Jedro

Možnost mučenja predstavlja absolutno oviro za izročitev posameznika drugi državi. Pri ostalih posegih, ki pri posamezniku lahko povzročajo telesno in duševno trpljenje, pa je potrebno upoštevati ali ti posegi dosegajo minimalno stopnjo resnosti, ki jo zasleduje 3. člen EKČP, in cilj izročitve posameznika drugi državi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke (revidenta) zoper odločbo tožene stranke z dne 26. 8. 2011. S to odločbo je tožena stranka na podlagi 530. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) pod pogoji iz 531. člena ZKP odločila, da se dovoli revidentova izročitev Vzhodni republiki Urugvaj (v nadaljevanju Republika Urugvaj) zaradi kazenskega pregona zaradi utemeljenega suma, da je storil kaznivo dejanje - vnos, promet, hramba in prevoz mamil po 31. členu Zakonskega odloka 14294 v zvezi z Zakonom 17016 Republike Urugvaj, navedenega v prošnji za izročitev specializiranega sodišča za organiziran kriminal Republike Urugvaj z dne 6. 1. 2010. 2. V razlogih sodbe prvostopenjsko sodišče pritrjuje odločitvi tožene stranke. Navaja, da iz odločbe tožene stranke izhaja opis kaznivega dejanja zaradi katerega bo tožnik izročen Republiki Urugvaj. Glede razmer v urugvajskih zaporih ni mogoče sklepati, da bo revident podvržen mučenju ali nečloveškemu ravnanju, zato v obravnavanem primeru ne gre za kršitev 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Članki, na katere se v tožbi sklicuje revident, so splošni, nanašajo pa se na druge osebe in zapore, v katerih ne bo prestajal kazni. Tudi roki, določeni za opravo procesnih dejanj, se v Republiki Urugvaj razlikujejo od rokov, ki so določeni v slovenski zakonodaji, na tej podlagi zato ni mogoče zaključiti, da bo kršena revidentova pravica do poštenega sojenja oziroma sojenja v razumnem roku.

3. Zoper izpodbijano sodbo je revident vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu. Glede dovoljenosti revizije se sklicuje na 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Navaja, da je za kaznivo dejanje, ki se mu očita, in zaradi katerega naj bi bil izročen Republiki Urugvaj, po zakonodaji te države zagrožena kazen do osemnajst let, v Sloveniji pa le do petnajst let zapora. Po določbah urugvajskega zakona o kazenskem postopku čas trajanja pripora ni omejen in lahko traja do pravnomočnosti sodbe. Prav tako so v penitenciarnih institucijah te države razmere takšne, da bi njegova izročitev predstavljala kršitev mednarodnih konvencij, ki zavezujejo Republiko Slovenijo, in sicer določbe 3. člena EKČP, 3. člena Konvencije OZN proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanjem, 5. člena Splošne deklaracije o človekovih pravicah, 7. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah in 3. člena Deklaracije generalne skupščine OZN o varstvu vseh oseb pred mučenjem in drugimi krutimi nečloveškimi ali poniževalnimi kaznimi ali ravnanji.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo prereka revizijske navedbe in predlaga, da se revizija zavrne.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je dovoljena na podlagi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Revident zatrjuje, da bo v primeru izročitve Republiki Urugvaj izpostavljen mučenju in nečloveškemu ravnanju, svoje navedbe pa je utemeljeval s sklicevanjem na urugvajsko kazensko zakonodajo in medijske članke in poročila predstavnikov mednarodnih organizacij o razmerah v penitenciarnih ustanovah v tej državi. Vrhovno sodišče je zato revizijo dovolilo.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. Iz relevantnega dejanskega stanja izhaja, da je bila revidentu, na podlagi mednarodne tiralice Interpola Montevideo, št. DIF 091028000111, izdane na podlagi sklepa o priporu sodišča, specializiranega za organizirani kriminal v Montevideu 131/S z dne 20. 10. 2009, dne 17. 12. 2009 na ozemlju Republike Slovenije odvzeta prostost. Preiskovalni sodnik je na podlagi 1. točke prvega odstavka 201. člena ZKP v zvezi s 6. členom Konvencije Združenih narodov zoper nezakonit promet z mamili in psihotropnimi snovmi, zoper revidenta dne 18. 12. 2009 odredil pripor; Okrožno sodišče v Kopru pa je s sklepom I Ks 12259/2009 z dne 16. 2. 2010, ki mu je s sklepom I Kp 12259/2009 z dne 3.3. 2010 pritrdilo Višje sodišče v Kopru, ugotovilo, da so izpolnjeni zakonski pogoji za izročitev revidenta Republiki Urugvaj. Minister za pravosodje je z odločbo z dne 1. 12. 2010 odločil, da se dovoli revidentova izročitev Republiki Urugvaj zaradi kazenskega pregona zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja vnosa, prometa, hrambe in prevoza mamil po 31. členu Zakonskega odloka 14294 v zvezi z zakonom 17016 Republike Urugvaj. Upravno sodišče je s sodbo I U 1973/2010 z dne 6. 7. 2011, zaradi kršitve 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) odpravilo predhodno navedeno odločbo, minister za pravosodje pa je v ponovljenem postopku dne 26. 8. 2011 izdal novo odločbo, ki je predmet upravnega spora in sedaj revizije.

9. Revizijski ugovor, da je podana kršitev materialnega prava, ker prvostopno sodišče ni upoštevalo, da urugvajska kazensko-procesna zakonodaja ne omejuje trajanja pripora in da zato predstavlja revidentova izročitev Republiki Urugvaj kršitev 6. člena EKČP, ni utemeljen.

10. Zakonodaja, ki ureja kazenski postopek v Republiki Urugvaj, se zaradi zgodovinskih, političnih in kazenskopravnih razlogov konceptualno razlikuje od slovenske kazenske procesne zakonodaje – slovenski kazenski postopek je mešani, urugvajski pa je (čisti) inkvizicijski. Kot izhaja iz 42. točke priloge k Poročilu Urada poročevalca o pravicah oseb, ki jim je odvzeta prostost, Medameriške komisije za človekove pravice (v nadaljevanju poročilo IACHR) z dne 25. 7. 2011, je v Urugvaju pri določenih kaznivih dejanjih pripor obvezen, v primerih ko je odrejena sodna obravnava pa sojenje predpostavlja, da se zoper obdolženca odredi pripor, ki lahko traja do odločitve sodišča. Urugvajski Zakonik o kazenskem postopku (Zakon št. 15032 z dne 18. 7. 1980) v 136. in 137. členu določa 120-dnevni rok, v katerem je potrebno preiskavo zaključiti, po zaključku preiskave pa mora tožilec v roku 30 dni vložiti obtožbo oziroma podati izjavo, da odstopa od pregona (234. člen Zakonika o kazenskem postopku). Če ne odstopi od pregona (236. člen) vloži obtožbo (240. člen), ki se pošlje zagovorniku, ki ima na razpolago 30 dni za njeno proučitev. Preizkus obtožbe traja 30 delovnih dni, v prvi tretjini roka morajo udeleženci zahtevati izvedbo vseh dejanj, ki jih predlagajo, v drugi tretjini roka pa lahko predlagajo protidokaze ali dokaze o napakah v osebah predlaganih prič (241. člen). Po izteku ugovora zoper obtožbo oziroma rokov za navajanje argumentov za preizkus se določi narok za izrek dokončne sodbe, zadeva pa se v roku 48 ur predloži v sodno odločanje (243. člen).

11. Ugovor, da niso določeni roki, ki bi časovno zamejevali posamezne faze postopka tako, nima opore v določbah urugvajskega Zakonika o kazenskem postopku, zato po presoji revizijskega sodišča ni mogoče zaključiti, da bo v primeru revidentove izročitve avtomatično kršena njegova pravica do sojenja v razumnem roku in da je že zaradi dejstva, ker urugvajska zakonodaja izrecno ne določa maksimalnega roka trajanja pripora podana kršitev 6. člena EKČP. Od proseče države, ki ni podpisnica EKČP, pa kot pravilno navaja prvostopno sodišče, ni mogoče pričakovati, da bo imela določene enake procesne roke za opravo posameznih procesnih dejanj in iste garancije, kot so določene v slovenski kazenski zakonodaji. Iz predloženih dokazov pa tudi ne izhaja, da bi urugvajski organi, ki sodelujejo v kazenskih postopkih, kršili procesne roke in procesne garancije, določene v njihovem zakoniku o kazenskem postopku.

12. Kot izhaja iz člankov in poročil se razmere v urugvajskih zaporih razlikujejo od zapora do zapora (pomočnik poročevalca organizacije ameriških držav (OEA) A. P. je izrazil prijetno presenečenje nad razmerami v katerih živijo zaporniki v zaporu Punta de Rieles, posebni poročevalec OEA R. E. pa je razmere v zaporu Comcar opisal kot ponižujoče). Razmer, ki vladajo v posameznih zaporih, zato ni mogoče posploševati, ker ne odražajo realne slike o dogajanju in spoštovanju pravic zapornikov v vseh zaporih ali penitenciarnem sistemu Republike Urugvaj nasploh. Članki in poročila, ki se nahajajo v upravnih spisih, osebju urugvajskih zaporov ne očitajo, da zapornike muči, trpinči, ali z njimi nečloveško ravna, prav tako mu ne očitajo, da ne izpolnjuje svoje pozitivne obveznosti – to je, da zapornikom nudi zaščito pred drugimi zaporniki. V zaporih sicer prihaja do posameznih ekscesnih primerov, vendar ti primeri ne odražajo splošnega stanja ali sistemskih kršitev pravic zapornikov, kar bi lahko bil razlog za odklonitev izročitve revidenta Republiki Urugvaj. Iz poročil o razmerah v zaporih v Latinski Ameriki, sprejetih v okviru evropskega konzularnega sodelovanja – delovna skupina COCON (junij 2007, junij 2008, november 2009) izhaja, da se razmere izboljšujejo, saj Republika Urugvaj v letu 2009 glede razmer, ki vladajo v zaporih, ni bila uvrščena v kategorijo držav, ki bi potrebovale takojšnjo ukrepanje Evropske unije. V okviru ukrepov za izboljšanje kaznovalnega sistema je Republika Urugvaj že v letu 2007 sprejela akt „Prison system humanization Bill“, delovati je pričel parlamentarni varuh za zapornike, kaznivo dejanje mučenja pa je inkorporirano v kazenski sistem te države. Kot izhaja iz poročila medameriške komisije za človekove pravice je urugvajska vlada sprejela številne ukrepe v smeri izboljšanja pogojev v zaporih in glede zagotavljanja temeljnih pravic zapornikov. Iz članka, ki se sklicuje na navedbe posebnega poročevalca OAE R. E., izhaja, da se Republika Urugvaj zaveda pomanjkljivih razmer v zaporih in je zato že povečala javna vlaganja v penitenciarni sistem in zagotovila 4.000 novih mest v različnih zapornih ustanovah, prav tako je, kot izhaja iz poročila IACHR, zaprla modul imenovan Les Lates v kompleksu Libertad, ki je bil predmet kritik predstavnikov mednarodnih organizacij.

13. Iz zagotovil Republike Urugvaj Republiki Sloveniji glede razmer, v katerih bo bival revident v času kazenskega postopka oziroma prestajanja zaporne kazni, izhaja, da so vse osebe, zoper katere poteka kazenski postopek oziroma so obsojene za kazniva dejanja, povezana z mamili, v skladu z zakonom, št. 14470 nameščene v zaporu Libertad, revident pa bo v primeru izročitve nastanjen v prvem oziroma drugem nadstropju glavne zgradbe tega zapora, kjer se nahajajo vse osebe, ki jim je odvzeta prostost zaradi kaznivih dejanj, ki zahtevajo visoko stopnjo varovanja. V obravnavani zadevi se zato kot ključno postavlja vprašanje, kakšne so razmere v zaporu Libertad, kjer bo v primeru predaje nastanjen revident. Iz člankov in poročil, ki omenjajo zapor Libertad izhaja, da naj bi v letu 2010 7 zapornikov, v letu 2011 pa 1 zapornik umrlo nasilne smrti (te informacije ne potrjuje poročilo IACHR); prav tako naj bi predstavnik urugvajskega parlamenta zoper zdravstvene službe treh zaporov (med njimi zapora Libertad) vložil kazenske ovadbe zaradi opustitve zdravljenja zapornikov; zadnji članek pa navaja, da zunanji pas ozemlja pred zaporom Libertad varuje vojska; najhujše pomanjkljivosti tega zapora pa naj bi bile pomanjkanje dela, izobraževalnih programov ter nasilje med zaporniki.

14. Po zagotovilih urugvajskih oblasti zapor Libertad izpolnjuje potrebne zahteve glede varnosti, ni prezaseden, zapornikom pa so zagotovljeni minimalni pogoji glede namestitve, imajo pravico do obiskov, pošte ter nadzorovanih poštnih paketov prav tako imajo primerno prehrano in možnost rekreacije in gibanja na dvorišču, v primeru zdravstvenih težav pa se lahko namestijo v Zavodu za prestajanje kazni „La Tablada“ ali „Carcer Central de la Jefatura de Policia de Montevideo“. Glede prostorov v katerih se izvaja kazenska sankcija, iz poročil in člankov, razen ugotovitve, da prostori v zaporu Libertad (enako kot je to v drugih zaporih) niso očiščeni, ni drugih navedb, ki bi izkazovale, da so higienske ali prostorske razmere v tem zaporu nevzdržne in predstavljajo kršitev 3. člena EKČP. Zato tudi po presoji revizijskega sodišča ne obstaja konkretna nevarnost, da bo revident zaradi razmer v zaporu izpostavljen dejanski nevarnosti nečloveškega ravnanja ali mučenja.

15. Po presoji revizijskega sodišča predstavlja možnost mučenja absolutno oviro za izročitev posameznika drugi državi. Pri ostalih posegih, ki pri posamezniku lahko povzročajo telesno in duševno trpljenje, pa je potrebno upoštevati ali ti posegi dosegajo minimalno stopnjo resnosti, ki jo zasleduje 3. člen EKČP, in cilj izročitve posameznika drugi državi. Kot izhaja iz 177. točke sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (Case of Babar Ahmed and others v.s. The United Kingdom z dne 10. 4. 2012) absolutna narava 3. člena EKČP ne pomeni, da že vsakršna oblika trpinčenja predstavlja prepreko za izročitev posameznika drugi državi. V obravnavanem primeru so, kot je revizijsko sodišče že navedlo, razmere v zaporih v Republiki Urugvaj slabe, vendar v zaporu Libertad, kjer bo revident prestajal pripor in kazen, niso takšne, da bi dosegle minimalni standard določen v 3. členu EKČP. V zvezi s tem tudi niso kršene revidentove pravice določene v 3. členu Konvencije OZN proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanjem, 5. členu Splošne deklaracije o človekovih pravicah, 7. členu Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah in 3. členu Deklaracije generalne skupščine OZN o varstvu vseh oseb pred mučenjem in drugimi krutimi nečloveškimi ali poniževalnimi kaznimi ali ravnanji.

16. Po presoji Vrhovnega sodišča niso utemeljene revizijske navedbe, da je podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu in da ima izpodbijana sodba takšne pomanjkljivosti, da je ni mogoče preizkusiti. Obrazložitev prvostopenjske sodbe ni protislovna, sodišče pa od revidenta ni terjalo „nemogočih“ dokazov (da dokaže, da bo v primeru izročitve Republiki Urugvaj podvržen ravnanjem, ki jih zajema 3. člen EKČP). Iz prvostopenjske sodbe (sodišče se na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sklicuje na obrazložitev odločbe tožene stranke) izhaja, da so razmere v penitenciarnih institucijah v Republiki Urugvaj sicer slabe, kar poleg medijskih zapisov potrjujeta tudi poročili predstavnikov mednarodnih organizacij, vendar pa ti članki in poročila tudi s stopnjo verjetnosti ne potrjujejo revidentovih zatrjevanj, da obstaja konkretno tveganje, da bo zaradi izročitve izpostavljen dejanski nevarnosti nečloveškega ravnanja ali mučenja oziroma da bo podvržen ukrepom, ki predstavljajo kršitev 3. člena EKČP. 17. Prav tako ni utemeljen revizijski ugovor, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu, ker ni opravilo glavne obravnave, ampak je odločalo na seji senata. V skladu s četrtim odstavkom 75. člena ZUS-1, ki se uporablja tudi v reviziji, je podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka v upravnem sporu le, če je sodba izdana brez glavne obravnave v nasprotju ZUS-1. Po drugem odstavku 51. člena ZUS-1 je določeno, da sodišče prve stopnje na glavni obravnavi izvaja dokaze, kadar in kolikor je to potrebno za odločitev v upravnem sporu, pa dokazi niso bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta, ali če druga dejstva kažejo na to, da jih je treba drugače presoditi, kot jih je presodil organ, ki je izdal izpodbijani upravni akt. Drugi odstavek 59. člena ZUS-1 daje sodišču prve stopnje še izrecno podlago za odločanje na seji senata. Po drugi alineji drugega odstavka tega člena lahko sodišče prve stopnje odloči brez glavne obravnave, tudi če je dejansko stanje sporno, pa stranke navajajo samo tista dejstva in dokaze, ki jih skladno z ZUS-1 sodišče ne more upoštevati (52. člena ZUS-1) ali pa predlagana nova dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev. Revident ni predlagal, da se opravi glavna obravnava, je pa v tožbi podal dokazni predlog, da sodišče toženi stranki naloži, da prevede poročila in tri članke, ki jih je toženi stranki skupaj z informacijo o razmerah v penitenciarnih ustanovah v Republiki Urugvaj posredovalo Ministrstvo za zunanje zadeve (MZZ). Prvostopno sodišče je smiselno zavrnilo ta dokazni predlog, saj vsebina neprevedenih člankov izhaja že iz informacije MZZ. Ob dejstvu, da se v upravnem spisu nahajajo aktualnejša poročila in članki (iz leta 2011), spornih člankov zaradi pravilne ugotovitve dejanskega stanja tudi po presoji revizijskega sodišča ni bilo potrebno prevajati. Revident ni izkazal, da bi vsebina teh člankov lahko vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev sodišča, zato tudi ni bilo poseženo v revidentovo pravico, da se lahko izjasni o pomembnih dejstvih, zaradi odločanja na seji pa glede na navedeno sodišče prve stopnje tudi ni kršilo pravil postopka.

18. Prav tako ni utemeljen revizijski ugovor, da je izrek prvostopenjske sodbe, ki se glasi „tožba se zavrne“, nerazumljiv in nesklepčen. Tožnikov tožbeni predlog se je glasil, da sodišče odločbo Ministra za pravosodje Republike Slovenije odpravi, prvostopno sodišče pa je tožbo pravilno, z izrekom, ki je določen v 63. členu ZUS-1 in je v upravnosodni praksi standarden, zavrnilo.

19. Vrhovno sodišče se je na podlagi prvega odstavka 360. člena v zvezi s 383. členom in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 opredelilo do konkretiziranih revizijskih navedb, ki so odločilnega pomena za odločitev v obravnavani zadevi, ostale revizijske navedbe pa ocenjuje kot pavšalne oziroma nebistvene in se zato do njih ne opredeljuje.

20. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.