Jedro

Določba 107. člena ZPP sicer zahteva predložitev izvirnika listine, če tako zahteva pravdna stranka. Vendar pa obstoj očitane procesne kršitve preprečuje okoliščina, da je s to listino sodišče prve stopnje le dopolnilno dokazno ocenjevalo tožnikove trditve, da je bil tudi sporni znesek posojen in ne vrnjen, da je toženec pripoznal dolg s predhodnimi delnimi plačili dela posojenega zneska ter da je bilo zato zastaranje pretrgano (beležnica je namreč predstavljala dokaz o vrnjenih zneskih iz več posojilnih pogodb, med katerimi pa sicer ni bilo navedenih spornih zneskov skupno danega posojila). Sodišče prve stopnje se je namreč oprlo še na druge indice in dokaze – na posojilne pogodbe, potrdilo o nakazilu enega od predhodno vrnjenih zneskov, pisno izjavo toženca, izpovedbe prič in tožečih strank.

Ugotavljanje obstoja indicev in proces nadaljnjega indičnega sklepanja na (ne)obstoj odločilnega dejstva predstavljata sestavni del dokazne ocene, ki jo v revizijskem postopku ni dopustno izpodbijati nje dejanskega stanja in ne očitanih procesnih kršitev (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Pravdne stranke niso dolžne same „ugibati“ in posebej poizvedovati, ali so zaprošene listine bile že pribavljene in vložene v spis, torej skrbeti za (pravočasno) seznanitev z dokaznim materialom, katerega se jim niti ne vroča in so tako lahko z njim seznanjene le na podlagi obvestila sodišča. In tudi jim ni zgolj z nudenjem dostopa do spisa omogočeno, da se lahko učinkovito in pravočasno seznanijo z vsemi spremembami v procesnem spisovnem gradivu, na katerega pridobivanje nimajo vpliva, ker ga po formalni dopustitvi dokaznega predloga zbira samo sodišče in zanj izvedo šele na podlagi obvestila sodišča.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka je dolžna prvotožeči stranki plačati njene stroške v zvezi z odgovorom na revizijo v znesku 2.438,04 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan plačati prvi tožnici 126.866,66 EUR ter pogodbene obresti od 5. 10. 2008 do 25. 2. 2010 v znesku 8.493,88 EUR, drugi tožnici 31.716,67 EUR ter pogodbene obresti od 5. 10. 2008 do 12. 7. 2012 v znesku 16.885,71 EUR in tretjemu tožniku 31.716,67 EUR ter pogodbene obresti od 5. 10. 2008 do 12. 7. 2012 v znesku 16.885,71 EUR. Višji tožbeni zahtevek je bil zavrnjen. Tožencu je naloženo, da je dolžan povrniti pravdne stroške tožečim strankam v znesku 7.559,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Toženi stranki je naložilo povrnitev stroškov tožeče stranke pritožbenega postopka v znesku 2.940,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila.

3. Zoper navedeno sodbo, če se nanaša na prvotožečo stranko, vlaga revizijo toženec. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Ne soglaša z razlogi sodišča druge stopnje, ki je zaključilo, da ni storjena absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) glede seznanitve z rezultati poizvedb pri Klirinško depotni družbi (v nadaljevanju KDD, d. d.). Sodišče prve stopnje na obravnavi ni vpogledalo ali prebralo listino v zvezi z odgovorom na poizvedbo, temveč je zgolj dopustilo poizvedbe. Odgovora na poizvedbe na obravnavi ni predočilo, kljub temu pa je bila ta listina uporabljena kot dokaz pri utemeljitvi sodbe. Tako je bila storjena bistvena kršitev določb postopka, saj je bilo kršeno načelo kontradiktornosti, ker je bila tožeči stranki neupravičeno odvzeta možnost, da sodeluje pri izvedbi dokaza. Ravnanje je tudi v nasprotju z 22. členom Ustave RS ter 5. členom ZPP, ki določa, da mora sodišče dati vsaki stranki možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča RS Up-39/95 z dne 16. 1. 1997. Storjena je tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče se v razlogih pri sklicevanju na stanje imetništva vrednostnih papirjev in na donosno posojanje denarja ter galerijo in delavnico pravnega prednika tožečih strank (posojilodajalca) opira na indice, torej dejstva, ki niso pravno pomembna, saj obravnavajo zgolj premoženjsko stanje posojilodajalca. Enako velja tudi za stanje premoženja, ki ga je imel posojilodajalec ob smrti leta 2008, kar naj bi bilo razvidno iz sklepa o dedovanju opr. št. D 559/2008. Indici pa lahko utemeljijo zaključek o pravno odločilnem dejstvu zgolj v primeru, ko tvori konsistentno celoto. Ni pa bilo zatrjevano ali nedvoumno izkazano, da je posojilo zmanjšalo posojilodajalčevo premoženje. Sam obstoj premoženja posojilodajalca, ki ga je imel ob sklenitvi posojilne pogodbe, namreč ne dokazuje, da je posojilo dal. Ni bilo razčiščeno, kako je prešlo premoženje od pravnega prednika tožečih strank na toženca. Zato je storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Toženec je argumentirano izpodbijal stališče sodišča, da je dokazno breme glede realizacije pogodbe na tožencu, ko mu je očitalo, da ni dokazal, da mu denar ni bil izročen. Ne le da gre za negativno dejstvo, ki ga toženec ne more dokazovati, pač pa temelji obveznost dolžnika, da prejeta sredstva vrne, na predhodni obveznosti upnika, da znesek kredita izroči. Šele, ko kreditodajalec izpolni svoj del obveznosti, nastane na strani kreditojemalca obveznost vračila kredita (enako sodba Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 352/2010 z dne 23. 6. 2010). Odločitev je bila torej sprejeta brez upoštevanja metodološkega napotka, ki ga daje 8. člen ZPP, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče bi moralo navesti argumente za vsak posamezen dokaz in jih primerjati med seboj. Ker tega ni storilo, sodb ni mogoče preizkusiti. Opozarja na pravico do poštenega postopka kot enega od vidikov enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. V zvezi z načinom prenosa dohodkov iz vrednostnih papirjev ali nepremičnega premoženja in dejavnosti pravnega prednika tožečih strank ni konsistentne trditvene podlage. Izraza „nedvomno“ in „očitno“ ne zadoščata pravnemu standardu dokazanosti zatrjevanega dejstva o izpolnitvi kreditodajalčeve obveznosti. Če bi bilo premoženje dejansko prenešeno, bi bilo to razvidno ob prodaji oziroma vnovčenju vrednostnih papirjev, česar prva tožnica pri zaslišanju ni potrdila. Iz razlogov prvostopne sodbe izhaja, da sodišče na podlagi samega zapisa pogodbe ni štelo, da bi bila sredstva dejansko izplačana oziroma, da bi toženec izrecno potrdil prejem, pri čemer tega ne trdijo niti tožeče stranke. Sodišče je ocenjevalo zgolj revidentovo izjavo kot neprepričljivo in neverodostojno. Nanj je nepravilno prevalilo negativno dokazno breme dokazovanja izpolnitve obveznosti kreditodajalca, kar je v nasprotju z 8. členom ZPP. Tožeče stranke niso predložile nobenega drugega dokazila, s katerim bi dokazale izročitev vsote denarja. Dolžniško upniško razmerje pa nastane šele s sprejemom nakazila posojila oziroma izročitve denarja, dokazno breme pa je na tožečih strankah (sklicuje se na sodbo VS RS II Ips 450/2009 z dne 24. 1. 2013). Enako velja tudi, če se z novim kreditom poplačuje prejšnji. Toženec je pojasnil, da nobena od strank po podpisu ni imela interesa za realizacijo pogodbe. To, da ni zahteval izpolnitve ali razveljavitve neizpolnjene pogodbe, ga ne omejuje v pravici do ugovora neizpolnjene obveznosti. Sodišče je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka tudi, ko je na podlagi fotokopije listine pod A8, kljub izrecnemu nasprotovanju in zahtevi toženca, da se predloži originalni izvod beležnice, štelo, da gre za beležnico pravnega prednika tožečih strank, v kateri so navedena vračila denarja, kar predstavlja kršitev 107. člena ZPP. Toženčeva pooblaščenka je vpogledala v spis po izdaji sodbe sodišča prve stopnje in ugotovila, da beležnice še vedno ni v spisu, so pa rezultati poizvedb sodišča v prilogi C1, s katerimi med postopkom toženec ni bil seznanjen. Sodišču je predlagal, da tožeče stranke pozove k predložitvi originala in izvedbo dokaza z vpogledom v originalno beležnico. V razlogih odločbe pa se sodišče sklicuje nanjo, kot da bi s tem dokazom razpolagalo, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče namreč tega dokaza ni izvedlo, upoštevalo pa ga je kot priznanje dolga, čeprav te listine ni mogoče šteti za odločilen dokaz. Tudi nakazila z dne 13. 7. 2007 ni mogoče šteti za delno plačilo dolga po kreditni pogodbi ter posledično za priznanje dolga. Posojilo bi moralo biti predhodno dano, poleg tega pa v nakazilu ni konkretizirano navedeno, kateri kredit se vrača, nedvomno pa ni bilo zgolj enega posojila, kar priznava tudi toženec. Iz vseh predloženih pogodb in potrdil pravnega prednika tožečih strank je mogoče zaključiti, da se je ta dobro zavedal pomena potrdila o prejemu denarja. Zato tudi poseben dostavek v vseh pogodbah s tretjimi osebami v spisu (npr. z A.A. in B.B.) in celo na pogodbi v prilogi A11. Predlaga, naj se reviziji ugodi in sodbi obeh sodišč v izpodbijanem delu razveljavita in tožbeni zahtevek zavrne ter tožeči stranki naloži plačilo stroškov pravdnega, pritožbenega in revizijskega postopka, z zakonskimi zamudnimi obresti od preteka paricijskega roka dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.

4. Prvotožeča stranka je odgovorila na revizijo. Predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revident očita, da sta se sodišči pri dokazovanju spornega odločilnega dejstva, ali mu je bil vtoževani posojeni znesek tudi dejansko izročen, med drugim oprli zgolj na fotokopijo ene strani beležnice, ki je predstavljala osebne zapiske pravnega prednika tožečih strank o delnih plačilih posojenega zneska. V takšnem procesno pomanjkljivem ravnanju vidi izrecno uveljavljano bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 107. členom ZPP, ki bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe in tudi vsebinsko uveljavljano absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (odtegnitev možnosti obravnavanja pred sodiščem). Določba 107. člena ZPP sicer upoštevaje jezikovno razlago zahteva predložitev izvirnika listine, če tako zahteva pravdna stranka. Vendar pa obstoj očitane procesne kršitve preprečuje okoliščina, da je s to listino sodišče prve stopnje le dopolnilno dokazno ocenjevalo (torej celo preveč oziroma presežno dokazovalo) tožnikove trditve,(1) da je bil tudi sporni znesek posojen in ne vrnjen, da je toženec pripoznal dolg s predhodnimi delnimi plačili dela posojenega zneska ter da je bilo zato zastaranje pretrgano (beležnica je namreč predstavljala dokaz o vrnjenih zneskih iz več posojilnih pogodb, med katerimi pa sicer ni bilo navedenih spornih zneskov skupno danega posojila). Sodišče prve stopnje se je namreč oprlo še na druge indice in dokaze – na posojilne pogodbe, potrdilo o nakazilu enega od predhodno vrnjenih zneskov, pisno izjavo toženca, izpovedbe prič in tožečih strank. Sodišče druge stopnje je zato ta pritožbeni očitek zavrnilo z navedbami, „da je toženec dokazal s pisno izjavo in nakaznico vrnitev le dveh zneskov, glede ostalih pa je sodišče sledilo tožeči stranki, ki je sama „priznala“ tudi druga delna plačila posojenih zneskov, in se zato toženec s sklicevanjem na beležnico svojega dokaznega bremena glede zatrjevanega neobstoja izročitve spornih zneskov ne more rešiti.“. Ali še drugače povedano – sodišče druge stopnje je ugotovilo, da predstavlja sporna beležnica le neodločilni indični dokaz v trdni dokazni verigi medsebojno povezanih ostalih indicev oziroma dokazov. Torej predstavlja zgolj eno od številnih indičnih dokaznih sredstev za ugotavljanje dejstva (da je toženec delno in ne tudi v celoti odplačal posojilo, katerega je prejel od pravnega prednika tožečih strank) v celotni verigi ostalih indičnih dejstev, dokazanih z ostalimi nanizanimi dokaznimi sredstvi. Revident torej izpodbija rezultat indičnega sklepanja o obstoju pravno odločilnega dejstva (po eni strani o izročitvi spornih zneskov po drugi strani pa tudi o pretrganju zastaranja terjatve na vrnitev spornega posojenega zneska), kar pa pomeni izpodbijanje metode ugotovitve odločilnega dejstva oziroma izpodbijanja dokazne ocene o teh dejstvih. Ta se lahko nanaša 1) na sam proces indičnega sklepanja od indicev k (ne)obstoju odločilnega dejstva, 2) na izpodbijanje dokazne ocene nekaterih ali vseh ugotovljenih indicev ali posrednih dejstev, in 3) ali na oboje. Ugotavljanje obstoja indicev in proces nadaljnjega indičnega sklepanja na (ne)obstoj odločilnega dejstva pa predstavljata sestavni del dokazne ocene, in zato pomeni zgoraj navedeni revizijski očitek celo v revizijskem postopku nedopustno izpodbijanje dejanskega stanja in ne očitanih procesnih kršitev (tretji odstavek 370. člena ZPP).(2)

7. V reviziji nadalje uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (revident ponavlja tudi očitek o kršitvi pravice do izjave) tudi ni bila storjena. Na ta očitek je odgovorilo sodišče druge stopnje, in poudarilo, da je glede ugotavljanja – tudi po oceni revizijskega sodišča nedvomno pravno odločilnega indičnega dejstva – ali je imel prednik tožečih strank dovolj sredstev, da je lahko posojal visoke zneske posojil, sodišče prve stopnje opravilo tudi poizvedbe pri KDD, d. d., o stanju in prometu njegovih vrednostnih papirjev. Zaključilo je, da ni bila kršena toženčeva pravica do informacije v postopku, ki je ena od oblik kršitev oziroma onemogočanja izjavljanja v postopku. Sodišče prve stopnje je namreč na glavni obravnavi 8. 1. 2014, na kateri je bil toženec prisoten, dopustilo izvedbo tega dokaza, s čimer je bil navzoči toženec seznanjen. Zato bi se po stališču sodišča druge stopnje lahko kasneje z vpogledom v spis seznanil z navedenim dopisom ter do njega zavzel stališče; razen tega omenjeno dejstvo ni oprto zgolj na ta dokaz, temveč tudi na druga ugotovljena dejstva, in sicer, da se je „pokojni v spornem obdobju ukvarjal z donosnim posojanjem denarja in da je imel tudi galerijo in delavnico ter nepremično premoženje in zato dovolj sredstev, da je lahko posodil tudi tožencu“. To pa pomeni, da revident tu trči na opisano dokazno oceno sodišča druge stopnje in zato nehote prikrito skozi navedeni procesni očitek ponovno nedopustno uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče druge stopnje, ko je ta indični dokaz v kopici drugih ocenilo kot dokazno neodločilen. Podobno torej kot sicer že sam toženec, ki je ta dokazni predlog ocenil kot neprimeren in mu celo nasprotoval. Revizijsko sodišče sicer ne pritrjuje stališču sodišča druge stopnje, da sodišče zadosti pravici do informiranja stranke že s tem, ko potem – ko sprejme izvedbo dokaza s pribavo listine pri drugem pravnem subjektu, omogoči pravdnim strankam fizični dostop do spisa, v katerem se nahajajo kasneje pribavljene poizvedbe v pisni obliki. Sodišče mora v takšnem primeru obvestiti obe pravdni stranki, da je prejelo zaprošeno listino ter da se lahko z njo seznanita na podlagi vpogleda v spis ali pa jima jo celo pošlje, da se do nje opredelita.(3) Pravdne stranke namreč niso dolžne same „ugibati“ in posebej poizvedovati, ali so zaprošene listine bile že pribavljene in vložene v spis, torej skrbeti za (pravočasno) seznanitev z dokaznim materialom, katerega se jim ga niti ne vroča in so tako lahko z njim seznanjene na podlagi obvestila sodišča. In tudi jim ni zgolj z nudenjem dostopa do spisa omogočeno, da se lahko učinkovito in pravočasno seznanijo z vsemi spremembami v procesnem spisovnem gradivu, na katerega pridobivanje nimajo vpliva, ker ga po formalni dopustitvi dokaznega predloga zbira samo sodišče in zanj izvedo šele na podlagi obvestila sodišča. Vendar pa je – kot že pojasnjeno – v konkretnem primeru odločilno, da sta sodišči prve in druge stopnje upoštevali navedeno pribavljeno listino le kot enega od indicev oziroma dokazov v krogu več indicev oziroma dokazov ter da je šlo tudi v tem primeru za že v prejšnji točki opisano presežno dokazovanje oziroma za nepotrebno dopolnilno dokazovanje že ugotovljenega indičnega dejstva o zmožnosti pravnega prednika tožečih strank posojati in izročiti tudi sporne zneske tožencu oziroma, da je pravni prednik tožečih strank razen ostalega premoženja razpolagal tudi s tem delom premoženja, kar izkazuje njegovo tedaj dobro premoženjsko stanje, tako, da je bil sposoben posojati tudi večje zneske. Razen tega revident v okviru tega procesnega očitka niti ne pove, zakaj naj bi dejstvo o imetništvu delnic lahko sploh vplivalo v njegovo korist na ugotavljanje indičnega dejstva, da je bil posojilodajalec sposoben posoditi takšen znesek. Ali še drugače povedano – ne obrazloži, kako bi dokazovana okoliščina – ali je ali ni poleg ostalega premoženja razpolagal tudi z delnicami – lahko vplivala na rezultat indičnega sklepanja na pravno odločilno (glavno sporno) dejstvo o (ne)izročitvi spornega zneska. Pravica do izjave iz 22. člena Ustave RS pa je lahko kršena le v primeru, če se nanaša na nemožnost obravnavanja nekega indica ali dokaza, ki (lahko) vpliva na ugotovitev pravno odločilne okoliščine v korist pravdne stranke, ki se na omenjeno pravico sklicuje (torej se ne nanaša na za stranko pravno nevtralne okoliščine ali celo na tiste, ki so mu v škodo); to vse pa mora upoštevaje načelo razpravnosti pravdnega postopka (prvi odstavek 7. člena ZPP) tudi substancirano obrazložiti. Ne le da tega revident ni storil, v postopku pred sodiščem prve stopnje je celo nasprotoval izvedbi tega dokaza oziroma ga ocenil kot nepotrebnega (glej dejanske ugotovitve sodišča druge stopnje). Ali še drugače povedano: uveljavitev te pravice bi morala revidentu nuditi oziroma omogočiti boljši pravni položaj v tem sporu. Tega pa mu – ob obrazloženem v tej točki revizijske odločbe – ne.

8. Tudi ne obstaja očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pri čemer revident istočasno dodaja še očitek o kršitvi pravice do izjave iz 21. člena Ustave RS. Izpodbijani sodbi imata vse razloge o pravno odločilnih dejstvih, med katere spada prvenstveno sporno glavno – pravno odločilno dejstvo, da je pravni prednik tožečih strank tudi dejansko izročil tožencu sporni znesek posojila ter sporno indično dejstvo, da je imel dovolj sredstev oziroma premoženja, da je znesek sploh lahko posodil. Revizijsko očitanje pa v tem delu predstavlja prikrito uveljavljanje v revizijskem postopku nedopustnega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revident namreč strne svoje revizijske očitke v tem delu v zaključek o nedokazanosti odločilnega dejstva – „...prenosa premoženja pravnega prednika tožečih strank iz vira – nepremičnega premoženja oziroma vrednostnih papirjev – na toženca...“, s čimer poskuša še v revizijskem postopku nedopustno izpodbijati nasprotno oziroma drugačno dokazno oceno sodišč prve in druge stopnje. V ta sklop revizijskih očitkov spadajo njegova zatrjevanja – natančneje povzeta v gornji predstavitvi njegove revizije – o nekoherentnosti indične dokazne ocene in uporabi prenizkega dokaznega standarda sodišč, ker naj ne bi bilo nedvoumno izkazano zmanjšanje premoženja pravnega prednika tožečih strank po zatrjevani izročitvi spornega posojila, o tem da obstoj premoženja sam po sebi ne dokazuje izročitve denarja, da način izročitve denarja ni bil „razčiščen“, da bi izročitev denarja lahko potrdila le izkazana prodaja vrednostnih papirjev ne pa drugi dokazi, da niti sam zapis pogodbe tega ne potrjuje, da nakazila z dne 13. 7. 2007 ni mogoče šteti za delno plačilo posojila, da ni konkretno navedeno, katero posojilo se vrača, da se je na podlagi predloženih listinskih dokazov pravni prednik tožečih strank zavedal pomena potrdila o prejemu denarja, zato je bil vnašan dostavek v drugih pogodbah sklenjenih s tretjimi osebami. Obe sodišči pa sta se do navedenih spornih okoliščin v zadostnem obsegu opredelili in tudi pojasnili, na podlagi katerih dokazov sta izdelali svoje dejanske zaključke, s čimer sta odgovorili tudi na vse zgoraj nanizane ter tudi že v prvostopnem in pritožbenem postopku uveljavljane toženčeve navedbe. Zato je neutemeljeno tudi revidentovo zatrjevanje kršitve navedene ustavne določbe oziroma – prenešeno v terminologijo ZPP – bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (kršitev načela kontradiktornosti).

9. Prav tako ni izkazana kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP (očitane pomanjkljivosti pri uporabi metodološkega napotka dokazovanja – ocena vsakega dokaza posebej in vseh skupaj ter upoštevanje uspeha celotnega postopka). Sodišče prve stopnje je izvedlo predlagane dokaze, jih ocenilo in na podlagi tako opravljene analitične dokazne ocene napravilo tudi sintetični dokazni zaključek. Takšni procesno pravilno izdelani dokazni oceni je sodišče druge stopnje utemeljeno pritrdilo. Torej ni nepravilno uporabljen oziroma kršen omenjeni procesni metodološki napotek sodišču. Revident sicer poskuša obravnavani procesni očitek prikazati tudi kot storitev bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj sodba ne bi imela razlogov in je zato onemogočen njen preizkus. Vendar pa omenjena relativna kršitev ni prešla v omenjeno absolutno. Prešla bi, če bi bili razlogi zaradi neupoštevanja navedenega metodološkega napotka glede pravno odločilnih dejstev tako protislovni, nejasni in/ali pomanjkljivi, da bi onemogočali objektivni preizkus izpodbijane sodbe.(4) Za takšno situacijo pa v konkretnem primeru ne gre. Dokazna ocena obeh sodišč je celovita, medsebojno skladna in jasna ter v zadostnem obsegu implicira tudi vse odgovore na toženčeve očitke, pomisleke in nasprotne dokazne predloge glede dokazanosti ključnega vprašanja o izročitvi spornega zneska posojila (primerjaj izčrpne razloge sodišča prve stopnje v točkah 15 do 20 in sodišča druge stopnje v točkah 5 do 7 sodb).

10. Končno ni utemeljen niti revidentov očitek o procesno nepravilno porazdeljenem dokaznem bremenu, ki ga revident poskuša prikazati kot kršitev 8. člena ZPP, dejansko pa prvenstveno zatrjuje kršitev 215. člena ZPP. V skladu s to določbo v primeru, ko sodišče na podlagi izvedenih dokazov ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva, sklepa o njem na podlagi dokaznega bremena. Torej mora sodišče najprej zaiti v dokazno stisko, da uporabi ta procesno določeni dokazni mehanizem. V takšno dokazno stisko pa sodišči nista zašli ob ustrezno predloženi dokazni ponudbi tožečih strank, ki jih je bremenilo materialno pravno kot tudi začetno procesno trditveno in dokazno breme glede pravno odločilne sporne okoliščine o izročitvi spornega denarnega zneska.(5) Bistvo revidentovega očitka pa sicer cilja v drugo smer – sodišči naj bi mu namreč naložili nemogoče dokazno breme – dokazovanje negativnega dejstva – da spornega denarnega zneska ni prejel. To pa ne drži. Sodišči sta se, kot že omenjeno, pri oceni o tem, ali je bil denar dejansko posojen, oprli na dokazne predloge tožečih strank in jih ocenili kot dokazno dovolj ustrezne in prepričljive, nista pa posledično verjeli tožencu, ki je to dejstvo zanikal, in njegove tovrstne izpovedbe ob izvedenih drugih dokazih ocenili za neprepričljive, s čimer sta (kot je bilo sicer že pojasnjeno v prejšnji točki te revizijske odločbe) v celoti upoštevali tudi procesni metodološki napotek iz 8. člena ZPP. Torej sta pravilno upoštevali tudi dokazno breme tožečih strank, ki so le-temu pri dokazovanju zrcalno nasprotnega – pozitivnega dejstva (da je bil sporni denarni znesek vendarle posojen) – v celoti zadostile, v dokazno oceno pa sta nujno vključili tudi svojo presojo o posledični neprepričljivosti s strani revidenta ponujenega nasprotnega dokaza – lastnega zaslišanja. Niti določba 8. člena ZPP niti določba 215. člena ZPP torej nista mogli biti kršeni in s tem tudi ne storjena očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s citiranima določbama.

11. Ob povedanem je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 378. člena ZPP.

12. Glede na neuspeh v zvezi z revizijo mora tožena stranka prvo tožeči stranki plačati njene stroške v zvezi z odgovorom na revizijo (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 388. členom ZPP). Natančnejšo odmero stroškov, ki je razvidna iz stroškovnika prvo tožeče stranke.

(1) Po dokaznem stališču sodišča druge stopnje gre torej za že uspel dokaz; primerjaj v teoriji o tem v J. Zobec: „Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga (151. - 305. člen)“, Založba Uradni list in GV Založba, Ljubljana 2006; stran 358. (2) Primerjaj v tej smeri tudi podobne razloge v odločbah Vrhovnega sodišča: II Ips 330/2014 z dne 19. 2. 2015 in II Ips 252/2015 z dne 5. 11. 2015. (3) Lahko to sicer stori tudi na sami glavni obravnavi. Ali je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru vendarle tako ravnalo, pa revizijsko sodišče upoštevaje obseg razlogov izpodbijane drugostopne sodbe in samo vsebino revizije ne more oceniti.

(4) Primerjaj v sodni praksi na primer: Sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 252/2015 z dne 5. 11. 2015. (5) Kršitev pravil o dokaznem bremenu se lahko izkazuje v treh oblikah in sicer: 1) sodišče je odločilo po pravilih o dokaznem bremenu, čeprav za to ni bilo potrebe, 2) sodišče ni odločilo po pravilih o dokaznem bremenu, pa bi po teh pravilih moralo odločiti in 3) sodišče je pravilno odločilo po pravilih o dokaznem bremenu, vendar je zmotno uporabilo pravila o tem, katera stranka nosi breme nedokazanosti svoje trditve. V prvih dveh primerih je lahko spoznavna kriza oziroma situacija non liquet tudi posledica napačne uporabe metodološkega napotka iz 8. člena ZPP, v tretjem pa ne, ker gre lahko le za nepravilno porazdelitev materialnega dokaznega bremena glede na pravila materialnega prava (glej o tem več v J. Zobec: Ibid; strani 392 do 395).