Jedro

Ne glede na to, da ZKP v 530. členu kršitev temeljnih človekovih pravic oziroma svoboščin s strani države prosilke izrecno ne navaja kot razlog za zavrnitev izročitve, pa slednje izhaja iz številnih mednarodnih dokumentov. Ravno tako mora država presoditi, ali obstajajo verjetne okoliščine, da bi bil imenovani z izročitvijo v državo sprejemnico izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ravnanju ali kaznovanju. Pri tem je tožena stranka pravilno ocenila, da mora obstajati konkretno tveganje, da bi bila zadevna oseba v državi sprejemnici izpostavljena dejanski nevarnosti nečloveškega ravnanja ali mučenja, pri čemer breme dokazovanja verjetnosti nevarnosti ter dejanske kršitve človekovih pravic leži na strani imenovanega. Konkretna nevarnost, da bi bil tožnik že s samo izročitvijo Vzhodni republiki Urugvaj dejansko podvržen nečloveškemu oziroma ponižujočemu ravnanju pa v tem primeru ni izkazana, saj zgolj navajanje okoliščin, da v proseči državi obstajajo slabe razmere v zaporih, ne zadostuje, pač pa morajo obstajati verjetni dokazi, ki kažejo na konkretno nevarnost, da bo ravno oseba, ki se izroča, izpostavljena dejanski nevarnosti mučenja, nehumanega oziroma ponižujočega ravnanja.

Sodišče ne more slediti tožbenim navedbam, da v odločbi ni navedeno, katero je tisto kaznivo dejanje, zaradi katerega tožena stranka dovoljuje izročitev. Navedena je zakonska oznaka, izrek pa se sklicuje na to, da je kaznivo dejanje navedeno v prošnji za izročitev. Po mnenju sodišča zadostuje, da je v prošnji opisan historični dogodek, na katerega se nanaša prošnja za izročitev. Zaradi tega po mnenju sodišča ni bojazni, da se ob izročitvi ne bi vedelo, za katero kaznivo dejanje je proseča država prosila za izročitev.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo v ponovljenem postopku dovolila izročitev tožnika Vzhodni republiki Urugvaj zaradi kazenskega pregona zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja vnosa, prometa, hrambe in prevoza mamil po 31. členu zakonskega odloka 14.294 v zvezi z zakonom 17.016 Republike Urugvaj, navedenega v prošnji za izročitev Specializiranega sodišča za organiziran kriminal z dne 6. 1. 2010. Odločila je še, da se izročitev dovoli pod pogoji iz 531. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), in sicer da se tožnika ne sme preganjati zaradi kakšnega drugega kaznivega dejanja, storjenega pred izročitvijo, da se zoper tožnika ne sme izvršiti kazen za kakšno drugo kaznivo dejanje, storjeno pred izročitvijo, in da se tožnika ne sme izročiti kakšni tretji državi zaradi kazenskega pregona zaradi kaznivega dejanja, ki ga je storil, preden je bila dovoljena izročitev. Predajo tožnika pristojnim organom Vzhodne republike Urugvaj bo izvršilo Ministrstvo za notranje zadeve.

V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da je bila tožniku na podlagi mednarodne tiralice Interpola Montevideo odvzeta prostost na ozemlju Republike Slovenije. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Kopru je zoper njega odredila pripor ter določila Vzhodni republiki Urugvaj rok za posredovanje prošnje za izročitev ter izročitev dokumentacije. Zoper ta sklep je bila vložena pritožba, a jo je Okrožno sodišče v Kopru zavrnilo, tudi zahteva za varstvo zakonitosti je bila s strani Vrhovnega sodišča RS zavrnjena. Veleposlaništvo Vzhodne republike Urugvaj je Veleposlaništvu Republike Slovenije v Argentini predložilo prošnjo Specializiranega sodišča za organiziran kriminal za izročitev imenovanega. Priložila je tudi ustrezno dokumentacijo za izvedbo postopka za izročitev. Po izvedenem postopku za izročitev je Okrožno sodišče v Kopru ugotovilo, da so izpolnjeni zakonski pogoji za izročitev tožnika Vzhodni republiki Urugvaj, zoper ta sklep je bila vložena pritožba, ki pa jo je Višje sodišče v Kopru zavrnilo. Ministrstvo za pravosodje je enkrat že odločilo, da se dovoli izročitev, a je tožnik vložil tožbo na upravno sodišče, ki je ugodilo tako tožbi kot tudi predlogu za začasno zadržanje izvršitve odločbe o izročitvi in je tedanjo odločbo odpravilo zaradi kršitve 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ter zadevo vrnilo v ponoven postopek. V ponovljenem postopku je tožena stranka tožnika seznanila z dokumentacijo, ki jo je tekom izročitvenega postopka pridobila od pristojnih organov Vzhodne republike Urugvaj ali na javno dostopnih spletnih straneh mednarodnih organizacij ter ga pozvala, naj se opredeli do posredovanih dokazov oziroma predlaga morebitne nove dokaze, relevantne za odločitev v navedeni zadevi. Tožnik je podal pisno izjavo, v kateri nasprotuje izročitvi v Vzhodno republiko Urugvaj, saj naj bi bila njegova izročitev v nasprotju z določili številnih mednarodnih aktov, ki jih v tožbi podrobneje našteva.

Tožena stranka nadalje navaja, da ne glede na to, da ZKP v 530. členu kršitev temeljnih človekovih pravic oziroma svoboščin s strani države prosilke izrecno ne navaja kot razlog za zavrnitev izročitve, pa slednje izhaja iz navedenih mednarodnih dokumentov, ki urejajo institut varovanja temeljnih človekovih pravic. Iz judikature Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) izhaja, da mora država, preden koga izroči drugi državi, presoditi, ali je slednja sposobna uresničiti pozitivne obveznosti, ki izhajajo iz 2. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (v nadaljevanju EKČP). Ravno tako mora država presoditi, ali obstajajo verjetne okoliščine, da bi bil imenovani z izročitvijo v državo sprejemnico izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ravnanju ali kaznovanju. Tožnik vseskozi poudarja, da bi bilo potrebno prošnjo za izročitev zavrniti že zato, ker jo je vložila Vzhodna republika Urugvaj, saj naj bi bila kršiteljica številnih mednarodnih dokumentov. Navedbe tožnika v zvezi z domnevnimi kršitvami človekovih pravic so bile tekom izročitvenega postopka osredotočene zlasti na razmere v delu zapora Libertad, in sicer v delu, ki se imenuje „Las Latas“. Zaradi razjasnitve vseh okoliščin primera je tožena stranka zaprosila pristojne organe Vzhodne republike Urugvaj za posredovanje dodatnih informacij oziroma relevantnih pravnih inštrumentov, ki urejajo nameščanje pripornikov oziroma zapornikov posamezne penitenciarne institucije. Pristojni organi Vzhodne republike Urugvaj so posredovali informacijo v zvezi z nameščanjem pripornikov in zapornikov ter izvrševanjem kazenskih sankcij. Priložili so tudi Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij, v katerem so določene pravice in obveznosti zapornikov, prav tako pa iz samega zakona izhaja tudi prepoved uporabe kakršnihkoli metod krutega, nehumanega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja zapornikov, prepoved diskriminacije ipd. Iz poročil posebnega poročevalca Združenih narodov kot tudi navedb in predloženih dokazov je razvidno, da je zapor Libertad dejansko eden izmed najstrožjih zaporov Republike Urugvaj, kamor so nameščeni storilci resnih, družbeno nevarnih dejanj, kot tudi, da v določenih delih zapora vladajo razmere, ki jih je posebni poročevalec označil za „nehumane oziroma skrb zbujajoče“. Zaradi tega je tožena stranka organe Vzhodne republike Urugvaj zaprosila za dodatna pojasnila v zvezi s samo namestitvijo v zaporu Libertad oziroma pojasnila, ali je mogoča namestitev tudi v katero drugo penitenciarno inštitucijo. Pristojni organi Vzhodne republike Urugvaj so pojasnili, da se kaznivo dejanje prepovedane trgovine z mamili v njihovem sistemu obravnava kot resno družbeno nevarno kaznivo dejanje, ki zahteva ustrezno sankcioniranje. Vodja oddelka za nacionalne zapore je podal tudi ustrezna zagotovila v zvezi s standardom prestajanja zaporne kazni, in sicer da zavod izpolnjuje potrebne zahteve glede varnosti in prestajanja zaporne kazni, da so zagotovljeni minimalni pogoji glede namestitve, da ne beležijo prezasedenosti, da imajo zaporniki pravico do obiskov, nadzorovanih poštnih paketov, pošte, imajo primerno prehrano kot tudi možnost rekreacije ter gibanja in lahko uporabljajo dvorišče. Po ponovni preučitvi celotne dokumentacije upravnega spisa tožena stranka zaključuje, da ni moč slediti navedbam tožnika v zvezi z domnevno možnostjo, da bi bil že s samo izročitvijo Vzhodni republiki Urugvaj ter namestitvijo v zapor Libertad podvržen mučenju ali drugim oblikam nečloveškega ravnanja oziroma bi bila lahko ogrožena njegova pravica do življenja. Tak zaključek potrjuje tudi praksa ESČP, po kateri zgolj možnost kršitve človekovih pravic v smislu mučenja ali nečloveškega ravnanja ne predstavlja kršitve 3. člena EKČP, pač pa mora obstajati konkretno tveganje, da bi bila zadevna oseba v državi sprejemnici izpostavljena dejanski nevarnosti nečloveškega ravnanja ali mučenja, pri čemer breme dokazovanja verjetnosti nevarnosti ter dejanske kršitve človekovih pravic leži na strani imenovanega. Po oceni ESČP mora namreč slabo ravnanje doseči določeno minimalno stopnjo resnosti. Ocena tega minimuma pa je glede na naravo stvari relativna, saj je odvisna od vseh okoliščin zadeve, kot so narava in kontekst ravnanja, način in metode njegove izvršitve, njegovo trajanje, njegove fizične in duševne posledice in v nekaterih primerih spol, starost in zdravstveno stanje žrtve. Tožnik je v potrditev svojih navedb v zvezi z domnevnimi kršitvami pravic predložil poročilo posebnega poročevalca Združenih narodov, izjavo za medije Medameriške komisije za človekove pravice ter prilogo k izjavi, peticijo A.A. ter številne medijske zapise, članke, za katere ni mogoče zanikati, da niso konsistentni z nekaterimi navedbami imenovanega glede posameznih primerov dokaj slabih humanitarnih razmer, prenatrpanosti ter primerov nehumanega ravnanja v določenih zaporih Urugvaja. Kljub temu pa konkretna nevarnost, da bi bil imenovani že s samo izročitvijo Vzhodni republiki Urugvaj dejansko podvržen predstavljenemu nečloveškemu oziroma ponižujočemu ravnanju, v tem primeru ni izkazana. Zgolj navajanje okoliščin, da v proseči državi obstajajo slabe razmere v zaporih, ne zadostuje, pač pa morajo obstajati verjetni dokazi, ki kažejo na konkretno nevarnost, da bo ravno oseba, ki se izroča, izpostavljena dejanski nevarnosti mučenja, nehumanega oziroma ponižujočega ravnanja. Tako stališče izhaja tako iz prakse Odbora proti mučenju, kot tudi prakse ESČP, ki jo tožena stranka v nadaljevanju citira. V konkretnem primeru tožena stranka ne dvomi v verodostojnost poročil posebnega poročevalca Združenih narodov glede razmer v posameznih penitenciarnih institucijah oziroma verodostojnost splošno dostopnih informacij, pa vendarle predstavljene razmere oziroma situacija v posameznih institucijah ne vodijo do zaključka, da bo tožnik z izročitvijo ter namestitvijo dejansko tudi podvržen mučenju oziroma nehumanemu ravnanju ali poniževanju. Obstaja razlika med okoliščino, da razmere v penitenciarnih institucijah ne dosegajo določenih mednarodnih standardov, ter okoliščino, da bo posameznik v primeru, da bo izročen v državo s tovrstnimi razmerami, neizogibno podvržen nehumanemu ravnanju. Ni mogoče zanikati, da so določene navedbe oziroma povzetki tožnika v zvezi z določenimi zapori resnične, pa je vendarle potrebno poudariti, da gre v določeni meri za posploševanje razmer, prikazovanje okoliščin iz preteklih let, deloma pristransko oziroma subjektivno prikazovanje okoliščin ter precejšen medijski dodatek konkretnim razmeram. Poudariti je treba tudi, da najbolj problematičen del zapora Libertad - Las Latas ni relevanten v tem primeru, saj je bil dne 24. 5. 2011 zaprt. Torej tožnik ne bi bil nameščen v ta del, temveč v glavno zgradbo zapora, kjer mu bodo omogočene enake pravice kot tudi ostalim pripornikom oziroma zapornikom. Mediji oziroma posamezne izjave pripornikov ter zapornikov niso nepristran vir informacij. Razen tega v okviru evropske konzularnega sodelovanja v letu 2009 Urugvaj glede razmer, ki vladajo v zapornih, ni bil uvrščen v kategorijo držav, ki bi potrebovale takojšnje ukrepanje Evropske unije. Tudi iz že navedenih poročil posebnega poročevalca ter poročila Sveta za človekove pravice ter poročila Medameriške komisije za človekove pravice izhaja, da je urugvajska vlada sprejela številne ukrepe v smeri izboljšanja pogojev v zaporih ter zagotavljanja temeljnih pravic zapornikov. Humanitarni vidik oziroma načelo humanosti pa ne predstavlja razloga za zavrnitev niti v okviru določb ZKP niti v okviru določb mednarodnih inštrumentov. V zadevi I Up 707/2003 z dne 19. 1. 2005 je Vrhovno sodišče zaključilo, da načelo humanosti ne vpliva na dovolitev izročitve in tudi po svoji vsebini ne more vplivati, lahko pa se upošteva pri morebitnem prenosu izvršitve kazni. Tožena stranka pa opozarja tudi na to, da je v predmetnem primeru zahtevana izročitev zaradi kaznivega dejanja, storjenega v primeru organizirane kriminalne združbe, ki je delovala v okviru številnih držav, kot tudi, da gre za družbeno nevarno dejanje, za katero je v Republiki Sloveniji predpisana kazen zapora do 15 let, kar pripisuje dodatno težo argumentom v prid izročitve. Obveznost izročitve pa izhaja tudi iz Konvencije združenih narodov proti mednarodnemu organiziranemu kriminalu z dne 12. 12. 2000 ter Konvencije združenih narodov zoper nezakonit promet z mamili in psihotropnih snovi z dne 19. 12. 1988. Sicer pa gre v konkretnem primeru za izročitev zaradi kazenskega pregona in zadeve ni mogoče prejudicirati v smeri, da bo tožnik sploh obsojen na kazen zapora niti da bo zoper njega odrejen pripor, če pa mu bo izrečena kazen zapora, je treba opozoriti tudi na možnost prenosa izvršitve kazni v državo državljanstva, to je Republiko Hrvaško. Torej v konkretnem primeru tožnik ni izkazal obstoja konkretnega tveganja, da bo v državi sprejemnici izpostavljen dejanski nevarnosti nečloveškega ravnanja ali mučenja, niti da organi v državi prosilki niso sposobni zagotoviti primernega varstva.

Tožnik v tožbi navaja, da izrek odločbe tudi tokrat ni jasen in sklepčen. Nejasnost je v tem, da tožena stranka ne navede, katero je kaznivo dejanje, zaradi katerega tožena stranka dovoljuje izročitev. Navedena je zgolj zakonska oznaka materialnega kazenskega zakonika proseče države, ne pove pa, za kateri historični dogodek gre. Res je, da je v odločbi navedeno, da je dejanje opisano v prošnji za izročitev, a po tožnikovem mnenju to ni dovolj. Iz obrazložitve odločbe ni razvidno, katero je tisto kaznivo dejanje, zaradi katerega minister dovoljuje izročitev. Ker v izreku odločbe ni kaznivo dejanje opisano kot historični dogodek, je tožniku kršena pravica do svobode in varnosti po prvem odstavku 5. člena EKČP, saj nedefiniranost podlage lahko posledično pripelje do tega, da bo v proseči državi kazensko procesuiran zaradi kateregakoli dejanja.

Nadalje tožnik navaja, da bi bila izročitev v nasprotju z določbami več mednarodnih pogodb, katerih člene in imena citira v tožbi. Res je sicer, da je Vzhodna republika Urugvaj v zaporu Libertad ukinila zloglasne Las Latas. Vendar pa tožnik opozarja na obilico drugih podatkov dokazne vrednosti, ki omogočajo zaključek, da bi izročitev tožnika bila navzkriž z navedenimi konvencijskimi in deklaracijskimi določbami. Že v odgovoru toženi stranki po 141. členu ZUP je tožnik ponudil dokaze, ki omogočajo zaključke, da ni sprejemljivo stališče odločbe, da gre za posplošena tožnikova navajanja o slabih razmerah v zaporih proseče države, da nikakor ne gre odrekati dokazne vrednost dokazom zgolj zato, ker izvirajo iz žurnalistične sfere, da nikakor ne gre zgolj iz principa zavračati dokazne vrednosti navedb v Urugvaju priprtega A.A. ter da nikakor ni sprejemljivo stališče izpodbijane odločbe, da je Vzhodna republika Urugvaj storila pomembne korake v smeri približevanja k spoštovanju mednarodnih standardov. Nadalje tožnik podrobno navaja povzetke iz raznih člankov ter podatke iz različnih spletnih strani, kjer je navedeno, da je prenatrpanost zaporov v Vzhodni republiki Urugvaj zaskrbljujoč problem, da je bil zapor Las Rosas označen kot skladišče ljudi, da je 8. 7. 2010 v urugvajskem zaporu Las Rocha v požaru umrlo 12 zapornikov, kjer pazniki niso odprli celice kljub krikom zapornikov, da so ob lanskoletni raciji v zaporu Libertad našli 600 gramov močnega strupa, da je v prvih treh mesecih lanskega leta nasilne smrti v zaporu Libertad umrlo 7 zapornikov, da naj bi do leta 2012 število zapornikov v Urugvaju naraslo do 10.000 in da v letu 2009 beležijo v zaporih 24 primerov nasilnih smrti, da je predstavnik parlamenta za zaporniški sistem opozoril na nevzdržne razmere v zaporu Comcar in nekaterih drugih zaporih ter da je zaradi opustitev zdravstvene oskrbe v zaporih Cabildo, Libertad in Canelones podal 3 ovadbe, da zaporniški policisti vnašajo orožje in mamila v zapore, da je Urugvajsko vrhovno sodišče začasno odpovedalo obiske pri zapornikih, ker so ti obiski zaradi prenatrpanosti zaporov postali neizvedljivi, da ostaja 800 problematičnih zapornikov, podobnih tistemu, ki je marca 2011 v zaporu Libertad umoril zapornika „Ramba“, da so zaporniški policisti od ministra terjali, naj se uredi posebno mesto z maksimalnimi varnostnimi ukrepi, kjer bodo nastanjeni zaporniki, ki so v smrtni nevarnosti, da so se pazniki pritožili nad nehigienskimi razmerami, v katerih delajo, da je posebni poročevalec Organizacije ameriških držav o človekovih pravicah zapornikov obiskal več zaporniških ustanov v Urugvaju in situacijo v njih ocenil kot zelo resno, katastrofalno in obžalovanja vredno. Izročitev tožnika bi predstavljala kršitev določbe 3. člena EKČP. Tožnik tudi predlaga, naj se toženi stranki naloži pridobitev sodnega prevoda poročila parlamentarnega poverjenika dr. B.B., ki ga je tožnik prejel v prilogi dopisa Ministrstva za zunanje zadeve (v nadaljevanju MZZ) ter treh člankov v dnevniku El Pais Digital. Nadalje tožnik še navaja, da je tožena stranka sama prosila MZZ za mnenje glede navedb tožnika o nevarnosti, da bo ta v primeru izročitve Vzhodni Republiki Urugvaj deležen ravnanj v nasprotju s 3. členom EKČP. Tožena stranka sicer res ni vezana na mnenje MZZ, vendar je to odsvetovalo izročitev tožnika proseči državi. Tožena stranka v odločbi ni omenila stališč MZZ. Nadalje tožnik še navaja, da je pooblaščenec tožnika hkrati tudi pooblaščenec v Urugvaju priprtega A.A. Z njim v zvezi je naslovil dve peticiji pred Komisijo za arbitrarne pripore pred Visokim komisariatom za človekove pravice pri Združenih narodih in pred Medameriško komisijo za človekove pravice. Za navedbe v obeh peticijah ni moč reči, da gredo vsebinsko kakorkoli navzkriž z vsebino dokazov, razdelanih v tej tožbi.

Izročitev tožnika bi predstavljala tudi kršitev prvega odstavka 6. člena EKČP in tretjega odstavka 9. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah. Podani so resni razlogi za sum, da tožnik ne bo deležen poštenega sojenja, namreč sojenja v razumnem roku. Niti urugvajska ustava niti njihov zakon o kazenskem postopku ne določata najdaljšega dopustnega trajanja pripora. A.A. je bil aretiran 15. 10. 2009 in vse do danes niti obtožba še ni bila vložena.

Glede citiranja sodb ESČP v izpodbijani odločbi pa tožnik opozarja na to, da so le tri po vsebini ekstradicijske zadeve, ena se nanaša na priprtje pritožnika zaradi izogibanja služenju vojaškega roka, pet pa se jih nanaša na azilantske oziroma begunske deportacijske primere. S tem v zvezi tožnik opozarja na to, da gre za pomembno vsebinsko distinkcijo, ki jo praksa ESČP upošteva z delitvijo primerov nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja na tiste v kontekstu odvzema prostosti in na tiste izven konteksta odvzema prostosti. Pomembna razlika je namreč, ali je v igri možnost nastopa kršitev 3. člena EKČP na škodo v matično državo vrnjenega neuspešnega prosilca za azil ali pa nastopa kršitev iste konvencijske določbe v primeru izročitve prizadetega zaradi njegovega priprtja zaradi potreb kazenskega postopka. S tem v zvezi tožnik opozarja na odločitev ESČP v zadevi Saabi proti Italiji (št. 37201/06 z dne 28. 2. 2008), kjer je sodišče s sodbo ugotovilo, da bi izvršitev odstranitve pritožnika v Tunizijo predstavljala kršitev določbe 3. člena EKČP. Pri tem tožnik opozarja na pritrdilno ločeno mnenje sodnika Boštjana M. Zupančiča, ki je izpostavil, da je tehtanje možnosti nastopa kršitve 3. člena EKČP čista špekulacija, v kolikor se tehtanje osredotoča samo na neka aleatorična bodoča dejstva. Tožnik ne more dokazati, da se bo prav njemu zgodilo to, kar se je v preteklosti dogajalo in kar se aktualno dogaja pripornikom v urugvajskih zaporih. Ob malo globljem premisleku je vendarle možno ugotoviti obstoj resne in konkretne nevarnosti, da bo tožnik osebno podvržen enakemu nečloveškemu in poniževalnemu tretmaju, kot ga je bil deležen A.A., ker sta oba v isti kazenski zadevi pred sodiščem za organizirani kriminal v Montevideu. Nadalje tožnik še opozarja na zadevo Kudla proti Poljski, ki jo omenja tožena stranka, in navaja, da šlo za to, da se je Kudla pritoževal zaradi nezadostne psihiatrične oskrbe med priporom. Zadeva K.R.S., na katero se odločba sklicuje, pa je standardno azilantska in težko primerljiva z obravnavano zadevo.

Tožnik nadalje še izraža stališče, da teža v mednarodni združbi storjenega hudega kaznivega dejanja ne more oziroma ne sme prevladati nad absolutno naravo slehernikovih pravic. Glede navedb urugvajskih oblasti o razmerah v njihovih zapornih pa tožnik meni, da analiza teh odgovorov proseče države toženi stranki pokaže, da penitenciarni sistem proseče države ne loči med priporniki in zaporniki. Sodba vrhovnega sodišča, ki jo tožena stranka citira, pa se po mnenju tožnika nanaša na drugačno zadevo. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi. Tožnik je predlagal tudi izdajo začasne odredbe, s katero naj se odloži izvršitev izpodbijane odločbe, pri čemer je sodišče zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo in s sklepom št. I U 1708/2011-7 z dne 7. 10. 2011 izvršitev odločbe odložilo do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo odgovarja, da je tožniku poslala vso tisto spisovno dokumentacijo, ki je pomembna za izdajo določbe. Glede nejasnosti odločbe o izročitvi tožnika, ki jo tožba očita, je v konkretnem primeru razvidno, da se izročitev nanaša na prošnjo Specializiranega sodišča za organiziran kriminal z dne 6. 1. 2010, iz katere je poleg zakonske označbe na več straneh podrobno opisan tudi historični dogodek. Sicer pa skladno s 532. členom ZKP tožena stranka odločbe, s katero je odločeno glede izročitve, ne pošilja državi, ki je prosila za izročitev, temveč jo obvesti o vsebini odločbe. Zaradi tega ne more priti do nerazumevanja proseče države glede tega, za katero kaznivo dejanje oziroma historični dogodek se izročitev dovoljuje. Sicer pa je bil tožnik na prvem zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom seznanjen s tem, katerega kaznivega dejanja je obdolžen in predočena mu je bila mednarodna tiralica Interpola Montevideo. Sam opis dejanja v izreku odločbe ne bi pomenil večje pravne varnosti. Ni mogoče tudi slediti tožbenim navedbam, da bi Slovenija že samo ob možnosti, da v proseči državi pride do ravnanj na škodo tožnika, kršila prepoved mučenja in temu sorodnih dejanj. Zgolj možnost kršitve človekovih pravic še ne pomeni kršitve 3. člena EKČP. Slabo ravnanje mora doseči določeno minimalno stopnjo verjetnosti, da bi padlo v domet 3. člena EKČP. Zatrjevana nevarnost mora biti osebna in mora groziti ravno določeni osebi, pri čemer v konkretnem primeru na podlagi zbranih verodostojnih virov tudi ni mogoče govoriti o obstoju stalnega vzorca hudih in obsežnih kršitev človeških pravic. Res je, da se tožena stranka v sami določbi ni opredelila do podatkov MZZ, vendar pa ti niso relevantni za samo argumentacijo sprejete odločitve oziroma ne vsebujejo nobenih novih dejstev oziroma informacij, s katerimi se tožena stranka ni že predhodno seznanila. Glede trditev, da bi izročitev vodila tudi do kršitve 6. člena EKČP v smeri kršitve pravice do sojenja v razumnem roku, pa tožena stranka navaja, da 6. člen te konvencije ne nalaga državam pogodbenicam, da bi vsiljevale tretjim državam svoje standarde, kar pomeni, da ni mogoče kazenskega postopka ter posameznih procesnih dejanj pristojnih organov Vzhodne republike Urugvaj primerjati ter enačiti s kazenskim postopkom v Republiki Sloveniji ter primerjati rokov. Če bi dejansko prišlo do navedene kršitve tekom kazenskega postopka, jih je možno uveljavljati pred pristojnimi organi Vzhodne republike Urugvaj, kot tudi pred mednarodnimi organizacijami. Razen tega je tudi irelevantno, skozi katere odločbe so se oblikovali kriteriji oziroma dokazne ocene v zvezi s pojmovanjem mučenja oziroma drugih oblik nečloveškega oziroma ponižujočega ravnanja, saj so jih države pogodbenice dolžne upoštevati v vseh postopkih. Posamezne odločbe ESČP so citirane v posameznih delih obrazložitve odločbe glede na vprašanje, do katerega se tožena stranka v tistem delu obrazložitve opredeljuje. V zvezi z očitki o kriminalno političnem argumentiranju upravne odločbe pa tožena stranka pojasnjuje, da se je oprla tako na načelo sorazmernosti kot tudi na stališče ESČP v zadevi Soering proti Združenemu kraljestvu in morebitne kršitve temeljnih pravic presojala tudi v luči splošnega interesa skupnosti ter družbene nevarnosti predmetnega kaznivega dejanja. Izpostaviti je potrebno, da se v predmetnem primeru ne zahteva izročitev zaradi lahkega kaznivega dajanjem, pač pa zaradi kaznivega dejanja, storjenega v okviru organizirane kriminalne združbe, ki je delovala v okviru številnih držav, kot tudi da gre za družbeno nevarno dejanje, za katerega je v Republiki Sloveniji predpisana kazen zapora do 15 let. V konkretnem primeru niso podane predpostavke za prevzem pregona s strani pristojnih organov Republike Slovenije, kot tudi ne interes pristojnih organov Vzhodne republike Urugvaj, da bi zaprosili za prevzem pregona bodisi Republiko Slovenijo ali državo državljanstva imenovanega. Tožena stranka opozarja na to, da tudi v Republiki Sloveniji velja, da se za osebe, ki jim je izrečena določena vrsta oziroma višina kazenske sankcije, namestijo v vnaprej odločen zavod. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

Tožnik v pripravljalnih vlogah ponovno izraža nestrinjanje, da se tožena stranka ni opredelila do dokumentacije MZZ. Ne strinja se s stališčem tožene stranke, da EKČP ne nalaga pogodbenicam, da bi vsiljevale tretjim državam svoje standarde, ko gre za sojenje v razumnem roku. Oporeka stališču, da če bi prišlo do kršitve te pravice, da bi to lahko uveljavljal pred pristojnimi organi Vzhodne republike Urugvaj. Ponovno izpostavlja primer A.A., za katerega meni, da služi kot dokaz glede vprašanja, kakšnega režima bi bila lahko deležna tožeča stranka, če bo izročena Vzhodni republiki Urugvaj. Navaja tudi, da se tožena stranka tudi ni opredelila do navedb poslanca Urugvajskega parlamenta B.B., posebnega poročevalca OEA o človekovih pravicah zapornikov C.C., urugvajskega notranjega ministra D.D., urugvajskega kazenskega sodnika dr. E.E. in navedb posebnega poročevalca OZN dr. F.F. Sicer pa meni, da če so toženi stranki že znana zadevna dejstva, potem ne bi bilo potrebe, da po njih sprašuje MZZ. Tožnik še opozarja, da kazenska zakonodaja v Urugvaju nima določenega nobenega roka, koliko sme trajati v priporni zadevi predhodna faza postopka in koliko sme po vložitvi obtožbe trajati priporni postopek do izreka sodbe.

Tožena stranka v pripravljalnih vlogah navaja, da je MZZ posredovalo lastno mnenje oziroma oceno stanja, to pa je bilo toženi stranki v pretežni meri že znano in ni predstavljalo nekih novih okoliščin v smislu izvedbe dokaza za razjasnitev dokazne okoliščine, da tožnik s samo izročitvijo ne bo podvržen mučenju. Tožena stranka tudi pojasnjuje, da zgolj dejstvo, da so posamezni roki v proseči državi za posamezna procesna dejanja daljši, ne more voditi do zaključka, da bo tožniku v primeru izročitve avtomatično kršena pravica do sojenja v razumnem roku. Tožena stranka je že večkrat obrazložila standarde ESČP, ki so predstavljali podlago za odločitev. Pri tem je navajala sodno prakso, na katero se je v svojih odločbah v zadevah oprlo tudi ustavno sodišče v povezavi z interpretacijo 18. člena Ustave RS.

Tožba ni utemeljena.

Postopek izročitve podrobneje določba XXXI. poglavje ZKP. Citirani zakon v 530. členu določa, da minister za pravosodje izda odločbo, s katero izročitev dovoli ali ne dovoli. V 531. členu je določeno, kaj mora v izreku vsebovati odločba, s katero minister za pravosodje dovoli izročitev, določeno pa je, da lahko postavi tudi druge pogoje. Sodišče je ocenilo, da je tožena stranka pravilno ugotovila so podani razlogi za izročitev tožnika, pri čemer sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da ne glede na to, da ZKP v 530. členu kršitev temeljnih človekovih pravic oziroma svoboščin s strani države prosilke izrecno ne navaja kot razlog za zavrnitev izročitve, pa slednje izhaja iz številnih mednarodnih dokumentov in da mora država presoditi, ali obstajajo verjetne okoliščine, da bi bil imenovani z izročitvijo v državo sprejemnico izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ravnanju ali kaznovanju. Pri tem je tožena stranka pravilno ocenila, da mora obstajati konkretno tveganje, da bi bila zadevna oseba v državi sprejemnici izpostavljena dejanski nevarnosti nečloveškega ravnanja ali mučenja, pri čemer breme dokazovanja verjetnosti nevarnosti ter dejanske kršitve človekovih pravic leži na strani imenovanega. Konkretna nevarnost, da bi bil tožnik že s samo izročitvijo Vzhodni republiki Urugvaj dejansko podvržen nečloveškemu oziroma ponižujočemu ravnanju pa v tem primeru ni izkazana, saj zgolj navajanje okoliščin, da v proseči državi obstajajo slabe razmere v zaporih, ne zadostuje, pač pa morajo obstajati verjetni dokazi, ki kažejo na konkretno nevarnost, da bo ravno oseba, ki se izroča, izpostavljena dejanski nevarnosti mučenja, nehumanega oziroma ponižujočega ravnanja. V konkretnem primeru je bilo tudi po mnenju sodišča pravilno ugotovljeno, da tožnik ni izkazal obstoja konkretnega tveganja, da bo v državi sprejemnici izpostavljen dejanski nevarnosti nečloveškega ravnanja ali mučenja, niti da organi v državi prosilki niso sposobni zagotoviti primernega varstva.

Sodišče se ne more strinjati s tožbeno navedbo, da izrek odločbe ni jasen in sklepčen. V izreku odločbe po mnenju sodišča dovolj razumljivo piše, da se dovoli izročitev tožnika Vzhodni republiki Urugvaj zaradi kazenskega pregona zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja, ki je v izreku poimenovano in je naveden tudi člen predpisa, ki naj bi bil kršen, v izreku je tudi napisano, da je kaznivo dejanje navedeno v prošnji za izročitev. Zelo podrobno je v izreku tudi navedeno, zaradi česa se tožnika ne sme preganjati, da se zoper njega ne sme izvršiti kazen za kakšno drugo kaznivo dejanje, storjeno pred izročitvijo in da se ga ne sme izročiti kakšni tretji državi zaradi kazenskega pregona zaradi kaznivega dejanja, ki ga je storil, preden je bila dovoljena izročitev. Sodišče ne more slediti tožbenim navedbam, da v odločbi ni navedeno, katero je tisto kaznivo dejanje, zaradi katerega tožena stranka dovoljuje izročitev. Navedena je zakonska oznaka, izrek pa se sklicuje na to, da je kaznivo dejanje navedeno v prošnji za izročitev. Po mnenju sodišča zadostuje, da je v prošnji opisan historični dogodek, na katerega se nanaša prošnja za izročitev. Zaradi tega po mnenju sodišča ni bojazni, da se ob izročitvi ne bi vedelo, za katero kaznivo dejanje je proseča država prosila za izročitev. Zaradi tega je po mnenju sodišča proseči državi jasno, zakaj se tožnik lahko in zaradi česa se ga ne sme preganjati ali kaznovati.

Glede podatkov, na katere se tožba sklicuje in po mnenju tožbe kažejo na to, da bi izročitev lahko prišla navzkriž z raznimi konvencijskimi in deklaracijskimi določbami, nanašajočimi se na prepoved mučenja, pa sodišče ugotavlja, da iz primerov, ki so našteti v tožbi na straneh od 6 do 10, ni mogoče sklepati, da bi prav tožnik bil v nevarnosti, da bi bil podvržen mučenju ali nečloveškemu ravnanju, saj se nobeden od opisanih dogodkov ne nanaša prav konkretno na tožnika. Po mnenju sodišča bi bila lahko glede na zgoraj navedeno stališče tožnikova bojazen utemeljena le, če bi obstajal dokaz, da bi prav njemu, torej prav tožniku, grozilo mučenje ali nečloveško ravnanje. Priloženi članki oziroma informacije iz raznih virov pa so bodisi splošni ali pa se nanašajo na druge zapore ali pa na druge osebe. Zaradi tega izročitev ne bi predstavljala kršitve 3. člena EKČP, kot se navaja v tožbi. Tudi predlog tožnika, naj se predloži poročilo parlamentarnega poverjenika dr. B.B. ter trije članki iz dnevnika El Pais Digital bi bilo smiselno upoštevati le, če bi iz njih izhajalo, da prav konkretno tožniku zaradi njega samega, torej zato ker gre prav za njega, grozi neposredna nevarnost. V tožbi tožnik tudi zatrjuje, da tožena stranka v odločbi niti ni omenila stališč MZZ. Iz v tožbi citiranih dopisov MZZ je razvidna splošna situacija na področju človekovih pravic pripornikov in zapornikov v Urugvaju, da obstajajo slabi življenjski pogoji ter očitna nestabilnost v kazensko-pravnem in penitenciarnem sistemu. Vendar pa tudi v teh tekstih nikjer ni zaznati, da bi kakršnakoli nevarnost konkretno grozila tožniku, zato je po mnenju sodišča za pravilnost odločitve irelevantno, ali so ta stališča v izpodbijani odločbi omenjena ali ne.

Glede tožbenih navedb, da bi lahko prišlo do kršitve pravice do poštenega sojenja v luči pravice do sojenja v razumnem roku, pa sodišče meni, da ni mogoče vnaprej trditi, da bo prišlo do sojenja v nerazumnem roku. Ni mogoče pričakovati, kot navaja tudi tožena stranka v odgovoru na tožbo, da bi bili roki v kazenskem postopku enaki, kot so v slovenski zakonodaji za posamezno fazo kazenskega postopka. Sodišče se strinja z razlogi tožene stranke, da zgolj dejstvo, da so posamezni roki za posamezna procesna dejanja različni, ne more voditi do zaključka, da bo tožniku v primeru izročitve avtomatično kršena pravica do sojenja v razumnem roku.

Tožnik v tožbi tudi navaja, da niso vse v odločbi citirane sodbe ESČP povezane z izročitvijo zaradi priprtja, ampak so nekatere tudi zaradi nepriznanja azila. Res gre za različne situacije, vendar pa je po mnenju sodišča pri obeh vrstah zadev potrebno upoštevati isti princip razmišljanja, to pa je ta, da mora ravno točno določeni konkretni osebi groziti določena nevarnost, bodisi v neki državi (v primeru azila) bodisi v neki instituciji, ki služi kot zapor ali pripor. Nevarnost mora biti po mnenju sodišča neposredna in konkretna in ne zadostuje zgolj to, da so na splošno razmere v taki inštituciji slabe. Nadalje pa tožnik še navaja, da sta bila tožnik in A.A. udeležena v isti kazenski zadevi kot osumljenca. A.A. je bil priprt v zaporu Libertad in ga obravnava Sodišče za organizirani kriminal v Montevideu. Tožnik navaja, da je moč vendarle ugotoviti obstoj konkretne in resne nevarnosti, da bo tudi sam osebno podvržen enakemu nečloveškemu in poniževalnemu tretmaju kot ga je bil deležen A.A. Sodišče pa v zvezi s tem meni, da zgolj zaradi tega, če sta bila oba obravnavana v isti kazenski zadevi, to še ne pomeni, da bi bil tudi tožnik obravnavan na enak način.

Tožnik v tožbi tudi navaja, da nobena, še tako huda razsežnost primera in še tako zavzete želje po učinkoviti ter hitri izvedbi kazenskega postopka ne odvezujejo države Slovenije od dolžnosti spoštovanja absolutne narave slehernikovih pravic, zaščitenih z navedenimi konvencijskimi in deklaracijskimi določbami. S tem v zvezi sodišče meni, da se je tožena stranka pravilno oprla na načelo sorazmernosti in morebitne kršitve temeljnih pravic presojala tudi v luči splošnega interesa skupnosti ter družbene nevarnosti predmetnega kaznivega dejanja, kar je sicer tudi sama navedla v odgovoru na tožbo. Tožena stranka se je opredelila do tega, ali bi lahko tožniku konkretno grozila nevarnost mučenja ali nečloveška ravnanja v proseči državi, vendar je ugotovila, da njemu konkretno ne grozi, obenem pa je upoštevala tudi interes skupnosti in družbeno nevarnost predmetnega kaznivega dejanja.

Tožnik v tožbi (pod točko IX) izraža tudi nestrinjanje s podatki, ki so jih posredovali pristojni organi Vzhodne republike Urugvaj o razmerah v zaporih. Sodišče meni, da ni mogoče odreči verodostojnosti tem podatkov zgolj iz razloga, ker ta država poroča o razmerah pri sami sebi.

Ker je izpodbijana odločba pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.