Jedro

Tožbeni zahtevek in dejanska podlaga spora utemeljujeta zaključek, da so nasprotna stranka pogodb o dobavi toplote (le) vsi odjemalci skupaj in da tožeča stranka dobavlja toploto na odjemni mesti, ki sta skupni za vse odjemalce. Na teh mestih se ugotovi količina dobavljene toplote, katere cena predstavlja skupno v skladu z delilnikom deljivo obveznost vseh odjemalcev. Med odjemalce se namreč skupna obveznost deli po njihovem „notranjem ključu“ oziroma delilniku stroškov, ki predstavlja dogovorjen način delitve v skladu z drugim odstavkom 393. člena OZ. V ta način delitve obveznosti med več dolžnikov tožeča stranka kot dobavitelj toplote ne more posegati, pač pa lahko (in mora) skupno obveznost odjemalcev mednje razdeliti le upoštevajoč ta ključ (delilnik).

Toženec kot potrošnik zaradi tega ni prikrajšan in ostaja do dobavitelja v enakem položaju, kot bi bil, če bi mesečno te stroške razdeljeval upravnik. Še vedno mu ostaja pravica reklamacije dobavljene količine na odjemni mesti. Tudi dostop do „dokaznega gradiva“ mu zaradi tega ni omogočen ali znatno otežen, saj mu mora upravnik na njegovo zahtevo predložiti račune dobaviteljev in ima tako možnost preverjanja pravilnosti zaračunanega zneska glede skupne količine dobavljene toplotne energije in tudi pravilnost delitve zneska glede na dogovorjen delilnik. Ni pa mogoče upoštevati reklamacij računov, ki se nanašajo na toženčevo individualno porabo toplote („poraba tople vode po števcu v stanovanju“) in ne na porabo na odjemnem mestu.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi v 1. in 3. točki izreka, s katerima je bilo tožencu naloženo, da tožeči stranki plača glavnico 214,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in ji povrne stroške izvršilnega postopka. Odločilo je še, da je toženec dolžan tožeči stranki povrniti nadaljnje pravdne stroške.

2. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je Vrhovno državno tožilstvo pravočasno vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti. Predlaga, da Vrhovno sodišče odloči o pravnem vprašanju, ali zaradi sklenitve pogodbe dobavitelja z upravnikom etažni lastnik izgubi pravice odjemalca nasproti dobavitelju. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, ker sodišči prve in druge stopnje nista pravilno uporabili prvega odstavka 70. člena v zvezi s prvim odstavkom 393. člena in 468. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in nista uporabili drugega odstavka 35., 37.a, 37.c in drugega odstavka 39. člena v zvezi s prvim odstavkom 48. člena Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot), zaradi česar sta nepravilno uporabili pogodbi o dobavi toplote, zaradi zmotne uporabe materialnega prava pa je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. S pravili Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1), ki urejajo pravna razmerja med etažnimi lastniki in tretjimi osebami, se zagotavlja tudi varstvo potrošnikov, saj gre praviloma za odnos med dobavitelji blaga in izvajalci storitev, ki so podjetja, in med etažnimi lastniki, ki so večinoma fizične osebe in potrošniki z vidika predpisov o varstvu potrošnikov. Upravnik kot pooblaščenec etažnih lastnikov sklene z dobaviteljem pogodbo o dobavi toplotne energije in potem na podlagi računa dobavitelja napravi etažnim lastnikom mesečni obračun. Etažni lastnik plača obveznost do dobavitelja upravniku, ta pa dobavitelju. Pri tem vsak etažni lastnik v celoti in samostojno odgovarja samo za svoje obveznosti iz naslova etažne lastnine (deljive obveznosti). Če eden od etažnih lastnikov ne plača (upravniku), lahko dobavitelj zahteva plačilo manjkajočega dela samo od njega (71. člen SZ-1). Izbor upravnika je stvar etažnih lastnikov, upravnik pa etažnim lastnikom odgovarja za izbiro tretje osebe. Upravnik je v imenu in za račun etažnih lastnikov sklenil dve pogodbi z dobaviteljem, ki izstavlja račune za dobavljeno energijo neposredno odjemalcem, etažnim lastnikom (in ne upravniku, kot določata SZ-1 in ZVPot). To je sicer v skladu s prvim odstavkom 70. člena OZ, saj je subjekt pogodbenih razmerij, v katerih ga je zastopal zastopnik, zastopani, vendar bi zato toženec moral biti tudi upravičen uveljavljati stvarne napake (količino dobavljene energijo) neposredno od tožeče stranke (468. člen OZ). Tožeča stranka ga je na vsakem računu pozvala, naj pisne reklamacije pošlje na njen naslov. Uveljavljena praksa tožeče stranke, ki preskoči v SZ-1 (in ZVPot) predvideno fazo (v kateri naj bi dobavitelj račun izstavil upravniku), etažnim lastnikom omejuje oziroma odvzema pravico do preverjanja pravilnosti zaračunanega zneska glede količine dobavljene toplotne energije. ZVPot v 48. členu določa, da je pri izpolnjevanju pogodb o dobavi energije in vode treba potrošniku ceno obračunati po dejanski dobavi, izkazani na njegovem merilnem mestu oziroma na osnovi med lastniki dogovorjenih razmerij ali drugega s predpisi opredeljenega razmerja. Tožeča stranka se sicer sklicuje na pogoje, vendar pa se ti po 23. členu ZVPot štejejo za nepoštene, če v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank – zlasti, če omejujejo ali izključujejo potrošnikove pravice do pravnega varstva ter če potrošniku omejujejo dostop do dokaznega gradiva. Nepošteni pogodbeni pogoji so nični. Po drugem odstavku 35. člena ZVPot mora podjetje (dobavitelj) potrošniku omogočiti, da preveri pravilnost zaračunanega zneska glede na kakovost in količino kupljenega blaga oziroma opravljene storitve, v nadaljnjih členih pa pravice in obveznosti strank v zvezi z uveljavljanjem napak. Tožeča stranka, ki je pravice in obveznosti v zvezi z dobavo toplotne energije dogovorila z upravnikom, dobavljeno energijo pa zaračunava neposredno toženi stranki, se glede reklamacij sklicuje na upravnika in njegove mesečne delilnike, ki jih niti ne izkaže. S tem, ko se z dejansko porabo tožene stranke sploh ne ukvarja, naj bi toženec plačeval 6 do 11x višjo porabo od zatrjevane dejanske. Za pravilnost izstavljenih računov odgovarja tožeča stranka. Zato sklicevanje na upravnika in na toženčevo odgovornost za izbiro upravnika pomeni znatno neuravnoteženo porazdelitev nevarnosti oziroma znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank, s tem pa pravno nevarnost za etažne lastnike, potrošnike. Verjetno je tudi zato bil sprejet nov Pravilnik o načinu delitve in obračunu stroškov za toploto v stanovanjskih in drugih stavbah z več posameznimi deli (Uradni list RS, št. 7/2010). Vrhovno državno tožilstvo predlaga, da se sodbi druge in prve stopnje razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena obema strankama (drugi odstavek 391. člena v zvezi s 375. členom Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Tožeča stranka je nanjo odgovorila in predlagala, da jo Vrhovno sodišče zavrne.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus kršitev, ki jih uveljavlja državno tožilstvo v svoji zahtevi (prvi odstavek 391. člena ZPP). Vrhovno tožilstvo izpostavlja vprašanje pravilnosti izpodbijane sodbe, izdane v sporu majhne vrednosti, glede vprašanja, ali zaradi sklenitve pogodbe dobavitelja z upravnikom etažni lastnik izgubi pravice odjemalca nasproti dobavitelju oziroma ali lahko etažni lastnik zoper dobavitelja uveljavlja ugovore glede količine dobavljene stvari (ali storitev). Glede na relevantnost vprašanja in odsotnost sodne prakse (367.a člena ZPP) so tako izpolnjeni pogoji za dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti iz drugega in tretjega odstavka 385. člena ZPP.

7. Uveljavljani zahtevek predstavlja terjatev tožeče stranke za dobavo toplote v času od decembra 2006 do julija 2007 po dveh pogodbah o dobavi toplote (726 1 in 726 2) v toplotni postaji v večstanovanjski hiši L., v kateri je toženec eden od etažnih lastnikov. Sestavni del pogodb je delilnik stroškov (po pogodbi 726 1 znaša toženčev delež 0,78694, po pogodbi 726 2 pa se v skladu z aneksom k tej pogodbi stroški delijo na podlagi mesečnega delilnika, ki ga dobavitelju dostavlja pooblaščenec odjemalcev), v skladu s katerim je tožeča stranka posameznim etažnim lastnikom izstavljala račune. V pogodbah je uvodoma navedeno, da so glede na dano tehnologijo lahko vsi posamični odjemalci (lastniki) samo skupni odjemalec na posameznem odjemnem mestu in solastniki odjemnega mesta, dobavitelj pa lahko izpolnjuje svoje obveznosti le vsem posamičnim odjemalcem skupaj. Toženec zavrača plačilo vtoževanega zneska, ker naj bi znesek presegal količino toplote, ki mu je bila dejansko dobavljena, o vsakem nepravilnem računu pa je tožečo stranko sprotno obveščal. 8. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo z argumentacijo, da toženec kot eden od odjemalcev ni v samostojnem pogodbenem razmerju s tožečo stranko, temveč so to samo vsi solastniki odjemnega mesta skupaj, delitev stroškov med posamezne odjemalce pa je vprašanje njihovega notranjega razmerja. Sodišče druge stopnje se je s tako argumentacijo strinjalo ter dodalo, da je izrecna pogodbena zaveza tožeče stranke, da razdeli stroške dobave energije glede na delilnik in etažni lastnik lahko reklamira račun tožeče stranke zgolj v zvezi s podatki, ki so v domeni te stranke, ne pa v zvezi s podatki, ki so v domeni etažnih lastnikov, torej delilnik stroškov; v postopku pa toženec ni nasprotoval delilniku stroškov niti višini porabljene energije na skupnem odjemnem mestu niti ceni energije.

9. Zahteva za varstvo zakonitosti pri izpodbijanju pravilnosti takšne odločitve najprej graja uporabo določb OZ glede zastopanja (prvi odstavek 70. člena) v zvezi z določbami o deljivih obveznostih (prvi odstavek 393. člena) in pravicami kupca pri jamčevanju za napake (468. člen) ter neuporabo ZVPot (konkretno drugega odstavka 35., 37.a, 37.c in drugega odstavka 39. člena v zvezi s prvim odstavkom 48. člena). V nadaljevanju sicer pritrjuje, da pogodbi za dobavo toplote, ki ju je sklenil upravnik, v skladu s prvim odstavkom 70. člena OZ zavezujeta neposredno etažne lastnike in drugo pogodbeno stranko, meni pa, da so s tem tožencu neupravičeno odvzete pravice grajanja stvarnih napak (dobavljene količine toplote) iz 468. člena OZ. Vendar pa je takšno stališče zahteve zmotno. V 7. točki te obrazložitve prikazan tožbeni zahtevek in dejanska podlaga spora namreč utemeljujeta zaključek, da so nasprotna stranka pogodb o dobavi toplote (le) vsi odjemalci skupaj in da tožeča stranka dobavlja toploto na odjemni mesti, ki sta skupni za vse odjemalce. Na teh mestih se ugotovi količina dobavljene toplote, katere cena predstavlja skupno v skladu z delilnikom deljivo obveznost vseh odjemalcev. Med odjemalce se namreč nato skupna obveznost deli po njihovem „notranjem ključu“ oziroma delilniku stroškov, ki predstavlja dogovorjen način delitve v skladu z drugim odstavkom 393. člena OZ. V ta način delitve obveznosti med več dolžnikov tožeča stranka kot dobavitelj toplote ne more posegati, pač pa lahko (in mora) skupno obveznost odjemalcev mednje razdeliti le upoštevajoč ta ključ (delilnik). Ker je ta ključ tudi sestavni del pogodb o dobavi toplote, to obenem predstavlja njeno pogodbeno obveznost. Tožeča stranka je torej dolžna tako ravnati po pogodbi, kar je v skladu tudi s Pogoji za dobavo in odjem toplote iz vročevodnega omrežja (1), kar pa ne nasprotuje predpisom o varstvu potrošnikov.

10. V času, relevantnem za presojo spornega razmerja (od decembra 2006 do julija 2007) veljavni predpisi(2) so sicer predvidevali obračunavanje porabljene energije in vode posamezniku (potrošniku, etažnemu lastniku) po dejanski dobavi, izkazani na njegovem merilnem mestu, a pod pogojem, da so tehnične možnosti dopuščale merjenje te porabe pri posameznem uporabniku – lastniku posameznega dela stavbe in da so se vsi tako dogovorili (3. člen Pravilnika in prvi odstavek 48. člena ZVPot). V obravnavanem primeru so se etažni lastniki odločili, da je osnova za delitev stroškov na posamične odjemalce delilnik stroškov, ki se lahko spremeni samo s pisnim soglasjem vseh odjemalcev (pogodba 726 1), kar je bilo pri pogodbi 726 2 očitno tudi storjeno in zato sklenjen aneks, v katerem je bilo določeno, da se odjemalci zavezujejo izbrati svojega pooblaščenca, ki bo dobavitelju dostavljal deleže dobavljene količine toplote za določeno obdobje (tudi aneks je za odjemalce podpisal upravnik).

11. Zaradi takšnega dogovora toženec kot potrošnik v svojih pravicah iz 35. (da prejme račun in ima možnost, da preveri pravilnost zaračunanega zneska glede na kakovost in količino opravljene storitve), 37.a, 37.c in 2. odstavka 39. člena ZVPot ter 468. člena OZ (da uveljavlja pravice iz naslova stvarne napake) ni bil prikrajšan. Stvarne napake lahko uveljavlja v skladu s pogodbama, torej glede količine dobavljene toplote na določeni dve odjemni mesti, ne pa more pa jih uveljavljati na način, kot je uveljavljal v postopku, namreč da je njegova poraba toplote upoštevajoč merilnik na njegovem merilnem mestu manjša. Za tak način delitve skupnih stroškov se etažni lastniki niso dogovorili (in tudi ni bil dogovorjen s pogodbo v razmerju do tožeče stranke kot dobavitelja), zato ga tožeča stranka ni mogla (smela) upoštevati. Pravilno je torej stališče, da gre pri tem za (notranje) razmerje med etažnimi lastniki, ki ga lahko le ti sporazumno spremenijo.

12. Tudi dejstvo, da je bila, kot trdi zahteva za varstvo zakonitosti, „preskočena“ faza, v kateri bi moral upravnik sestaviti obračun stroškov upravljanja in jih razdeliti med etažne lastnike, nato pa sprejemati plačila etažnih lastnikov na podlagi mesečnega obračuna in plačevati obveznosti iz pogodb, sklenjenih s tretjimi osebami (dejansko pa se je to izvrševalo brez vsakokratnega posredovanja upravnika), ne spreminja ničesar glede pravic toženca do tožeče stranke. Avtomatična vsakomesečna razdelitev je bila zajeta že s pogodbama o dobavi toplote, saj je bil (med etažnimi lastniki sporazumno dogovorjen) delilnik stroškov njun sestavni del. Toženec kot potrošnik zaradi tega ni prikrajšan in ostaja do dobavitelja v enakem položaju, kot bi bil, če bi mesečno te stroške razdeljeval upravnik. Še vedno mu ostaja pravica reklamacije dobavljene količine na odjemni mesti. Tudi dostop do „dokaznega gradiva“ mu zaradi tega ni omogočen ali znatno otežen, saj mu mora upravnik na njegovo zahtevo predložiti račune dobaviteljev in ima tako možnost preverjanja pravilnosti zaračunanega zneska glede skupne količine dobavljene toplotne energije in tudi pravilnost delitve zneska glede na dogovorjen delilnik. Reklamacije računov, ki jih v zvezi s tem omenja zahteva za varstvo zakonitosti, pa niso mogle biti upoštevane, saj se nanašajo na toženčevo individualno porabo toplote („poraba tople vode po števcu v stanovanju“) in ne na porabo na odjemnem mestu. Tako se izkaže, da toženčeve pravice, ki mu jih v zvezi z uveljavljanjem stvarnih napak za dobavljeno količino toplote zagotavljata ZVPot in 468. člen OZ, niso bile okrnjene.

13. Trditve zahteve o pravilnosti izračuna deleža toženca iz delilnika po pogodbi 726 1 in trditve glede delilnika po aneksu k pogodbi 726 2, po katerem naj bi pooblaščenec (predstavnik) odjemalcev posredoval deleže dobavljene količine tožeči stranki, delno presegajo v postopku pred sodiščem prve stopnje sporno dejansko podlago spora, v katerem je toženec oporekal pravilnosti delitve stroškov zaradi neupoštevanja porabe, izmerjene na njegovem merilnem mestu. Glede na navedeno pa tudi 393. člen (deljive obveznosti) in 70. člen OZ (učinki zastopanja) nista zmotno uporabljena.

14. Vrhovno sodišče je tako ugotovilo, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, sodišči prve in druge stopnje pa sta o v njej izpostavljenem pravnem vprašanju pravilno odločili. Zato jo je zavrnilo (drugi odstavek 391. člena v zvezi s 378. členom ZPP).

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 76/97. Op. št. (2): Pravilnik o načinu delitve in obračunu stroškov za toploto v stanovanjskih in drugih stavbah z več odjemalci (Uradni list RS, št. 52/2005) in ZVPot (Uradni list RS, št. 98/2004 – ZVPot-UPB2).