Jedro

Tožbeni zahtevek za reintegracijo, reparacijo in sodno razvezo na način, kot ga uveljavlja tožeča stranka v obravnavanem sporu (primarni in podredni tožbeni zahtevek), ni oblikovan v skladu z določbo 182. člena ZPP, ker se tožbena zahtevka prekrivata in gre pri podrednem zahtevku v pretežnem delu le za navidezno eventualno kumulacijo zahtevkov. Ker je sodišče prve stopnje v izreku izpodbijane sodbe nekritično sledilo napačno uveljavljani eventualni kumulaciji zahtevkov tožnika in ločeno odločalo o obeh zahtevkih v celoti, čeprav se zahtevka razlikujeta le v delu, v katerem tožnik uveljavlja vrnitev na delo (reintegracijo) oziroma odškodnino zaradi sodne razveze in glede reparacijskega zahtevka za določeno obdobje (to je od dneva odločitve sodišča prve stopnje do vrnitve nazaj na delo), je v izreku podano nasprotje in se sodba v tem delu ne da preizkusiti. S tem je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Zmotno je stališče tožene stranke, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ob odpoklicu tožnika s funkcije prokurista ni (bila) potrebna, ker je tožniku delovno razmerje prenehalo že z dnem odpoklica in da zato tudi dejstvo, da je bilo v predhodnem individualnem delovnem sporu ugotovljena nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, nima nobenih posledic. S sklenitvijo individualne pogodbe o zaposlitvi za funkcijo prokurista je bil urejen položaj tožeče stranke kot prokurista (zastopnika družbe), kakor tudi položaj tožeče stranke kot delavca v delovnem razmerju z delodajalcem. Z odpoklicem (iz krivdnih razlogov) je tožeči stranki prenehala le funkcija prokurista, ne pa tudi delovno razmerje. Sodišče prve stopnje je zato pravilno presodilo, da je tožeči stranki 8. 1. 2009 nezakonito prenehalo delovno razmerje, ker je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 1. 2009 nezakonita in ji od tega dne dalje priznalo obstoj delovnega razmerja.

Izrek

I. Pritožbama tožeče in tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba: - delno spremeni v I. točki izreka sodbe, tako da se v tem delu na novo v celoti glasi: „I. Ugotovi se, da tožeči stranki ni prenehalo delovno razmerje 8. 1. 2009, ampak je trajalo do 14. 2. 2014. Višji tožbeni zahtevek za ugotovitev, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še traja, se zavrne.“ - delno razveljavi v točkah II, IV/2 in V izreka sodbe ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V ostalem se pritožbi zavrneta in se potrdita nespremenjeni in nerazveljavljeni del izpodbijane sodbe (del točke I, točke III, IV/1 in VI).

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe in odgovora na pritožbo tožeče stranke.

IV. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo tožene stranke, odločitev o njenih pritožbenih stroških pa se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku ter - ugotovilo, da tožeči stranki delovno razmerje ni prenehalo z 8. 1. 2009, ampak je trajalo do 28. 2. 2013, višji tožbeni zahtevek za ugotovitev, da tožeči stranki delovno razmerje ni prenehalo in še traja, pa je zavrnilo (I. točka izreka); - odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki priznati vse pravice iz delovnega razmerja od 9. 1. 2009 do 28. 2. 2013, jo prijaviti v zdravstveno, invalidsko, pokojninsko in socialno zavarovanje, zanjo pri tem plačati prispevke za socialno varnost ter davek od osebnih prejemkov in davek na izplačane plače in odvesti akontacijo dohodnine v višini, kot jo določajo predpisi ob izplačilu terjatev, tožeči stranki pa izročiti potrdilo o prijavi in plačilu obveznosti v sistem pokojninskega invalidskega in zdravstvenega zavarovanja, in je dolžna tožeči stranki za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 9. 1. 2009 do 28. 2. 2013 obračunati in izplačati plačo v vsakokratnem mesečnem bruto znesku 6.300,00 EUR, povečano za dodatek za delovno dobo v višini 0,5 % plače za vsako dopolnjeno leto delovne dobe, kot da bi tožeča stranka delala na delovnem mestu svetovalca predsednika uprave, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratnega mesečnega neto zneska plače od 15. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (II. točka izreka).

- zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo na način, da bo tožeči stranki ponudila v podpis pogodbo o zaposlitvi in bo z njo sklenila pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto, ki ustreza njenemu znanju, izkušnjam in sposobnostim in najmanj pod enakimi pogoji, kot so določeni v individualni pogodbi o zaposlitvi, sklenjeni med tožečo stranko in toženo stranko 7. 7. 2006 za delovno mesto svetovalca predsednika uprave z bruto mesečno plačo najmanj v višini 6.300,00 EUR in sicer za nedoločen čas od 8. 1. 2009 dalje, v roku 8 dni“ (III. točka izreka).“ - razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati regres za letni dopust za leta 2009 do 2013 v bruto zneskih, ki so razvidni iz izreka, od teh zneskov odvesti davek in plačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov dalje do plačila, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo (IV. točka izreka).

- zavrnilo podredni tožbeni zahtevek tožeče stranke: * da se ugotovi, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in je trajalo do dne odločitve sodišča prve stopnje, ter da nadaljevanje delovnega razmerja tožeče stranke pri toženi stranki ni več mogoče in sodišče z dnem sprejetja sodbe sodišča prve stopnje razveže nezakonito odpovedano pogodbo o zaposlitvi; * da je tožena stranka dolžna tožeči stranki skladno z določili 118. člena ZDR obračunati odškodnino v bruto znesku 229.878,00 EUR oz. v višini 18 povprečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, od tega zneska obračunati davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje prvostopenjske sodbe do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo; * da je tožena stranka dolžna tožeči stranki priznati vse pravice iz delovnega razmerja od 8. 1. 2009 dalje do dne izdaje sodbe sodišča prve stopnje, jo prijaviti v zdravstveno, invalidsko, pokojninsko ter socialno zavarovanje, zanjo plačevati prispevke za socialno varnost in davke in ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 8. 1. 2009 dalje obračunati in izplačati plačo v vsakokratnem mesečnem bruto znesku najmanj 6.300,00 EUR, povečano za dodatek za delovno dobo v višini 0,5 % plače za vsako dopolnjeno leto delovne dobe in kot bi jo tožeča stranka prejemala pri toženi stranki, če bi delala na delovnem mestu svetovalca predsednika uprave, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratnega mesečnega neto zneska plače od 15. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila za čas od 8. 1. 2009 dalje do dne izdaje sodbe sodišča prve stopnje, vse v roku 8 dni pod izvršbo, * da je tožena stranka od zneskov plač in regresa v roku 6 dni po izplačilu dolžna pristojnim organom in institucijam plačati vse ustrezne prispevke za socialno varnost delojemalcev, davek od osebnih prejemkov delodajalcev, davek od osebnih prejemkov, davek na izplačane plače, akontacijo dohodnine v višini kot jo določajo veljavni predpisi, ob izplačilu terjatev iz delovnega razmerja ter tožeči stranki izročiti potrdilo o prijavi in plačilu obveznosti v sistem pokojninsko - invalidskega in zdravstvenega zavarovanja, ter je dolžna vpisati delovno dobo v delovno knjižico tožeče stranke za čas od 8. 1. 2009 dalje do dne izdaje sodbe sodišča prve stopnje v roku 8 dni pod izvršbo; * da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati in plačati regres za leta 2009 do 2014 v bruto zneskih, razvidnih iz izreka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov do plačila; * da je tožena stranka dolžna tožeči stranki ponuditi v podpis in z njo skleniti pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto, ki ustreza njenemu znanju, izkušnjam in sposobnostim in najmanj pod enakimi pogoji, ki so določeni v individualni pogodbi o zaposlitvi, sklenjeni med tožečo in toženo stranko (takrat A. d.o.o.) dne 7. 7. 2006 za delovno mesto svetovalca predsednika uprave z bruto mesečno plačo najmanj 6.300,00 EUR in sicer za določen čas od 8. 1. 2009 do dne izdaje sodbe sodišča prve stopnje, v roku 8 dni pod izvršbo; * da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni povrniti vse stroške tega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku paricijskega roka do dne plačila.“ (V. točka izreka sodbe); - odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 4.015,81 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila, da ne bo izvršbe (VI. točka izreka sodbe).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožujeta obe stranki, pri čemer tožeča stranka izpodbija zavrnilni, tožena stranka pa ugodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata spremembo oziroma razveljavitev izpodbijane sodbe, pri čemer se tožeča stranka zavzema za to, da bi sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo v celoti, tožena stranka pa predlaga, da pritožbeno sodišče tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

3. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je odločitev prvostopenjskega sodišča v zavrnilnem delu materialnopravno napačna, pa tudi dejansko stanje je napačno ugotovljeno. Prvostopenjsko sodišče se je v izpodbijani sodbi v ponovljenem postopku naslonilo na pravnomočno sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 17/2011 ter v pretežnemu delu ugodilo tožbenemu zahtevku, tako da je ugodilo reparacijskemu zahtevku za čas od dne 9. 1. 2009 (ko je začela učinkovati nezakonita izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi) do 28. 2. 2013, ko se je iztekel rok (pravilno: mandat), določen v nezakonito odpovedani individualni pogodbi za mesto prokurista. Pri tem je sodišče za navedeno obdobje določilo vse pravice iz delovnega razmerja (kot da bi zaposleni delal), vključno s pravico do plačila regresa in plače v višini, ki je določena v skladu s predhodno sklenjeno individualno pogodbo z dne 7. 7. 2006, ki je bila sklenjena za nedoločen čas za delovno mesto svetovalca uprave, vendar tožniku ni priznalo pravice do vrnitve na delo oziroma do delovnega razmerja za nedoločen čas ter pravice do nove pogodbe o zaposlitvi. Sodišče je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek za reparacijo za obdobje po 28. 2. 2013 in sicer najmanj do datuma prvostopenjske sodbe skladno z določili 118. člena ZDR. Pri svoji odločitvi v tem delu sodbe je nerazumljivo zaobšlo določbe med strankama veljavno sklenjene in nezakonito odpovedane individualne pogodbe za delovno mesto prokurista, v kateri sta se stranki nedvoumno dogovorili, da ima tožnik pravico do nadaljevanja delovnega razmerja in da mu je delodajalec dolžan ponuditi novo pogodbo za nedoločen čas (najmanj skladno s predhodno pogodbo zaposlenega pri delodajalcu).

Individualna pogodba, sklenjena med strankama za delovno mesto prokurista, v 9.2. in 9.1. točki jasno določa pravice za primer prenehanja pogodbe oz. odpoklica pred pretekom mandata, ki pa nikakor ne pomeni tudi prenehanja delovnega razmerja. Delodajalec je dolžan zaposlenemu po določilih 9.2. točke nezakonito odpovedane individualne pogodbe ponuditi novo pogodbo za nedoločen čas, skladno (najmanj) s predhodno pogodbo za mesto svetovalca uprave. Tudi sodišče je to določilo uporabilo pri določitvi višine bruto plače v delu sodbe, kjer je tožbenemu zahtevku ugodilo, zato je toliko bolj nerazumljivo, zakaj naj bi to določilo deloma (glede plače) veljalo, deloma (glede obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas) pa ne. Tožeča stranka je s tožbo zahtevala reintegracijo in reparacijo na osnovi nezakonito odpovedane individualne pogodbe za delovno mesto prokurista v skladu s točkama 9.1 in 9.2 nezakonito odpovedane pogodbe, ki je že urejala razmerja glede delovnega razmerja med zaposlenim in delodajalcem za primer prenehanja mandata prokure (razlog za prenehanje funkcije prokurista za presojo trajanja delovnega razmerja oz. pravice do nove pogodbe o zaposlitvi niti ni pomemben). Pogodbeni stranki sta ravno za takšno situacijo nedvoumno in specifično določili vse pravice za primer, ko pride do odpoklica oziroma prenehanja mandata pred potekom individualne pogodbe za funkcijo prokurista (4. alineja 9.1. točke nezakonito odpovedane individualne pogodbe). V tem primeru sta v nadaljnji 9.2. točki te pogodbe določili pravico zaposlenega (to je tožnika) do nadaljevanja delovnega razmerja in s tem do zaposlitve pod enakimi pogoji, kot jih je imel zaposleni pred nastopom mandata prokurista, to pa pomeni zaposlitev po pogodbi, ki je najmanj skladna s predhodno pogodbo za mesto svetovalca uprave, ki je bila sklenjena za nedoločen čas. V primeru prenehanja mandata prokure iz naslova odpoklica ali iz kateregakoli drugega razloga mandat preneha pred potekom pogodbe, ne preneha pa delovno razmerje oz. pravica zaposlenega do nadaljevanja zaposlitve pri delodajalcu, kar sta stranki določili v pogodbi v skladu z 72. členom ZDR ter v pogodbi izrecno zapisali, kakšne so pravice delavca v primeru prenehanja mandata oz. prenehanja pogodbe za mesto prokurista, ki pa nikakor ne pomeni prenehanja delovnega razmerja. Vrhovno sodišče RS pa je ob tem v 9. točki obrazložitve sodbe opr. št. VIII Ips 17/2011 zapisalo naslednje: „V 9. členu pogodbe pa sta posebej določili, da pogodba preneha tudi v primeru odpoklica prokure, v nadaljevanju pa določili, kdaj ima v tem primeru tožnik pravico do sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi za drugo ustrezno delo...“. Tožeča stranka s strani delodajalca (tožene stranke) ne pred in ne po pravnomočni sodbi VS RS, kljub pozivu delodajalca za vzpostavitev delovnega razmerja z novo pogodbo o zaposlitvi (poziv podan 12. 4. 2012 - v spisu), ni prejela nove pogodbe. Veljaven pogodbeni dogovor nedvoumno predvideva, da je v primeru odpoklica pred pretekom navedene pogodbe nastopila situacija, ko stopa v veljavo določba 9.2. točke iste pogodbe. Predhodna individualna pogodba za svetovalca uprave z dne 7. 7. 2006 je bila sklenjena za nedoločen čas. Nerazumljivo in materialno pravno napačno je tako stališče prvostopenjskega sodišča, da se vzpostavi reparacija s sodno odločbo zgolj za čas do izteka pogodbe za mesto prokurista ter se ne vzpostavijo razmere, zapisane v 9.2. točki nezakonito odpovedane pogodbe, po kateri se zaposlenemu priznajo pretekle pravice vključno s pravico do nadaljevanja delovnega razmerja za nedoločen čas, ki je bila dogovorjena za primer prenehanja mandata prokurista. Sodišče lahko sodno razveže delovno razmerje skladno s 118. členom ZDR (z dnem prvostopenjske sodbe), ne more pa zanikati predhodno dogovorjene pravice med pogodbenima strankama, da je delodajalec dolžan ponuditi novo pogodbo za nedoločen čas, oz. reintegrirati zaposlenega, kot je zapisano v 9.2. točki pogodbe.

Obravnavana delovnopravna zadeva poteka v izraziti časovni oddaljenosti že od začetka leta 2009, s tem pa je kršitev delodajalca časovno izredno obsežna. Zahtevek se nanaša na reintegracijo in reparacijo skladno z navedenima sodbama VS RS in v ponovnem postopku še VDSS, ob upoštevanju veljavnih določb (9.1. in 9.2. točke) nezakonito odpovedane individualne pogodbe za mesto prokurista. Pravnomočna sodba VS RS, opr. št. VIII Ips 17/2011, nedvomno pomeni, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku nezakonita, s tem pa so veljavne določbe o nadaljevanju delovnega razmerja iz 9.2. točke pogodbe. Ugotovitev VS RS o nezakonitosti odpovedi torej pomeni, da pogodba o zaposlitvi ni bila (zakonito) odpovedana, oz. da delovno razmerje ni prenehalo in še traja, zaradi česar je potrebno v polni meri vzpostaviti prejšnje stanje z reintegracijo in reparacijo. Ravno za ta primer sta se stranki v 9.2. točki pogodbe dogovorili, da je delodajalec delavcu dolžan ponuditi novo pogodbo o zaposlitvi najmanj skladno s predhodno pogodbo, sklenjeno za nedoločen čas za delovno mesto svetovalca uprave, z bruto plačo najmanj 6.300,00 EUR in trajanjem pogodbe za nedoločen čas. Nobenega razloga ni, da sodišče ne bi upoštevalo predhodnih dogovorov med strankama, zapisanih v pogodbi. Sodišče ni pojasnilo, zakaj se ob tem ne bi vzpostavile tudi pravice iz 9.2. točke nezakonito odpovedane individualne pogodbe. Trajanja mandata prokurista ni mogoče enačiti s trajanjem delovnega razmerja.

Pogodba o zaposlitvi ni bila zakonito odpovedana, zaradi česar je potrebno vzpostaviti prejšnje stanje z reintegracijo in reparacijo, pri tem pa upoštevati pogodbeno voljo strank iz veljavne pogodbe, ki jo ne nazadnje priznava tudi sodišče in jo šteje za veljavno. Odločitev sodišča prve stopnje, da je delovno razmerje trajalo zgolj do 28. 2. 2013 in da delodajalec ni dolžan polno reintegrirati zaposlenega za nedoločen čas (skladno z 9.2. točko individualne pogodbe), je napačna ter v nasprotju z določili individualne pogodbe za funkcijo prokurista. Sodišče je določilo reparacijo od 9. 1. 2009 do 28. 2. 2013, to pa je časovnica veljavnosti pogojev (zlasti višja plača) za funkcijo prokurista, ne pa trajanja delovnega razmerja. Hkrati pa je sodišče tudi za ta čas upoštevalo višino bruto plače po predhodni pogodbi za svetovalca uprave in se pri tem sklicevalo na 9.2. točko pogodbe. Takšna uporaba določil pogodbe pa je materialnopravno zmotna in v nasprotju z določili točke 9.2. nezakonito odpovedane individualne pogodbe, glede na pravnomočno sodbo VS RS o ugotovitvi nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku.

Sodišče ima tudi zakonsko možnost razveze delovnega razmerja po določilih 118. člena ZDR. Tožeča stranka je postavila tudi podredne zahtevke, ki pa jih sodišče ob materialnopravno zmotnem stališču ni obravnavalo. Na osnovi 9.2. točke nezakonito odpovedane individualne pogodbe je tožnik upravičen do reintegracije in reparacije najmanj do datuma izdaje prvostopenjske sodbe (v kolikor sodišče uporabi določila 118. člena ZDR), sicer pa je delodajalec dolžan tožniku ponuditi novo pogodbo o zaposlitvi in tožniku priznati celoten obseg reparacije z reintegracijo. Ker je prvostopenjsko sodišče že ugotavljalo tudi dejansko stanje, ki je pomembno za odločitev po 118. členu ZDR, je zadeva razjasnjena tudi v tem delu, zato lahko sodišče odloči po 118. členu ZDR, kakor podredno predlaga tudi tožeča stranka. Tožeča stranka izpodbija sodbo tudi v delu, ki se nanaša na nepriznane stroške tožeče stranke in ji gredo stroški v višini, ki so bili priglašeni.

4. Tožena stranka v pritožbi zoper I., II., IV. in VI. točko izpodbijane sodbe zatrjuje kršitev določb 14. in 15. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker sodba nima razlogov oz. v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so razlogi nejasni, ker je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi listinami v spisu. V točki 8 obrazložitve sodbe sodišče prve stopnje ugotavlja, da je pogodba sklenjena za določen čas od 1. 3. 2008 do 28. 2. 2013, kar izhaja iz 2. člena pogodbe o zaposlitvi. Ta ugotovitev ne izhaja iz vsebine citirane listine, ampak je arbitrarna in protispisna, saj 2. člen pogodbe o zaposlitvi določa, da se pogodba sklepa za čas trajanja mandata oz. do odpoklica tožnika z mesta prokurista družbe A., d.o.o.. Iz besedila 2. člena pogodbe o zaposlitvi jasno izhaja, da je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena za določen oz. za določljiv čas in da preneha bodisi z dnem poteka mandata bodisi z dnem odpoklica, kar nastopi prej. Sodišče prve stopnje, je prezrlo drugi del besedila 2. člena pogodbe o zaposlitvi in se do tega dela pogodbe o zaposlitvi sploh ni opredelilo, čeprav je od besedila pogodbe o zaposlitvi odvisna ugotovitev odločilnega dejstva glede ugotovitve pravilnega datuma prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Da je za presojo pravilnosti datuma prenehanja pogodbe o zaposlitvi pomembno celotno besedilo 2. člena pogodbe o zaposlitvi in ne samo polovica omenjenega člena, dokazuje že samo dejstvo, da bi bila odločitev sodišča prve stopnje ravno nasprotna odločitvi iz izpodbijane sodbe, če bi sodišče upoštevalo besedilo celotnega člena.

Sodišče prve stopnje je spregledalo tudi določbo 9.1. člena pogodbe o zaposlitvi, ki jasno določa, da ima tudi odpoklic pred potekom mandata enako posledico kot reden potek mandata - prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje tako ni pojasnilo, zakaj šteje, da polovica 2. člena in 9.1. člen pogodbe ne predstavljata podlage za trditve tožene stranke o tem, da je pogodba o zaposlitvi prenehala z dnem odpoklica. V 2. členu pogodbe je torej nedvoumno zapisano, da je pogodba sklenjena do odpoklica zaposlenega z mesta prokurista družbe A., d.o.o.. V 4. alineji 1. točke 9. člena pa je določeno, da pogodba preneha v primeru odpoklica tožnika pred potekom te pogodbe. Izpodbijana sodba nima razlogov o tem, zakaj sodišče ni sledilo navedbam tožene stranke o datumu prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi (8. 1. 2009) in se ni opredelilo do njenih dokaznih predlogov po vpogledu v določila 2. in 9. člena pogodbe o zaposlitvi, v sklep Nadzornega sveta tožene stranke z dne 8. 1. 2009, iz katerega izhaja, da je bila tožeča stranka z dnem 8. 1. 2009 odpoklicana s funkcije prokurista iz krivdnih razlogov in končno tudi po vpogledu v sodbo Vrhovnega sodišča RS z dne 5. 3. 2012, iz katere izhaja, da tožeča stranka sklepa o odpoklicu s funkcije prokurista ni izpodbijala. Iz obrazložitve sodbe tako ni mogoče ugotoviti, zakaj sodišče po presoji vseh dokazov v spisu in nespornega dejstva, da je bila tožeča stranka odpoklicana z mesta prokurista dne 8. 1. 2009, ni štelo, da je datum prenehanja veljavnosti pogodbe 8. 1. 2009. Sodba posledično tudi nima razlogov o pravno pomembnih navedbah tožene stranke, da se veljavnost pogodbe zaradi ugotovljene nezakonite izredne odpovedi ni spremenila. Tožena stranka je tekom postopka opozarjala, da tožeča stranka ni podala navedb in dokaznih predlogov, s katerimi bi argumentirano utemeljila, da je veljavnost pogodbe podaljšala do 28. 2. 2013. Ker teh navedb ni bilo, sodišče v navedbah in dokaznih predlogih tožeče stranke ni imelo podlage za sklepanje, da se je veljavnost pogodbe zaradi nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi podaljšala za čas od 9. 1. 2009 do 28. 2. 2013. Sodišče torej ni pojasnilo, zakaj šteje, da tožeči stranki ni prenehalo delovno razmerje dne 8. 1. 2009, na podlagi 2. in 9. člena pogodbe.

Vrhovno sodišče RS je v sodbi opr. št. VIII Ips 17/2011 z dne 5. 3. 2012 ugotovilo, da gre za pogodbo o zaposlitvi, ki je sklenjena v skladu z določili 72. člena ZDR-A, za določen čas in da pogodba preneha tudi v primeru odpoklica prokure. Ker delovno razmerje ni prenehalo na podlagi nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, bi moralo sodišče odločati o tem, da je prenehalo z odpoklicem prokure dne 8. 1. 2009, na podlagi volje strank, ki sta jo nedvoumno zapisali v 2. in 9. členu pogodbe. Tožena stranka se strinja z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da je predmetna pogodba sklenjena za določen čas, prereka pa ugotovitev, da je sklenjena za določen čas od 1. 3. 2008 do 28. 2. 2013, ker naj bi to izhajalo iz 2. člena pogodbe. Z gramatikalno razlago 2. člena pogodbe in 1. točke 9. člena pogodbe bi sodišče moralo ugotoviti, da pogodba preneha pred iztekom rednega mandata, to je pred 28. 2. 2013, če pride do odpoklica tožeče stranke z mesta prokurista. Sodišče bi zato moralo na datum odpoklica tožeče stranke z mesta prokurista vezati veljavnost pogodbe. Očitno je, da se prvostopenjsko sodišče ni ukvarjalo s pravno pomembnim dejstvom, ali je prišlo v posledici nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi do podaljšanja veljavnosti pogodbe za obdobje od 9. 1. 2009 do 28. 2. 2013. Sodba namreč nima razlogov o dejstvih, na podlagi katerih bi sodišče lahko izvedlo pravni sklep, da je v posledici nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi prišlo do avtomatičnega podaljšanja veljavnosti pogodbe za obdobje od 9. 1. 2009 do 28. 2. 2013. Ker je izredna odpoved pogodbe brez učinka, je pogodba prenehala veljati po samem zakonu dne 8. 1. 2009. Če bi sodišče pravilno ugotovilo, da je pogodba prenehala veljati z odpoklicem prokure dne 8. 1. 2009, potem bi sodišče moralo izvesti pravni sklep, da je z istim dnem prenehalo tudi delovno razmerje, ker je prenehala pravna podlaga (9. člen ZDR-A). V izpodbijani sodbi tudi niso navedena druga pravno pomembna dejstva, zaradi katerih bi sodišče lahko utemeljeno štelo, da je na podlagi zakona prišlo do podaljšanja veljavnosti pogodbe za obdobje, ko tožnik ni bil več prokurist tožene stranke.

Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, saj je zmotno tolmačilo 2. in 9. člen pogodbe o zaposlitvi, ki nedvoumno določata, da pogodba traja od 1. 3. 2008 do 28. 2. 2013 oz. do odpoklica tožeče stranke z mesta prokurista. Veljavnost pogodbe in delovnega razmerja sta v zadevnem primeru neodvisni od nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče je pravilno upoštevalo, da do prenehanja delovnega razmerja na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni moglo priti. Zato bi moralo v nadaljevanju uporabiti določila 11. člena ZDR-A, ki odkazujejo na uporabo splošnih pravil civilnega prava, ko gre za sklepanje, veljavnosti in prenehanja pogodbe o zaposlitvi in določila 72. člena ZDR-A. Po splošnih pravilih civilnega prava velja za pogodbe, ki so sklenjene za določen čas, da te prenehajo veljati z iztekom časa, za katerega so sklenjene. Po splošnih pravilih civilnega prava tudi velja, da pogodbe, ki je sklenjena za določen čas ni potrebno odpovedovati. Sodišče prve stopnje tako ni imelo pravne podlage za pravno sklepanje, da se veljavnost pogodbe, ki je sklenjena za določen čas, zaradi nezakonite odpovedi avtomatično podaljša. To bi lahko veljalo samo v situaciji, ko bi pravdni stranki po prenehanju veljavnosti pogodbe isto še naprej izvrševali, v takih primerih velja zakonska domneva „tihega“ podaljšanja poslovnega razmerja. Na podlagi navedb tožeče stranke in izvedenih dokazov sodišče prve stopnje ni moglo ugotoviti, da sta pravdni stranki po 8. 1. 2009 pogodbo še naprej izpolnjevali, zato tihega podaljšanja pogodbe ni ugotovilo. Ker je pogodba po zakonu prenehala veljati dne 8. 1. 2009, delovno razmerje pa je vezano na obstoj pogodbenega razmerja (9. člen ZDR-A), sodišče prve stopnje ni imelo veljavne pravne podlage, na katero bi lahko vezalo obstoj delovnega razmerja med pravdnima strankama za obdobje od 9. 1. 2009 do 28. 2. 2013. Tožena stranka za primer, da pritožbeno sodišče ne bi sledilo pritožbenim razlogom po temelju, podredno izpodbija tudi višino bruto plače v II. točki izreka sodbe, ki jo je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki v obdobju od 9. 1. 2009 do 28. 2. 2013. Tožena stranka je v večinski lasti RS, zato zanjo veljajo določila Zakona o prejemkih poslovodnih oseb v večinski lasti RS in samoupravnih lokalnih skupnostih (ZPPOGD), ki se na podlagi 2. člena uporabljajo tudi za prokuriste teh družb. Tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče upošteva citirani zakon in izrek sodbe spremeni v delu, s katerim se tožeči stranki nalaga izplačilo mesečne bruto plače v višini 6.300,00 EUR in dodatka na delovno dobo v višini 0,5 % za vsako dopolnjeno leto delovne dobe za obdobje od 9. 1. 2009 do 28. 2. 2013 tako, da je tožena stranka dolžna toženi stranki izplačati samo toliko, kolikor znaša še dopusten najvišji možni znesek prejemka po določilih ZPPOGD in izvedbenih predpisov. Drugačna odločitev sodišča je v nasprotju s citiranim zakonom in je na podlagi izrecne določbe 5. člena citiranega zakona nična. Izvršitev take sodbe bi bila nezakonita, zato je predlog tožene stranke, da sodišče pri odločanju po uradni dolžnosti, v okviru pooblastil iz ZPP, upošteva tudi citiran materialen predpis in odloči po predlogu tožene stranke tako, da višino izplačila omeji v skladu z navedenim specialnim predpisom. Priglaša stroške pritožbe.

5. Obe stranki sta podali odgovora na pritožbi in predlagali zavrnitev pritožb nasprotnih strank. V odgovorih vztrajata pri svojih dosedanjih stališčih.

6. Tožeča stranka v svojem odgovoru na pritožbo tožene stranka opozarja, da gre v dobršnem delu za nedovoljene pritožbene novote, ki jih tožena stranka ni navajala v postopku na prvi stopnji. Pri tem izpostavlja zlasti navedbe, s katerimi želi tožena stranka višino plače vezati ne na medsebojni dogovor iz 9.2. točke pogodbe, pač pa kar na ZPPOGD (ugotavljanje višine plače po povsem novi pravni osnovi), pri čemer seveda niti hipotetično ne gre za prejemke poslovodske osebe.

7. Tožena stranka pa v odgovoru na pritožbo tožeče stranke enako kot v svoji pritožbi, navaja, da tožeča stranka neutemeljeno zatrjuje, da je podana pravna podlaga za njeno reintegracijo in reparacijo na osnovi nezakonito odpovedane pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto prokurista za nedoločen čas na podlagi točke 1. in 2. točke 9. člena pogodbe o zaposlitvi. Pri tem izpostavlja, da je nadzorni svet tožene stranke s sklepom z dne 8. 1. 2009 odločil, da tožeči stranki preneha mandat in delovno razmerje istega dne, zato ne gre za primer iz 9.2. točke pogodbe. Ker je pogodba o zaposlitvi prenehala veljati s prenehanjem mandata prokurista, je prenehala tudi pravna podlaga za vse zahtevke iz naslova reintegracije in reparacije na podlagi te pogodbe. Vrhovno sodišče RS v obrazložitvi sodbe opr. št. VIII Ips 17/2011 z dne 5. 3. 2012 izrecno zapisalo, da sta pravdni stranki v pogodbi predvideli odpoklic iz krivdnega razloga in za ta primer nista predvideli nobenih pravic, torej niti pravice do odpravnine niti do nadaljnje zaposlitve. Pogodba o zaposlitvi je nesporno sklenjena za določen čas trajanja mandata oz. do odpoklica tožene stranke, tožeča stranka pa ni z ničemer izkazala, da delovno razmerje zaradi nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni prenehalo z dnem odpoklica, to je dne 8. 1. 2009. Po splošnih pravilih civilnega prava velja, da pogodbe, ki je sklenjena za določen čas, ni potrebno odpovedovati. Pogodba je prenehala veljati neposredno na podlagi zakona, dne 8. 1. 2009, s tem pa tudi delovno razmerje, saj je z navedenim dnem prenehala pravna podlaga, na kateri je bilo vzpostavljeno delovno razmerje, tožeča stranka pa je bila z istim dnem tudi odjavljena iz vseh zavarovanj. Glede na navedeno so neutemeljeni pritožbeni razlogi, da bi moralo sodišče prve stopnje na podlagi pogodbe o zaposlitvi, ki je nesporno sklenjena za določen čas, priznati tožeči stranki reintegracijo in reparacijo tudi po izteku njene veljavnosti, na podlagi določila 1. in 2. točke 9. člena pogodbe o zaposlitvi. Pravno naziranje tožeče stranke, da je podana podlaga za reintegracijo in reparacijo v samem dejstvu, da je bila pogodba nezakonito dopovedana, pa je zmotno, saj nezakonitost izredne odpovedi ne ustvarja nobenega pravnega učinka. Tožena stranka zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrne v celoti kot neutemeljeno in tožeči stranki naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka.

8. Pritožbi sta delno utemeljeni.

9. Pritožbeno sodišče je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami – ZPP) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

10. V okviru pritožbenega preizkusa po uradni dolžnosti glede absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti in sicer zato, ker je izrek sodbe nerazumljiv oziroma ker nasprotuje samemu sebi. Sodišče prve stopnje je v ponovnem postopku odločalo o primarnem in podrednem tožbenem zahtevku, pri čemer je primarnemu zahtevku delno ugodilo, nato pa poleg dela primarnega zahtevka zavrnilo tudi podredni zahtevek, kar ni pravilno. O podrednem tožbenem zahtevku namreč sodišče odloča le, kadar zavrne primarni tožbeni zahtevek v celoti. To izhaja zlasti iz 3. odstavka 182. člena ZPP, ki določa, da lahko tožeča stranka dva ali več tožbenih zahtevkov, ki so v medsebojni zvezi, uveljavlja z eno tožbo tudi tako, da naj sodišče ugodi naslednjemu zahtevku, če spozna, da tisti zahtevek, ki ga uveljavlja pred njim, ni utemeljen. Ker sodišče prve stopnje navedenega pravila ni upoštevalo in ker se v obravnavanem primeru primarni in podredni tožbeni zahtevek v pretežnem delu prekrivata, je v izreku sodbe podano nasprotje med V. in ostalimi točkami izreka sodbe. Nasprotje je podano npr. med odločitvijo v II. točki izreka, v kateri je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku za priznanje obstoja delovnega razmerja vključno z obračunom in plačilom nadomestila plače od 9. 1. 2009 do 28. 2. 2013 ter V. točko izreka, v kateri je sodišče prve stopnje zavrnilo podredni tožbeni zahtevek, ki ima isto vsebino, s tem da se nanaša na reparacijski zahtevek od 9. 1. 2009 do sodne razveze na dan izdaje sodbe. Sodišče prve stopnje je torej v II. točki izreka tožbenemu zahtevku ugodilo, nato pa je isti zahtevek v V. točki izreka zavrnilo. Enako nasprotje je podano v ugodilnem delu drugih točka izreka.

Razlog za to, da je v obravnavanem primeru prišlo do nasprotja v izreku in s tem do bistvene kršitve določb pravdnega postopka, je v tem, da tožbeni zahtevek za reintegracijo, reparacijo in sodno razvezo na način, kot ga uveljavlja tožeča stranka v obravnavanem sporu (primarni in podredni tožbeni zahtevek), ni oblikovan v skladu z določbo citiranega 182. člena ZPP, ker se tožbena zahtevka prekrivata in gre pri podrednem zahtevku v pretežnem delu le za navidezno eventualno kumulacijo zahtevkov. Pogoj za eventualno kumulacijo zahtevkov je namreč obstoj več zahtevkov, ki so v medsebojni zvezi, vendar so si med seboj različni. Bistvo eventualne kumulacije zahtevkov po 3. odstavku 182. člena ZPP je, kot je že navedeno, v tem da sodišče odloči o podredno postavljenem tožbenem zahtevku le v primeru, če v celoti zavrne primarni tožbeni zahtevek. Če pa je drug (podredni) zahtevek že vsebovan v prvem (primarnem) zahtevku, torej če tožnik v drugem (podrednem) zahtevku zahteva manj (in ne nekaj drugega), kot v prvem zahtevku, pa sploh ne gre za eventualno kumulacijo zahtevkov, ampak je takšna kumulacija le navidezna. Sodišče prve stopnje je v izreku izpodbijane sodbe nekritično sledilo napačno uveljavljani eventualni kumulaciji zahtevkov tožnika in ločeno odločalo o obeh zahtevkih v celoti, čeprav se zahtevka razlikujeta le v delu, v katerem tožnik uveljavlja vrnitev na delo (reintegracijo) oziroma odškodnino zaradi sodne razveze in glede reparacijskega zahtevka za določeno obdobje (to je od dneva odločitve sodišča prve stopnje do vrnitve nazaj na delo). Podredni zahtevek mora biti v takšnem primeru, kot je obravnavani, postavljen le v zvezi z zahtevkom za vrnitev na delo in priznanjem obstoja delovnega razmerja z reparacijo za čas do vrnitve na delo, tako da zajema le (podredni) zahtevek za plačilo odškodnine oziroma denarnega povračila (namesto reintegracije) za primer prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča. Vsi drugi zahtevki (ki jih je tožeča stranka uveljavljala tako s primarnim in delno s podrednim zahtevkom in se zato v obravnavanem primeru prekrivajo) so zajeti v primarnem zahtevku (ker stranka za primer sodne razveze uveljavlja manj kot sicer zahteva s primarnim zahtevkom – tako glede obstoja in trajanja delovnega razmerja kot glede reparacije). Ker je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP zaradi nasprotja v izreku sodbe, na kar mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbama delno ugodilo in v delu, v katerem zaradi narave kršitve le-te ni moglo samo odpraviti, delno razveljavilo izpodbijano sodbo v delu, ki je razviden iz izreka te sodbe in sklepa.

11. Pritožba tožene stranke sicer izrecno uveljavlja bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP tudi v zvezi z obrazložitvijo izpodbijane sodbe in sicer v povezavi z očitkom, da v sodbi ni razlogov o odločilnih dejstvih oziroma da so ti razlogi nejasni, ker je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi listinami v spisu. Pri tem izpostavlja vsebino 8. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodišču prve stopnje očita arbitrarnost in protispisnost glede ugotovitve, da iz 2. člena pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je pogodba sklenjena za določen čas od 1. 3. 2008 do 28. 2. 2013, ker po mnenju tožene stranke iz 2. člena pogodbe jasno izhaja, da je bila pogodba sklenjena za čas do poteka mandata oz. do dneva odpoklica. Izpodbijana sodba naj ne bi vsebovala razlogov o tem, zakaj sodišče ni sledilo navedbam tožene stranke o datumu prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi dne 8. 1. 2009, oziroma zakaj sodišče ni štelo, da je ta datum na podlagi 2. in 9. člena pogodbe tudi datum prenehanja delovnega razmerja, ker se veljavnost pogodbe zaradi ugotovljene nezakonite izredne odpovedi ni spremenila. Pritožbeni očitek tožene stranke v zvezi z navedenim je neutemeljen, saj izpodbijana sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, tako da jo je vsekakor mogoče preizkusiti. Če se tožena stranka z razlago posameznih pogodbenih določil ne strinja, to samo po sebi še ne pomeni, da gre za bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 14. oziroma 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Zaključki sodišča prve stopnje v zvezi z navedenimi vprašanji so zadostno obrazloženi (četudi bi bila odločitev napačna, to samo po sebi ne pomeni, da je sodba obremenjena tudi z bistveno kršitvijo po citirani določbi ZPP). Zato sodba oziroma njena obrazložitev ni do te mere pomanjkljiva, da je ne bi bilo mogoče preizkusiti, pa tudi zatrjevana protispisnost (ki se prav tako nanaša na razlago posameznih pogodbenih določil v sodbi) ni podana. Sicer pa tožena stranka z uveljavljanjem teh bistvenih kršitev v bistvu izraža nestrinjanje z zaključki prvostopenjskega sodišča – z dokazno oceno in pravno presojo. S tem pa uveljavlja preostala dva pritožbena razloga, zlasti pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, o čemer pa se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju te obrazložitve.

12. Odločitev o tožbenem zahtevku v obravnavani zadevi je povezana s predhodnim individualnim delovnim sporom, ki se je vodil pred sodiščem prve stopnje pod opr. št. Pd 44/2009. Iz podatkov v spisu ter iz priloženega spisa Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, Zunanji oddelek v Kranju, opr. št. Pd 44/2009, ki ga je sodišče prve stopnje vpogledalo, izhaja naslednje: - Sodišče prve stopnje je s sodbo opr. št. Pd 44/2009 z dne 7. 4. 2010 zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala, da se ugotovi, da je izredna odpoved individualne pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto prokurista, sklenjena dne 29. 2. 2008, podana s strani tožene stranke dne 8. 1. 2009, nezakonita, plačilo zneska 454.666,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 1. 2009 dalje (iz naslova odpravnine zaradi odpoklica brez krivdne podlage ter plačila razlike v plači), ter da sodišče toženi stranki naloži, da je dolžna s tožečo stranko skleniti pogodbo o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto pod enakimi pogoji, kot so določeni v individualni pogodbi o zaposlitvi, sklenjeni med tožečo in toženo stranko (takrat A. d.o.o.) dne 29. 2. 2008. - Pritožbeno sodišče je s sodbo opr. št. Pdp 703/2010 z dne 18. 8. 2010 pritožbo tožeče stranke zoper navedeno sodbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

- O reviziji tožeče stranke zoper sodbo VDSS je odločilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sodbo in sklepom opr. št. VIII Ips 17/2011 z dne 5. 3. 2012 ter glede zahtevka za plačilo 36.666,00 EUR revizijo zavrglo, sicer pa je reviziji delno ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje v točki I/1 izreka spremenilo tako, da se v tem delu glasi: „Izredna odpoved individualne pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto prokurista, ki jo je tožena stranka podala tožeči stranki 8. 1. 2009, je nezakonita.“ V preostalem delu pa je revizijo zavrnilo in odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje revizijske stroške.

13. Po izdaji navedene sodbe VS RS v revizijskem postopku je tožeča stranka vložila tožbo v obravnavanem delovnem sporu, ki jo je sodišče prve stopnje s sklepom opr. št. Pd 103/2012 z dne 28. 1. 2013 zavrglo kot prepozno, Višje delovno in socialno sodišče pa je s sklepom opr. št. Pdp 508/2013 z dne 9. 10. 2013 izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, ker se ni strinjalo s stališčem sodišča prve stopnje, da bi morala tožeča stranka vse zahtevke, ki jih uveljavlja s tožbo z dne 14. 5. 2012 (obstoj delovnega razmerja, vrnitev na delo, reparacijski zahtevek ipd.), uveljavljati že v prvem sporu, v katerem je zahtevala ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 1. 2009, v okviru prekluzivnega roka iz 3. odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl – ZDR). Zavzelo je stališče, da uveljavljanje teh zahtevkov, tudi če so neločljivo povezani z ugotovitvijo nezakonitosti odpovedi oziroma prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ni vezano na prekluzivni rok za vložitev tožbe zaradi ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz 3. odstavka 204. člena ZDR, ker se tovrstni zahtevki lahko uveljavljajo v okviru splošnega zastaralnega roka. Pri tem je pritožbeno sodišče upoštevalo sodno prakso Vrhovnega sodišča RS v številnih sodnih odločbah, na katere se je sklicevala tožeča stranka v pritožbi zoper sklep o zavrženju tožbe (npr. odločbe opr. št. VIII Ips 332/2005, VIII Ips 548/2007, VIII Ips 393/2008 …).

14. V ponovnem postopku je prvostopenjsko sodišče zadevo obravnavalo po vsebini. V ugodilnem delu, deloma pa tudi v zavrnilnem delu, je bila sprejeta materialno pravno pravilna odločitev. Zaradi deloma zmotne pravne presoje (glede ugotovitve obstoja oz. trajanja delovnega razmerja) pa je bilo dejansko stanje glede posameznih odločilnih dejstev nepopolno ugotovljeno, zato je sprejeta odločitev deloma napačna.

15. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 8. 1. 2009, ampak je trajalo do 28. 2. 2013, višji tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala ugotovitev, da ji delovno razmerje ni prenehalo in še traja, pa je zavrnilo (I. točka izreka sodbe) ter v povezavi s to odločitvijo delno ugodilo reparacijskemu zahtevku ter zahtevku za plačilo regresov za letni dopust za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Zavzelo je stališče, da je tožeča stranka s toženo stranko sklenila pogodbo o zaposlitvi z dne 29. 2. 2008 za določen čas za delovno mesto prokurista za čas trajanja mandata (od 1. 3. 2008 do 28. 2. 2013) in da je imela s to pogodbo sklenjeno tudi delovno razmerje. Ker je bila pogodba o zaposlitvi, sklenjena za določen čas oziroma za čas trajanja mandata prokurista, nezakonito odpovedana, je tožeči stranki dne 8. 1. 2009 nezakonito prenehalo delovno razmerje, zato ji do izteka časa, za katerega je bila pogodba sklenjena, pripadajo vse pravice iz delovnega razmerja, kot da bi delala. Po presoji sodišča prve stopnje je tožeči stranki delovno razmerje trajalo do izteka mandata za delovno mesto prokurista 28. 2. 2013, zato je bil zahtevek za priznanje obstoja delovnega razmerja, vključno z denarnimi zahtevki iz tega naslova, po tem datumu zavrnjen. Sodišče prve stopnje je izhajalo s stališča, da sta se pogodbeni stranki v 2. in 4. točki 9. člena pogodbe o zaposlitvi sicer dogovorili za določene pravice v primeru predčasnega prenehanja funkcije prokurista, ki pa se nanašajo na drugačne primere prenehanja mandata, ne pa na odpoklic iz krivdnih razlogov, kar naj bi potrjevala določba 3. točke 9. člena pogodbe, po kateri lahko nadzorni svet družbe odpokliče prokurista iz krivdnih razlogov kadarkoli pred potekom mandata. Obenem pa je kot nepravilno ocenilo stališče tožene stranke, da je pogodba o zaposlitvi z dne 29. 2. 2008 ne glede na nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi prenehala z odpoklicem oz. predčasnim prenehanjem mandata dne 8. 1. 2009. 16. V obravnavanem primeru je torej bistveno vprašanje, kakšne so posledice nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi prokurista, oziroma ali odločitev v sodbi Vrhovnega sodišča RS (opr. št. VIII Ips 17/2011 z dne 5. 3. 2012), ki je sodbi prvo in drugostopenjskega sodišča delno spremenilo in presodilo, da je izredna odpoved z dne 8. 1. 2009 nezakonita, pomeni, da je tožeči stranki pogodba o zaposlitvi nezakonito prenehala in da ima v posledici navedene odločitve tožnik pravico do priznanja obstoja delovnega razmerja, reparacije in reintegracije, kar uveljavlja v tem individualnem delovnem sporu.

Odgovor na to vprašanje je odvisen od vsebine individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 2. 2008, ki jo je tožena stranka sklenila s tožečo stranko, ki je bila imenovana za prokurista družbe A. d.o.o.. Pri tem so bistvene zlasti določbe 1., 2. in 9. člena navedene pogodbe, ki pa jih je potrebno upoštevati kot vsebinsko celoto. Iz 1. člena pogodbe izhaja, da sta stranki ugotovili, da je bil prokurist že do sedaj zaposlen v družbi in da s pričetkom veljavnosti te pogodbe, to je s 1. 3. 2008, preneha veljati pogodba o zaposlitvi z dne 7. 7. 2006. V 2. členu pogodbe je določeno, da se pogodba sklepa za čas trajanja mandata, torej za čas od 1. 3. 2008 do 29. 2. 2013, oziroma do odpoklica zaposlenega z mesta prokurista družbe A. d.o.o.. Vsebina 9. člena pogodbe o zaposlitvi pa je naslednja: v točki 9.1 je določeno, da pogodbeni stranki soglašata, da zaposlenemu njegova pogodba z družbo preneha v primeru poteka mandata, za katerega je bil imenovan, sporazumnega predčasnega prenehanja mandata, odstopa pred potekom mandata ali odpoklica pred potekom te pogodbe. V 9.2. točki pa je zapisano, da bo v primeru prenehanja mandata, ki ne pomeni hkrati prenehanja delovnega razmerja, družba zaposlenega razporedila na drugo delovno mesto, ki ustreza njegovemu znanju, izkušnjam in sposobnostim, ta pogodba pa se nadomesti z novo pogodbo o zaposlitvi, ki je najmanj skladna s predhodno pogodbo o zaposlitvi zaposlenega kot svetovalca uprave; če zaposleni nove pogodbe o zaposlitvi brez utemeljenega razloga ne podpiše v roku 15 dni, šteto od dneva predložitve pogodbe v podpis, pa mu delovno razmerje preneha z dnem poteka tega roka, pri čemer se šteje, da je delovno razmerje prenehalo na podlagi sporazuma. Po 9.3. točki nadzorni svet družbe lahko odpokliče zaposlenega iz krivdnih razlogov kadarkoli pred potekom mandata, za katerega je bil imenovan in taka odpoved učinkuje z dnem, ki ga določi nadzorni svet družbe. Šteje se, da so na strani zaposlenega podani krivdni razlogi, kot jih opredeljuje Zakon o gospodarskih družbah. V 9.4. točki je določeno, da nadzorni svet družbe lahko zaposlenega odpokliče tudi iz drugih razlogov, poleg tega pa opredeljuje še primere, v katerih ima zaposleni pravico do odpravnine ob odpoklicu ali sporazumni prekinitvi ali če pride do odpoklica brez sporazuma ali brez krivde zaposlenega. Če pride do odpoklica, pa zaposlenemu pripada pravica do zaposlitve pod enakimi pogoji, kot so opredeljeni v tej pogodbi in tem členu, v kolikor in dokler družba ne poplača obveznosti do zaposlenega, opredeljene v tem členu in te zaposlitve po tem odstavku ni mogoče vključiti v upravičeno odpravnino.

17. S sklenitvijo navedene individualne pogodbe o zaposlitvi za funkcijo prokurista je bil urejen položaj tožeče stranke kot prokurista (zastopnika družbe), kakor tudi položaj tožeče stranke kot delavca v delovnem razmerju z delodajalcem. Z odpoklicem (iz krivdnih razlogov) je tožeči stranki prenehala le funkcija prokurista, ne pa tudi delovno razmerje. V primeru odpoklica s funkcije namreč lahko pogodba o zaposlitvi preneha le na enega izmed načinov, predvidenih v 75. členu Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami in dopolnitvami – ZDR), razen če je drugače dogovorjeno v pogodbi o zaposlitvi, kar omogoča 6. alinea 72. člena ZDR. Po določbi 72. člena ZDR, ki ureja pogodbo o zaposlitvi s poslovodnimi osebami ali prokuristi, lahko stranki v pogodbi o zaposlitvi ne glede na določbo 2. odstavka 7. člena ZDR (po kateri se s pogodbo o zaposlitvi lahko določijo pravice, ki so za delavca ugodnejše, kot jih določa ta zakon) drugače uredita pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja v zvezi s pogoji in omejitvami delovnega razmerja za določen čas, delovnim časom, zagotavljanjem odmorov in počitkov, plačilom za delo, disciplinsko odgovornostjo in prenehanjem pogodbe o zaposlitvi.

18. Tožeča in tožena stranka sta v skladu z 72. členom ZDR v individualni pogodbi o zaposlitvi za funkcijo prokurista pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi uredili drugače, kot določa zakon (ZDR). Iz individualne pogodbe o zaposlitvi za funkcijo prokurista sicer izhaja, da se sklepa za čas trajanja mandata od 1. 3. 2008 do 29. 2. 2013 oziroma do odpoklica zaposlenega z mesta prokurista družbe (kar bi lahko pomenilo, da se delovno razmerje sklepa le za določen čas), vendar pa iz nadaljnjih določb 9. člena pogodbe, zlasti iz citirane 9.2. točke, izhajajo posebne pravice zaposlenega za čas po prenehanju mandata, ki ne pomeni hkratnega prenehanja delovnega razmerja in sicer pravica do nadaljevanja dela pri toženi stranki po novi pogodbi o zaposlitvi, ki je najmanj skladna s predhodno pogodbo o zaposlitvi zaposlenega kot svetovalca uprave. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da ta določba za primer odpoklica iz krivdnih razlogov ne pride v poštev in da se nanaša na drugačne primere prenehanja mandata, kar naj bi izhajalo tudi iz določbe 3. točke 9. člena pogodbe, ki ureja odpoklic iz krivdnih razlogov. Navedeno stališče, za katerega se v pritožbi zavzema tudi tožena stranka, je zmotno. Določba 9.2. točke je v pogodbi zapisana za 9.1. točko in se nanjo tudi navezuje. Ni jasno, na katere „drugačne primere“ naj bi se 9.2. točka nanašala, če ne na tiste, ki so zapisani v 9.1. točki pogodbe, med katerimi pa je naveden tudi odpoklic „pred pretekom te pogodbe“, ki vključuje tudi odpoklic iz krivdnih razlogov, ki je posebej opredeljen v 9.3. točki pogodbe. Tudi iz 9.3. točke pogodbe pa izrecno ne izhaja, da ob odpoklicu s funkcije prokurista zaposlenemu obenem preneha delovno razmerja, zato se tožena stranka v pritožbi neutemeljeno sklicuje prav na to določbo.

Le če bi se stranki v pogodbi o tem izrecno dogovorili, bi že sam odpoklic s funkcije prokurista pomenil sočasno prenehanje delovnega razmerja (zaradi poteka časa, za katerega je bilo sklenjeno delovno razmerje – po 1. alinei 75. člena ZDR). Očitno niti tožena stranka sama ni štela, da je posledica odpoklica s funkcije prokurista iz krivdnih razlogov tudi hkratno prenehanje delovnega razmerja, sicer tožeči stranki ob odpoklicu ne bi podala izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po določbah ZDR (po 1. in 2. alinei 111. člena ZDR), čeprav se sedaj, tudi v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, zavzema za stališče, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ob odpoklicu sploh ni (bila) potrebna, ker je tožniku delovno razmerje prenehalo že z dnem odpoklica (po 9.3. točki pogodbe) in da zato tudi dejstvo, da je bilo v predhodnem individualnem delovnem sporu ugotovljena nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, nima nobenih posledic.

Prav zaradi pravic, dogovorjenih v 9.2. točki pogodbe o zaposlitvi, je bilo v obravnavanem primeru potrebno podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Nesprejemljivo je stališče tožene stranke, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi sploh ni bila potrebna in da dejstvo, da je bilo v sporu opr. št. Pd 44/2009 s pravnomočno sodbo razsojeno, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, podana tožniku, nezakonita, nima nobenih posledic, ker je tožniku v vsakem primeru pogodba o zaposlitvi za delovno mesto prokurista prenehala z dnem odpoklica s funkcije. To bi držalo le v primeru, če bi bilo tako izrecno določeno v pogodbi in če tožena stranka s pogodbo o zaposlitvi (9. členom - 9.1. in 9.2. točko) ne bi prevzela obveznosti, da tožniku ob predčasnem prenehanju mandata prokurista, ki ne pomeni hkratnega prenehanja delovnega razmerja (torej tudi v primeru odpoklica iz krivdnih razlogov!), zagotovi delovno razmerje najmanj po prejšnji pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto svetovalca uprave, ki je bila sklenjena za nedoločen čas. Takšna pravica zaposlenega, to je tožnika, je bila očitno dogovorjena zato, ker je bil tožnik pred imenovanjem na funkcijo prokurista že zaposlen pri toženi stranki (na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas). V zvezi z navedenim vprašanjem torej pritožbeno sodišče pritrjuje stališču tožeče stranke v pritožbi.

19. Pritožba tožene stranke, ki vztraja pri stališču, da je tožniku prenehalo delovne razmerje že z odpoklicem s funkcije prokurista, torej v tem delu ni utemeljena, saj je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožeči stranki 8. 1. 2009 nezakonito prenehalo delovno razmerje, ker je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 1. 2009 nezakonita in ji od tega dne dalje priznalo obstoj delovnega razmerja. Delno pa je utemeljena pritožba tožeče stranke v delu, v katerem nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, ki je v I. točki izreka sodbe tožniku priznalo obstoj delovnega razmerja le za čas trajanja mandata prokurista po pogodbi o zaposlitvi (do 29. 2. 2013) in glede na 9.2. točko individualne pogodbe o zaposlitvi zahteva priznanje obstoja delovnega razmerja za čas po 8. 1. 2009. Glede na določbo 9.2. točke pogodbe o zaposlitvi je bil tožnik, ki mu je bila pogodba o zaposlitvi nezakonito izredno odpovedana, upravičen do sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi, ki je najmanj skladna s predhodno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto svetovalca uprave, ki je bila sklenjena za nedoločen čas. To pa pomeni, da tožnik utemeljeno uveljavlja tudi reparacijski zahtevek za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, vendar ne za ves čas do vrnitve na delo, ampak le za čas do dneva odločitve sodišča prve stopnje. Po presoji pritožbenega sodišča so namreč v obravnavanem primeru podani pogoji za sodno razvezo v smislu 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 – ZDR-1).

Ob upoštevanju vseh relevantnih okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je zaupanje med tožnikom in toženo stranko porušeno do te mere, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče, takšen (podredni) zahtevek pa je postavila tudi tožeča stranka sama. Presoja o porušenem zaupanju delodajalca do delavca je nedvomno povezana z vsebino kršitev, ki so delavcu očitane v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitev delovnih obveznosti in z vprašanjem, ali so bili očitki (čeprav je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita iz formalnih razlogov, tako kot v obravnavanem primeru, ko je bila tožniku kršena pravica do obrambe) utemeljeni. Iz priloženega spisa opr. št. Pd 44/2009, zlasti iz že navedenih sodb sodišča prve stopnje in Višjega delovnega in socialnega sodišča, izdanih v tem sporu, izhaja, da so bili po vsebini dokazani razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, oziroma da je bilo ugotovljeno, da je tožnik nekatere od očitanih kršitev storil, nekaterih pa ne. V postopku z revizijo pa je bila ugotovljena nezakonitost izredne odpovedi zaradi napak v postopku pri delodajalcu pred izredno odpovedjo, zaradi česar sodišče ni presojalo očitanih kršitev po vsebini. Tožeča stranka je bila iz krivdnih razlogov odpoklicana oziroma razrešena s funkcije prokurista zaradi očitkov, da je pri svojem delu naklepoma oziroma iz hude malomarnosti huje kršila pooblastila, delovna navodila in pogodbo o zaposlitvi, kršitve pa naj bi imele znake kaznivega dejanja (s sklepom Nadzornega sveta družbe A. d.o.o. z dne 8. 1. 2009 – B 2). Izredna odpoved individualne pogodbe o zaposlitvi prokurista je bila podana v zvezi z odločitvijo o odpoklicu s funkcije prokurista. Dejstvo je, da je za nadaljevanja delovnega razmerja tožeče stranke, ki je v vodstvu tožene stranke zasedala pomemben položaj, bistvenega pomena zaupanje med delodajalcem in delavcem, ki je zlasti zaradi spornih ravnanj tožeče stranke, ki so privedla do odpoklica s funkcije prokurista in s tem povezane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, povsem porušeno. Zato so podani vsi pogoji za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi v smislu citirane določbe ZDR-1. 20. Kot je že navedeno, je odločitev v III. točki izreka sodbe, to je zavrnitev zahtevka za vrnitev na delo k toženi stranki, vključno z zahtevkom, da tožena stranka tožeči ponudi v podpis novo pogodbo o zaposlitvi, pravilna, zato je pritožba tožeče stranke v zvezi s tem delom zahtevka neutemeljena. Pravilna pa je tudi presoja sodišča prve stopnje, da je v okviru reparacijskega zahtevka tožnik upravičen do regresa za letni dopust (višine prisojenih zneskov nobena od strank ne izpodbija). Zato je pravilna tudi odločitev v 1. odstavku IV. točke izreka sodbe.

21. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče delno ugodilo obema pritožbama, tako pritožbi tožeče kot tožene stranke, saj so delno podani uveljavljani pritožbeni razlogi ter razlogi, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Ker je bilo v delu odločitve o priznanju obstoja delovnega razmerja dejansko stanje v sodbi prve stopnje pravilno ugotovljeno, sodišče prve stopnje pa je zmotno uporabilo materialno pravo, je v skladu z določbami 351. ter 5. alineo 358. člena ZPP delno spremenilo izpodbijano sodbo v I. točki izreka sodbe, tako da je ugotovilo, da tožeči stranki ni prenehalo delovno razmerje 8. 1. 2009, ampak je trajalo do 14. 2. 2014, višji zahtevek za ugotovitev, da tožeči stranki ni prenehalo in še traja, pa je zavrnilo. Zaradi ugotovljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (v zvezi z reparacijskim zahtevkom za čas do sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, zahtevkom za plačilo odškodnine in drugih denarnih terjatev), ki je posledica zmotne uporabe materialnega prava, je pritožbeno sodišče na podlagi 354. in 355. člena ZPP razveljavilo odločitev v točkah II, IV/2 in VI, v preostalem nerazveljavljenem in nespremenjenem delu pa je izpodbijano sodbo potrdilo, ker je ugotovilo, da v tem delu niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

22. V ponovnem postopku naj pritožbeno sodišče v prvi vrsti odpravi ugotovljeno bistveno kršitev določb postopka, pri čemer je bistveno, da tožeča stranka ustrezno preoblikuje tožbeni zahtevek, ob upoštevanju dejstva, da je bilo glede dela podrednega zahtevka, v katerem gre le za navidezno eventualno kumulacijo, že odločeno v okviru primarnega zahtevka, kot izhaja tudi iz te sodbe (spremenjeni in potrjeni del sodbe sodišča prve stopnje). Ker glede na odločitev v izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje ni odločalo o reparaciji za čas po 28. 2. 2013, vključno z regresi za letni dopust in o denarnem povračilu zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, naj dopolni dokazni postopek in nato ponovno odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

23. Odločitev o stroških pritožbe tožeče stranke se pridrži za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP). Ker gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, glede na določbo 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl., ZDSS-1) tožena stranka sama krije stroške pritožbe in odgovora na pritožbo. Odgovor na pritožbo tožene stranke pa ni bistveno prispeval k rešitvi pritožbe, zato tudi tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora, ker ne spada med potrebne stroške (155. člen ZPP).