Jedro

Tožnik z obsežnimi revizijskimi navedbami v zvezi z utemeljenim razlogom za odpoved, ki onemogoča nadaljevanje dela (drugi odstavek 88. člena ZDR) poskuša minimalizirati pomen in težo neoddajanja poročil, vendar zanemari dejstvo, da je bil za enake kršitve že opozorjen, da svojih delovnih obveznosti ni izpolnjeval kljub ustnim in pisnim odredbam in da že nespoštovanje navodil delodajalca s ponavljanjem istovrstnih kršitev predstavlja utemeljen odpovedni razlog.

Tožnik se neutemeljeno sklicuje na Akt o merilih za ugotavljanje doseganja pričakovanega obsega dela sodnega osebja, ki ne navaja, da je tovrstna kršitev lahko podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Podlaga za odpoved namreč izhaja že iz zakonskega besedila 3. alineje prvega odstavka 88. člena ZDR; po tej je razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca kršenje pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja - brez izrecne opredelitve, da bi morala biti ta kršitev še dodatno in izrecno predpisana v nekem od aktov delodajalca ali kolektivni pogodbi; tudi brez izrecne opredelitve, da mora biti kršitev huda ali hujša oziroma, da mora imeti večje posledice.

Tožnikova pogodba o zaposlitvi v 12. členu, ki povsem na splošno določa, da odpovedni rok znaša štiri (oziroma tri) mesece, se lahko nanaša le na odpovedne roke iz prvega in drugega odstavka 92. člena ZDR, ne pomeni pa podaljšanje odpovednega roka tudi v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu iz krivdnega razloga.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni zahtevek tožnika za razveljavitev sklepa tožene stranke z dne 13. 1. 2012 in sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 15. 2. 2012, za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še traja z vsemi pravicami in obveznostmi, tožena stranka pa ga je dolžna pozvati na delo, mu od 8. 4. 2012 obračunati in izplačati plače, ki bi jih prejel, če bi delal, z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter tožnika prijaviti v matično evidenco zavarovancev. Zavrnilo je tudi podredni zahtevek za ugotovitev, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo s 7. 6. 2012, za obračun in izplačilo plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi do navedenega dne, za prijavo v evidenco zavarovancev ter obračun in plačilo regresa za leto 2012. 2. Sodišče je med drugim ugotovilo, da je tožena stranka tožniku utemeljeno in pravočasno podala pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi z dne 3. 5. 2011, in sicer v zvezi z neoddanimi poročili o delu za mesece oktober, november in december 2010 ter januar, februar in marec 2011, utemeljeno in pravočasno pa mu je podala tudi redno odpoved pogodbe o zaposlitvi v zvezi z neoddanimi poročili o delu za mesece julij, avgust, september in oktober 2011. Tožnik v spornem obdobju mesečnih poročil o delu ni oddajal, in s tem ni izpolnjeval svojih obveznosti iz delovnega razmerja - kljub znani praksi pri toženi stranki in izrecnim opozorilom vodje oddelka za družinsko sodstvo I. K. Z. Sodišče je ugotovilo, da vodja oddelka zoper tožnika ni izvajala mobinga ali diskriminacije, temveč je ravno obratno tožnika obravnavala zelo strpno in skušala zadeve rešiti na miren način. Presodilo je, da tožnikove kršitve onemogočajo nadaljevanje dela. V zvezi s podrednim zahtevkom, ki se nanaša na uveljavljanje daljšega odpovednega roka po tožnikovi pogodbi o zaposlitvi, je presodilo, da ta rok ne velja v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga (tretji odstavek 92. člena Zakona o delovnih razmerjih - v nadaljevanju ZDR, ki velja tudi za javne uslužbence).

3. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Očitanih bistvenih kršitev določb postopka ni ugotovilo. V zvezi z rokom za pisno opozorilo je navedlo, da rok ni začel teči že z dnem, ko je tožnik prvič opustil oddajo poročila, temveč najkasneje z dnem, ko je opustitev prenehala, saj je vse do takrat kršitev trajala. Opozorilo v zvezi z izostankom poročil o delu vsaj za mesec februar in marec 2011 je bilo podano tudi znotraj 60 dni od posamične kršitve, zato ni bistveno, kdaj je tožena stranka za kršitve zvedela. Tudi odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila podana znotraj zakonskega določenega roka, saj je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da se je tožena stranka s kršitvami seznanila šele ob zagovoru dne 9. 12. 2011. V zvezi z odpovednim rokom se je sodišče sklicevalo na tretji odstavek 16. člena Zakona o javnih uslužbencih (v nadaljevanju ZJU).

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, v kateri uveljavlja bistvene kršitve določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava. V zvezi z rokom za podajo pisnega opozorila na izpolnjevanje obveznosti je izpostavil, da je skušal delodajalec prekluzivni 60-dnevni rok podaljševati; po stališču tožene stranke bi nadrejeni delavec lahko pooblaščeno osebo delodajalca kadarkoli obvestil o kršitvah, šele nato pa bi imel delodajalec 60-dnevni rok za podajo opomina, vendar to predstavlja nedopustno podaljševanje zakonsko določenega subjektivnega roka za opozorilo. Na eni strani je vodja oddelka tožniku kot neposredno nadrejena lahko dajala navodila, ki se jih je moral držati, nespoštovanje naj bi predstavljalo kršitev pogodbenih obveznosti, obratno pa ista oseba ne predstavlja delodajalca, ko je to delavcu v škodo. Gre za nezakonito in protiustavno uporabo določb ZDR. Z obrazložitvijo sodišča druge stopnje, da je bilo v tožnikovem primeru pisno opozorilo vsaj za meseca februar in marec 2011 podano znotraj zakonskega roka, je to sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, saj o tem v spisu ni nikakršne trditvene podlage in dokazov (kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP in kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Iz trditvene podlage tožene stranke in dokazov ne izhaja, da tožnik ne bi oddajal pisnih poročil za mesece januar, februar, marec in april 2011. O tem sploh ni tekla beseda in ni jasno, od kje sodišče druge stopnje črpa te zaključke. Tožnikova izpoved je bila drugačna, sodišče pa je spregledalo Akt o merilih za ugotavljanje pričakovanega obsega dela sodnega osebja, ki je začel veljati šele s 1. 6. 2011 - torej obveznosti delavca v obdobju pred tem niso bile določene, retroaktivna veljava akta pa ni dopustna. Protispisni so zaključki v zvezi s pravočasnostjo odpovedi. Sodišče druge stopnje je prezrlo pritožbene očitke, da zagovor ni bil namenjen ugotavljanju razlogov za prepozno oddajanje poročil, temveč da se pri tožniku najdejo nove oziroma druge napake. Odločitev sodišča je zmotna, torej gre za zmotno uporabo materialnega prava, tožena stranka pa pri zagovoru ni mogla zvedeti prav nič novega, s čimer se ni seznanila že pred tem. Nato navaja, da mora biti odpovedni razlog utemeljen in onemogočati nadaljevanje delovnega razmerja (drugi odstavek 88. člena ZDR), vendar neoddajanje mesečnih poročil ni imelo nobenih posledic, teh pa tožena stranka ni zatrjevala in dokazala. Posamezne kršitve niso imele pomembnega značaja, vsaka zase niti vse skupaj. Sodba sodišča druge stopnje je tudi nepopolna in je ni mogoče preizkusiti, saj sodišče ne pojasni, zakaj naj bi tožniku očitano ravnanje onemogočalo nadaljevanje dela. Oddajanje ali neoddajanje poročil nima nobene zveze s tožnikovo plačo - ki mu je bila vedno izplačana, še preden je bilo poročilo treba oddati. Za presojo, da je poročilo podlaga za letno oceno, sodišče druge stopnje nima opore v podatkih spisa, zaradi česar gre za kršitev razpravnega načela ter kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi iz Akta o merilih za ugotavljanje doseganja pričakovanega obsega dela sodnega osebja ne izhaja, da bi bila ta kršitev lahko podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožniku nadrejena dolgo ni reagirala na kršitve, kar kaže, da te niso bile pomembne oziroma niso imele neugodnih posledic. Sodišči se nista opredelili do očitkov, da poročila dejansko obstajajo, saj tožena stranka ni dokazala, da niso bila predložena; to predstavlja bistveno kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Posledično je sodišče druge stopnje tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Tožnik je v pritožbi obširno navajal, zakaj njegovi nadrejeni, I. K. Z., ne gre pokloniti vere. V zvezi s tem se sklicuje na 14. točko obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje, kjer je sodišče poklonilo vero tej priči, ki pa je izpovedala izven trditvene podlage in s sklicevanjem na dokazne listine, ki jih ni v spisu. Opozarja na razpravno načelo ter povezanost trditvene in dokazne ponudbe, sodišče druge stopnje pa naj bi tožnika sililo k temu, da se pravda v nasprotju s temi načeli. Priča naj bi pri tožniku iskala napake, od njene verodostojnosti pa je odvisna tudi zakonitost izpodbijane odpovedi, itd. Tožnik je z listinami dokazoval diskriminacijo in trpinčenja, vendar na naroku dne 9. 1. 2013 ni imel možnost komentirati oziroma pojasniti pomena dokaznih predlogov. Sodišču druge stopnje očita kršitev razpravnega načela, oziroma navaja, da obrazložitve sodišča druge stopnje ni mogoče preizkusiti. Njegovo procesno aktivnost kažejo tudi obsežne pripombe na zapisnik z dne 9. 1. 2013, na katere prvo in drugostopenjsko sodišče nista imela pripomb in nanje sploh nista reagirala. Sodišči sta tudi ignorirali seznam dokazov o tem, kako so določeni dokumenti pri toženi stranki založijo oziroma izgubijo in tožnikov predlog, da se v spisu I Pd 1721/2009 vpogleda vloge in listine, zlasti v drugo vlogo tožnika s prilogami, kar vse izkazuje diskriminatorno obravnavanje tožnika oziroma uporabo drugačnih meril pri njem, v primerjavi z drugimi delavci. Tožnik je to podrobno pojasnil v pripravljalni vlogi z dne 12. 9. 2009, na katero se je v celoti skliceval na prvem naroku za glavno obravnavo. Sodišče ne bi smelo zavrniti njegovih dokaznih predlogov, s katerimi dokazuje diskriminatorno obravnavanje. V zvezi s tem se ne strinja tudi z obrazložitvijo sodišča druge stopnje, da je sicer predlagal vpogled v spis, pri čemer naj bi šlo zlasti za vpogled v tožbo. Gre za nasprotje z vsebino zapisnika in bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Šlo je za predlog vpogleda v drugo vlogo tožnika s prilogami. Ni mogoče slediti obrazložitvi sodišča druge stopnje, da je s tem, ko je sodišče prve stopnje vpogledalo zgolj sodbo v tej zadevi, prvostopenjsko sodišče pravzaprav sledilo tožnikovemu dokaznemu predlogu in s tem ni prekoračilo razpravnega načela. Te navedbe nimajo podlage v spisu in predstavljajo bistveno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, tožnik pa tudi ni predlagal vpogleda v sodbo. Če bi sodišče prve stopnje štelo, ko bi vpogledalo v dokumentacijo, ki jo je zahteval, da je potrebno kopirati spis, bi to lahko naložilo tudi tožniku. Sodišče prve stopnje ga je vse do zaključka postopka pustilo v veri, da bo izvajalo z njegove strani predlagane dokaze, vendar na koncu tega ni storilo, zaradi česar mu je bilo onemogočeno dokazovanje diskriminacije. V zvezi s podrednim zahtevkom je zatrjeval, da je zakonski odpovedni rok podaljšljiv, namen ZDR pa je, da se njegove določbe razlagajo v korist delavca. Tožnikov odpovedni rok v pogodbi znaša tri mesece, 92. člen ZDR pa govori le o minimalnih odpovednih rokih. 16. člen ZJU ni uporabljiv, saj ne gre za obremenjevanje javnih sredstev, sicer pa sodbe v tem delu tudi ni mogoče preizkusiti. Sodišče druge stopnje je o njegovi pritožbi odločalo v enakem senatu, kot o pritožbi zoper zavrnitev predloga za začasno odredbo, enak senat pa je odločal tudi v zadevi, v kateri izpodbija oceno za leto 2007. Meni, da se ob upoštevanju sodnega reda to ne more zgoditi, navedeno pa naj bi kazalo na pristranskost višjega sodišča. Predlaga, da revizijsko sodišče v skladu s pravili sodnega reda preveri, če je šlo za pravilno sestavo sodišča. 5. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga zavrnitev revizije. Z odredbo z dne 14. 1. 2011 je bil tožnik opozorjen, da mora do 20. 1. 2011 dostaviti vsa manjkajoča poročila ter da je dolžan do vsakega 5. dne v mesecu za pretekli mesec podati poročilo o opravljenem delu, vendar teh poročil še naprej ni oddajal - niti 5. 2. 2011 niti 5. 3. 2011 ali 5. 4. 2011. Zadnjo kršitev je storil 5. 4. 2011, pisno opozorilo pa mu je bilo dano 3. 5. 2011, kar je vsekakor v 60 dneh od ugotovljene zadnje kršitve. V zvezi s pravočasnostjo odpovedi je tožnik na zagovor prinesel domnevni mesečni poročili za obdobje od maja 2011 do novembra 2011 in zatrjeval, da je poročila oddajal v skladu z dogovorom, tožena stranka pa se je seznanila s kršitvami šele 16. 12. 2011 - ko je vodja kadrovske službe s strani oddelka za družinsko sodstvo prejela poročilo o vsebinskem pregledu tožnikovih poročil, s katerih je bilo razvidno, da so bile v večini ugotovljene nepravilnosti, ki so izkazovale, da so poročila neverodostojna in da jih tožnik sploh ni oddajal. Glede dolžnosti oddajanja poročil tožena stranka opozarja na 14. člen pogodbe o zaposlitvi tožnika, po kateri mora upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih obveznosti. Dolžnost oddajanja poročil izhaja iz Akta o merilih za ugotavljanje delovne uspešnosti sodnega osebja z dne 11. 3. 2005. V primeru neoddajanja poročil ni mogoče preveriti pričakovanega obsega dela in upravičenosti do plače. Če oddajanje mesečnih poročil ne bi bilo pomembno, jih delodajalec ne bi zahteval, še manj pa bi jih kot delovno obveznost določil v internem aktu. Tožena stranka zanika trpinčenje tožnika in med drugim navaja, da je v postopku odpovedi zaradi tožnikovih osebnih okoliščin prestavila zagovor pred odpovedjo na kasnejši datum. Če bi hotela tožnika šikanirati, bi postopek odpovedi uvedla že prej, prav tako pa ne bi upoštevala tožnikovih osebnih okoliščin.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

8. Revizijsko sodišče uvodoma pojasnjuje, da mora sodišče druge stopnje presoditi le navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti (prvi odstavek 360. člena ZPP), torej ni zavezano odgovarjati tudi na pritožbene navedbe, ki niso odločilne. Tudi bistveni kršitvi določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka ZPP se ne nanašata in ne pomenita vsake pomanjkljivosti oz. nasprotij, temveč se povezujeta le z odločilnimi razlogi oziroma odločilnimi dejstvi v sodbi. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

9. O tožnikovi pritožbi zoper sklep o začasni odredbi je na pritožbeni stopnji v tej zadevi odločalo sodišče v senatu J. Z. B. (predsednica), S. P. in S. P. F. (sklep v zadevi Pdp 387/2012 z dne 19. 4. 2012), o pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga pa v senatu v sestavi J. Z. B., S. P. in B. K. D. Senat torej ni bil isti, sodnik, ki mu je bila ta zadeva že prvič dodeljena (sodnik poročevalec) pa se ni spremenil. O pritožbi tožnika zaradi preizkusa ocene dela v zadevi Pdp 103/2013 je odločal senat pritožbenega sodišča v sestavi S. P. F., J. Z. B. in S. P., kar pomeni, da je bila zadeva dodeljena drugi sodnici poročevalki; tudi sestava senata v zadevah Pdp 363/2013 in Pdp 103/2013 ni bila enaka. Ti podatki (ob tem, da ne gre za zadeve, ki so bile istočasno predložene pritožbenemu sodišču) ne vzbujajo dvomov in nikakor ne omogočajo sklepanja o tem, da je bilo z dodeljevanjem spisov karkoli narobe, oziroma da ni prišlo do spoštovanja sodnega reda in tudi ne kažejo na pristranskost pritožbenega sodišča. 10. V skladu s 4. členom ZJU izvršuje v državnem organu in upravi lokalne skupnosti pravice in dolžnosti delodajalca predstojnik. V skladu z 61. členom Zakona o sodiščih so zadeve sodne uprave v pristojnosti predsednika sodišča, ki lahko v skladu s 34. členom ZJU za izvrševanje pravic in dolžnosti delodajalca pooblasti uradnika z zahtevano izobrazbo (1). Za delovno razmerje javnih uslužbencev ter pravice in dolžnosti iz delovnega razmerja veljajo predpisi, ki urejajo delovna razmerja in kolektivne pogodbe, kolikor ZJU ali drug poseben zakon ne določa drugače (prvi odstavek 5. člena ZJU). Če je v skladu z navedeno podlago za odpoved pogodbe o zaposlitvi pooblaščena določena oseba pri delodajalcu, je dejansko (tudi v skladu z ustaljeno sodno prakso) odločilno, kdaj se je ta oseba seznanila z nastankom utemeljenega razloga za odpoved. Nasprotne revizijske navedbe (da naj bi bilo odločilno, kdaj naj bi se s kršitvami seznanila njegova neposredno nadrejena vodja oddelka, ki pa ni bila pristojna za odpoved pogodbe o zaposlitvi) niso utemeljene, tožnikovo zavzemanje za drugačno tolmačenje pa nesprejemljivo. Ob tem je seveda jasno, da se kršitve delovnih obveznosti ne nanašajo in ne nastajajo le v odnos delavca do oseb, ki so pristojne za podajo odpovedi.

11. V zvezi z rokom za pisno opozorilo tožnik spregleda zaključke sodišča druge stopnje, da rok v primeru opustitve ni začel teči že z dnem, ko je prvič opustil oddajo poročila, temveč z dnem, ko je opustitev prenehala, kar se nanaša na vsa poročila od oktobra 2010 dalje. Sodišče druge stopnje se je tudi utemeljeno sklicevalo na neoddajo poročil o delu za meseca februar in marec 2011. Evidentno je, da je bil tožnik (najmanj) s pisno odredbo dne 14. 1. 2011 pisno tudi opozorjen, da mora dostaviti vsa manjkajoča poročila ter da je dolžan do vsakega 5. dne v mesecu za pretekli mesec podati poročilo o opravljenem delu. Tudi iz pisnega opozorila izrecno izhaja, da se ta nanaša na manjkajoča pisna poročila vse od julija 2010 dalje, kar vključuje vsa poročila, ki bi jih tožnik moral oddati do datuma pisnega opozorila. Že glede na dejstvo, da je bil dolžan podati poročila o delu za pretekle mesece, kar je tožena stranka zatrjevala, zatrjevala pa je tudi, da poročil ni oddajal, ni bila dolžna izrecno navajati (ali še posebej poudarjati) tudi, da tožnik poročil ni oddal niti tudi meseca februar in marec 2011. Zato revizijsko sodišče ne ugotavlja očitanih bistvenih kršitev določb postopka.

12. Tožnik se sklicuje tudi na Akt o merilih za ugotavljanje doseganja pričakovanega obsega dela sodnega osebja z dne 5. 5. 2011, ki je začel veljati s 1. 6. 2011, in ki naj bi šele določal obveznost oddajanja poročil o delu do 5 dne v naslednjem mesecu. Tožena stranka se je v zvezi s tem sklicevala na že prej veljavni akt (na katerega se sicer sklicuje tudi akt z dne 5. 5. 2011), ki pa ga ni predložila, vendar se tudi sodišče druge in prve stopnje nista oprli na prejšnji akt, temveč na izpoved zaslišanih prič in listinske dokaze, iz katerih izhaja, da morajo strokovni sodelavci oddajati poročila o opravljenem delu (gre za znano prakso pri toženi stranki), s tem v zvezi pa tudi na 32. člen ZDR, po katerem morajo delavci upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja (2). Ker iz izvedenih dokazov dejansko izhaja dolžnost tožnika, da vsakomesečno oddaja poročila o delu, ne morejo biti odločilne revizijske navedbe v zvezi z Aktom o merilih za ugotavljanje doseganja pričakovanega obsega dela sodnega osebja z dne 5. 5. 2011; v zvezi s tem torej ne gre za vprašanje retroaktivne uporabe tega akta. Protispisne so revizijske navedbe, češ da tožniku oddajanje poročil o opravljenem delu ni bilo naloženo, saj to med drugim izrecno izhaja tudi iz odredbe vodje oddelka za družinsko sodstvo z dne 14. 1. 2011. Ker je sodišče (na podlagi izvedenih dokazov) tudi prepričljivo in utemeljeno zaključilo ter to ustrezno obrazložilo, da tožnik poročil ni oddajal, so neutemeljeni tudi revizijski ugovori glede zmotne uporabe materialnega prava.

13. Zaključek o tem, kdaj je prišlo do ugotovitve utemeljenega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi (šesti odstavek 88. člena ZDR v zvezi z 5. in 154. členom ZJU), predstavlja dejanski zaključek oziroma ugotovitev sodišča, to ugotovitev pa sta sodišči druge in prve stopnje tudi ustrezno obrazložili. Nasprotne revizijske navedbe predstavljajo uveljavljanje nedovoljenega revizijskega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

14. Tožnik z obsežnimi revizijskimi navedbami v zvezi z utemeljenim razlogom za odpoved, ki onemogoča nadaljevanje dela (drugi odstavek 88. člena ZDR) poskuša minimalizirati pomen in težo neoddajanja poročil, vendar zanemari dejstvo, da je bil za enake kršitve že opozorjen, da svojih delovnih obveznosti ni izpolnjeval kljub ustnim in pisnim odredbam in da že nespoštovanje navodil delodajalca s ponavljanjem istovrstnih kršitev predstavlja utemeljen odpovedni razlog. Za utemeljenost tega razloga se ne zahteva dejanski nastanek škode. Spregleda tudi to, da neoddajanje oziroma nepravočasno oddajanje poročil o delu (poleg ostalega) onemogoča ustrezen pregled in kontrolo dela strokovnega sodelavca, iz izvedenih dokazov pa izhaja, da že predhodno neoddajanje poročil ni omogočalo izdelave ocene tožnikovega dela za leto 2010 (obvestilo vodje oddelka za družinsko sodstvo z dne 23. 3. 2011). To tudi pomeni, da predhodno opozorilo ni doseglo svojega namena, kar potrjuje izrecno ugotovitev tožene stranke v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi o povsem porušenih odnosih med javnim uslužbencem in delodajalcem.

15. Tožnik se v zvezi s tem neutemeljeno sklicuje na Akt o merilih za ugotavljanje doseganja pričakovanega obsega dela sodnega osebja, ki ne navaja, da je tovrstna kršitev lahko podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Podlaga za odpoved namreč izhaja že iz zakonskega besedila 3. alineje prvega odstavka 88. člena ZDR; po tej je razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca kršenje pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja - brez izrecne opredelitve, da bi morala biti ta kršitev še dodatno in izrecno predpisana v nekem od aktov delodajalca ali kolektivni pogodbi; tudi brez izrecne opredelitve, da mora biti kršitev huda ali hujša oziroma, da mora imeti večje posledice. Presoja sodišč po drugem odstavku 88. člena ZDR ustrezno upošteva dosedanjo sodno prakso. Revizijsko sodišče v zvezi z navedeno presojo tudi ne ugotavlja, da naj bi sodišče druge in prve stopnje pri tem zagrešili kršitve iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

16. V zvezi z zavrnitvijo podrednega zahtevka niso utemeljene revizijske navedbe o podaljšljivem odpovednem roku, ker naj bi že naslov 92. člena ZDR govoril o minimalnih odpovednih rokih, tožnikov odpovedni rok v pogodbi o zaposlitvi pa je znašal tri mesece. Iz 92. člena ZDR dejansko izhaja minimalni odpovedni rok, ki pa se nanaša na redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca in redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca, razen v primeru s tretjega odstavka, ki se izrecno nanaša le na redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca iz krivdnega razloga na strani delavca. V tem primeru zakon ne določa minimalnega odpovednega roka, temveč predpisuje, da odpovedni rok znaša en mesec. Glede na to se tudi tožnikova pogodba o zaposlitvi v 12. členu, ki povsem na splošno določa, da odpovedni rok znaša štiri (oziroma tri) mesece, lahko nanaša le na odpovedne roke iz prvega in drugega odstavka 92. člena ZDR, ne pomeni pa podaljšanje odpovednega roka tudi v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu iz krivdnega razloga. Tudi 91. člen ZDR kot splošna določba se ne nanaša na pogodbeno določen odpovedni rok v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delodajalca iz krivdnega razloga na strani delavca. Ostale revizijske navedbe v zvezi s tem so nepomembne.

17. Neutemeljene so tudi tožnikove obsežne revizijske navedbe v zvezi z „verodostojnostjo nadrejene in diskriminacije oziroma mobingom.“ Neverodostojnost priče tožnik uveljavlja v zvezi z razlogovanjem sodišča, ki naj bi bilo v nasprotju s procesnimi pravili in okvirom trditvene podlage, kar pa ni v povezavi. Tudi sicer izpoved priče o težavah s tožnikom že v letu 2009 niso odločilne za presojo in tudi sicer ne morejo predstavljati kršitev, ki jih uveljavlja tožnik.

18. V zvezi z očitkom diskriminacije, mobinga in šikaniranjem je prvenstveno pomembno, ali naj bi dejanja, če bi jih bilo sploh mogoče tako opredeliti, sploh lahko predstavljala dejanski razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku, oziroma so prav v povezavi s postopki redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in s samo odpovedjo ter predhodnim pisnim opozorilom. Zato so pomembni dogodki, ki so pripeljali do opozorila na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi po prvem odstavku 83. člena ZDR in kasneje k redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga v letu 2011 in 2012, ne pa dogajanje v zvezi z letno oceno tožnika za delo za leto 2007 (po sklepu z dne 13. 2. 2008 oziroma drugostopenjskim sklepom z dne 9. 2. 2009). Dogajanj med tožnikom in toženo stranko v letih pred tem tudi tožena stranka v odpovedi z dne 13. 1. 2012 ne omenja in tudi sicer niso v nobeni povezavi z neizpolnjeno obveznostjo tožnika glede oddajanja mesečnih poročil o delu (3). Zato izvajanje vseh predlaganih dokazov (poleg že izvedenih) v tej smeri s strani tožnika tudi po prepričanjih revizijskega sodišča ne bi moglo prispevati k ugotovitvi pravno pomembnih dejstev za odločitev. Že sodišče prve stopnje je tožniku na obravnavi dne 9. 1. 2013 - v zvezi z njegovim predlogom za vpogled v spis I Pd 1721/2009, zlasti v drugo tožnikovo vlogo s prilogami, utemeljeno pojasnilo, da je iz tega spisa vpogledalo in kopiralo sodbo, vse ostale navedbe in dokazni predlogi pa se ne nanašajo na to zadevo (redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga). Res je pri tem sodišče druge stopnje nepravilno navedlo, da je tožnik predlagal vpogled v spis oziroma pri tem zlasti v tožbo, kar pa ne spremeni utemeljenosti ostale obrazložitve sodišča druge stopnje v zvezi z očitkom o bistveni kršitvi določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Revizijsko sodišče te obrazložitve ne ponavlja, sicer pa v zvezi s temi navedbami ponovno opozarja na opredelitev kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki govori o nasprotjih med navedbami o razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnik o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi, ki pa se lahko nanašajo le na odločilna dejstva in ne dejstva, ki za samo odločitev niso pravno pomembna.

19. Tožena stranka je dokazala, da pisno opozorilo in redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku iz krivdnega razloga, zaradi tega, ker kljub znanim navodilom in opozorilom ni izpolnjeval svojih obveznosti oddajanja mesečnih poročil, ni posledica diskriminacije, mobinga ali šikaniranja tožnika s strani sodelavcev ali nadrejenih pri toženi stranki.

20. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

Op. št. (1): Glej pooblastili Su 10/10 z dne 1. 1. 2010 in Su 9/2011 z dne 3. 8. 2011 - prilogi B9 in B10. Op. št. (2): Tako tudi v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi.

Op. št. (3): V sklepu z dne 15. 2. 2012 je tožena stranka tudi odločno zanikala tožnikove pritožbene navedbe o kakršni koli zvezi med dolžnostjo tožnika, da oddaja poročila in očitki o tem, da naj bi mu očitala odsotnost zaradi bolniškega staleža, da naj bi šlo za povezavo s poskusom premestitve v letu 2004 in tožbo zaradi negativne ocene za leto 2007.