Jedro

Tako določba 215. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost železniškega prometa kot določba 133. člena ZPIZ zasledujeta isti namen, in sicer zagotoviti, da se delavcu invalidu plača zaradi prerazporeditve na drugo delovno mesto ne bi poslabšala. Cilj je, da se ohrani finančni položaj delavca invalida tudi po razporeditvi na ustrezno delovno mesto. Tožnik zahteva nadomestilo plače od delodajalca na podlagi panožne kolektivne pogodbe in še nadomestilo od Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije na podlagi ZPIZ, zaradi česar bi dobival več kot pred prerazporeditvijo, kar je v nasprotju z namenom navedenih predpisov.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka za čas od 1. 1. 2004 do 1. 8. 2005 dolžna obračunati bruto znesek razlike v plači v višini 5.566,24 EUR in od teh zneskov obračunati in plačati z zakonom določene prispevke za socialno varnost, neto razlike pa izplačati tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega zneska dalje do plačila. Ugotovilo je, da je bil tožnik z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju: ZPIZ Slovenije) z dne 11. 2. 2003 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu je bila priznana pravica do razporeditve na drugo fizično lažje delo s polnim delovnim časom. Ker je bil s prerazporeditvijo k toženi stranki, s katero je dne 31. 12. 2003 sklenil pogodbo o zaposlitvi na ustreznem delovnem mestu, prikrajšan pri plači, mu je bila z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije z dne 22. 10. 2004 priznana pravica do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu od 1. 1. 2004. Tožena stranka pa je hkrati za isto obdobje tožniku do 1. 6. 2005 izplačevala akontacijo nadomestila na podlagi 215. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost železniškega prometa (KPDŽP – Ur. l. RS, št. 69/94 in nadaljnji). Tožnik, ki zahteva, da poleg nadomestila, zaradi manjše plače na drugem ustreznem delovnem mestu, ki ga prejema s strani ZPIZ Slovenije, prejema še polno razliko v plači od delodajalca po KPDŽP (prav tako zaradi manjše plače), naj do tega ne bi bil upravičen, saj bi v takem primeru prejemal več kot pred razporeditvijo.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pri tem je sledilo izračunu sodnega izvedenca, da je tožena stranka glede na garancije iz KPDŽP pri izplačilu plač tožniku utemeljeno upoštevala tudi s strani ZPIZ Slovenije izplačano nadomestilo.

3. Tožnik je zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da določba 207. člena (pravilno 215. člena) KPDŽP določa, da delodajalec delavcu invalidu zagotavlja plačo, kakršno je prejemal pred razporeditvijo. Pri tožniku je bilo ugotovljeno, da je bilo njegovo delovno mesto razvrščeno v plačilni razred s količnikom 1,63, po novi pogodbi pa je bilo razvrščeno v plačilni razred s količnikom 1,41. Tožnik res dobiva nadomestilo od ZPIZ Slovenije, kar pa se ne bi smelo upoštevati. Delodajalec je dolžan tožniku pokriti razliko zaradi manjše plače, saj mu to nalaga KPDŽP, nadomestilo pa je bilo pridobljeno na podlagi Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Kolektivna pogodba vedno lahko določi širši obseg pravic, kot jih določa zakon ali splošna kolektivna pogodba.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

7. Delodajalec je dolžan na podlagi 215. člena KPDŽP delavcu invalidu, delavcu z zmanjšano delovno zmožnostjo in delavcu, ki ne izpolnjuje zdravstvenih pogojev, določenih s posebnimi predpisi, zagotavljati plačo, kakršno je prejemal pred razporeditvijo, oziroma plačo, ki je zanj ugodnejša. V konkretnem primeru je tožnik zaradi manjše plače na drugem delovnem mestu dobival nadomestilo tudi od ZPIZ Slovenije na podlagi 133. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Ur. l. RS, št. 12/92 in nadaljnji) v zvezi s 446. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in nadaljnji). Po tej določbi ima pravico do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu delovni invalid II. in III. kategorije, ki na podlagi priznane pravice do razporeditve oziroma zaposlitve opravlja preostali delovni zmožnosti ustrezno delo. Tako določba 215. člena KPDŽP kot določba 133. člena ZPIZ zasledujeta isti namen, in sicer zagotoviti, da se delavcu plača zaradi prerazporeditve na drugo delovno mesto ne bi poslabšala. Cilj je, da se ohrani finančni položaj delavca invalida tudi po razporeditvi na ustrezno delovno mesto. Tožnik pa zahteva nadomestilo od delodajalca na podlagi KPDŽP in še nadomestilo od ZPIZ Slovenije na podlagi ZPIZ, zaradi česar bi dobival več kot pred prerazporeditvijo, kar je v nasprotju z namenom navedenih predpisov. Na podlagi 215. člena KPDŽ bi bil delodajalec delavcu dolžan pokriti le razliko med plačo na novem delovnem mestu, kateri se prišteje nadomestilo ZPIZ Slovenije in pa plačo, kakršno je prejemal pred prerazporeditvijo. V konkretnem primeru je bilo ugotovljeno, da je tožena stranka tožniku to razliko zagotovila oz. izplačala celo več, kot je bila dolžna.

8. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da revizijski razlogi niso podani. Zato je na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.