Jedro

Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost sta na revidentu.

Ker je v tej zadevi predmet spora oblika vračila podržavljenega premoženja, revident ga zahteva v naravi, višine v denarju priznane odškodnine pa ne izpodbija, to pa po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča ni pravica, izražena v denarni vrednosti, navedba punctuma v uvodu revizije ni razlog, da bi bila revizija dovoljena po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Ker ni opredelil pomembnega pravnega vprašanja po vsebini zadeve, revident ni izkazal dovoljenosti revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Brez opredelitve pomembnega pravnega vprašanja po vsebini zadeve pa tudi ni mogoče preizkusiti zatrjevanega odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, saj tako ni mogoča presoja primerljivosti med obravnavano zadevo in sodno prakso, od katere naj bi po revidentovih trditvah izpodbijana odločitev odstopala.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo je tožeča stranka (v nadaljevanju revident) vložila revizijo, katere dovoljenost utemeljuje z razlogoma iz 1. in 2. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki jo revident izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo njegovo tožbo zoper odločbo tožene stranke, št. 490-77/2010/7 z dne 5. 5. 2011, v zvezi z delno odločbo Upravne enote Kranj, št. 321-300/1992-165 z dne 18. 6. 2010. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo ugodila pritožbama Agencije RS za okolje in Ribiške družine, odpravila navedeno delno odločbo prvostopenjskega organa ter med drugim odločila, da se upravičenki A. A. tam navedene nepremičnine vrnejo v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe (SOD) v višini 3.877,63 DEM oziroma 1.982,60 EUR. Prvostopenjski organ je z navedeno odpravljeno delno odločbo odločil, da se iste nepremičnine upravičenki vrnejo v naravi.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in je tudi ne dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR.

6. V obravnavani zadevi je sicer pravica stranke do denacionalizacije izražena v denarju, saj naj bi za podržavljeno premoženje prejela odškodnino, ta pa ne presega 20.000,00 EUR, vendar revident ne izpodbija višine odškodnine, temveč obliko vračanja premoženja, saj zahteva vračilo v naravi. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (npr. sklepi X Ips 728/2008 z dne 22. 1. 2009, X Ips 747/2008 z dne 5. 2. 2009, X Ips 734/2008 z dne 5. 2. 2009, X Ips 789/2008 z dne 2. 4. 2009, X Ips 469/2010 z dne 26. 1. 2011) pa ta pravica ni pravica, izražena v denarni vrednosti. Enako stališče je v sklepu U-I-117/09, Up-501/09 z dne 28. 1. 2010 sprejelo tudi Ustavno sodišče. Zato navedba punctuma v uvodu revizije (ki je bistveno višji kot določena denarna odškodnina) ni razlog, da bi bila revizija dovoljena po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 7. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, na katero se sklicuje revident, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje.

8. Revident glede dovoljenosti revizije navaja, da izpodbijana sodba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 1822/2006 z dne 10. 10. 2007, v kateri je glede vračila vodnega zemljišča, ki ne spada v prvi red voda, odločilo povsem drugače. 9. Po presoji Vrhovnega sodišča revident z navedenimi trditvami ni izkazal dovoljenosti revizije v obravnavani zadevi. Skladno s trditvenim in dokaznim bremenom (4. in 5. točka te obrazložitve) mora namreč revident natančno in konkretno opredeliti pomembno pravno vprašanje po vsebini zadeve. Tega pa le z zatrjevanim odstopom od sodne prakse Vrhovnega sodišča ni storil. Vprašanja, ki je bistveno za odločitev v tej zadevi, sploh ni izpostavil. Brez opredelitve pomembnega pravnega vprašanja zatrjevanega odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča niti ni mogoče preizkusiti.

10. Glede na navedeno revident ni izkazal izpolnjenosti pogoja za dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 11. Ker revident ni izkazal izpolnjenosti uveljavljanega pogoja za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

12. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revident na podlagi določb prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.