Jedro

Razlog za odpoved je nastal tisti trenutek, ko je tožnica v letu 1994 predložila ponarejeno diplomo. Ker v tem času novi ZDR še ni veljal, ji tožena stranka zaradi opisane kršitve obveznosti iz delovnega razmerja ni zakonito izredno odpovedala pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Revizija v zvezi z zahtevkom za razveljavitev sklepov o suspenzu (1. točka izreka sodbe) in za plačilo razlike v plači za čas suspenza (5. točka izreka sodbe), se ne dopusti.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se sklepa tožene stranke z dne 20. 11. 2006 in z dne 23. 1. 2007 razveljavita. Ugotovilo je, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 11. 2006 nezakonita in da se odločba ministra tožene stranke z dne 7. 2. 2007 razveljavi. Tožnici je dne 12. 2. 2007 nezakonito prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki in ji še traja. Tožena stranka jo je dolžna pozvati in vrniti na delo in ji za čas od 12. 2. 2007 do vrnitve na delo vpisati kot delovno dobo v delovno knjižico, jo prijaviti v zavarovanje in ji za isto obdobje obračunati mesečno nadomestilo plače v višini, kot če bi delala, ob obračunanih neto zneskov plač plačati predpisane davke in prispevke ter tožnici izplačati neto zneske mesečnih nadomestil plač skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Toženi stranki je tudi naložilo, da je dolžna tožnici za čas od 20. 11. 2006 do 12. 2. 2007 obračunati bruto nadomestilo plače v višini razlike med bruto nadomestilom plače, ki ji je bila obračunana v tem obdobju in ki bi ji bila obračunana, če bi v istem obdobju delala, od obračunanih bruto zneskov razlike mesečnih nadomestil plač plačati predpisane davke in prispevke ter tožnici izplačati neto zneske razlik mesečnih nadomestil plač skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške sodnega postopka v znesku 784,80 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka dneva izpolnitve dalje do plačila, v presežku je zavrnilo zahtevek za povrnitev stroškov. Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške sodnega postopka.

Zoper sodbo, smiselno pa zoper njen ugodilni del, se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljilo s tem, da je tožena stranka zamudila rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tak zaključek sodišča prve stopnje je v nasprotju z izvedenim dokaznim postopkom in v nasprotju z določbami ZDR in ustaljeno sodno prakso. Sodna praksa je sprejela stališče, da 15-dnevni subjektivni rok za podajo izredne odpovedi prične teči od dneva, ko je delavec podal svoj zagovor. Tožena stranka je bila šele po opravljenem zagovoru s tožnico seznanjena z razlogi in vsemi okoliščinami, ki so utemeljevale izredno odpoved. Napačna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da predložitev neverodostojne diplome ne predstavlja kršitve obveznosti iz delovnega razmerja. Izjave prič o šolanju tožnice je napačno presodilo. Trditve tožnice glede šolanja in zaključka šolanja ni potrdila takratna direktorica C., ki je jasno potrdila, da predložena diploma ni diploma njihovega centra za izobraževanje. Obveznosti iz delovnega razmerja izhajajo iz ZDR, 31. člen določa, da mora delavec vestno opravljati delo na delovnem mestu, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi. Za pripadnike Slovenske vojske so obveznosti iz delovnega razmerja opredeljene tudi v Pravilih službe Slovenske vojske. Tožnica je v času delovnega razmerja pri toženi stranki podpisala več pogodb, iz katerih je razvidno, da ima V. stopnjo izobrazbe, kar pomeni, da je zavajala delodajalca in s predložitvijo neverodostojne diplome, ki jo je predložila namenoma, omajala medsebojno zaupanje in nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ni več mogoče. Sodišče prve stopnje je tožnici izven okvira tožbenega zahtevka pod točko 5. izreka sodbe priznalo nadomestilo plače za čas suspenza v 100 % višini bruto plače, čeprav je tožnica upravičena le do razlike v plači. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Strinja se z odločitvijo sodišča prve stopnje, poudarja, da niti Zakon o obrambi niti ZDR ne vsebujeta določb, kjer bi kršitev etičnih načel pomenila razlog za redno ali izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov navedenih v pritožbi, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je tožena stranka tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 2. alinee 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2004 in nadaljnji). Ugotovilo je, da je tožena stranka prekoračila 15-dnevni subjektivni prekluzivni rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz 2. odstavka 110. člena ZDR. Ocenilo je, da je začel teči rok za podajo odpovedi že 13. 11. 2006, ko je tožena stranka prejela dopis C., iz katerega izhaja, da diploma tožnice ni bila izdana z njihove strani in ne 23. 11. 2006, ko je tožnica podala zagovor, v katerem se tožena stranka ni seznanila z nobenimi novimi razlogi. Ugotovilo je tudi, da je potekel objektivni rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ker je tožnica toženi stranki predložila diplomo že leta 1994 in je torej razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi nastal takrat, ko je tožnica naklepno huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Glede kršitve delovne obveznosti je ugotovilo, da tožnica s predložitvijo neverodostojne diplome ni kršila delovne obveznosti, temveč da to pomeni, da ne izpolnjuje pogojev, ki se zahtevajo za opravljanje dela na delovnem mestu, za katerega je sklenila pogodbo o zaposlitvi. ZDR taksativno določa razloge za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, med katerimi pa ni razloga predložitve neverodostojnega dokazila o izobrazbi. Ko je tožnica predložila diplomo v letu 1994, ZDR še ni veljal, tožnica pa tudi še ni sklenila pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 12. 2004, ki ji jo je tožena stranka odpovedala.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, vendar ne iz vseh razlogov, ki jih navaja sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče se ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka prekoračila 15-dnevni subjektivni prekluzivni rok iz 2. odstavka 110. člena ZDR. Delodajalec je seznanjen z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved, ko je do razloga dejansko prišlo, lahko pa se z njim seznani kasneje vse do zagovora delavca, ki je predviden po določbi 2. odstavka 83. člena ZDR. Zagovor je torej zadnji možen čas, da se delodajalec seznani z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved. Tožnica je podala zagovor 23. 11. 2006, v katerem se je tožena stranka dokončno seznanila z dejstvom, da tožnica nima verodostojne diplome, zato je od zagovora začel teči rok za podajo odpovedi in ne že ob prejemu dopisa s strani C. dne 13. 11. 2006. Ne glede na navedeni napačni zaključek o prekoračitvi subjektivnega roka za podajo odpovedi, je zaključek o nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi pravilen. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica sporno diplomo toženi stranki predložila leta 1994. Tožnica je v delovnem razmerju s toženo stranko od leta 1992 dalje, zadnjo pogodbo o zaposlitvi, ki ji je bila odpovedana, pa je sklenila 13. 12. 2004. Kršitev delovne obveznosti s predložitvijo sporne diplome je torej nastala v letu 1994. V času kršitve je veljal Zakon o obrambi (ZObr, Ur. l. RS št. 82/94 in naslednji) oziroma Zakon o delavcih v državnih organih (ZDDO, Ur. l. RS št. 15/90 in naslednji) ter Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90, Ur. l. RS, št. 14/90 in nadaljnji). ZDR je začel veljati 1. 1. 2003, pred 1. 1. 2003 tožena stranka ni imela podlage za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razlogov po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR. Kršitev naj bi storila s tem, da je s predložitvijo spričevala delodajalcu zagotovila, da ima ustrezno stopnjo izobrazbe. S takšnim ravnanjem pa ni ravnala častno, pošteno, korektno in v skladu z vojaško etiko. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pomembna seznanitev delodajalca s kršitvijo pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in s storilcem, ali z razlogi za izredno odpoved, ki so določeni v 111. členu ZDR. Razlog za izredno odpoved je nastal tisti trenutek, ko je tožnica predložila sporno diplomo (leta 1994), ko še ni veljal ZDR, ki je pričel veljati s 1. 1. 2003. Zato za eventuelne kršitve delovnih obveznosti iz leta 1994 ni mogoče odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz leta 2006 po določbi sedaj veljavnega ZDR. Zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in pritožbene navedbe neutemeljene.

Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja, da je v točki 5. izreka sodbe sodišča prve stopnje odločalo izven okvira tožbenega zahtevka. Tožena stranka je tožnic izdala sklep o prepovedi opravljanja dela za čas trajanja postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ker je sodišče prve stopnje razveljavilo odločitve o prepovedi opravljanje dela, je tožnici utemeljeno prisodilo tudi razliko v plači in ne 100 % nadomestilo plače, kot to zatrjuje pritožba in kot to izhaja iz izreka sodbe.

Do ostalih pritožbenih navedb v zvezi s kršitvijo delovne obveznosti tožnice, se pritožbeno sodišče ne opredeljuje, ker za zadevo niso relevantne.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnica je priglasila stroške odgovora na pritožbo in ker odgovor ni prispeval k razjasnitvi zadeve, je pritožbeno sodišče odločilo, da jih krije sama.

Pritožbeno sodišče je v skladu s 5. točko 31. člena in v zvezi z 32. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004 in 10/2004) odločalo o tem, ali v tem delovnem sporu dopusti revizijo. Zahtevki iz naslova plačila razlik v plači za čas suspenza ne presegajo zneska 4.172,93 EUR. Zato v tem delu revizija po določbah ZPP ni dovoljena (2. odstavek 367. člena ZPP). Revizija pa tudi ni dovoljena za zahtevek iz naslova suspenza. Lahko pa jo pritožbeno sodišče dopusti.

Po 1. odstavku 32. člena ZDSS-1 pritožbeno sodišče lahko dopusti revizijo v primerih, ki niso zajeti v 1. do 4. točki 31. člena ZDSS-1, če je od vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju (1. alinea 1. odstavka 32. člena ZDSS-1), ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo (2. alinea 1. odstavka 32. člena ZDSS-1). Po oceni pritožbenega sodišča v sporni zadevi ne gre za nobenega od naštetih primerov, zato se revizija zoper odločitev o razveljavitvi sklepov o suspenzu (1. točka izreka sodbe) in plačilu razlike v plači za čas suspenza (5. točka izreka sodbe) ne dopusti.