Jedro

Sodišče druge stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožniku z odpoklicem iz krivdnega razloga prenehala le funkcija prokurista, ne pa tudi delovno razmerje. Takšen zaključek sodišča druge stopnje je v nasprotju z določbami individualne pogodbe o zaposlitvi, ki se v uvodu izrecno sklicuje na določbo 72. člena ZDR. Stranki sta v individualni pogodbi o zaposlitvi v 2. členu izrecno določili, da se pogodba sklepa za čas trajanja mandata oziroma do odpoklica zaposlenega z mesta prokurista in ko sta v 1. točki 9. člena izrecno soglašali, da zaposlenemu (to je tožniku) njegova pogodba z Družbo (to je pravnim prednikom tožene stranke) preneha tudi v primeru odpoklica pred potekom te pogodbe.

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča druge stopnje a) spremeni v prvi alineji točke I izreka in v točki II izreka glede odločitve o točki IV/1 izreka sodbe sodišča prve stopnje tako, da se v tem delu glasi: „Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: spremeni v prvem odstavku točke I izreka tako, da se zavrne zahtevek za ugotovitev, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 8. 1. 2009; v prvem odstavku točke IV izreka pa tako, da se zavrne zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožeči stranki obračuna regres za letni dopust za leto 2009 v višini 589,19 EUR bruto, od tega odvesti davek in plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2009 dalje do plačila; za leto 2010 v višini 734,15 EUR bruto, od tega odvesti davek in plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2010 dalje do plačila; za leto 2011 v višini 748,10 EUR bruto, od tega odvesti davek in plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2011 dalje do plačila; za leto 2012 v višini 763,06 EUR bruto, od tega odvesti davek in plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2012 dalje do plačila; za leto 2013 v višini 130,61 EUR bruto, od tega odvesti davek in plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2013 dalje do plačila.

Zavrne se pritožba tožeče stranke zoper drugi odstavek točke I izreka sodbe sodišča prve stopnje“.

b) razveljavi v točki II izreka v delu, ki se nanaša na stroške postopka; razveljavi se tudi točka VI izreka sodbe sodišča prve stopnje in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sicer se revizija zavrne (glede točke III izreka sodbe sodišča druge stopnje).

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo 8. 1. 2009, ampak je trajalo do 28. 2. 2013, zavrnilo pa je višji zahtevek za ugotovitev, da delovno razmerje ni prenehalo in še traja (točka I izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku prizna vse pravice iz delovnega razmerja od 9. 1. 2009 do 28. 2. 2013, ga prijavi v zdravstveno, invalidsko, pokojninsko in socialno zavarovanje, zanj plača prispevke za socialno varnost in davek od osebnih prejemkov in davek na izplačane plače, odvede akontacijo dohodnine v višini, kot jo določajo predpisi ob izplačilu terjatev, tožniku pa izroči potrdilo o prijavi in plačilu obveznosti v sistem pokojninskega, invalidskega in zdravstvenega zavarovanja, tožniku za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 9. 1. 2009 do 28. 2. 2013 obračuna in izplača plačo v vsakokratnem mesečnem bruto znesku 6.300,00 EUR povečano za dodatek za delovno dobo v višini 0,5 % plače za vsako dopolnjeno leto delovne dobe, kot da bi tožnik delal na delovnem mestu svetovalca predsednika uprave, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratnega mesečnega neto zneska plače od 15. dne v mesecu za pretekli mesec, zavrnilo pa je višji zahtevek (točka II izreka). Zavrnilo je zahtevek, da se toženi stranki naloži da tožnika pozove nazaj na delo na način, da mu ponudi v podpis pogodbo o zaposlitvi in z njim sklene pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto, ki ustreza tožnikovemu znanju, izkušnjam in sposobnostim, najmanj pod enakimi pogoji, kot so določeni v individualni pogodbi o zaposlitvi, ki sta jo stranki 7. 7. 2006 sklenili za delovno mesto svetovalca predsednika uprave najmanj v višini 6.300,00 EUR za nedoločen čas od 8. 1. 2009 dalje (točka III izreka), toženi stranki je naložilo, da tožniku obračuna regres za letni dopust za leta 2009, 2010, 2011, 2012 in 2013 v zneskih, ki so navedeni v izreku, višji zahtevek pa je zavrnilo (točka IV izreka). Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek (točka V izreka) in toženi stranki naložilo, da tožniku povrne stroške postopka (točka VI izreka).

2. Sodišče prve stopnje je zahtevku za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za čas od 8. 1. 2009, ko je tožena stranka tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto prokurista, do 28. 2. 2013, ko se je iztekel čas za katerega je bila ta pogodba sklenjena, ugodilo ob sklicevanju na sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 17/2011 z dne 5. 3. 2012, s katero je to ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi dne 8. 2. 2009. Podredni tožbeni zahtevek, oblikovan na podlagi 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1, Ur. l. RS, 21/2013), za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja do dneva odločitve sodišča prve stopnje je zavrnilo z obrazložitvijo, da sta stranki sklenili pogodbo o zaposlitvi za določen čas, zato tožniku ni možno priznati pravic za obdobje, po izteku časa za katerega je bila pogodba sklenjena.

3. Sodišče druge stopnje je na pritožbo tožnika sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je ugotovilo obstoj delovnega razmerja do 14. 2. 2014, to je do dneva odločitve sodišča prve stopnje. Na pritožbo obeh strank je razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje v točkah II, IV in V izreka. V preostalem je pritožbi zavrnilo in v nerazveljavljenem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (del točke I in točke III, IV/1 ter VI izreka prvostopenjske sodbe).

4. Sodišče druge stopnje je tožniku delovno razmerje za čas po izteku časa za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi priznalo ob sklicevanju na 2. točko 9 člena individualne pogodbe o zaposlitvi. Ta določa, da bo tožena stranka v primeru prenehanja mandata, ki ne pomeni hkrati prenehanja delovnega razmerja, tožnika razporedila na drugo delovno mesto, ki ustreza njegovemu znanju, izkušnjam in sposobnostim, ta pogodba pa se nadomesti z novo pogodbo o zaposlitvi, ki je najmanj skladna s predhodno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto svetovalca uprave. Ravno zaradi pravic dogovorjenih v 2. točki 9. člena pogodbe o zaposlitvi je bilo v konkretnem primeru sploh potrebno podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zavrnilo je stališče tožene stranke, da je tožniku pogodba o zaposlitvi za delovno mesto prokurista prenehala z dnem odpoklica s funkcije. To bi držalo le v primeru, če bi bilo tako izrecno določeno v pogodbi o zaposlitvi in če tožena stranka v 2. točki 9. člena pogodbe o zaposlitvi ne bi prevzela obveznosti, da tožniku ob prenehanju mandata prokurista, ki ne pomeni hkratnega prenehanja delovnega razmerja (to je tudi v primeru odpoklica iz krivdnih razlogov) zagotovi delovno razmerje najmanj po prejšnji pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto svetovalca uprave, ta pa je bila sklenjena za nedoločen čas.

5. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje tožena stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je zmotno stališče sodišča druge stopnje, da bi morala pogodba o zaposlitvi za delovno mesto prokurista izrecno določati, da tožniku v vsakem primeru predčasnega odpoklica preneha tudi delovno razmerje. Takšno stališče je v nasprotju z določbo 9. in 11. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS, 42/2002). V 1. točki 9. člena pogodbe o zaposlitvi je izrecno določeno, da sta stranki soglasni, da pogodba preneha veljati v primeru odpoklica pred potekom pogodbe. Nobena druga določba 9. člena pogodbe nima takšne vsebine, da bi sodišče lahko utemeljeno štelo, da je bilo delovno razmerje sklenjeno za nedoločen čas. 2. točka 9. člena pogodbe ureja situacijo, ko se tožena stranka, v katerem od primerov prenehanja pogodbe iz 1. točke istega člena, odloči, da bo tožniku po prenehanju mandata ohranila delovno razmerje. Ta določba tožniku ne daje pravice do sklenitve nove pogodbe, neodvisno od razlogov za odpoklic in neodvisno od odločitve nadzornega sveta glede ohranitve delovnega razmerja po prenehanju mandata. V skladu s 4. točko 9. člena pogodbe zaposlenemu (to je tožniku) v primeru odpoklica iz ekonomsko poslovnih razlogov, torej iz nekrivdnih razlogov, pripada pravica do zaposlitve pod enakimi pogoji, kot so opredeljeni v pogodbi o zaposlitvi (v 2. točki 9. člena), dokler družba ne poplača obveznosti iz tega člena (to je odpravnine). Po načelu vestnosti in poštenja velja, da zaposleni ne more imeti več pravic v primeru odpoklica iz krivdnih razlogov (3. točka 9. člena) kot v primeru odpoklica iz nekrivdnega razloga (4. točka 9. člena). Določba 2. točke 9. člena pogodbe o zaposlitvi se uporablja v primeru poteka časa za katerega je prokurist bil imenovan, saj ta položaj ni zajet ne v 3. točki (odpoklic iz krivdnih razlogov) niti v 4. točki (odpoklic iz nekrivdnih razlogov), niti v 5. točki (odpoved s strani prokurista). S prenehanjem veljavnosti pogodbe za določen čas je odpadla pravna podlaga za obstoj delovnega razmerja. Tega ne more spremeniti niti odločitev takratnega poslovodstva tožene stranke, da tožniku dodatno vroči še izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Revizijsko sodišče je v sodbi VIII Ips 17/2011 ugotavljalo, da odločitev poslovodstva, da poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila potrebna, vendar pa ni bila nedopustna. Tožena stranka predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi njeni pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne. Podredno tožena stranka predlaga, da sodišče ugotovi trajanje delovnega razmerja le do 7. 4. 2010, ko je bila izdana pravnomočna sodba v prejšnjem postopku.

6. Tožnik je odgovoril na revizijo. Prerekal je revizijske navedbe in predlagal, da Vrhovno sodišče revizijo zavrne kot neutemeljeno.

7. Revizija je delno utemeljena.

8. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP, prvi odstavek 384. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

9. Sodišče prve stopnje je v tem sporu enkrat že odločalo in takrat s sklepom Pd 103/2012 z dne 28. 1. 2013, zaradi umika tožbe ustavilo postopek v delu, ki se nanaša na plačilo pogodbene kazni v višini 38.313,00 EUR, v preostalem pa je tožbo zavrglo kot prepozno. Tožnik je namreč tožbo z reintegracijskim in reparacijskem zahtevkom vložil potem, ko je prejel sklep Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 17/2011 z dne 5. 3. 2012, s katerim je bila ugotovljena nezakonitost izredne odpovedi individualne pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto prokurista, ki jo je tožena stranka tožniku podala 8. 1. 2009. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da je tožba na ugotovitev trajanja delovnega razmerja vložena po izteku tridesetdnevnega roka iz tretjega odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, s spremembami). Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in razveljavilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje z utemeljitvijo, da zakon prekluzivni rok za vložitev tožbe določa le glede ugotovitve nezakonitosti odpovedi, ne pa tudi glede reintegracijskega in reparacijskega zahtevka.

10. Za pravilno odločitev v tem sporu so odločilna naslednja dejstva, ki sta jih ugotovili sodišči prve in druge stopnje, revizijsko sodišče pa je na te ugotovitve vezano: - pravni prednik tožene stranke družba A., in tožnik sta 29. 2. 2008 sklenila individualno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto prokurista za čas trajanja mandata, to je za čas od 1. 3. 2008 do 29. 2. 2013, oziroma do odpoklica zaposlenega z mesta prokurista; - nadzorni svet družbe A., je na seji 8. 1. 2009 tožnika z 8. 1. 2009 iz krivdnih razlogov odpoklical s funkcije prokurista; - družba A., je tožniku 8. 1. 2009 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, za katero je bilo s sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 17/2011 z dne 5. 3. 2012 ugotovljeno, da je nezakonita.

11. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo ko je štelo, da je tožniku z odpoklicem iz krivdnega razloga prenehala le funkcija prokurista, ne pa tudi delovno razmerje. Takšen zaključek sodišča druge stopnje je v nasprotju z določbami individualne pogodbe o zaposlitvi, ki se v uvodu izrecno sklicuje na določbo 72. člena ZDR. Ta določa, da stranki lahko drugače uredita pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja v zvezi z taksativno naštetimi vprašanji, med katerimi je tudi prenehanje pogodbe o zaposlitvi, če takšno pogodbo sklepa poslovodna oseba ali prokurist. Stranki sta v individualni pogodbi o zaposlitvi z dne 29. 2. 2008, ki je hkrati pogodba o zaposlitvi in pogodba o prokuri, to tudi storili, ko sta v 2. členu izrecno določili, da se pogodba sklepa za čas trajanja mandata, to je za čas od 1. 3. 2008 do 29. 2. 2013 (pravilno 28. 2. 2013) oziroma do odpoklica zaposlenega z mesta prokurista in ko sta v 1. točki 9. člena izrecno soglašali, da zaposlenemu (to je tožniku) njegova pogodba z Družbo (to je pravnim prednikom tožene stranke) preneha tudi v primeru odpoklica pred potekom te pogodbe. Na podlagi takšnih določb individualne pogodbe o zaposlitvi je ob pravilni uporabi materialnega prava možen le zaključek, da je z odpoklicem tožnika prenehala tudi pogodba o zaposlitvi. ZDR, ki je veljal v času sklepanja individualne pogodbe o zaposlitvi, uporablja le izraz „prenehanje pogodbe o zaposlitvi“ in ne več izraza „prenehanje delovnega razmerja“, ki se je uporabljal v prej veljavnem zakonu o delovnih razmerjih (ZDR/90, Ur. l. RS, 14/90 s spremembami) oziroma v Zakonu o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja - ZTPDR, Ur. l. SFRJ, 60/89). Prenehanje pogodbe o zaposlitvi in prenehanje delovnega razmerja sta zato sopomenki, s tem, da je v spornem obdobju veljavna zakonodaja uporabljala le izraz „prenehanje pogodb o zaposlitvi“.

12. Zmotno je stališče sodišča druge stopnje, da je tožniku obstoj delovnega razmerja po odpoklicu potrebno priznati na podlagi določb 9. člena individualne pogodbe o zaposlitvi o pravici do sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi v primeru odpoklica. Celotno besedilo tega člena v povezavi s preostalimi določbami pogodbe o zaposlitvi ne daje opore za stališče, da je tožniku obstoj delovnega razmerja potrebno priznati tudi po odpoklicu s funkcije prokurista je krivdnega razloga. Tako je v 1. točki 9. člena določeno, da stranki soglašata, da tožniku pogodba preneha tudi v primeru odpoklica pred potekom pogodbe. V naslednji 2. točki istega člena je določeno, da bo v primeru prenehanja mandata, ki ne pomeni hkratno prenehanje delovnega razmerja, pravni prednik tožene stranke tožnika razporedil na drugo delovno mesto, ki ustrezna njegovemu znanju, izkušnjam in sposobnostim, obstoječa pogodba pa se nadomesti z novo pogodbo o zaposlitvi, ki je najmanj skladna s predhodno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto svetovalca uprave. To določbo sodišče druge stopnje zmotno razlaga tako, da se nanaša na vse primere prenehanja individualne pogodbe o zaposlitvi, ki so navedeni v prejšnji točki, torej tudi na odpoklic iz krivdnega razloga. Sodišče je pri tem spregledalo, da 2. točka 9. člena govori o prenehanju pogodbe, ki ne pomeni hkratnega prenehanja delovnega razmerja, kar že po jezikovni razlagi izključuje možnost, da noben primer prenehanja mandata ne pomeni hkratnega prenehanja delovnega razmerja.

13. Stranki sta pravico do sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi po prenehanju mandata vezali na razlog za odpoklic, kar je razvidno iz 3. točke 9. člena, ki se nanaša na odpoklic iz krivdnega razloga in ki izrecno določa, da nadzorni svet družbe tožnika lahko odpokliče iz krivdnih razlogov kadarkoli pred potekom mandata za katerega je bil imenovan in da takšna odpoved učinkuje z dnem, ki ga določi nadzorni svet družbe. Hkrati v tej točki ni nobenih določb o dolžnosti ponuditi novo pogodbo o zaposlitvi in tudi ne o odpravnini, kar je tudi razumljivo glede na razlog odpoklica. Pač pa je oboje predvideno v naslednji 4 točki istega člena, ki določa, da nadzorni svet tožnika lahko odpokliče tudi iz drugih razlogov in da je tožnik v takšnem primeru upravičen do odpravnine in pod določenimi pogoji tudi do ohranitve zaposlitve. Zadnja alineja te točke namreč določa, da če pride do odpoklica (celotna točka se nanaša na odpoklic iz drugih ekonomsko poslovnih razlogov), tožniku pripada pravica do zaposlitve pod enakim pogojem, kot so opredeljeni v tej pogodbi in v tem členu, v kolikor in dokler tožena stranka ne poplača obveznosti iz tega člena (to je odpravnine).

14. Iz celotne določbe 9. člena individualne pogodbe o zaposlitvi tako nikakor ne izhaja, da bi bil tožnik upravičen do nadaljevanja zaposlitve pri toženi stranki ne glede na razlog za odpoklic, še manj pa, da mu delovno razmerje kljub odpoklicu iz krivdnega razloga ni prenehalo in je trajalo ne le od odpoklicu toženca, temveč tudi po izteku obdobja za katerega je bila sklenjena individualna pogodba o zaposlitvi, kakor je odločilo sodišče druge stopnje.

15. Revizijsko sodišče tako soglaša s stališčem sodišča prve stopnje iz 8. točke obrazložitve, da se določbi 2. in 4. točke 9. člena individualne pogodbe o zaposlitvi, ki sicer določata določene pravice in obveznosti strank v primeru predčasnega prenehanja funkcije tožnika, ne nanašata na odpoklic iz krivdnega razloga. Sicer pa je Vrhovno sodišče takšno stališče zavzelo že v sodbi VIII Ips 17/2011 z dne 5. 3. 2012, ki se sicer nanaša na zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in na zahtevek temelječ na 4. točki 9. člena pogodbe za plačilo odpravnine in sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto s trajanjem do izplačila odpravnine. Zavzelo je stališče, da v primeru odpoklica s funkcije prokurista iz krivdnega razloga ni bilo pravne podlage za takšno nadaljevanje zaposlitve ker sta stranki nadaljevanje ustrezne zaposlitve, kar je bilo predmet tožbenega zahtevka, vezali na čas do izplačila, sicer za primer nekrivdnega odpoklica, dogovorjene odpravnine.

16. Tožniku je pogodba o zaposlitvi, s tem pa tudi delovno razmerje, prenehalo z dnem odpoklica s funkcije prokurista tožene stranke, saj to izhaja iz pogodbe o zaposlitvi, izrecno pa je bilo to določeno tudi s sklepom o odpoklicu. V 3. točki 9. člena pogodbe o zaposlitvi je tako izrecno določeno, da nadzorni svet lahko odpokliče tožnika iz krivdnih razlogov kadarkoli pred potekom mandata za katerega je bil imenovan in da takšna odpoved (dejansko gre za odpoklic) učinkuje z dnem, ki ga določi nadzorni svet. Ta je to tudi storil in v sklepu o odpoklicu izrecno določil, da tožnika odpokliče z 8. 1. 2009, pri čemer mu delovno razmerje preneha istočasno, kot mu preneha mandat, to je z 8. 1. 2009. 17. Določbe pogodbe o zaposlitvi o njenem prenehanju v primeru odpoklica niso postale brezpredmetne zgolj zaradi tega, ker je tožena stranka tožniku istočasno podala tudi izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka ima prav, ko navaja, da s stališča prenehanja pogodbe o zaposlitvi in s tem prenehanja delovnega razmerja sploh ni bilo potrebno podati izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in da je pogodba prenehala že na podlagi odpoklica, ker je bilo tako, na podlagi pooblastila iz 72. člena ZDR, predvideno že v pogodbi in tudi v samem sklepu o odpoklicu. Pri tem ni bistveno, če je tožena stranka ob samem odpoklicu sicer zmotno mislila, da je tožniku treba podati še izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

18. Glede na vse navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 378. člena ZPP reviziji delno ugodilo in izpodbijani del sodbe sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je ugodilo pritožbi tožene stranke in hkrati zavrnilo pritožbo tožnika ter izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo tožnikov zahtevek za ugotovitev, da mu delovno razmerje ni prenehalo 8. 1. 2009, zavrnilo pa je tudi tisti del zahtevka za obračun in plačilo regresa za letni dopust za čas od leta 2009 do 2013, ki mu je sodišče prve stopnje ugodilo, sodišče druge stopnje pa je takšno odločitev potrdilo. Glede na to, da je tožniku delovno razmerje zakonito prenehalo 8. 1. 2009, tožnik ni upravičen do regresa za letni dopust po tem datumu.

19. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke zoper odločitev o stroških postopka in v tem delu (točka VI izreka sodbe sodišča prve stopnje) potrdilo izpodbijano sodbo, čeprav je v pretežnem delu sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo sojenje. Zaradi navedenega je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo tudi v tem delu in sodbo sodišča druge stopnje v delu, ki se nanaša na stroške postopka, prav tako pa tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka, razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. O stroških postopka bo prvostopenjsko sodišče lahko odločilo potem, ko bo odločilo o celotnem tožbenem zahtevku, saj bo šele takrat znan uspeh strank v tem sporu.

20. V preostalem, to je glede odločitve v točki III izreka izpodbijane sodbe, je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo. Sodišče druge stopnje je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe in stroškov odgovora na pritožbo. V tej zadevi gre namreč za spor o prenehanju delovnega razmerja, v takšnem sporu pa v skladu s petim odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, 2/2004 s spremembami) delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka.

21. Odločitev o stroških revizijskega postopka je Vrhovno sodišče pridržalo za končno odločbo, saj bo sodišče prve stopnje moralo odločiti še o preostalem tožbenem zahtevku, glede katerega je drugostopenjsko sodišče razveljavilo odločitev prvostopenjskega sodišča in mu zadevo vrnilo v novo sojenje.