Jedro

Toženčeva obveznost temelji na listini, kreditni pogodbi, iz katere jasno izhaja, da mu je pokojni denar posodil. Drugačen dogovor, kot ga zatrjuje toženec, namreč dogovor o vlaganju v družbo D., brez izročitve denarja, iz vsebine sporne pogodbe ne izhaja. Predvsem pa ni razumno, da bi takšen dogovor pogodbenika zapisala v obliki posojilne pogodbe. Dovoljšnjo oporo za ugotovitev, da je bila sklenitev pogodbe posledica daljše obdobje trajajočega medsebojnega poslovanja toženca in pokojnega pravnega prednika tožnikov, ki sta se vsak zase tudi ukvarjala s posojanjem denarja, je imelo sodišče tako v izpovedbi prve tožnice in zaslišanih prič, kot tudi v izpovedbi samega toženca.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki v roku 15 dni stroške pritožbenega postopka 2.940,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan plačati prvi tožnici 126.866,66 EUR ter pogodbene obresti od 5.10.2008 do 25.2.2010 v znesku 8.493,88 EUR, drugi tožnici 31.716,67 EUR ter pogodbene obresti od 5.10.2008 do 12.7.2012 v znesku 16.885,71 EUR, tretjemu tožniku pa 31.716,67 EUR ter pogodbene obresti od 5.10.2008 do 12.7.2012 v izračunanem znesku 16.885,71 EUR. Kar so zahtevali tožniki več ali drugače, je zavrnilo ter tožencu naložilo, da jim je dolžan povrniti pravdne stroške 7.559,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Proti sodbi se pritožuje toženec in jo izpodbija v zavrnilnem delu iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Navaja, da je sicer pravilna ugotovitev v sodbi, da sta on in S. P. podpisala kreditno pogodbo z dne 12.10.2002 in to dejstvo izrecno priznava. Posojilo po tej pogodbi pa ni bilo nikoli realizirano, dejansko je šlo za dogovor o vlaganjih, ki se ni realiziral. Vse obveznosti po njunih posojilnih razmerjih so bile poravnane in toženec ne dolguje tožnikom nobenega denarja ali česa drugega. Napačno je stališče, da je dokazno breme glede realizacije pogodbe na tožencu. Tožeča stranka razen podpisane kreditne pogodbe ni predložila nobenega drugega dokaza, s katerim bi dokazala izročitev tam navedene vsote denarja. Dolžniško – upniško razmerje med kreditojemalcem in kreditodajalcem nastane šele s prejemom nakazila posojila, dokazno breme v zvezi s tem pa je na tožeči stranki. Ta bi se razbremenila ugovora, neizpolnjene pogodbe, če bi dokazala, da je svoj del obveznosti izpolnila. Ker sodišče ni seznanilo pravdnih strank o opravljenih poizvedbah pri KDD, na ta dokaz pa se sklicuje v sodbi, je bilo s tem prekršeno načelo neposrednosti. Sodišče je zagrešilo bistveno kršitev postopka tudi, ker je na podlagi fotokopije lista A8 štelo, da gre za beležnico pravnega prednika tožnikov, v kateri so navedena toženčeva vračila denarja po sporni pogodbi. Tožeča stranka je predložila fotokopijo samo ene strani domnevne beležnice, kljub temu, da je toženec predlagal, da jo sodišče pozove k predložitvi originalne beležnice. Te listine ni mogoče šteti za odločilen dokaz glede kreditne pogodbe in izročitev denarja v zvezi z njo, še manj pa kot priznanje dolga. Tudi nakazila 13.7.2007 ni mogoče nedvomno šteti za delno plačilo dolga po sporni kreditni pogodbi. V zvezi z namenom sklenitve sporne pogodbe se sodišče ni opredelilo do trditev toženca, da ni bil prezadolžen, niti družba D. in je zanemarilo pomembno okoliščino, da je bil ravno v spornem obdobju podvržen ugotavljanju izvora premoženja s strani DURS, v katerem bi s katerokoli predloženih kreditnih pogodb brez težav v davčnem postopku dokazal izvor premoženja in se tako izognil obveznosti plačila davka. Glede podrejenega ugovora zastaranja toženec meni, da je bil ta pravočasen in utemeljen.

3. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo, obrazloženo zavrača vse pritožbene trditve kot neutemeljene in predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V pritožbi izrecno uveljavljena bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v postopku ni bila storjena. Toženec namreč očita sodišču, da je opravilo poizvedbe pri Klirinško depotni družbi (KDD) o stanju vrednostnih papirjev pravnega prednika tožnikov, o rezultatih poizvedb pa ni seznanilo pravdnih strank. Res je prvostopenjsko sodišče na predlog tožeče stranke pri KDD pridobilo podatke o stanju in prometu z vrednostnimi papirji pok. S. P. ter v okviru dokazne ocene o tem, ali je imel pokojni dovolj sredstev za izpolnitev obveznosti kreditne pogodbe, upoštevalo med ostalim tudi podatek, da je razpolagal z večjim številom vrednostnih papirjev. Vendar pri tem ni kršilo toženčeve pravice do informacije v postopku, ki je ena od oblik kršitev oziroma onemogočanja izjavljanja v postopku(1). Sodišče prve stopnje je namreč na glavni obravnavi 8.1.2014, na kateri je bila tožena stranka prisotna, sprejelo in dopustilo izvedbo tega dokaza, iz česar sledi, da je bila tožena stranka seznanjena z izvedbo dokaza in ji ni bila odvzeta možnost, da se z v pogledom v spis seznani z dopisom KDD ter do njega zavzame stališče. Tudi sicer pa ugotovitev, da je imel pokojni pravni prednik tožnikov dovolj denarja ob sklepanju kreditne pogodbe, ni oprta zgolj na podatke o številu vrednostnih papirjev(2), pač pa predvsem na dejstvo, da se je v spornem obdobju ukvarjal z donosnim posojanjem denarja, ob tem pa je imel tudi galerijo in delavnico ter nepremično premoženje. Nenazadnje pa je toženec sam na glavni obravnavi 8.1.2014 v odgovor na dokazni predlog s poizvedbami pri KDD izpostavil ta dokaz kot neprimeren.

6. V ostalem pa pritožba graja dokazno oceno in ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo sledeča dejstva: jedro spora je posojilna pogodba (v listini imenovana kreditna pogodba), ki sta jo dne 12.10.2002 podpisala toženec in pok. S.P.; pogodba je bila realizirana, toženec je posojilo 190.300,00 EUR prejel in ga delno odplačal s posameznimi vračili skupaj 45.950,00 EUR; toženec se je ukvarjal s posojanjem denarja preko družbe D. d.o.o., bil je vešč denarnega poslovanja; tudi pokojni S. P. se je v tistem obdobju ukvarjal s posojanjem denarja drugim; pokojni P. je razpolagal z denarnimi sredstvi za posojanje denarja; med sabo sta poslovala tako, da sta sklepala kreditne pogodbe, ob vračilu ali ponovni posoji denarja sta napisala novo pogodbo in spremenila višino denarnega zneska ter zapisala, da predhodne pogodbe prenehajo veljati; delna vračila posojila so izkazana z listinami in zapisi v beležnici pokojnega; po smrti S. P. toženec kljub pozivu dedičem ni vrnil preostanka dolga po posojilni pogodbi s pripadajočimi obrestmi.

7. Zgoraj navedena dejstva so tudi po prepričanju pritožbenega sodišča dovolj zanesljivo ugotovljena, v obrazložitvi sodbe našteti argumenti zanje so prepričljivi, pritožbene trditve pa ne vzbujajo dvoma v pravilnost dokazne ocene. Toženčeva obveznost temelji na listini, kreditni pogodbi z dne 12.10.2002, iz katere jasno izhaja, da mu je pokojni S. P. denar posodil(3). Drugačen dogovor, kot ga zatrjuje toženec, namreč dogovor o vlaganju v družbo D., brez izročitve denarja, iz vsebine sporne pogodbe ne izhaja. Predvsem pa ni razumno, da bi takšen dogovor pogodbenika zapisala v obliki posojilne pogodbe. Dovoljšnjo oporo za ugotovitev, da je bila sklenitev pogodbe posledica daljše obdobje trajajočega medsebojnega poslovanja toženca in pokojnega pravnega prednika tožnikov, ki sta se vsak zase tudi ukvarjala s posojanjem denarja, je imelo sodišče tako v izpovedbi prve tožnice in zaslišanih prič, kot tudi v izpovedbi samega toženca. Pritožbene trditve toženca, da ni prezadolžen, ter da v postopku ugotavljanja izvora premoženja pred DURS ni omenjal posojila, ne more imeti odločilnega pomena. Toženec je nesporno pogodbo podpisal, pri čemer pa ni razumno in logično pojasnil, zakaj naj bi bila le podpisana, ne pa „realizirana“. Pri tem pa toženčeva ravnanja, ko je pokojnemu v letu 2007 vrnil določene zneske kot vračilo kredita, dokazujejo ravno nasprotno. Na tej podlagi je zato pravilen in zakonit zaključek sodišča prve stopnje, da je toženec dolžan tožnikom kot pravnim naslednikom posojilodajalca vrniti neporavnani del posojila skupaj z dogovorjenimi pogodbenimi obrestmi, kolikor ne presegajo zakonsko predpisane pogodbene obrestne mere. Materialnopravna podlaga je v določbah 569. in nadaljnjih Obligacijskega zakonika, ki urejajo posojilna pogodbo.

8. Prvostopenjsko sodišče je tudi pravilno uporabilo pravilo o dokaznem bremenu. Trditveno in dokazno breme za trditve o nastanku posojilnega razmerja in obveznostih, ki iz njega izhajajo, je na tožeči stranki. Tožniki so slednji dokazovali s pisno posojilno pogodbo, pa tudi z ostalimi dokazi (zaslišanje pravdnih strank in prič ter druge listine). Na tožencu pa je dokazno breme, da je svoje obveznosti iz posojilnega razmerja izpolnil v celoti. Toženec je dokazal s pisno izjavo in nakaznico vrnitev le dveh zneskov, glede ostalih pa je sodišče sledilo tožeči stranki, ki je sama „priznala“ tudi druga delna plačila. S sklicevanjem na beležnico se toženec svojega dokaznega bremena ne more rešiti.

9. Pritožbeno sodišče je zato zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvega odstavka 154. člena ZPP. Toženec mora sam kriti svoje stroške, ker s pritožbo ni uspel, povrniti pa mora tožeči stranki stroške odgovora na pritožbo, ki so odmerjeni po stroškovniku tožeče stranke v spisu in v skladu z določili Zakona o odvetniški tarifi.

(1) Več o tem Pravdni postopek, Zakon s komentarjem 3. knjiga, Komentar J. Zobca k 339. členu.

(2) Tudi iz sklepa o dedovanju po pok. S.P. D 559/2008 je razvidno, da je razpolagal s precejšnjim številom vrednostnih papirjev

(3) Prvi člen kreditne pogodbe glasi: „Na podlagi sporazuma daje kreditor kreditojemalcu posojilo v višini 190.300,00 eurov.“