Jedro

Pri izračunu prikrajšanja pri plači, ki tožniku – invalidu nastaja zaradi razporeditve na drugo delovno mesto, je treba upoštevati tudi, da sedaj tožnik prejema nadomestilo s strani Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije. Za znesek tega nadomestila se zmanjša znesek prikrajšanja pri plači, ki ga je dolžna povrniti tožena stranka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna obračunati bruto znesek razlike v plači v višini 5.566,24 EUR oziroma 1.333.894,50 SIT v mesečnih zneskih in z zapadlostjo, navedeno v izreku sodbe ter od teh bruto zneskov obračunati in plačati z zakonom določene prispevke za socialno varnost, neto razlike pa izplačati tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega zneska dalje do plačila, v roku osem dni pod izvršbo (1. točka izreka). Sklenilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 696,98 EUR, v roku osem dni od vročitve te sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od navedenega dne zapadlosti dalje do plačila, pod izvršbo in da sam nosi svoje stroške postopka (2. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, napadeno sodbo razveljavi, toženi stranki pa naloži plačilo pravdnih stroškov, oziroma podrejeno, da zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje ter toženi stranki naloži plačilo stroškov skupaj z obrestmi. V pritožbi navaja, da je potrebno upoštevati določilo 207. člena branžne kolektivne pogodbe, ki določa, da delodajalec zagotavlja delavcu invalidu plačo, kakršno je prejemal pred razporeditvijo. Ugotovljeno je bilo, da je bilo tožnikovo prejšnje delovno mesto razvrščeno v II. tarifno skupino in 11. plačilni razred s količnikom 1,63, po novi pogodbi o zaposlitvi pa je bilo delovno mesto razvrščeno v II. tarifno skupino in 8. plačilni razred s količnikom 1,41. Upoštevaje določilo 207. člena kolektivne pogodbe bi bilo potrebno tožniku tudi po razporeditvi izplačevati plačo, kot jo je prejemal prej in nadomestilo, ki ga tožnik prejema od ZPIZ-a, se pri izračunu mesečne plače sploh ne bi smelo upoštevati. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na absolutne bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in jih ne ponavlja, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja: Iz ugotovitev in izvedenega dokaznega postopka sodišča prve stopnje izhaja, da je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi pri družbi S. d.d. in bil s sklepom o razporeditvi z dne 7. 11. 2000 razporejen na delovno mesto progovni čuvaj I - čuvaj obhodnik. Delovno mesto je bilo razvrščeno v II. tarifno skupino in 11. plačilni razred s količnikom 1,63 na izhodiščno plačo (priloga A1 in A2). Na podlagi odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije z dne 11. 2. 2003 je bil razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu je bila priznana pravica do razporeditve oziroma zaposlitve na drugo fizično lažje delo s polnim delovnim časom od 21. 10. 2002 dalje (priloga A3). Glede na to, da v družbi S. d.d., kjer je bil tožnik zaposlen, ni bilo delovnega mesta, ki bi ustrezalo njegovi preostali delovni zmožnosti, je bil v skladu z 62. členom Kolektivne pogodbe za dejavnost železniškega prometa (KPDŽP – Ur. l. RS, št. 69/94 s spremembami) prevzet v invalidsko podjetje k toženi stranki, katere ustanoviteljica je S. d.d.. Z dne 31. 12. 2003 je sklenil pogodbo o zaposlitvi pri toženi stranki za delovno mesto priučeni poklicni delavec II s šifro 20204 in delovno mesto je bilo razvrščeno v II. tarifno skupino, 8. plačilni razred s količnikom 1,41 (priloga A4). Z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije z dne 22. 10. 2004 je bila tožniku priznana pravica do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu v neto znesku 15.634,86 SIT na mesec od 1. 1. 2004 dalje in v neto znesku 16.041,37 SIT na mesec od 1. 2. 2004 dalje (priloga A6).

Neutemeljena je pritožbena navedba tožnika, da se nadomestilo, ki ga prejema s strani Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, ne sme vštevati v plačilo, ki ga je tožnik prejemal od tožene stranke. Pravilno je sodišče prve stopnje sledilo izvedeniškemu mnenju, po katerem je izvedenec izračunal plačo za vsak mesec spornega obdobja, ki bi jo tožnik prejemal, če bi ostal na starem delovnem mestu in jo primerjal z izplačanimi plačami za delovno mesto, ki ga tožnik sedaj opravlja, pri tem pa je upošteval tudi prejeto nadomestilo s strani Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije. Po izračunu izvedenca je razlika med plačo, kakršno bi jo tožnik prejemal, če bi ostal na prejšnjem delovnem mestu in plačo za delovno mesto, ki ga tožnik sedaj opravlja, ob upoštevanju izplačanega nadomestila, znašala za celotno obdobje 135.687,45 SIT. Tožena stranka je v tem obdobju tožniku izplačala poleg plače še skupaj 436.409,98 SIT kot razliko v plači. Tožena stranka je tako tožniku izplačala celo več, kot je bila dolžna in po ugotovitvah izvedenca je v preplačilu za 300.722,53 SIT.

Po določbi 207. člena KPDŽP (na katero se sklicuje tožnik), delodajalec zagotavlja delavcu invalidu plačo, kakršno je prejemal pred razporeditvijo, oziroma plačo, ki je zanj ugodnejša. Namen te določbe je, da delavcu invalidu zagotovi, da ne bo prejemal manj, kot je prejemal pred razporeditvijo. Po določbi 446. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in nadaljnji) in po 133. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Ur. l. RS, št. 12/92 in nadaljnji) ima pravico do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu lahko delovni invalid II. ali III. kategorije invalidnosti, ki na podlagi priznane pravice do razporeditve oziroma zaposlitve opravlja preostali delovni zmožnosti ustrezno delo. Po 134. členu ZPIZ je nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu enako razliki med pokojninsko osnovo, od katere bi se delovnemu invalidu odmerila invalidska pokojnina ob razporeditvi oziroma ob nastopu zaposlitve na drugem ustreznem delu in plačo, določeno ob razporeditvi na drugo ustrezno delo s pogodbo o zaposlitvi. Tožniku je prav zaradi razporeditve na drugo ustrezno delo v posledici invalidnosti pripadalo nadomestilo, ki mu ga je odmeril Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu. Zato je neutemeljena tožnikova navedba, da se nadomestilo, prejeto s strani Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije ne sme upoštevati pri mesečni plači, ki jo prejema. Tožnik namreč ne more poleg nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delovnem mestu, ki ga prejema s strani zavoda, dodatno prejemati še polno razliko v plači od delodajalca, saj bi v takšnem primeru prejemal več kot pred razporeditvijo. Pogoj za priznanje pravice do nadomestila zaradi manjše plače po določbah ZPIZ je prav opravljanje preostalim delovnim zmožnostim ustreznega dela, nadomestilo pa se izplačuje od začetka takšnega dela in je omejeno na obdobje opravljanja dela zavarovanca (invalida III. kategorije invalidnosti) na drugem ustreznem delu, kar velja za predmetni spor. Ker je tožena stranka v spornem obdobju tožniku izplačala poleg plače več, kot mu je bila dolžna (preplačilo za 300.722,53 SIT), je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da tožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka iz razloga, ker s pritožbo ni uspel (1. odstavek 165. člena ZPP).