Jedro

Zavrnitev dokaznega predloga, ki mu je sodišče pred tem že ugodilo, ni sporna. Sodišče lahko med dokaznim postopkom na podlagi drugačne dejstvene podlage ali spremenjene presoje zavrne dokazni predlog, ki mu je pred tem ugodilo, če na primer oceni, da ni več pravno relevanten, da ne more biti uspešen, ali iz drugih razlogov. Gre namreč za procesno vodstvo sodišča, kar pomeni, da odločitve sodišča prve stopnje med dokaznim postopkom v smeri (ne)izvedbe dokaza ne postanejo pravnomočne. Zato ni nobenih ovir, da sodišče svojo odločitev spremeni oziroma prekliče.

Izrek

I. Pritožbi zagovornikov obdolženega S.G. se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obdolženemu S.G. izrečena kazen zniža na eno leto in šest mesecev zapora.

II. V preostalem se pritožba zagovornikov obdolženega zavrne kot neutemeljena in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo II K 32478/2016 z dne 3. 12. 2018 obdolženega S.G. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po isti zakonski določbi izreklo kazen dve leti zapora, ki se na podlagi tretjega odstavka 359. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in osmega odstavka 86. člena KZ-1 izvrši tako, da obdolženec namesto kazni zapora opravi v obdobju dveh let od izvršljivosti sodbe 1460 ur dela v splošno korist. Izvrševanje dela v splošno korist pripravi, vodi in nadzoruje Probacijska enota Maribor. Če obdolženec nalog ne bo izpolnjeval, lahko sodišče odloči, da se izrečena kazen zapora izvrši v obsegu neopravljenega dela. Na podlagi petega odstavka 186. člena KZ-1 se zasežena droga odvzame. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper sodbo so se pritožili obdolženčevi zagovorniki zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, obdolženca pa v vsakem primeru oprosti plačila stroškov kazenskega postopka.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. S pritožbenimi navedbami, da so razlogi zavrnitve dokaznega predloga obrambe, da se opravi analiza več vzorcev obdolžencu zasežene konoplje, v nasprotju z odredbo sodišča prve stopnje z dne 27. 9. 2018, s katero je takšno preiskavo odredilo, nato pa je ni opravilo, zagovorniki obdolženca uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, vendar nimajo prav.

5. Zavrnitev dokaznega predloga, ki mu je sodišče pred tem že ugodilo, ni sporna. Sodišče lahko med dokaznim postopkom na podlagi drugačne dejstvene podlage ali spremenjene presoje zavrne dokazni predlog, ki mu je pred tem ugodilo, če na primer oceni, da ni več pravno relevanten, da ne more biti uspešen, ali iz drugih razlogov.1 Gre namreč za procesno vodstvo sodišča, kar pomeni, da odločitve sodišča prve stopnje med dokaznim postopkom v smeri (ne)izvedbe dokaza ne postanejo pravnomočne. Zato ni nobenih ovir, da sodišče svojo odločitev spremeni oziroma prekliče. Enako je ravnalo sodišče prve stopnje v konkretnem primeru. Po zaslišanju kriminalistične inšpektorice Nacionalnega forenzičnega laboratorija (v nadaljevanju tudi NFL) M.J., ki je pripravila poročilo o preiskavi vzorca, odvzetega kot zbirni vzorec večjega števila rastlin, zaseženih obdolžencu pri hišni preiskavi dne 11. 8. 2016, je prvostopenjsko sodišče Nacionalnemu forenzičnemu laboratoriju odredilo analizo več vzorcev droge konoplje, zasežene obdolžencu (odredba z dne 27. 9. 2018). NFL je v nadaljevanju opravil dodatno analizo na istem vzorcu, s katero je bilo ugotovljeno, da vzorec vsebuje 0,63 % celokupnega THC. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo dokazni predlog obrambe po ponovni analizi več vzorcev zasežene konoplje ter pri tem utemeljeno zaključilo, da pregledani vzorec predstavlja ustrezni zbirni vzorec 731 rastlin iz obdolženčevega nasada in da se vzorčenje opravi po formuli kvadratnega korena števila zaseženih sadik. Gre namreč za enaka semena iz enake rastline, zaradi česar ni nobenega dvoma v pravilnost rezultatov dodatne analize. Uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP se tako izkaže kot neutemeljena. Enako je mogoče ugotoviti glede v tej zvezi uveljavljanih kršitve pravice do obrambe in bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Medtem ko z nadaljnjimi pritožbenimi navedbami, s katerimi zagovorniki (napačno) povzemajo izpovedbo priče M.J., pritožba podaja lastno oceno izvedenih dokazov, ki nasprotuje dokazni oceni izpodbijane sodbe. S tem pa pritožba ne uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka, temveč zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

6. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pritožba uveljavlja tudi z navajanji, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo direktnega naklepa obdolženca, prav tako se ni opredelilo do njegovega zagovora, da je odvrgel semena jedilne konoplje, ki jih je zakonito kupil v M.K., in da je semena posadil zaradi zdravstvenih težav njegove družine. Pritožba nima prav. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 11 razlogov izpodbijane sodbe navedlo določne, jasne in tehtne razloge, s katerimi je utemeljilo naklepno obliko krivde obdolženega S.G., pri tem pa razlogi niso splošni in pavšalni, kot to skuša prikazati pritožba, temveč so konkretni ter tvorijo razumno in prepričljivo obrazložitev izpodbijane sodbe. Prvostopenjska sodba pa v točki 9 obrazložitve vsebuje tudi razloge glede obdolženčevega zagovora, kjer je sodišče prve stopnje pojasnilo, zakaj obdolžencu ni verjelo ter njegov zagovor utemeljeno sprejelo kot način obrambe. Zato pritožba neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

7. Kršitev pravice do obrambe in s tem bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP pritožba uveljavlja tudi z navajanji, da sodišče prve stopnje ni zaslišalo obdolženčeve žene M.G., ki bi lahko izpovedala glede zdravstvenih težav v družini, prav tako pa ni postavilo izvedenca za botaniko, ki bi potrdil obdolženčev zagovor, da so rastline konoplje zrasle iz semen, ki jih je obdolženec kupil pri M.K.. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka pritožba vidi tudi v tem, da sodišče prve stopnje glede poteka hišne preiskave ni zaslišalo H.Č. in V.Z.. Pritožba nima prav.

8. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v svojih odločbah že večkrat pojasnilo, da v skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča, katere dokaze bo izvedlo, mora pa ugoditi dokaznemu predlogu in izvesti dokaz, če je le-ta materialnopravno ali procesnopravno relevanten in če je njegov obstoj ter pravno relevantnost obramba utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče prve stopnje je v zvezi z dokaznim predlogom obrambe za zaslišanje priče M.G. res (nepravilno) navedlo, da dokazni predlog ni obrazložen, kot to izpostavlja pritožba, vendar pa zavrnitev navedenega dokaznega predloga ne temelji zgolj na takšni obrazložitvi, saj iz nadaljnjih razlogov izhaja, da izvedba dokaza ne bi v ničemer prispevala k razjasnitvi obravnavane zadeve, prav tako pa ne bi vplivala na drugačno odločitev sodišča, zaradi česar je sodišče prve stopnje dokazni predlog obrambe utemeljeno zavrnilo kot nepotreben. Prav tako je utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca za botaniko. Pri tem je pravilno ugotovilo, da vrsta oziroma sorta droge konoplje ni pomembna, da pa je M.J. bila prepričana, da gre za indijsko konopljo. O poteku hišne preiskave, katero problematizira pritožba, se je sodišče prve stopnje utemeljeno prepričalo na podlagi zapisnika o preiskavi stanovanja z dne 11. 8. 2016, medtem ko se je obdolženec svoji navzočnosti odpovedal. Zakaj bi naj bil potek hišne preiskave sporen, pa obramba do konca dokaznega postopka niti ni navedla, zaradi česar so šele v pritožbi uveljavljane trditve, da obdolženec ni imel možnosti podati informiranega soglasja o (ne)navzočnosti pri hišni preiskavi, neutemeljene. Glede na navedeno pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da navedenih dokazov ni izvedlo, še zlasti, ker je prvostopenjsko sodišče v razlogih sodbe navedlo tehtne in prepričljive razloge o tem, na podlagi česa zaključuje, da je obdolžencu storitev kaznivega dejanja dokazana, zaradi česar bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

9. Kršitev kazenskega zakona uveljavlja pritožba iz razloga, ker po oceni zagovornikov sodišče prve stopnje ni ugotovilo obdolženčevega direktnega naklepa. V okviru navedene kršitve tako pritožba izpodbija presojo sodišča prve stopnje glede obdolženčevega naklepa. Po mnenju pritožbe je obdolženec ravnal v dejanski zmoti. Takšne navedbe pa ne predstavljajo kršitve kazenskega zakona, temveč zagovorniki z njimi ponujajo svojo oceno izvedenih dokazov, ki nasprotuje dokazni oceni izpodbijane sodbe, s čimer uveljavljajo pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

10. Pritožba neutemeljeno graja pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Prvostopenjsko sodišče je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa je zanesljivo zaključilo, da je obdolženec storil v izreku prvostopenjske sodbe opisano kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče zato v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki izpodbijane sodbe, na katere se v izogib ponavljanju tudi sklicuje.

11. Bistvo pritožbe je v graji dokazne ocene, s katero zagovorniki ne soglašajo, ter v ponavljanju zagovora obdolženca, da je odvrgel semena jedilne konoplje, ki jih je zakonito kupil v M.K., in da je industrijsko konopljo posadil zaradi zdravstvenih težav svoje družine

12. S takšnimi pritožbenimi navedbami ni mogoče soglašati. Da je obdolženec storil v izreku izpodbijane sodbe opisano kaznivo dejanje, je sodišče prve stopnje imelo utemeljeno podlago v izpovedbah zaslišanih prič M.J., J.M. in M.V., v poročilu NFL in dopolnitvi poročila NFL ter v zapisniku o preiskavi stanovanja z dne 11. 8. 2016. Policisti so obdolžencu navedenega dne zasegli 731 sadik droge konoplje, ki je vsebovala 0,63 % celokupnega THC. Da gre za indijsko in ne industrijsko konopljo, je potrdila tudi M.J. pri čemer je izhajala iz okoliščine, da industrijska konoplja vsebuje CBD, medtem ko so pri preiskavi vzorca ugotovili, da zasežena konoplja vsebuje THC. Pritožba, ki izvedene dokaze ocenjuje drugače kot sodišče prve stopnje ter daje izpovedbi priči M.J. drugačen pomen, pa ob obrazloženem, upoštevaje razloge, ki jih je v podkrepitev svojih zaključkov navedlo sodišče prve stopnje, ne more biti uspešna. Četudi bi postopek pokazal, da gre za industrijsko konopljo, pa obdolženec posebnega dovoljenja pristojnega ministrstva za gojenje konoplje v prehrambene in industrijske namene, ki ga kot pogoj določa prvi odstavek 9. člena Zakona o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami, ni imel. 13. Sicer pa je pritožba, ko navaja, da je obdolženec semena konoplje odvrgel v šali brez pričakovanj, da bo kaj zraslo, medtem ko v nadaljevanju navede, da je drogo konopljo posadil zaradi zdravstvenih težav v družini, sama s seboj v nasprotju. Tako je nejasno, ali je obramba s tem ciljala na dejansko zmoto, ali pa se morebiti sklicevala na dovoljeno proizvodnjo prepovedane droge konoplje v zdravstvene namene za lastno uporabo. Ne glede na navedeno tudi po presoji pritožbenega sodišča količina zasežene droge (kar 731 sadik) terja zaključek, da prepovedana droga konoplja ni bila namenjena zgolj lastni uporabi, kot to skuša prikazati pritožba, medtem ko količina THC v njej niti ni relevantna. Prav tako ni pomembno, kolikšen delež zaseženih rastlin predstavlja dejansko uporabno konopljo. Po Uredbi o razvrstitvi prepovedanih drog niso prepovedani le ekstrakti konoplje in njena smola, temveč tudi rastlina sama. Niti omenjena uredba niti sodna praksa sama pa ne razlikujeta med stadijem rasti konoplje in posledično koncentracijo THC, zato je pritožba tudi v tem delu brez pravne podlage. Vse navedeno tudi po presoji pritožbenega sodišča kaže na obdolženčev namen proizvajati prepovedano drogo konopljo, obdolženec pa je pri tem ravnal z direktnim naklepom.

14. Ob obrazloženem, in ker pritožba tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je bilo potrebno pritožbo zoper sodbo zavrniti kot neutemeljeno.

15. Pritožba končno graja tudi odločbo o kazenski sankciji in se zavzema za izrek pogojne obsodbe, saj je po njenem mnenju sodišče prve stopnje premalo upoštevalo olajševalne okoliščine, in sicer predhodno nekaznovanost obdolženca ter njegovo urejeno družinsko življenje, da je oče treh otrok, od katerih sta dva mladoletna, in da ima redno službo. Nadomestitev izrečene kazni zapora z delom v splošno korist pa je v celoti neutemeljena, saj je za obdolženca 1460 ur dela praktično neizvedljivo.

16. Po preizkusu razlogov izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima pritožba deloma prav. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo okoliščine, pomembne za izbiro kazenske sankcije ter obdolžencu izreklo po vrsti ustrezno kazensko sankcijo. Znatna količina zasežene droge (kar 731 sadik rastline konoplje) tudi po mnenju pritožbenega sodišča ne narekuje izrek sankcije opominjevalne narave, medtem ko v pritožbi navedeni sodni praksi glede na količino zasežene droge nista primerljivi v obravnavani zadevi. Pritrditi pa je pritožbi, da sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo predhodne nekaznovanosti obdolženca in njegovih družinskih razmer, zlasti skrbi za dva mladoletna otroka, zaradi česar je pritožbeno sodišče izrečeno kazen dve leti zapora znižalo na eno leto in šest mesecev zapora. Glede odločbe o nadomestni izvršitvi kazni zapora z delom v splošno korist pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje o načinu izvršitve kazni zapora odločilo brez predloga obdolženca. Dolžnost podaje predloga namreč obstaja tudi v procesni situaciji, ko sodišče odloča o načinu izvršitve kazni zapora s sodbo. Tudi v tem primeru mora obdolženec podati konkretizirani predlog, v katerem mu je prepuščena izbira ene izmed dopustnih alternativnih oblik prestajanja zaporne kazni, medtem ko sodišče takšne izbire ne more opraviti namesto obdolženca, še najmanj v položaju, ko pred tem sploh ni bil pozvan, da se opredeli, katerega od več načinov izvršitve šteje za ustreznega.2 Glede na navedeno je pritožbeno sodišče obdolžencu izreklo kazen eno leto in šest mesecev zapora, medtem ko bo obdolženec morebitni predlog za nadomestno izvršitev kazni zapora na podlagi drugega odstavka 129.a člena ZKP lahko podal v petnajstih dneh po pravnomočnosti sodbe oziroma vročitve prepisa pravnomočne sodbe.

17. Pritožba uvodoma graja tudi odločbo o stroških kazenskega postopka, vendar v nadaljevanju podrobno ne pojasni, zakaj bi bilo obdolženca potrebno oprostiti plačila stroškov kazenskega postopka, zaradi česar uveljavljane kršitve ni mogoče preizkusiti.

18. Ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona iz 383. člena ZKP, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče o pritožbi obdolženčevih zagovornikov odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (prvi odstavek 394. člena ZKP).

19. Sodna taksa kot strošek pritožbenega postopa ni bila določena, ker je bila sodba delno spremenjena obdolžencu v korist (drugi odstavek 98. člena ZKP).

1 Prim. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 297/2007 z dne 29. 11. 2007. 2 Prim. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 27483/2014-277 z dne 20. 10. 2016.