Jedro

Vsebnost THC v konoplji, ki kot rastlina spada med prepovedane droge, ni relevantna za presojo odločilnih dejstev obravnavane zadeve in za obstoj kaznivega dejanja, saj obsojenec po ugotovitvah nižjih sodišč nikoli ni imel namena proizvajati konoplje v smislu 9. člena ZPPPD, niti za to ni imel ustreznega dovoljenja pristojnega ministra.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v znesku 500,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo II K 32478/2016 z dne 3. 12. 2018 A. B. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1) in mu izreklo kazen dve leti zapora, nato pa odločilo, da se kazen nadomesti s 1.460 urami dela v splošno korist, ki jih mora obsojenec opraviti v roku dveh let od izvršljivosti sodbe. Obsojencu je na podlagi petega odstavka 186. člena KZ-1 odvzelo zaseženo drogo, v plačilo pa mu je naložilo tudi stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP). Višje sodišče v Mariboru je pritožbi obsojenčevih zagovornikov delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu izrečeno kazen znižalo na eno leto in šest mesecev zapora. V ostalem je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlagajo zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčevi zagovorniki zaradi kršitve določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP in kršitve 3. alineje 29. člena Ustave RS. Vsebinsko utemeljujejo, da je sodišče prve stopnje prekršilo obsojenčevo pravico do izvajanja dokazov v njegovo korist s tem, ko je zavrnilo dokazni predlog za realizacijo že izdane odredbe Nacionalnemu forenzičnemu laboratoriju (v nadaljevanju: NFL) z dne 27. 9. 2018 za dodatno analizo vzorca zasežene konoplje. Metodološko ustrezna analiza bi po njihovem mnenju lahko pokazala, da je bil da je THC v konoplji manjši od 0,2% in da torej ne gre za prepovedano drogo, kar bi narekovalo oprostilno sodbo. Sodišče prve stopnje je izvedbo predlaganega dokaza zavrnilo, čeprav se je sprva strinjalo, da gre za utemeljen dokazni predlog in je prav zato izdalo odredbo NFL za dopolnitev poročila. S takšnim ravnanjem je bila prekršena obsojenčeva pravica do izvajanja dokazov v lastno korist, zato vložniki Vrhovnemu sodišču predlagajo, da pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje pred drug senat, saj je sodeči senat že zavzel stališče do obravnavane zadeve in je zato podan dvom v njegovo nepristranskost. 3. Vrhovni državni tožilec mag. Jože Kozina je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovoril na zahtevo in predlagal njeno zavrnitev. Skliceval se je na razloge prvostopenjske sodbe pod točko 3. obrazložitve in dodal, da lahko sodišče v okviru izvajanja procesnega vodstva zavrne tudi izvedbo predhodno že sprejetega dokaznega predloga. Ocenil je, da nestrinjanje vložnikov z dejanskimi zaključki pravnomočne sodbe predstavlja uveljavljanje nedovoljenega razloga iz drugega odstavka 420. člena ZKP.

4. Z odgovorom vrhovnega državnega tožilca so bili seznanjeni obsojenec in njegovi zagovorniki, ki so vztrajali pri navedbah v zahtevi.

B.

5. V predmetni zadevi se obsojencu očita, da je v nasprotju s 4. in 7. členom Zakona o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami (v nadaljevanju: ZPPPD) proizvajal konopljo, torej rastlino, ki je na podlagi 2. in 3. člena ZPPPD v zvezi z Uredbo o razvrstitvi prepovedanih drog razvrščena kot prepovedana droga (II. skupina), s tem, ko je na njivi ob stanovanjski hiši gojil 731 sadik konoplje. Obsojenec se je v postopku zagovarjal, da je bila konoplja ob njegovi hiši industrijska in ne indijska konoplja. Pojasnil je, da je semena industrijske jedilne konoplje, kot že velikokrat prej, kupil v mlinarstvu, nato pa jih iz šale vrgel na del njive ob lokalni cesti, saj ni pričakoval, da bo karkoli vzklilo. Dovoljenja kmetijskega ministra ni posedoval, ker nikoli ni imel namena gojiti konoplje. Prav tako ni imel kriminalnega načrta gojiti industrijske konoplje (1. točka prvostopenjske sodbe).

6. Sodišče prve stopnje je po zaslišanju priče M. J. iz NFL izdalo odredbo za dodatno analizo vzorca zasežene konoplje na način, da se opravi analiza večih vzorcev zasežene konoplje (tj. 46.450,40 g posušene konoplje) ter poda poročilo o vrsti zasežene konoplje. NFL je v dopolnitvi poročila zapisal, da predstavlja vzorec konoplje, ki ga je zbrala policija (100,04 g konoplje), ustrezni zbirni vzorec iz nasada 731 rastlin. Na tem vzorcu so opravili ponovno analizo in ugotovili, da vsebuje 0,63% celokupnega THC-ja.

7. Osrednji očitek zahteve je, da bi bilo treba v postopku opraviti ponovno analizo obsojencu zasežene konoplje na ustreznem vzorcu, kot to določa odredba sodišča z dne 27. 9. 2018. Predlagani dokaz je bil namenjen ugotavljanju, kakšna je bila količina THC v konoplji, kar bi omogočalo ugotovitev, ali je šlo za indijsko ali industrijsko konopljo. Vložniki se opirajo na določbe Pravilnika o pogojih za pridobitev dovoljenja za gojenje konoplje in maka (Ur. l. RS, št. 40/11 in nasl., v nadaljevanju: Pravilnik), ki določa, da vsebnost THC v vzorcu konoplje ne sme presegati 0,2%. Priloga Pravilnika določa tudi metode vzorčenja rastlin konoplje za analizo THC in predpisuje, da je treba za zbirni vzorec od vsake naključno izbrane rastline odvzeti zgornjo tretjino rastline, ki mora vsebovati vsaj eno žensko socvetje. Osrednja graja zagovornikov je, da NFL ni upošteval napotkov iz sodne odredbe, saj je analiziral isti vzorec vršičkov konoplje, kot ga je zasegla policija, ne pa večjega in metodološko ustrezno zbranega vzorca konoplje, zato bi bila potrebna ponovna analiza. Ta bi lahko pokazala, da je THC v konoplji manjši od 0,2% in da torej ne gre za prepovedano drogo, kar bi narekovalo oprostilno sodbo.

8. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe obrazložilo, da je po Uredbi o razvrstitvi prepovedanih drog in sodni praksi prepovedana droga konoplja kot rastlina, ne glede na vsebnost THC. Sklicevalo se je na določbe ZPPPD, da je proizvodnja prepovedanih drog iz II. skupine dovoljena le za medicinske, veterinarske, učne in znanstveno-raziskovalne namene. Prav tako je pojasnilo, da je konopljo (Cannabis Sativa L.) dopustno gojiti samo za prehrambene in industrijske namene na podlagi dovoljenja ministra za kmetijstvo (prvi odstavek 9. člena ZPPPD). Ugotovilo je, da so bile pri obsojencu zasežene rastline prepovedane droge konoplja in da obsojenec ni izpolnjeval pogojev po ZPPPD za proizvodnjo prepovedanih drog, saj po lastnih navedbah ni imel dovoljenja ministra, niti ni zatrjeval, da bi gojil konopljo v zakonsko dopustne namene. V zvezi z dokaznim predlogom za ponovno analizo zasežene konoplje je presodilo, da ta ne bi v ničemer prispeval k razjasnitvi obravnavane zadeve. Utemeljilo je, da vzorec zaseženega rastlinskega materiala, ki ga je analiziral NFL, predstavlja ustrezen zbirni vzorec 731 rastlin iz obsojenčevega nasada, kar izhaja iz dopolnitve poročila NFL in izpovedbe priče J. M. o tem, da se vzorčenje opravi po formuli kvadratnega korena števila zaseženih sadik. V obrazložitvi sodbe je dodatno pojasnilo, da je bila priča M. J. iz NFL prepričana, da gre v konkretni zadevi za indijsko konopljo, saj je bila glavna komponenta v zaseženem vzorcu THC, policist M. V. pa je izpovedal, da so bile zasežene sadike konoplje debele, visoke in razvejane, medtem ko so industrijske sadike manjše in tanke.

9. Sodišče druge stopnje se je povzetim razlogom prvostopenjske sodbe v celoti pridružilo. Sprejelo je presojo, da je obsojenec gojil indijsko in ne industrijske konoplje, saj je to potrdila priča M. J. Hkrati je obrazložilo, da četudi bi postopek pokazal, da gre za industrijsko konopljo, obsojenec posebnega dovoljenja pristojnega ministrstva za gojenje konoplje v prehrambene in industrijske namene, ki ga kot pogoj določa prvi odstavek 9. člena ZPPPD, ni imel. Sodišče druge stopnje je zavzelo stališče, da količina THC v prepovedani drogi konoplja niti ni relevantna in da tudi ni pomembno, kolikšen delež zaseženih rastlin predstavlja dejansko uporabno konopljo (13. točka sodbe). Po Uredbi o razvrstitvi prepovedanih drog je prepovedana že rastlina konoplja sama, niti omenjena uredba niti sodna praksa pa ne razlikujeta med stadijem rasti konoplje in posledično koncentracijo THC. Glede zavrnitve dokaznega predloga obrambe za ponovno analizo konoplje je sprejelo prvostopenjsko presojo, da predstavlja vzorec konoplje ustrezni zbirni vzorec 731 rastlin (6. točka sodbe), v nadaljevanju pa zavzelo tudi stališče, da vrsta oziroma sorta droge konoplja za presojo ni pomembna (8. točka sodbe v zvezi z razlogi, da se ne postavi izvedenec botanične stroke).

10. Vrhovno sodišče na podlagi predstavljenih razlogov pravnomočne sodbe, ki jih je treba brati kot vsebinsko sklenjeno celoto, ugotavlja, da zatrjevana kršitev obsojenčeve pravice do obrambe zaradi zavrnitve dokaznega predloga za ponovno analizo vzorca zasežene konoplje ni podana. Obe sodišči sta v izpodbijani sodbi sprejeli stališče, da je po določbah področnih predpisov prepovedana droga konoplja (Cannabis Sativa L.), ne glede na podvrsto in ne glede na vsebnost THC. Takšno stališče je uveljavljeno tudi v sodni praksi Vrhovnega sodišča, kjer je bilo že večkrat razsojeno, da je prepovedana droga konoplja kot rastlina in da količina THC v njej ni relevantna.1 Čeprav je bila konoplja po Uredbi o razvrstitvi prepovedanih drog prerazporejena iz I. v II. skupino prepovedanih drog, je po veljavni pravni ureditvi še vedno prepovedana Cannabis sativa L. kot rastlina, njeni ekstrakti ali smola, zato so neutemeljene navedbe vložnikov, da v primeru vsebnosti THC pod 0,2% ne bi šlo za prepovedano drogo.

11. Vrhovno sodišče je v primerljivi zadevi I Ips 138/2006 z dne 28. 6. 2007 sprejelo razlago, da je bilo pod pogoji tedaj veljavnega Pravilnika o pogojih za pridobitev dovoljenja za gojenje konoplje, izdanega na podlagi drugega odstavka 9. člena ZPPPD, konopljo dopustno gojiti, če pridelovalec za to dobi dovoljenje ministra. Presodilo je, da določbe navedenega pravilnika o opredelitvi konoplje in o metodi vzorčenja rastlin zaradi analize vsebnosti THC (priloga 1 Pravilnika) urejajo edino dejanski položaj, ko pridelovalec konoplje za to dejavnost pridobi ustrezno dovoljenje, ki ga obsojeni po ugotovitvi sodišč prve in druge stopnje ni imel, nenazadnje pa v postopku tega niti ni zatrjeval. Obrazložilo je, da je ugotovitev, ali vsebnost THC v suhi snovi presega mejo 0,2%, pomembna (zgolj) v položaju, ko je bila konoplja pridelana z dovoljenjem ministra, zaradi določbe četrtega odstavka 13. člena Pravilnika o pogojih za pridobitev dovoljenja za gojenje konoplje, po kateri se s pridelkom v tem primeru ravna v skladu z določbami ZPPPD o ravnanju z zaseženimi in odvzetimi prepovedanimi drogami. Navedeno ne pomeni, da rastlina konoplje, ki vsebuje manj kot 0,2% THC, ni mamilo, niti da je takšno konopljo vedno dopustno gojiti in hraniti. Cilj povzetih določb Pravilnika je podrobneje urediti izjemo od pravila, da proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami nista dovoljena, pri čemer ta določila v ničemer ne posegajo v določbe kazenskega zakona, ZPPPD in Uredbe o razvrstitvi prepovedanih drog, ki opredeljujejo pojem prepovedane droge. Rastlina konoplje je razvrščena med prepovedane droge v celoti (rastlina, smola, ekstrakti in tinkture), pri tem pa kazenska zakonodaja, ZPPPD ali Uredba o razvrstitvi prepovedanih drog ne zahtevajo posebnega razmerja psihotropnih substanc, zato stopnja vsebnosti THC ob ugotovitvi sodišč prve in druge stopnje, da je obsojencu zasežena snov dejansko konoplja, za obstoj kaznivega dejanja niti ni pomembna.

12. Vse navedeno velja ob upoštevanju veljavne pravne ureditve tudi v obravnavani zadevi, saj določbe Pravilnika o pogojih za pridobitev dovoljenja za gojenje konoplje in maka še vedno predpisujejo mejno vrednost THC v konoplji in metodologijo vzorčenja rastlin za analizo THC zgolj za primere inšpekcijskega pregleda (9. člen Pravilnika), ne posegajo pa v določbe veljavnega KZ-1, ZPPPD in Uredbe o razvrstitvi prepovedanih drog, ki opredeljujejo pojem prepovedane droge. Po navedenem se izkaže, da vsebnost THC v konoplji, ki kot rastlina spada med prepovedane droge, ni relevantna za presojo odločilnih dejstev obravnavane zadeve in za obstoj kaznivega dejanja, saj obsojenec po ugotovitvah nižjih sodišč nikoli ni imel namena proizvajati konoplje v smislu 9. člena ZPPPD, niti za to ni imel ustreznega dovoljenja pristojnega ministra. Določbe Pravilnika so relevantne le za dejanski položaj, ko pridelovalec konoplje za to dejavnost pridobi ustrezno dovoljenje, tega pa obsojenec v konkretni zadevi ni imel, niti ga ni nameraval pridobiti.

13. Vrhovno sodišče na podlagi navedenega ugotavlja, da dejstvo, ki ga je s predlaganim dokazom želela dokazovati obramba (tj. vsebnost THC, da bi se ugotovila podvrsta konoplje), v obravnavani zadevi ni materialnopravno relevantno, zato tudi zavrnitev dokaznega predloga za izvedbo ponovne analize vzorcev konoplje ni prekršila obsojenčeve pravice do obrambe. Vložniki nasprotnega stališča ne morejo uspešno utemeljiti z zatrjevanjem, da je sodišče prve stopnje z izdajo odredbe za dodatno analizo konoplje sprejelo materialnopravno relevantnost predlaganega dokaza, saj po uveljavljeni sodni praksi odločanje sodišča o dokaznih predlogih sodi v okvir materialnega procesnega vodstva, pri čemer ni nobene ovire, da na podlagi spremenjene presoje ne bi zavrnilo dokaznega predloga, ki mu je pred tem že ugodilo, če na primer oceni, da ni (več) pravno relevanten in svojo odločitev ustrezno obrazloži.2

14. Zahteva mestoma omenja tudi zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje obsojenčeve žene in postavitev izvedenca botanične stroke, vendar iz njene obrazložitve jasno izhaja, da vložniki grajajo in uveljavljajo kršitev pravice do obrambe edinole v zvezi z zavrnitvijo predloga za ponovno analizo zasežene konoplje, zato je bila presoja zakonitosti izpodbijanih odločb opravljena samo v tej smeri (prvi odstavek 424. člena ZKP).

C.

15. Vrhovno sodišče je po ugotovitvi, da uveljavljana kršitev zakona ni podana, zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

16. Odločba o stroških postopka temelji na določbi 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Zagovornik z zahtevo ni uspel, zato je obsojenec dolžan plačati sodno takso v znesku 500,00 EUR, ki je odmerjena na podlagi tar. št. 7113 in 7152 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), z upoštevanjem obsojenčevega premoženjskega stanja, kot izhaja iz ugotovitev pravnomočne sodbe, in okoliščin predmetnega kazenskega postopka.

1 Tako sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 157/2008 in I Ips 158/2008 z dne 27. 11. 2008, I Ips 138/2006 z dne 28. 6. 2007, I Ips 12/2005 z dne 9. 3. 2006 in I Ips 212/2004 z dne 16. 6. 2005. 2 Prim. sodba Vrhovnega sodišča I Ips 15/2006 z dne 11. 1. 2007.