pa ob sklicevanju na prvi odstavek 337. člena ZPP velja kot neupoštevna zavrniti tudi pritožbena zatrjevanja stranskega intervenienta o tem, da glede na nezakonito postopanje delovnega sodišča sodba na podlagi pripoznave niti ne bi bila izdana.

15. Ob tem, ko dokaznega bremena v smeri, da tožeča stranka kljub delni pripoznavi tožbenega zahtevka v delovnem sporu v tem obsegu dejansko ne bi bila poplačana, tožena stranka ter stranski intervenient nista zmogla, pa so na drugi strani pravilni tudi argumenti izpodbijane sodbe, da tega procesnega bremena glede presežka v delovnem sporu vtoževane terjatve, to je glede 9.022,35 EUR s pripadki, v obravnavani zadevi ni zmogla tudi tožeča stranka. Ob pravilni uporabi materialnega prava je zatrjevanje in dokazovanje nastale škode ter njene višine procesno breme oškodovanca (212. člen ZPP). Ob tem, ko je tožeča stranka s svojimi pravočasnimi zatrjevanji, povzetimi že v zgornji obrazložitvi (10. točka argumentacije), ter podanimi dokaznimi predlogi (vpogled v spis Pd 1159/95 s sklicevanjem na odgovor na tožbo T. M. in razloge pravnomočne sodbe v tej zadevi z dne 24. 1. 2001), temu bremenu v obsegu, v katerem je bil njen zahtevek v delovnem sporu pripoznan, po obrazloženem zadostila in s tem dokazno breme glede okoliščin, ki bi narekovale drugačni dokazni zaključek, prevalila na toženo stranko, pa v zvezi s predmetnim tožbenim zahtevkom v presežku ni mogoče zaključiti enako. Tožeča stranka v obravnavani zadevi namreč ni postavila trditev, na osnovi katerih bi sodišče prve stopnje lahko sklepalo o tem, da bi z zahtevkom pred delovnim sodiščem v celoti uspela, ter jih tudi ni ustrezno dokazno podprla, te procesne aktivnosti, ki se od pravdnih strank terja v dispozitivnem pravdnem postopku, pa glede na uveljavljeno razpravno načelo v prvem odstavku 7. člena ZPP, konkretizirano z določbo 212. člena tega zakona, ki odraža povečano odgovornost pravdnih strank pri uveljavljanju njihovih pravno zavarovanih upravičenj, zgolj pavšalno sklicevanje na dejstva in razloge spisa Pd 1159/95 ter v tem postopku izvedene dokaze ne more nadomestiti. Tožeča stranka bi morala svoj tožbeni zahtevek po višini, v kolikor ta presega znesek v delovnem sporu pripoznane terjatve, utemeljiti s substanciranim sklicevanjem na pravno odločilna dejstva oziroma svoja zatrjevanja o teh dejstvih, podana v zadevi Pd 1159/95, ustrezno povzeti ter opredeliti, kateri v postopku Pd 1159/95 predlagani oziroma izvedeni dokazi izkazujejo resničnost tako zatrjevanega pravno relevantnega dejanskega stanja. Ker tega ni storila, je sodišče prve stopnje o utemeljenosti zahtevka v tem obsegu pravilno odločilo ob uporabi pravila o dokaznem bremenu iz 215. člena ZPP (7) tako, da ga je v tem delu zavrnilo.

16. Ko se po vsem obrazloženem prvostopenjska odločitev glede glavničnega zahtevka izkaže kot materialnopravna pravilna, pa kljub odsotnosti pritožbene graje pravilna uporaba materialnega prava, ker pritožbeno sodišče nanjo pazi po uradni dolžnosti, narekuje spremembo izpodbijane sodbe, v kolikor je z njo v I. točki izreka odločeno o obrestnem zahtevku. Z ozirom na to, da so zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska glavnice 27.343,92 EUR, ki so začele teči 20. 12. 1995, kar ni pritožbeno sporno, višino glavnice presegle že pred uveljavitvijo OZ, je sodišče prve stopnje tek zakonskih zamudnih obresti omejilo skladno z načelom ne ultra alterum tantum, ki določa, da obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico (takrat veljavni 376. člen OZ), vendar pa je pri tem prezrlo, da so zakonske zamudne obresti ob uporabi tega pravila in izhajajoč iz odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-300/04 z dne 2. 3. 2006 z dnem uveljavitve OZ, to je z 1. 1. 2002, že prenehale teči, in za ta dan tožeči stranki zakonske zamude obresti od zneska 27.343,92 EUR nepravilno priznalo, saj tožeča stranka te utemeljeno uveljavlja le od 20. 12. 1995 do 31. 12. 2001. S tem, ko je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo v tej smeri ustrezno spremenilo, pa je glede na to, da je sodišče prve stopnje tek zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska glavnice v II. točki izreka od dne 1. 1. 2002 do plačila pravilno zavrnilo, odločitev o čemer je že postala pravnomočna, hkrati odpravljeno tudi nasprotje v izreku prvostopenjske sodbe.

17. Kljub zgoraj opisani spremembi prvostopenjske odločitve v prid tožene stranke ter stranskega intervenienta na njeni strani, pa velja končno odvrniti še, da se tožena stranka plačila z izpodbijano sodbo prisojenega zneska ne more razbremeniti niti ob sklicevanja na zastaranje odškodninske terjatve, saj je sodišče prve stopnje v tej smeri podan ugovor, kljub sklicevanju na triletni zastaralni rok iz prvega odstavka 376. člena ZOR, pravilno zavrnilo. Ker je ugovor zastaranja ugovor materialnega prava, ga je stranski intervenient v obravnavani zadevi sicer lahko veljavo postavil še tudi na drugem naroku za glavno obravnavo 22. 3. 2006, vendar pa ne gre prezreti, da je glede na prekluzijo pri navajanju novih dejstev in dokazov, določeno v 286. členu ZPP, o utemeljenosti tako postavljenega ugovora glede na v pravdnem postopku uveljavljeno razpravno načelo (prvi odstavek 7. člena ZPP) dopustno odločati le na podlagi trditev in dokazov, ki sta jih pravdni stranki ponudili najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo. Izhajajoč iz pravočasno ponujenega procesnega gradiva pa sodišče druge stopnje lahko zaključi le, da je petletni zastarali rok iz tretjega odstavka 376. člena ZOR (8) v zvezi s 371. členom ZOR (9) oziroma kot ga sedaj enako določa tudi tretji odstavek 353. člena OZ v zvezi s 346. členom tega zakona, predviden za zastaranje terjatve za škodo, ki je nastala s kršitvijo pogodbene obveznosti, lahko začel teči kvečjemu v trenutku nastanka škodne posledice, to je, ko sta sodba in sklep Delovnega sodišča v Mariboru Pd 1159/95 z dne 24. 1. 2001 v zvezi s sodbo in sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Pdp 456/2001 dne 15. 11. 2002 postala pravnomočna. Šele s tem, ko je bil zahtevek tožeče stranke zoper družbo T. pravnomočno zavrnjen zardi pomanjkanja pasivne stvarne legitimacije, saj je sodišče zaključilo, da ta družba s Pogodbo o prevzemu obveznosti izplačila neizplačanih plač delavcem T. M. za nazaj, torej za čas pred prevzemom, ni prevzela, zahtevek zoper družbo T. M., na katero je bila po umiku tožbe 10. 1. 1996 tožba v zadevi Pd 1159/95 na zadnji glavni obravnavi 24. 1. 2001 znova razširjena, pa zaradi pomanjkanja pravnega interesa za tožbo kot posledico dejstva, da tožeča stranka svoje terjatve v stečajnem postopku zoper to družbo ni pravočasno prijavila in zato izplačila več ni imela pravice zahtevati, pravnomočno zavržen, je bilo namreč jasno, da je tožeča stranka s svojim zahtevkom v delovnem sporu v celoti propadla in vtoževane terjatve ne bo uspela realizirati. Od tega trenutka dalje in vse do vložitve tožbe v obravnavani zadevi 8. 8. 2003 pa petletni zastaralni rok še ni potekel, zato zastaranje predmetnega odškodninskega zahtevka ni moglo nastopiti.(10)

18. Četudi sprememba izpodbijane sodbe v odločitvi o obrestnem zahtevku spremembe prvostopenjske stroškovne odločitve ne terja, ker z oziroma na to, da ta predstavlja zgolj stransko terjatev, uspeh pravnih strank v predmetnem postopku po odločitvi s predmetno sodbo ostaja nespremenjen, pa je ta potrebna v posledici utemeljene pritožbene graje prvostopenjske stroškovne odmere. Tožeča stranka namreč pravilno izpostavlja, da toženima strankama, čeprav odvetništvo opravljata kot samostojen poklic, nagrade za odgovor na tožbo skladno z OT ni mogoče priznati, saj drži, da v predmetnem postopku nastopata zgolj v funkciji pravdne stranke, ki pa pravice do povračila stroškov ob uporabi OT, ki normira način vrednotesnja, obračunavanja ter plačila odvetniških storitev (1. člen OT), nima. Glede na navedeno je toženi stranki zato kot potreben strošek za pravdo (prvi odstavek 155. člena ZPP) priznati samo 586,51 EUR za plačilo sodne takse za pritožbo, kar upoštevaje uspeh pravdnih strank (tožeča stranka 75,14 %, tožena stranka 24,86 %), ko v odsotnosti siceršnje pritožbene graje z izpodbijano sodbo priznanih stroškov postopka tožeča stranka utemeljeno uveljavlja povračilo 5.369,45 EUR, tožena stranka pa 145,81 EUR, po pobotanju pravdnih stroškov pomeni, da mora tožena stranka v roku 15 dni tožeči stranki namesto 5.178,42 EUR povrniti pravdne stroške v višini 5.223,64 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

19. Po vsem obrazloženem je sodišče druge stopnje zato skladno s 5. alinejo 358. člena ZPP pritožbam tožeče stranke, tožene stranke ter stranskega intervenienta na njeni strani delno ugodilo in prvostopenjsko sodbo v izpodbijanem obsegu spremenilo tako, kot izhaja iz zgornjega izreka, v presežku pa je pritožbe zavrnilo in v še izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

20. Medtem, ko tožeča in tožena stranka povračila pritožbenih stroškov ne uveljavljata, pa je stroške pritožbenega postopka priglasil stranski intervenient na strani tožene stranke. Z ozirom na to, da tožena stranka zgolj zaradi spremembe izpodbijane sodbe v odločitvi o obrestnem zahtevku, ker ta, kot že zgoraj obrazloženo, na uspeh pravdnih strank v predmetnem sporu ne vpliva, ne beleži pritožbenega uspeha, ki bi je upravičeval do povračila pritožbenih stroškov, je sodišče druge stopnje odločilo, da stranski intrevenient, pravdni uspeh katerega se ravna po uspehu stranke, ki se ji je v sporu pridružil, svoje stroške pritožbenega postopka krije sam (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim in drugim odstavkom 165. člena ZPP).

Op. št. (1) : 749. člen ZOR: »(1) S pogodbo o naročilu (nalogu) se prevzemnik naročila zavezuje naročitelju, da bo zanj opravil določene posle. (2) Hkrati dobi prevzemnik naročila pravico, da te posle opravi. (3) Prevzemnik naročila ima pravico do plačila za svoj trud, razen če ni drugače dogovorjeno ali če ne sledi iz narave medsebojnega razmerja kaj drugega.« Op. št. (2) : Drugi odstavek 18. člena ZOR: »Udeleženec v obligacijskem razmerju mora pri izpolnjevanju obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti ravnati z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke in po običajih (skrbnost dobrega strokovnjaka).« Op. št. (3) : 751. člen ZOR: »(1) Prevzemnik naročila mora izvršiti naročilo po prejetih navodilih kot dober gospodarstvenik oziroma kot dober gospodar; pri tem mora ostati v njegovih mejah in v vsem paziti na naročiteljeve interese, ki mu morajo biti vodilo. (2) Če je prevzemnik mnenja, da bi bila izvršitev naročila po dobljenih navodilih škodljiva za naročitelja, ga mora na to opozoriti in zahtevati nova navodila. (3) Če naročitelj ni dal določenih navodil o poslu, ki ga je treba opraviti, je prevzemnik dolžan, upoštevajoč predvsem interese naročitelja, ravnati kot dober gospodarstvenik oziroma kot dober gospodar, če gre za neodplačno naročilo, pa tako, kot bi v enakih okoliščinah ravnal v lastni stvari.« Op. št. (4) : Prvi in drugi odstavek 187. člena ZPP: »(1) Tožeča stranka lahko vse do konca glavne obravnave spremeni svojo tožbo tudi tako, da toži namesto prvotne tožene stranke koga drugega. (2) Za spremembo tožbe v smislu prvega odstavka tega člena je potrebna privolitev tistega, ki naj stopi v pravdo namesto tožene stranke. Če pa se je tožena stranka že spustila v obravnavanje glavne stvari, je potrebna tudi njena privolitev.« Op. št. (5) : Prvi odstavek 188. člena ZPP: »(1) Tožeča stranka lahko umakne tožbo brez privolitve tožene stranke, preden se tožena stranka z vložitvijo odgovora na tožbo spusti v obravnavanje glavne stvari.« Op. št. (6) : Procesno pomeni sprememba tožbe ob enem umik tožbe proti prvotno toženi stranki (tako L. Ude v Civilno procesno pravo, Založba Uradni list RS, Ljubljana 2002, str. 221).

Op. št. (7) : 215. člen ZPP: »Če sodišče na podlagi izvedenih dokazov (8. člen) ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva, sklepa o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu.« Op. št. (8) : Tretji odstavek 376. člena ZOR: »Odškodninska terjatev za škodo, ki je nastala s prekršitvijo pogodbene obveznosti, zastara v času, določenem za zastaranje te obveznosti.« Op. št. (9) : 371. člen ZOR: »Terjatve zastarajo v petih letih, če ni z zakonom določen za zastaranje drugačen rok.« Op. št. (10) : Skladno s stališči nekaterih pravnih teoretikov rok za zastaranje terjatve in naslova poslovne odškodninske odgovornosti lahko začne teči šele takrat, ko je oškodovanec zvedel za škodo (o tem V. Kranjc, Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 481), kar pa ob pravilih logičnega sklepanja ne more biti pred trenutkom, ko je škoda dejansko nastala.