Jedro

Tožena stranka glede na razlago SEU ni pravilno uporabila prava EU, saj je (sicer skladno z drugačnim, vendar (časovno) prej sprejetim stališčem Vrhovnega sodišča) izhajala iz napačnega izhodišča, da v tovrstnih primerih ni potrebna presoja prosilčevih posebnih okoliščin.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za notranje zadeve številka 2142-3476/2023/5 (1222-16) z dne 18. 7. 2023, se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

_Izpodbijani sklep_

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi osmega odstavka 49. člena v zvezi s prvo alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito.

2. Iz uvodnih pojasnil tožene stranke je razvidno, da je tožnik 6. 6. 2023 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, pri čemer svoje istovetnosti ni izkazal, saj ni predložil izvirnega dokumenta s sliko. Po pregledu baze Eurodac je tožena stranka ugotovila, da je bila tožniku 20. 4. 2018 v Grčiji že priznana mednarodna zaščita.

3. Tožnik se je na razgovoru dne 13. 7. 2023 strinjal z navedeno ugotovitvijo. Grčijo je zapustil, ker je tam bilo težko živeti, saj ni bilo dela. Zato se je odpravil v Belgijo, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito. V Grčijo se ne more vrniti zaradi groženj šefov prostitutke, ki je bila njegova punca. Plačal jim je 2000 evrov, zahtevali pa so 10000 evrov. Vzeli so mu njegove stvari in dokumente ter mu grozili, da ga bodo ubili, če ne bo poravnal dolga. Grožnje je prijavil policiji, ki je želela dokazila. Rekli so mu, naj jih pokliče, če še kdaj sreča te osebe. Iz tožnikovih izjav je še razvidno, da je v Grčiji delal kot krojač in imel svoje podjetje s petimi zaposlenimi.

_Tožnikove trditve_

4. Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo iz razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Predlaga njegovo odpravo.

5. S tožbenimi navedbami se tožnik sklicuje na izjave v upravnem postopku, da je moral Grčijo zapustiti zaradi težav s kriminalci, saj mu policija ni pomagala. Poleg tega je bilo tamkajšnje življenje težko, ker ni bilo dela. Sicer je uspel vzpostaviti majhno podjetje, vendar ga je moral zapreti zaradi odhoda iz Grčije.

6. V nadaljevanju tožnik v bistvenem opozarja, da bi morala tožena stranka upoštevati stališča Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v zadevi Ibrahim. Glede težav, s katerimi se soočajo upravičenci do mednarodne zaščite v Grčiji, se sklicuje še na poročilo organizacije AIDA iz junija 2023. 7. V zahtevi za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 je tožnik navedel, da mu bo z izvršitvijo izpodbijanega akta pred izdajo sodne odločbe nastala težko popravljiva škoda, saj bi bil izročen Grčiji, kjer bi bil izpostavljen nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja v smislu 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), v zvezi s čimer se sklicuje na tožbene navedbe. Poleg tega bi izgubil pravice prosilca za mednarodno zaščito v Sloveniji do nastanitve, prehrane in zdravstvene pomoči, kršena pa bi bila tudi njegova pravica do sodnega varstva, saj ne bi več izkazoval pravnega interesa za nadaljevanje postopka.

_Trditve tožene stranke_

8. V odgovoru na tožbo tožena stranka ob sklicevanju na razloge izpodbijanega sklepa in stališče Vrhovnega sodišča v sodbi I Up 290/2016 z dne 26. 10. 2016 poudarja, da v tovrstnih primerih ni treba ugotavljati prosilčevih posebnih okoliščin. Pojasnjuje, da priznana mednarodna zaščita v eni od držav članic EU ne pomeni, da mora zadevna oseba v tej državi ostati tudi po pridobitvi takega statusa. Poleg tega tožnik v upravnem postopku ni navedel, da bi bila Grčija zanj nezadostna glede dela, zavarovanja, socialnih storitev in finančnih pogojev. Zato so njegove s tem povezane tožbene navedbe nedopustne novote.

_Tožnikova pripravljalna vloga_

9. V pripravljalni vlogi tožnik opozarja, da je SEU stališče v zadevi Ibrahim sprejelo po izdaji navedene sodbe Vrhovnega sodišča. Trdi še, da je prava neuka stranka in da na razgovoru ni imel pooblaščenca. Iz prošnje za mednarodno zaščito je razvidno, da ima le 2 razreda in 2 leti verske šole. Zato v upravnem postopku ni vedel, kaj je pomembno.

_Presoja tožbe_

10. V dokaznem postopku je sodišče pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Tožnika ni zaslišalo, saj ni opravičil svojega izostanka z naroka za glavno obravnavo.

**K I. točki izreka:**

11. Tožba je utemeljena.

12. V obravnavani zadevi med strankama ni sporno, da tožnik ni oseba iz VI. poglavja ZMZ-1 (v Slovenijo ni prišel na podlagi kvote) in da mu je Grčija že priznala mednarodno zaščito.

13. Na podlagi prve alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ-1 se kot nedopustna lahko zavrže prošnja za mednarodno zaščito, če je prosilcu mednarodno zaščito že priznala druga država članice Evropske unije, razen če gre za osebe iz VI. poglavja tega zakona. Z vidika konsistentne razlage navedene zakonske določbe je pomembna vsebinsko enaka določba točke (a) drugega odstavka 33. člena Procesne direktive II1, iz katere je razvidno, da država članica lahko šteje prošnjo za mednarodno zaščito za nedopustno, če je druga država članica priznala mednarodno zaščito.

14. Po stališču SEU v sodbi z dne 19. marca 2019, Ibrahim in drugi, C-297/17, C-318/17, C-319/17 in C-438/17 (točke 89, 90 in 101), navedena določba Procesne direktive II ne nasprotuje temu, da država članica uporabi možnost, ki je dana s to določbo, da prošnjo za priznanje statusa begunca zavrže kot nedopustno, ker je druga država članica prosilcu že priznala mednarodno zaščito, kadar ta prosilec kot oseba, ki ji je priznana mednarodna zaščita, v tej drugi državi članici zaradi predvidljivih življenjskih razmer ne bi bil izpostavljen resni nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina). Na podlagi okoliščine, da upravičenci do take zaščite v navedeni državi članici ne prejemajo nobene dajatve za kritje stroškov za preživetje ali pa tako dajatev prejemajo, vendar je ta znatno nižja kot v drugih državah članicah, pri čemer pa niso obravnavani drugače kot državljani te države članice, ni mogoče ugotoviti kršitve tega 4. člena, razen če se prosilec zaradi svoje posebne ranljivosti neodvisno od svoje volje in osebne izbire znajde v položaju hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega ne bi mogel zadovoljiti svojih najosnovnejših potreb, kot so med drugim hrana, higiena in nastanitev, in zaradi katerega bi bilo ogroženo njegovo telesno oziroma duševno zdravje ali bi se znašel v stanju poslabšanja razmer, ki ni združljivo s človekovim dostojanstvom.

15. Razlaga posameznega pravila prava EU, ki jo poda SEU pri izvrševanju svoje pristojnosti, po potrebi pojasnjuje in natančneje določa pomen in obseg tega pravila, kot ga je treba ali bi ga bilo treba razumeti in uporabljati od začetka njegove veljave.2 To pomeni, da tožena stranka v obravnavani zadevi glede na predstavljeno razlago SEU ni pravilno uporabila prava EU, saj je (sicer skladno z drugačnim, vendar (časovno) prej sprejetim stališčem Vrhovnega sodišča) izhajala iz napačnega izhodišča, da v tovrstnih primerih ni potrebna presoja prosilčevih posebnih okoliščin.

16. Ob takih okoliščinah ni možen preizkus zakonitosti izpodbijanega sklepa v zvezi z razlogi, ali je tožnik izkazal posebne okoliščine, ki bi utemeljevale njegovo prošnjo (s tem povezano dejansko stanje je ostalo nepopolno ugotovljeno), s čimer je podana absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku v zvezi z 2. točko prvega odstavka 27. člena ZUS-1. 17. Zato je bilo treba tožbi ugoditi, izpodbijani sklep odpraviti in zadevo vrniti toženi stranki v ponoven postopek (2. in 3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). V njem bo morala odpraviti ugotovljene pomanjkljivosti in presoditi, ali tožnikove izjave v upravnem postopku z vidika meril v navedeni sodbi SEU dajejo podlago za morebitno ugotovitev o tožnikovi izpostavljenosti resni nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine.

**K II. točki izreka:**

18. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

19. Težko popravljiva škoda je pravni standard, katerega vsebino je treba ugotoviti v vsakem primeru posebej.3 Ta standard pa bi bil v obravnavani zadevi dosežen le, če bi odločitev o nedopustnosti prošnje za mednarodno zaščito pomenila tudi odločitev o tožnikovi vrnitvi v Grčijo in če bi tožnik izkazal, da bi bil s tem izpostavljen zatrjevani nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja v smislu 3. člena EKČP. Vendar pa izpodbijani sklep ne pomeni take odločitve, saj ni razvidna iz njegovega izreka in ni predvidena z ZMZ-1.4 Že zato, ker je treba o tožnikovi vrnitvi v Grčijo odločati v morebitnem postopku izdaje odločbe o vrnitvi po Zakonu o tujcih (ZTuj-2),5 tožnikove navedbe ne zadostujejo za izdajo začasne odredbe. Glede na navedeno je bilo treba zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrniti.

1 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev). 2 Sodbi z dne 27. 3. 1980 v zadevi Denkavit italiana, 61/79, Recueil, str. 1205, 16. točka in z dne 10. 2. 2000 v zadevi Deutsche Telekom, C-50/96, Recueil, str. I-743, 43. točka. 3 Glej na primer sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 147/2020 z dne 4. 11. 2020. 4 Skladno z desetim odstavkom 49. člena ZMZ-1 je določitev 10-dnevnega roka za prostovoljni odhod, v katerem mora oseba zapustiti območje Republike Slovenije, med drugim predvidena le v primeru zavrnitve prošnje v rednem postopku (tretja alineja prvega odstavka 49. člena ZMZ-1) ali zavrnitve prošnje kot očitno neutemeljene v pospešenem postopku (peta alineja prvega odstavka 49. člena ZMZ-1). Tudi iz razlage 51. člena ZMZ-1 je razvidno, da je predaja po izvršljivem sklepu možna le v primeru, ko se na podlagi meril, določenih v Uredbi 604/2013/EU, ugotovi, da je za obravnavo prošnje odgovorna druga država članica Evropske unije ali pristopnica k Uredbi 604/2013/EU (drugi odstavek 51. člena ZMZ-1). 5 Táko stališče je razvidno tudi iz navedene sodbe I Up 290/2016 (12. in 13. točka obrazložitve).