Jedro

Sodišče lahko v primeru, ko je obdolženec že na prestajanju zaporne kazni, pripor odredi le, če razlogov za odreditev pripora ni mogoče odpraviti že s samim izvrševanjem kazni zapora.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugotovi, da se od 3. 2. 2020 dalje zoper obsojenega A. A. izvršuje zaporna kazen, izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru I Ks 32496/2010 z dne 23. 12. 2019.

Obrazložitev

A. 1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Mariboru je odločil, da se pri izvršitvi sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru I Ks 32496/2010 z dne 23. 12. 2019 šteje, da obsojeni A. A. prestajanja izrečene enotne glavne kazni treh let in treh mesecev zapora še ni nastopil, ker se od 3. 2. 2020 zoper njega izvršuje pripor v postopku, ki se pri Okrožnem sodišču v Mariboru vodi v zadevi X K 17558/2019. Ob upoštevanju odločbe o vštetju predhodnih odvzemov prostosti v sodbi Okrožnega sodišča v Mariboru I Ks 32496/2010 z dne 23. 12. 2019 je obsojencu v enotno glavno kazen vštelo čas prestajanja kazni po sodbi Okrajnega sodišča v Mariboru II K 28046/2012 z dne 7. 3. 2017 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 28046/2012 z dne 12. 10. 2017 od 22. 2. 2019 do 20. 5. 2019 in od 5. 7. 2019 do 3. 2. 2020. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zoper sklep vlaga obsojenčev zagovornik zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev 19., 20., 22. in 23., člena Ustave RS (v nadaljevanju Ustava), 5. in 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) ter bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugotovi, da je obsojenec v času od 3. 2. 2020 do 5. 3. 2020 prestajal kazen zapora po sodbi I Ks 32496/2010 z dne 23. 12. 2019, podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP je na zahtevo za varstvo zakonitosti odgovoril vrhovni državni tožilec mag. Harij Furlan. Za zagovornikovo stališče, da je obsojenec 3. 2. 2020 začel prestajati zaporno kazen po sodbi Okrožnega sodišča v Mariboru I Ks 32496/2010 z dne 23. 12. 2019, ni nobene podlage, neutemeljene pa so tudi navedbe, da je sodišče z izpodbijanim sklepom za nazaj spremenilo obsojenčev status iz zapornika v pripornika. Dne 3. 2. 2020 je obsojenec prestal zaporno kazen po sodbi Okrajnega sodišča v Mariboru II K 28046/2012 z dne 7. 3. 2017 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 28046/2012 z dne 12. 10. 2017. Ko je kazen prestal, so nastopile pravne posledice iz sklepa Okrožnega sodišča v Mariboru X K 17558/2019 z dne 3. 12. 2019 in se je zoper obsojenca začel izvrševati pripor. Za drugačno sklepanje zagovornik ni ponudil nobene utemeljene podlage. Tretji odstavek 82. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1) določa, da se prestajanje kazni zapora prekine po uradni dolžnosti, če je obsojencu, ki že prestaja kazen, odrejen pripor, kar pomeni, da ima pripor prednost pred izvrševanjem kazni zapora. Z nastopom odložnega roka, ki je bil vezan na datum izteka zaporne kazni, je obsojenec začel prestajati pripor. Neutemeljeno je zato tudi zagovornikovo stališče, da je sodišče za nazaj spremenilo prestajanje kazni zapora v izvrševanje pripora, saj je imel obsojenec od 3. 2. 2020 dalje status pripornika. Vrhovni državni tožilec predlaga zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se je o njem izjavil in vztrajal pri navedbah in predlogu iz zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

5. Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v Mariboru na podlagi 133. člena ZKP odločalo o zagovornikovi zahtevi za odločitev o dovoljenosti izvršitve sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru I Ks 32496/2010 z dne 23. 12. 2019. Potek dogajanja, relevanten za presojo dovoljenosti izvrševanja sodbe, je bil sledeč: - V postopku X K 17558/2019, ki teče pred Okrožnim sodiščem v Mariboru, je bil s sklepom dne 3. 12. 2019 zoper obdolženca odrejen pripor iz razloga ponovitvene nevarnosti po določilu 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP, ki se bo začel izvrševati takoj, ko obsojenec predvidoma 5. 2. 2020 prestane kazen desetih mesecev zapora po sodbi Okrajnega sodišča v Mariboru II K 28046/2012 z dne 7. 3. 2017 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 28046/2012 z dne 12. 10. 2017, oziroma takoj, ko bi se začel izvrševati morebitni pogojni odpust s prestajanja kazni.

- Dne 23. 12. 2019 je zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Mariboru s sodbo I Ks 32496/2010 v postopku neprave obnove združil zaporne kazni posodbi Okrožnega sodišča v Mariboru I Ks 32496/2010 z dne 17. 4. 2019 in sodbi Okrajnega sodišča v Mariboru II K 28046/2012 z dne 7. 3. 2017 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 28046/2012 z dne 12. 10. 2017 ter obsojencu izrekel enotno kazen treh let in treh mesecev zapora.

- Sodišče je ZPKZ Maribor dne 30. 1. 2020 poslalo obvestilo o izreku enotne kazni po sodbi I Ks 32496/2010 z dne 23. 12. 2019. V zavodu so 3. 2. 2020 ugotovili, da se izvrševanje kazni po sodbi II K 28046/2012 z dnem 3. 2. 2020 zaključi. Zavod je nadaljevanje prestajanja evidentiral kot prestajanje zaporne kazni po sodbi I Ks 32496/2010 z dne 23. 12. 2019. - Dne 5. 3. 2020 je Okrožno sodišče v Mariboru odločalo o predlogu tožilca, da se zoper obdolženca v zadevi X K 17758/2019 odredi pripor. Predlog je sodišče zavrnilo z navedbo, da je pripor že odrejen in bi se moral začeti izvrševati dne 3. 2. 2020. Pripor namreč ni bil odpravljen in bi ga moral obdolženec nastopiti takoj, ko se je prenehala izvrševati kazen po sodbi Okrajnega sodišča v Mariboru II K 28046/2012 z dne 7. 3. 2017 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 28046/2012 z dne 12. 10. 2017. Odlog traja samo za čas izvrševanja kazni po tej sodbi, ne pa tudi po drugih sodbah, vključno s sodbo I Ks 32496/2010 z dne 23. 12. 2019 o izreku enotne kazni.

- Z namenom presoje, ali se od 3. 2. 2020 zoper obsojenca izvršuje pripor, odrejen v zadevi X K 17558/2019, ali pa je obsojenec začel prestajati enotno zaporno kazen, je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za odločitev o dovoljenosti izvršitve sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru I Ks 32496/2010 z dne 23. 12. 2019. Z izpodbijanim sklepom je sodišče na podlagi prvega odstavka 133. člena ZKP odločilo, da se pri izvršitvi sodbe šteje, da obsojenec še ni nastopil prestajanja izrečene enotne zaporne kazni, ker se od 3. 2. 2020 zoper njega izvršuje pripor, odrejen v postopku X K 17758/2019. Postavilo se je na stališče, da je odlog odrejenega pripora trajal samo do trenutka, ko je obsojenec prestajal kazen po sodbi Okrajnega sodišča v Mariboru II K 28046/2012 z dne 7. 3. 2017 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 28046/2012 z dne 12. 10. 2017. Ko je bila ta kazen združena v enotno kazen v postopku neprave obnove, je izgubila svojo samostojnost, zato za odlog izvrševanja pripora ni bilo več pogojev. Ne glede na napačno evidentiranje v zavodu, kjer so navedli, da prestaja kazen namesto pripora, je bil obdolženec od 3. 2. 2020 dalje v priporu. Pritožbo zoper ta sklep je višje sodišče kot neutemeljeno zavrnilo.

6. V zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornik uveljavlja kršitev obsojenčeve pravice do osebne svobode iz 19. in 20. člena Ustave ter 5. člena. Meni, da časa prestajanja kazni zapora za nazaj mogoče spremeniti v čas izvrševanja pripora. Evidentiranje obsojenčevega statusa v ZPKZ sta nižji sodišči obravnavali kot nepomembno administrativno podrobnost. Tudi če bi izhajali iz predpostavke, da za začetek izvrševanja pripora po prestani kazni po sodbi Okrajnega sodišča v Mariboru II K 28046/2012 z dne 7. 3. 2017 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 28046/2012 z dne 12. 10. 2017 ni bilo ovir, to samo po sebi ne pomeni, da se je pripor dejansko tudi izvrševal. Iz dokumentacije v spisu izhaja, da je ZPKZ obdolženčev odvzem prostosti med 3. 2. 2020 in 5. 3. 2020 evidentiral kot prestajanje kazni. Z odločbo, naknadno izrečeno na podlagi 133. člena ZKP, tega dejstva ni mogoče spremeniti.

7. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP je zahtevo za varstvo zakonitosti mogoče vložiti iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka tega člena (zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po prvem odstavku 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe) zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek, zoper drugo odločbo pa le, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo. Zahteva za varstvo zakonitosti je vložena zoper tako imenovano drugo odločbo, saj so bili kazenski postopki zoper obsojenca pravnomočno končani s pravnomočnostjo sodb, ki so bile s sodbo I Ks 32496/2010 z dne 23. 12. 2019 predmet združitve kazni v postopku neprave obnove po prvem odstavku 407. člena ZKP. Z zahtevo za varstvo zakonitosti se odpira vprašanje konkurence izvrševanja kazni zapora in pripora, ki je odrejen z odložnim pogojem.

8. Razmerje med izvrševanjem pripora in kazni zapora je urejeno v tretjem odstavku ZIKS-1, po katerem se obsojencu, ki že prestaja kazen zapora in mu je odrejen pripor, prestajanje kazni zapora prekine po uradni dolžnosti. Še preden pa do take konkurence pride, mora sodišče pri odločanju o odreditvi pripora, če je obsojenec na prestajanju zaporne kazni, presoditi, ali so pogoji za pripor podani, pri tem pa upoštevati predvsem, da je begosumnost, koluzijsko ali ponovitveno nevarnost pod določenimi pogoji mogoče odpraviti že s prestajanjem zaporne kazni. Pri odločanju o priporu mora sodišče namreč upoštevati vse relevantne okoliščine, izvrševanje zaporne kazni po drugem pravnomočno končanem kazenskem postopku pa je prav gotovo ena od njih. Določba tretjega odstavka 82. člena ZIKS-1 ureja le vprašanje izvrševanja pripora v odnosu do zaporne kazni, katero obsojenec že prestaja. Preden do tega vprašanja, povezanega izključno z izvrševanjem pripora in kazenskih sankcij, sploh pride, mora sodišče opraviti presojo pogojev za odreditev pripora, v kateri mora upoštevati tudi dejstvo, da pomeni izvrševanje zaporne kazni strog poseg v obsojenčevo osebno svobodo. Ni mogoče izključiti, da je kateri od razlogov iz 1. do 3. točke prvega dostavka 201. člena ZKP ter sorazmernost in neogibna potrebnost pripora pri posameznih obdolžencih, zaradi njihovih konkretnih in specifičnih lastnosti, podani kljub temu, da se zoper njih že izvršuje kazen zapora. Izvrševanje zaporne kazni samo po sebi ne izključuje odreditve pripora. Sodišče bo pripor odredilo v primerih, ko razlogov za odreditev pripora ni mogoče odpraviti že z izvrševanjem zaporne kazni. Priporni režim je namreč od režima izvrševanja pripora strožji in je zato njegova odreditev v določenih primerih nujna. V vsakem posameznem primeru pa morajo biti pogoji za odreditev pripora zoper obsojenca na prestajanju zaporne kazni, vključno z neogibnostjo pripora, ugotovljeni in izkazani.1

9. Vrhovno sodišče pri odločanju v predmetni zadevi ne more posegati v pripor, odrejen v zadevi X K 17558/2019, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Mariboru. So pa ugotovitve sodišča glede odreditve pripora v navedeni zadevi bistvene tudi za presojo zakonitosti izpodbijanega sklepa o dovoljenosti izvršitve sodne odločbe. Pripor je bil namreč odrejen s odložnim rokom, nastop roka pa je sodišče vezalo na konec izvrševanja kazni po sodbi Okrajnega sodišča v Mariboru II K 28046/2012 z dne 7. 3. 2017 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 28046/2012 z dne 12. 10. 2017. Zunajobravnavni senat je pri odreditvi pripora izhajal iz stališča Vrhovnega sodišča, po katerem odreditev pripora pod odložnim rokom, ki je vezan na datum izteka zaporne kazni, ni nezakonita. Posamezne okoliščine, ki ustrezajo kriterijem za ugotavljanje ponovitvene nevarnosti, običajno namreč ne obstajajo le v nekem določenem historičnem trenutku, zaradi česar je obstoj okoliščin, upoštevaje njihovo naravo, mogoče predvideti tudi za določen čas vnaprej.2 Zunajobravnavni senat je torej zaključke o neogibnosti ukrepa pripora vezal na čas, ko se zoper obsojenca ne bo izvrševala zaporna kazen, izrečena v drugem kazenskem postopku. Pri tem je izrecno navedel, da je bila obsojencu izrečena tudi kazen po sodbi Okrožnega sodišča v Mariboru I Ks 32496/2010 z dne 17. 4. 20193, katere začetek izvrševanja je nepredvidljiv. Pod pogojem, da bo začel kazen po navedeni sodbi obsojenec prestajati, bo moralo sodišče na predlog strank ali po uradni dolžnosti presojati, ali je pripor odrejen s tem sklepom, še vedno potreben. Presojo pogojev za odreditev pripora v luči izrečenih zapornih kazni je sodišče opravilo in očitno sprejelo stališče, da ti v tem primeru obstajajo le, če obsojenec ni na prestajanju zaporne kazni, zato je izvrševanje pripora tudi odložilo. Vse te okoliščine so bile sodišču pri sprejemu izpodbijanega sklepa znane.

10. Sodišče bi moralo, ko je v predmetni zadevi odločalo o dovoljenosti izvršitve sodne odločbe na podlagi prvega odstavka 133. člena ZKP, ta izhodišča upoštevati. Izhajalo je iz napačne razlage tretjega odstavka 82. člena ZIKS-1 in zaključilo, da ima izvrševanje pripora pred izvrševanjem zaporne kazni vedno prednost, moralo pa bi po vsebini presojati razloge, zaradi katerih je sodišče pripor odredilo z odložnim rokom. Z vidika pogojev za odreditev pripora namreč ni bistveno, zaradi katere zaporne kazni izvrševanje pripora v določenem obdobju (še) ni neogibno potrebno. Srž odločbe o odreditvi pripora z odložnim rokom je v tem, da bodo pogoji za odreditev pripora v polnosti podani šele takrat, ko bi bil obsojenec zaradi konca prestajanja zaporne kazni izpuščen na prostost. To velja ne glede na to, da je bila kazen po sodbi Okrajnega sodišča v Mariboru II K 28046/2012 z dne 7. 3. 2017 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 28046/2012 z dne 12. 10. 2017 v postopku neprave obnove s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru I Ks 32496/2010 z dne 23. 12. 2019 združena in je s tem izgubila svojo samostojnost. Osnovne premise, zaradi katere je bil pripor odrejen pod odloženim rokom, tj. da pripor zoper obsojenca v času prestajanja zaporne kazni ni neogibno potreben, kasnejši izrek enotne kazni ne spreminja. Nelogično je, da bi imela tak učinek le zaporna kazen, izrečena v enem kazenskem postopku, enotna kazen, ki je to kazen združila še z drugimi, pa ne. Sodišče je zato z odločitvijo, da ima v predmetni zadevi, ko je prišlo do dvoma, ali naj se prej izvršuje pripor, odrejen z odložnim rokom, ali zaporna kazen, prednost prvi, kršilo obsojenčevo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

C.

11. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena, zato je v skladu z določilom prvega odstavka 426. člena ZKP izpodbijani sklep spremenilo tako, da se ugotovi, da se od 3. 2. 2020 dalje zoper obsojenega A. A. izvršuje zaporna kazen, izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru I Ks 32496/2010 z dne 23. 12. 2019. Tako stališče bo moralo sodišče upoštevati tudi pri odločanju o izvrševanju pripora, odrejenega v zadevi X K 17558/2019. 12. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Sodba VSRS XI Ips 24662/2020 z dne 14. 1. 2021. 2 Sodba VSRS XI Ips 24616/2018 z dne 19. 12. 2018. 3 Kazen je bila kasneje v postopku neprave obnove združena v enotno kazen s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru I Ks 324696/2010 z dne 23. 12. 2019.