Jedro

Nepremičnina s parc. št. 379/6 po sedanjem stanju ni identična s podržavljeno nepremičnino s parc. št. 379/2 oziroma njenim delom, ki predstavlja parc. št. 379/6. Kot izhaja iz aktov o podržavljenju, je bil namen podržavljenja nepremičnine izkoriščanje gline; ta namen je bil tudi realiziran. Že z odstranitvijo lesne mase, odpiranjem nahajališča gline in njenim izkopavanjem je bilo poseženo v substanco parcele. Po prenehanju izkoriščanja te mineralne surovine zemljišče ni bilo sanirano in na njem ponovno vzpostavljena katastrska kultura, kakršno je imelo zemljišče ob podržavljenju (gozd), ker ga je zalila voda. Parcela je s to spremembo pridobila takšne lastnosti, da je bila glede na druge primerljive dele narave določena za naravno vrednoto. Po dejanski rabi zemljišč je parc. št. 379/6 sedaj vodno zemljišče, po določbah ZV-1 pa se kot ribnik uvršča med stoječe vode. Zemljišče ima lastnosti grajenega vodnega javnega dobra, čeprav zaradi neizdaje odločbe takega statusa formalno nima. Po presoji sodišča je tako sedaj druga stvar, kot je bila ob podržavljenju; drugačna je po stanju v naravi, ima drugačne lastnosti, drugačna je njena dejanska raba, s tem pa je podvržena tudi drugačnemu gospodarskemu in drugemu pravnemu režimu.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo ugodilo pritožbama Republike Slovenije in A. ter odpravilo odločbo Upravne enote Kranj z dne 18. 6. 2010, in samo odločilo, da se pokojni A.A. kot upravičenki vrne del podržavljene parcele št. 379/2 gozd 2 v izmeri 8.071 m2 v k.o. … v obliki odškodnine v obveznicah Slovenske odškodninske družbe d.d. v višini 3.877,63 DEM oziroma 1.982,60 EUR. V obrazložitvi odločbe navaja, da je iz dokumentov zadeve razvidno, da je bila upravičenki parcela 379/2 gozd 2 v izmeri 16.920 m2 razlaščena z odločbo Okrajnega izvršnega odbora Kranj z dne 7. 6. 1950 in v zvezi z odločbo Razlastitvene komisije za območje občin Cerklje in Tržič z dne 12. 4. 1956 za potrebe B. zaradi izkoriščanja zalog gline. Iz mapne kopije, ki jo je izdelal geodetski organ leta 1989, je razvidno, da je bil na območju navedene parcele že v letu 1989 bajer, imenovan …. Iz odločbe geodetskega organa z dne 1. 6. 2007 izhaja, da je bila parcela 379/2 parcelirana tako, da so nastale parcele 379/2, 379/5 in 379/6. S predmetno prvostopenjsko odločbo je bilo odločeno o vračilu parcele št. 379/6. V zadevi ni sporno, da je ta parcela v času vračanja v naravi ribnik in obalno območje ribnika; takšno stanje je razvidno iz zapisnika o ogledu na kraju samem z dne 8. 6. 1999, iz zapisnika o ustni obravnavi z dne 10. 5. 2010, navedb A. v pripombah na poročilo z dne 25. 10. 2010 in drugih dopisih, iz ortofoto posnetka parcele, podatkov katastra o dejanski rabi parcele ter potrdila o namenski rabi zemljišča Občine Cerklje na Gorenjskem z dne 2. 6. 2010. A. je v dopisu z dne 25. 10. 2000 navedla, da je zemljišče prevzela v uporabo okrog leta 1968 kot opuščen glinokop in ga začela preurejati v ribnik z namenom gojenja rib. Ne glede na to, da je v katastru kot kultura parcele 379/6 naveden gozd, med strankami ni sporno, da je na tej parceli v naravi ribnik, v zemljiški knjigi pa je pri tej parceli vpisana lastninska pravica za Republiko Slovenijo (na podlagi pogodbe o prenosu kmetijskih zemljišč in gozdov z dne 26. 5. 1995). Ob sklicevanju na prvi odstavek 17. člena Zakona o vodah (v nadaljevanju ZV-1), ki določa, v kakšnih primerih vodno zemljišče lahko postane grajeno javno dobro, pa ugotavlja, da iz dokumentov zadeve ni razvidno, da bi bila za parcelo 379/6 odločba o statusu grajenega javnega dobra izdana. Vendar se je predmetna parcela v času po podržavljenju z vlaganji tretjih oseb tako spremenila, da ne gre več za isto stvar, kajti parcela je v času vračanja ribnik, to je vodno in ne gozdno zemljišče. Kaj je gozd, je opredeljeno v 2. členu Zakona o gozdovih (v nadaljevanju ZG), kjer vodne površine niso navedene. Prav tako predmetne parcele ni mogoče šteti za kmetijsko zemljišče v smislu Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ). S tem ko je bila predmetna nepremičnina po podržavljenju uporabljena za izkoriščanje mineralnih surovin, izvršen izkop, pozneje pa še preurejena v vodno površino - ribnik, je nastala v smislu določb Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) takšna substančna sprememba podržavljenega premoženja, da ne gre več za stvar, ki je bila podržavljena. Vrnitev v naravi v postopku denacionalizacije tako zaradi substančne spremembe ni mogoča, ampak je po določbi drugega odstavka 2. člena ZDen mogoča le vrnitev v obliki odškodnine v nadomestnem premoženju oziroma v obveznicah SOD. S posegom tretjih oseb je dejansko nastal trajni objekt - ribnik, ki ni bil podržavljen upravičenki in se po določbi drugega odstavka 32. člena ZDen ne vrača. Glede na tožnikov podrejeni zahtevek za denacionalizacijo v obliki odškodnine v obveznicah SOD je temu mogoče priznati za podržavljeni del parcele 379/2, zdaj 379/6, odškodnino v taki obliki, v vrednosti, ugotovljeni v skladu s 44. členom ZDen po Odloku o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije, upoštevajoč pri tem že ob podržavljenju izplačano odškodnino. Ob navedenem je drugostopenjski organ odpravil prvostopenjsko odločbo, s katero je bilo odločeno, da se upravičenki parcela 379/6 vrne v naravi, ter tožniku priznal odškodnino v obveznicah SOD.

Tožnik v tožbi navaja, da je bila izpodbijana odločba izdana v pritožbenem postopku na podlagi pritožb, ki sta ju vložili stranki, ki po njegovem mnenju nista legitimirani za vložitev pritožbe; nobeden od obeh pritožnikov namreč ni lastnik predmetnega zemljišča in torej tudi ne zavezanec za vračilo v naravi, zato bi bilo potrebno iz tega razloga njuni pritožbi zavreči. Tožnik meni, da je razlogovanje drugostopenjskega organa o tem, zakaj ni mogoča vrnitev predmetne parcele v naravi, v nasprotju z določbami ZDen in v nasprotju z intencijo tega zakona, da se z denacionalizacijo ne sme delati novih krivic, da je poglavitna oblika denacionalizacije vrnitev v naravi ter da je potrebno zakon uporabljati pošteno in dosledno. Noben člen zakona ne govori o substančni spremembi, v konkretni zadevi pa tudi ni podana ovira po drugem odstavku 32. člena ZDen, ki bi preprečevala vrnitev v naravi. Sedanji ribnik, ki je nastal z izkopavanjem podržavljenega zemljišča, z njegovim izkoriščanjem za potrebe nekdanje opekarne, in bil nato poplavljen, ni objekt. Kvečjemu je z izkopavanjem podržavljenega zemljišča nastala devastacija tega zemljišča, posledično njegova manjvrednost in nato v nadaljnji posledici potreba po nadomestitvi nastale škode na zemljišču oziroma povračilo zmanjšane vrednosti tega zemljišča. Glede na to je odločitev drugostopenjskega organa v nasprotju z zakonom in arbitrarna. Predmetno zemljišče je po določbah ZV-1 površinska voda drugega reda. Gre za komercialni ribnik, za stoječo vodo, ki je namenjena trženju športnega ribolova v zasebnem interesu in iz katerega je preprečena migracija rib v druge vode. Ribnik tudi ni vpisan v zemljiško knjigo kot javno dobro (15. člena ZV-1). Ribnik je nastal na zemljišču njegove pravne prednice zaradi izkopavanja materiala (peska, gline), zaradi česar je bilo zemljišče tudi podržavljeno. Vodna zemljišča so po ZV-1 lahko v lasti oseb javnega ali zasebnega prava (peti odstavek 11. člena), le vodno zemljišče v lasti države pa je izven pravnega prometa (21. člen tega zakona). Upoštevati je potrebno tudi sodbo Vrhovnega sodišča I Up 1822/2006 z dne 10. 10. 2007, ki je v podobni zadevi odločilo, da je možna vrnitev zemljišča v naravi, ker gre za vodno zemljišče, ki ne spada v prvi red voda. Drugačen primer pa bi bil, če bi šlo za jezero, ki je v prvem redu površinskih voda (na primer Blejsko, Bohinjsko ali Cerkniško jezero). Ribnik …, ki je namenjen članskemu ribolovu ene same ribiške družine, je torej potrebno vrniti v naravi, saj ne spada v prvi red površinskih voda po prilogi ZV-1. Tožnik sodišču predlaga, naj v dokazne namene vpogleda v spisno dokumentacijo upravnih spisov, sodbo tega sodišča I U 50/2009 z dne 5. 1. 2010, predlaga pa tudi ogled na kraju samem - bodisi po sodišču, bodisi po sodnem izvedencu ter zaslišanje tožnika o tem, da kot lastnik že predhodno denacionaliziranega gozda ob ribniku skrbi za okolico ribnika. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo drugostopenjskega organa odpravi ter odloči, da se upravičenki predmetna parcela vrne v last in posest. Zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi za primer zamude s plačilom.

Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je kot prizadetim strankam poslalo tožbo v odgovor SOD, A. in Republiki Sloveniji. Na tožbo sta odgovorila SOD in A. SOD v odgovoru na tožbo navaja, da je tožnik zahteval vračilo v naravi, podrejeno pa v nadomestnem zemljišču in šele za tem obveznice. Postopek pa v smeri dodelitve nadomestnih zemljišč sploh ni bil izveden. Na obravnavi dne 10. 5. 2009 je tožnik svoj podrejeni zahtevek modificiral v obveznice le za parcelo 379/5. Smiselno predlaga ugoditev tožbi. A. pa v odgovoru na tožbo navaja, da je tožba naperjena proti napačni stranki ter sodišču predlaga, naj jo zato zavrže. Prereka tožbeno navedbo, da ni bila legitimirana za vložitev pritožbe in druge tožbene navedbe ter pritrjuje odločitvi drugostopenjskega organa. Predlaga zavrnitev tožbe, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma odgovarja na tožbeno navedbo, da drugostopenjski organ o pritožbah Republike Slovenije in A., ker za vložitev teh po njegovem mnenju nista izkazovali procesne legitimacije, meritorno ne bi mogel odločati, da je neutemeljena. Iz prvostopenjske odločbe je namreč razvidno, da sta navedeni (bili) stranki denacionalizacijskega postopka, in sicer kot zavezanki za vračilo nepremičnine v last in posest. Sodišče dalje ugotavlja, da v zadevi ni sporno, da je bila v tem postopku obravnavana nepremičnina s parc. št. 379/6 v času podržavljenja del nepremičnine s parc. št. 379/2, ki je bila po vrsti rabe in tudi v naravi gozd; ob odločanju o zahtevku za denacionalizacijo pa je parc. 379/6 v naravi ribnik. Neenotno pa je stališče, ali taka sprememba preprečuje vrnitev nepremičnine v naravi.

Denacionalizacija, kot jo ureja ZDen, je vrnitev premoženja, ki je bilo podržavljeno na način, določen v 1. členu tega zakona, v naravi (prvi odstavek 2. člena ZDen). Če vrnitev premoženja ni možna, obsega denacionalizacija plačilo odškodnine v obliki nadomestnega premoženja, vrednostnih papirjev ali v denarni odškodnini (drugi odstavek 2. člena ZDen). V navedeni določbi je vsebovano primarno denacionalizacijsko načelo, da se podržavljeno premoženje praviloma vrača v obliki, kot je bilo podržavljeno.

Sodišče se strinja z upravnim organom, da nepremičnina s parc. št. 379/6 po sedanjem stanju ni identična s podržavljeno nepremičnino s parc. št. 379/2 oziroma njenim delom, ki predstavlja parc. št. 379/6. Kot izhaja iz aktov o podržavljenju, je bil namen podržavljenja nepremičnine izkoriščanje gline; ta namen je bil tudi realiziran. Že z odstranitvijo lesne mase, odpiranjem nahajališča gline in njenim izkopavanjem je bilo poseženo v substanco parcele. Po prenehanju izkoriščanja te mineralne surovine zemljišče ni bilo sanirano in na njem ponovno vzpostavljena katastrska kultura, kakršno je imelo zemljišče ob podržavljenju (gozd), ker ga je zalila voda. Parcela je s to spremembo pridobila takšne lastnosti, da je bila glede na druge primerljive dele narave določena za naravno vrednoto (Pravilnik o določitvi in varstvu naravnih vrednot, identifikacijska številka 3743). Po dejanski rabi zemljišč je parc. št. 379/6 sedaj vodno zemljišče (prvi odstavek 23. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin), po določbah ZV-1 pa se kot ribnik uvršča med stoječe vode (četrti odstavek 10. člena ZV-1). A. je v dopisu z dne 25. 10. 2000 pojasnila, da je ribnik pretočne narave; da je „opuščeni bajer“ v ribnik usposobila A., pa izhaja iz zakupne pogodbe med A. in Kmetijsko zemljiško skupnostjo Občine Kranj z dne 28. 3. 1988. Sodišče se strinja tudi z mnenjem upravnega organa, da ima zemljišče lastnosti grajenega vodnega javnega dobra (po prvem odstavku 17. člena ZV-1 lahko postane grajeno vodno javno dobro tudi vodno zemljišče, ki je nastalo zaradi izkoriščanja mineralnih surovin), čeprav zaradi neizdaje odločbe (18. člen ZV-1) takega statusa formalno nima. Nepremičnina s parc. št. 379/6 je tudi po presoji sodišča tako sedaj druga stvar, kot je bila ob podržavljenju; po povedanem je drugačna po stanju v naravi, ima drugačne lastnosti, drugačna je njena dejanska raba (tej bi ob usklajenem stanju - glede na 2. člen Pravilnika o vodenju vrst rabe zemljišč v zemljiškem katastru – morala slediti uvrstitev zemljišča v vrsto rabe ribnik, glede na 3. in 7. člen tega pravilnika, ki pa formalno (še) ni bila opravljena), s tem pa je podvržena tudi drugačnemu gospodarskemu in drugemu pravnemu režimu.

Glede na navedeno je po mnenju sodišča upravni organ lahko štel, da ne gre več za isto stvar, kot je bila podržavljena. Okoliščin obravnavanega primera sicer tudi po presoji sodišča ni mogoče subsumirati pod drugi odstavek 32. člena ZDen, saj se ta nanaša na drugo vrsto zemljišč (na pozidana zemljišča in ne na vodna zemljišča). Vendar pa je zmotno stališče tožnika, da sprememba stvari po podržavljenju, tako da nastane druga stvar, ne more predstavljati ovire za vrnitev stvari oziroma da denacionalizacijo v naravi preprečujejo le ovire, določene v tretjem poglavju ZDen. Pogoji za denacionalizacijo so predpisani tudi v drugih zakonskih določbah. V obravnavanem primeru je upravni organ pravilno ugotovil, da v smislu 2. člena ZDen sedanje parc. št. 379/6 ni mogoče šteti za podržavljeno premoženje.

Tožnik pa se tudi ne more z uspehom sklicevati na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 1822/2006 z dne 10. 10. 2007. Nosilno stališče te sodbe namreč je, da za nepremičnino, ki ne spada v prvi red voda, ki so naštete v prilogi ZV-1 in so v lasti države, ne velja prepoved prometa, zaradi česar je izključena uporaba 3. točke prvega odstavka 19. člena ZDen. V obravnavani zadevi pa drugostopenjski organ zaključka o nemožnosti vrnitve parcele št. 379/6 v naravi ni opiral na prej navedeno določbo ZDen (po kateri nepremičnine ni mogoče vrniti, če je izvzeta iz pravnega prometa oziroma na njej ni mogoče pridobiti lastninske pravice), pač pa je njegov zaključek, da ribnika ni mogoče denacionalizirati, ker ribnik ni bil podržavljen.

Kolikor tožnik predlaga tudi vpogled v sodbo I U 50/2009 z dne 5. 1. 2010, sodišče odgovarja, da je v tej sodbi presodilo, da glede parc. št. 379/6 določba prvega odstavka 85. člena Zakona o ohranjanju narave ne more biti podlaga za uporabo 3. točke prvega odstavka 19. člena ZDen, in da organ (v tedaj presojani odločbi) tudi ni obrazložil svojega zaključka o tem, da status zemljišča kot grajenega javnega dobra preprečuje vrnitev po prej navedeni določbi ZDen. V nasprotju s pravnim mnenjem in stališči sodbe I U 50/2009 z dne 5. 1. 2010 torej z izpodbijano odločbo ni odločeno.

Na navedbe SOD v odgovoru na tožbo pa sodišče odgovarja, da ZDen ne določa vrstnega reda pri uveljavljanju odškodninskih zahtevkov, ter je zato po mnenju sodišča v pravni sferi vlagatelja ter ne zavezanca ugovor, da upravni organ ni sledil vrstnemu redu podrednih zahtevkov, kot jih je uveljavljal. Iz predloženega upravnega spisa pa sicer izhaja, da je vlagatelj denacionalizacijskega zahtevka v skladu s kogentnimi zakonskimi določbami primarno uveljavljal vrnitev v naravi, podredno pa odškodnino. Iz zapisnikov o obravnavah z dne 4. 4. 2007 in 27. 5. 2008 je razvidno, da se je na teh obravnavah razpravljalo o vračilu parc. št. 379/5 in 379/6 in so se tudi izjave vlagatelja nanašale na obe parceli. Na obravnavi dne 4. 4. 2007 je vlagatelj uveljavljal za obe parceli podrejeno nadomestno zemljišče, kolikor ta oblika denacionalizacije ne bi bila možna, pa odškodnino v obveznicah SOD. Tudi po mnenju sodišča pa se je njegova izjava na obravnavi dne 27. 5. 2008, da postavlja podredni zahtevek za odškodnino v obveznicah, nanašala na obe parceli. Izjava vlagatelja na obravnavi dne 10. 5. 2010, da zahteva odškodnino v obveznicah SOD, se je sicer res nanašala na parc. 379/5, vendar pa se o podrejenem zahtevku za odškodnino za parc. 379/6 tedaj sploh ni izjavljal. Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče je v zadevi moglo odločiti po proučitvi spisne dokumentacije v zadevi ter na podlagi v upravnem postopku izvedenih dokazov, ne da bi bilo potrebno te ponavljati ali dopolnjevati. Zato ni sledilo tožnikovemu predlogu, da se opravi še ogled na kraju samem (v upravnem postopku je bil ta že izveden, ugotovitve o stanju v naravi, da predmetna parcela predstavlja ribnik, pa v tožbi niti ne prereka) in da se tožnika zasliši (o tem, da kot lastnik denacionaliziranega gozda ob ribniku skrbi za okolico ribnika, saj to za odločitev v zadevi ni pravno pomembna okoliščina). Sodišče pa še dodaja, da ni imelo razloga za zavrženje tožbe, kot je predlagala A., saj je glede na označbo tožene stranke moglo šteti, da je to Republika Slovenija, ne da bi tožbo kot nepopolno moralo pošiljati v dopolnitev.

Odločitev o stroških postopka pa temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, kadar (med drugim) sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.