Jedro

Zoper sklep o izločitvi nasprotne tožbe v samostojno obravnavanje ni pritožbe, saj gre za sklep procesnega vodstva.

Tudi med prekinitvijo postopka je dopustno odločanje o zavarovanju dokazov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožnika sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom prekinilo pravdni postopek, ker se je odločilo, da ne bo samo rešilo predhodnega vprašanja, ki se obravnava v postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr.št. II P 1347/2009. Zoper sklep se pritožujeta tožnika in uveljavljata pritožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega prava. Opozarjata, da nista vložila samostojne tožbe, temveč nasprotno tožbo v skladu s 183. členom ZPP. Takšno tožbo sodišče praviloma obravnava skupaj s tožbo in to v istem postopku. Sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo, ali so podani pogoji za nasprotno tožbo po 183. členu ZPP, temveč je odločilo, da nasprotne tožbe ne bo obravnavalo skupaj s tožbo. Institut nasprotne tožbe je institut ekonomičnosti in pravne varnosti. Z odločitvijo sodišča je bila prizadeta pravna varnost tožečih strank. Toženka je zelo stara in bolna, postopek bo lahko trajal nekaj let, preden bo pravnomočno zaključen. Če bo sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku, bi se šele takrat nadaljeval postopek v zadevi P 2257/2010. Toženka takrat lahko že ne bo več mogla priti na sodišče, tožnika pa zato ne bosta mogla uveljavljati škode. To bo zaradi odmaknjenosti čedalje težje dokazovati. Če bi se tožba za razveljavitev pogodbe samostojno obravnavala in bi bilo zahtevku ugodeno, bi toženka tudi lahko sklenila pogodbo o dosmrtnem preživljanju z drugim preživljalcem in nanj prenesla vse premoženje, tožnika pa se kljub temu, da bi uspela s tožbenim zahtevkom na povračilo škode, ne bi mogla poplačati.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče je po prejemu nasprotne tožbe tožnikov v zadevi II P 1347/2009 Okrožnega sodišča v Ljubljani zadevi razdružilo v ločeno obravnavanje. Gre za sklep procesnega vodstva, zoper katerega posebna pritožba ni dopustna (primerjaj Galič, Zakon o pravdnem postopku s komentarjem, druga knjiga). Sodišče prve stopnje tožnikoma torej ni odreklo odločanja o zahtevku iz nasprotne tožbe, saj bo o njem odločeno v posebnem postopku ter s tem ni poseglo v njune materialne pravice. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na dolžnost istočasnega obravnavanja tožbe in nasprotne tožbe, so glede na navedeno pravno neodločilne.

Pritožnika ne grajata razlogov glede izpolnjenosti pogojev za prekinitev postopka po 13. v zvezi z 206. členom ZPP. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu sklep preizkusilo zgolj iz razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti in ugotovilo, da slednji niso podani. Odločitev o tožbenem zahtevku v zadevi P 2257/2010 je namreč odvisna od rešitve vprašanja o obstoju pravnega razmerja, o katerem teče postopek pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr.št. II P 1347/2009. Prekinitev postopka pa je smotrna tudi ob upoštevanju načela ekonomičnosti postopka, saj bi sicer sodišče o predhodnem vprašanju odločalo v dveh vzporednih pravdah in tako podvajalo dokazni postopek.

Glede pritožbenih navedb o starosti in slabem zdravstvenem stanju toženke pritožbeno sodišče še dodaja, da ima tožeča stranka izvedbo dokaza z njenim zaslišanjem mogoče uveljavljati preko zavarovanja dokazov, če držijo njene trditve o obstoju nevarnosti, da se dokaz kasneje ne bi mogel izvesti ali da bo njegova izvedba otežena (264. člen ZPP).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje na podlagi 2. točke 365. člena ZPP.