Jedro

V primeru ponavljajočih se kršitev (opustitev) pogodbenih obveznosti rok za podajo pisnega opozorila kot tudi rok za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga teče ves čas, dokler te kršitve trajajo. Rok za podajo pisnega opozorila v primeru opustitve (neoddaje poročila) tako ni začel teči že z dnem, ko je tožnik prvič opustil oddajo poročila, ampak najkasneje z dnem, ko je opustitev prenehala.

Tožniku (strokovni sodelavec na sodišču) je bila redno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ker v določenem obdobju ni oddajal mesečnih poročil o delu, čeprav je bil že predhodno opozorjen zaradi istovrstnih kršitev. Tožnikova dolžnost je bila, da upošteva zahteve in navodila delodajalca, vendar delovne obveznosti ni izpolnjeval kljub ustnim in pisnim odredbam in pisnemu opozorilu pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Nespoštovanje navodila delodajalca s ponavljanjem istovrstne kršitve je utemeljen odpovedni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Ne glede na to, da je lahko vprašljiva teža posamične kršitve, če je presojana vsaka posebej sama zase, pa ponovitev kršitev v kratkem časovnem obdobju kaže tudi na utemeljeno izgubo zaupanja tožene stranke v tožnika, zaradi česar je podan tudi pogoj iz 2. odstavek 88. člena ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da se sklep tožene stranke št. Su ... z dne 13. 1. 2012 in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 15. 2. 2012, s katerima je tožena stranka tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, kot nezakonita razveljavita; da se ugotovi, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še traja z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz delovnega razmerja; da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo na njegovo delovno mesto oz. na drugo ustrezno delovno mesto, ki ustreza stopnji njegove izobrazbe, znanjem in zmožnostim in sicer za nedoločen čas s polnim delovnim časom ter krajem opravljanja dela, ki od kraja bivanja tožnika ni oddaljen več kot tri ure vožnje v obe smeri z javnim prevoznim sredstvom ali organiziranim prevozom delodajalca; od dejanskega prenehanja pogodbe o zaposlitvi, to je od vključno dne 8. 4. 2012 do dne ponovnega nastopa dela pri toženi stranki tožniku obračunati vse plače, ki bi jih tožnik prejel, če bi bil na delu, od tako obračunanih posameznih zneskov bruto plač obračunati in plačati vse davke in prispevke v skladu z veljavno zakonodajo, nato pa tožniku izplačati posamezne neto zneske, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznega zneska neto plače (vsakega 5. dne v mesecu dalje za plačo za pretekli mesec) do plačila; ga prijaviti v matično evidenco zavarovancev ZPIZ tako, da mu bo priznana delovna doba od dejanskega prenehanja pogodbe o zaposlitvi, to je vključno od dne 8. 4. 2012 do dne ponovnega nastopa dela pri toženi stranki (I. točka izreka). Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi podredni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da se ugotovi, da mu je delovno razmerje prenehalo z dnem 7. 6. 2012 in je dotlej trajalo z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz delovnega razmerja; da je tožena stranka dolžna od dejanskega prenehanja pogodbe o zaposlitvi, to je od vključno 8. 4. 2012 do vključno 7. 6. 2012, tožniku obračunati vse plače, ki bi jih prejel, če bi bil na delu, od tako obračunanih posameznih zneskov bruto plač obračunati in plačati vse davke in prispevke v skladu z veljavno zakonodajo, nato pa tožniku izplačati posamezne neto zneske, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznega zneska neto plače (vsakega 5. dne v mesecu dalje za plačo za pretekli mesec) do plačila; tožnika prijaviti v matično evidenco ZPIZ tako, da mu bo priznana delovna doba od dejanskega prenehanja pogodbe o zaposlitvi, to je vključno od dne 8. 4. 2012 do vključno dne 7. 6. 2012; mu obračunati pripadajoči regres za leto 2012, od njega obračunati in plačati davke in prispevke v skladu z veljavno zakonodajo, nato pa tožniku izplačati neto znesek regresa (II. točka izreka). Odločilo je še, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka (III. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V zvezi s pravočasnostjo pisnega opozorila tožnik navaja, da sta njegova nadrejena in vodja kadrovske službe že pred dnem 23. 3. 2011 ves čas ustno komunicirali in je bil torej delodajalec o domnevni kršitvi seznanjen že takoj po poteku roka za podajo poročil, ki je bil odrejen na 20. 1. 2011. Poudarja, da seznanitev delodajalca ni predpisan formalen (pisni način), temveč zadošča tudi neformalen, ustni način. Takšno komunikacijo je potrdila tudi A.A. Tako je nedvomno, da sta obe vodji ustno komunicirali že pred pisnim obvestilom z dne 23. 3. 2011. A.A. je bila o vsem obveščena že v januarju 2011, zato je potekel objektivni rok za podajo pisnega opozorila. Nasproten zaključek sodišča nasprotuje zapisniku z dne 9. 1. 2013, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Nadalje je sodišče bistveno kršilo določbe postopka, saj se ni opredelilo do tožnikovih navedb, da je bistveno, da je o kršitvah seznanjena uradna pooblaščena oseba delodajalca, to pa je bila od marca 2010 do februarja 2011 sodnica B.B.. Slednja je bila o kršitvi odredbe z dne 14. 1. 2011 seznanjena, kar je tudi sama izpovedala. Izpovedala je tudi, da vodja oddelka seznani vodstvo sodišča, če kdo ne odda poročila. V sodbi tudi ni razlogov o tožnikovih očitkih, da skuša delodajalec prekluzivni zakonski rok podaljšati. C.C. ni verodostojna priča. Ves čas se je namreč sklicevala, da naj bi tožniku izdajala odredbe že prej, pa vendarle je tožena stranka predložila zgolj eno odredbo, njeno pričanje pa je tudi v marsičem v direktnem nasprotju z izpovedjo B.B. in A.A., o raznih pomembnih okoliščinah pa je imela tudi zelo selektiven spomin. Tudi odpoved je bila podana prepozno, saj se je delodajalec z vsako posamezno kršitvijo lahko seznanil nemudoma, takoj po poteku roka za predložitev poročila. Glede na to, da bi moral tožnik zadnje poročilo (poročilo za mesec oktober 2011) oddati najkasneje do 5. 11. 2011 (sobota) oz. 7. 11. 2011 (ponedeljek), je delodajalec zamudil 60-dnevni rok za podajo odpovedi, ki bi morala biti podana najkasneje 6. 1. 2012. Na zagovoru namreč tožena stranka ni mogla izvedeti nič novega, s čimer se ne bi mogla seznaniti že na dan, ko bi moral tožnik oddati poročilo. Prvostopenjsko sodišče je tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje v delu, v katerem tožniku ni verjelo, da se je z nadrejeno dogovoril, da bo poročila oddal kasneje. Nelogično je, da je C.C. tožniku v letu 2010 dovolila, da poročila oddaja z zamikom, v letu 2011 pa tega brez jasnega razloga ni dovolila več. Sodišče je popolnoma neizkustveno zaključilo, da dogovori niso obstajali. Razlog neoddaje poročil ni bil ključen in le prikriva dejanski razlog, ki pa je v nezadovoljstvu s tožnikovim delom, ki se zrcali skozi izpovedi v spisu. Drži navedba sodišča, da kršitev neoddaje poročila o delu sama po sebi ni velika. Tudi ponavljajoča opustitev te obveznosti ni velika kršitev, saj je očitno, da je tožena stranka v preteklosti to tolerirala. Tožnikova nadrejena je izpovedala, da je o neizpolnjevanju obveznosti nadrejene vedno obveščala pozno, kar kaže na to, da kršitve niso imele pomembnega značaja. Delovni proces je kljub neoddaji poročil tekel naprej, zato je jasno, da ne gre za hujše kršitve. Kršitve vsekakor niso take narave, da bi predstavljale utemeljen odpovedni razlog. Tožena stranka je zatrjevala, da so bila pravočasno oddana poročila podlaga za izplačilo tožnikove plače, vendar pa je tožnik pojasnil, da je bila plača vedno izplačana, preden je bilo potrebno oddati posamezno poročilo. V spisu ni trditvene podlage, da so bila mesečna poročila podlaga za izdelavo letne ocene. To so izpovedale priče, vendar brez ustrezne trditvene podlage teh izpovedi ni dovoljeno upoštevati, kot je to v nasprotju z določbami ZPP storilo sodišče. Odpoved temelji na nedopustni diskriminaciji. Tožnik je bil podvržen tudi nedopustnemu trpinčenju, kar se vleče že vse od leta 2004. Tožniku ni bilo omogočeno, da dokazuje svoje trditve v tej smeri, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je ignoriralo seznam dokazov o tem, kako se določeni dokumenti pri toženi stranki izgubijo in tožnikov predlog, da se vpogleda v vloge in listine v spisu opr. št. I Pd 1721/2009. Z vpogledom v ta spis bi se sodišče lahko prepričalo, da je bil tožnik povsem drugače obravnavan kot ostali zaposleni. Po drugi strani je sodišče iz tega spisa kopiralo sodbo, čeprav takšnega dokaznega predloga ni podal nihče, s čimer je prekoračilo razpravno načelo. Nadrejena je izključno pri tožniku iskala napake, zato da bi se ga delodajalec nato znebil. Sodišče je tudi zmotno obravnavalo dokazno listino glede obravnave tožnika pri kliničnem psihologu in jo interpretiralo v prid toženi stranki, čeprav ta listina služi kot dokaz diskriminatornega obravnavanja tožnika. Zaključki sodišča gredo v smeri, da tožnik mobbinga ni dokazal, čeprav je na podlagi določb ZDR dokazno breme na delodajalcu. Sodišče spregleda tožnikove pripombe na zapisnik, tožniku pa tudi ni bila dana možnost, da bi se lahko izjasnil o izjavah zaslišanih prič in predlaganih dokazov, kar tudi predstavlja bistveno kršitev določb postopka (8. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Tudi glede podrednega zahtevka odločitev sodišča prve stopnje ni pravilna. Ne drži namreč, da zakonski odpovedni rok ni podaljšljiv. Za takšno razlago ni podlage, saj se določbe pogodbe razlagajo v korist delavca. Delavčeva pogodba je določila daljši odpovedni rok. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala pritožba in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišča pazi po uradni dolžnosti ter na katere se sklicuje tožnik, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju; (14. točka), oziroma če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki (15. točka). Izrek sodbe ni nerazumljiv in ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe; sodba ima razloge o odločilnih dejstvih in ti razlogi niso nejasni ali med seboj v nasprotju, v razlogih sodbe pa tudi ni nasprotja med tem, kar se navaja v zapisnikih in listinah in vsebino teh zapisnikov ali listin. Pritožbeno sodišče je sprejeto odločitev lahko preizkusilo.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila storjena zato, ker naj tožniku ne bi bilo omogočeno, da dokazuje svoje trditve v smeri nedopustnega trpinčenja ter ker naj ne bi imel možnosti, da se izjasni o izjavah zaslišanih prič in predlaganih dokazov. Kot je razvidno iz zapisnika glavne obravnave z dne 9. 1. 2013, je tožnik tudi sam, poleg svojega pooblaščenca, pričam postavljal vprašanja, medtem ko iz zapisnika ne izhaja, da bi se želel v zvezi z njihovimi izjavami še dodatno izjasniti. Tožnik je vsekakor imel to možnost, zato je bilo zgolj od njegove procesne aktivnosti odvisno ali jo bo tudi izkoristil. Bistvena kršitev postopka v tej zvezi ni podana. V zvezi z drugo kršitvijo, ki jo tožnik izpostavlja, pa je že sodišče prve stopnje pravilno argumentiralo, da ni v celoti izvedlo predlaganega dokaza z vpogledom v spis naslovnega sodišča opr. št. I Pd 1721/2009, ki se nanaša na preizkus ocene dela za leto 2007, ker slednji nima zveze s predmetno zadevo. Načelo kontradiktornosti ne zavezuje sodišča k izvajanju vseh predlaganih dokazov, temveč zgolj tistih, ki so bistveni za presojo v konkretnem primeru. Ta dokaz v konkretnem primeru ni bil bistven, še posebej ob dejstvu, ker bi moral tožnik v skladu s trditvenim in dokaznim bremenom v tem postopku navajati vsa pravnorelevanta dejstva in v zvezi z njimi tudi predložiti dokaze, kar pa ni storil. Tožnik trditvenega in dokaznega bremena ne more preložiti na sodišče, zato sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno iz drugega spisa kopirati vlog in ostalih listin. Tožnik je predlagal vpogled v spis naslovnega sodišča I Pd 1721/2009 (C1) in sicer zlasti v tožbo. S tem, ko je sodišče prve stopnje skopiralo in prebralo sodbo naslovnega sodišča I Pd 1721/2009, je torej delno sledilo tožnikovemu dokaznemu predlogu in ni prekoračilo razpravnega načela.

Preostale pritožbene navedbe o bistvenih kršitvah določb postopka je razumeti kot nestrinjanje s stališči sodišča prve stopnje glede uporabe materialnega prava in z zaključki, ki jih je napravilo pri ugotavljanju dejanskega stanja. Tudi ta dva pritožbena razloga nista podana.

Tožniku je bila s sklepom tožene stranke z dne 13. 1. 2012 in sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja dne 15. 2. 2012 redno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ker v obdobju od maja 2011 dalje ni oddajal mesečnih poročil o delu, čeprav je bil že predhodno opozorjen zaradi istovrstnih kršitev. Pisno opozorilo je bilo izdano 3. 5. 2011, v njem pa je bilo tožniku očitano, da od meseca julija 2010 dalje ni oddajal mesečnih poročil, slednjih pa ni oddal niti po izrecni pisni odredbi nadrejene z dne 20. 1. 2011. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da je bila podana tako pravna kot dejanska podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja predstavlja krivdni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi (3. alinea prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih, ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s sprememb.). Za zakonito odpoved morajo biti izpolnjeni še nadaljnji pogoji: odpovedni razlog mora biti utemeljen in mora onemogočati nadaljevanje delovnega razmerja (drugi odstavek 88. člena ZDR), delodajalec mora delavca pred odpovedjo pisno opozoriti na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi v primeru ponovne kršitve (prvi odstavek 83. člena ZDR), odpoved pa mora podati v šestdesetdnevnem roku od ugotovitve kršitve in v šestih mesecih od njenega nastanka (šesti odstavek 88. člena ZDR).

Tožeča stranka je pisno opozorilo iz 1. odstavka 83. člena ZDR in odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga podala pravočasno, torej v šestdesetdnevnem roku iz šestega odstavka 88. člena ZDR. V primeru ponavljajočih se kršitev (opustitev) pogodbenih obveznosti, tako rok za podajo pisnega opozorila kot rok za podajo odpovedi teče ves čas, dokler te kršitve trajajo.(1) Rok za podajo pisnega opozorila v primeru opustitve (neoddaje poročila) tako ni začel teči že z dnem, ko je tožnik prvič opustil oddajo poročila, ampak najkasneje z dnem, ko je opustitev prenehala. Vse dotlej je namreč kršitev trajala. V tožnikovem primeru je bilo pisno opozorilo v zvezi z neoddajo poročil o delu vsaj za meseca februar in marec 2011 podano tudi znotraj šestdesetih dni od (zadnjih - posamičnih) kršitev, zato ni bistveno, kdaj je tožena stranka za kršitve (opustitve) izvedela. Glede na navedeno so nebistvene tudi vse tožnikove pritožbene navedbe o tem, koliko in kdaj je vodja oddelka ustno komunicirala z vodjo kadrovske službe ali predsednico sodišča. Tudi odpoved pogodbe o zaposlitvi je podana znotraj zakonsko določenega roka. V zvezi z navedenim je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da se je tožena stranka z določenimi dejstvi, ki so pomembna za utemeljenost in zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, seznanila šele na tožnikovem zagovoru dne 9. 12. 2011. Zagovor je namreč poleg ugotavljanja dejanskega stanja kršitev namenjen tudi temu, da se delavec lahko izjavi o očitanih kršitvah. Tožena stranka je, kot je razvidno iz redne odpovedi, tudi preverila tožnikove trditve, ki jih je podal na zagovoru. Delodajalec je namreč pregledal mesečna poročila, ki jih je tožnik prinesel na zagovor dne 9. 12. 2011, pri čemer je ugotovil, da so bile v večini poročil ugotovljene takšne nepravilnosti, ki so utemeljeno izkazovale, da so poročila neverodostojna in da jih tožnik dejansko ni oddajal tako, kot je trdil na zagovoru. Zagovor je bil v konkretnem primeru zato vsekakor bistven tudi v zvezi z ugotavljanjem dejanskega stanja kršitev in je zato rok za izpodbijano redno odpoved lahko pričel teči najprej od dne zagovora, kot je to pravilno zaključilo sodišče prve stopnje.

Obveznosti iz delovnega razmerja vsebujejo določbe 31., 32., 33. in 35. člena ZDR. 31. člen ZDR zavezuje delavca k vestnemu opravljanju dela na delovnem mestu, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, 32. člen ZDR pa, da mora upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Enako je zapisano v 14. členu tožnikove pogodbe o zaposlitvi. Na podlagi navodil delodajalca in nato tudi internega Akta o merilih za ugotavljanje delovne uspešnosti sodnega osebja, je moral tožnik kot strokovni sodelavec poročila o opravljenem delu oddati vodji oddelka do 5. dne v mesecu za pretekli mesec. Poročilo o delu je podlaga za ugotovitev pričakovanega obsega dela. Dejstvo je, da je ugotovitev pričakovanega obsega dela podlaga za izdelavo letne ocene uradnika, zato sodišče prve stopnje s tem, ko je ugotovilo, da so bila mesečna poročila potrebna tudi za izdelavo letne ocene, ni storilo nobene bistvene kršitve določb postopka, ki jo tožnik v zvezi s tem zatrjuje. Če oddajanje mesečnih poročil za delodajalca ne bi bilo pomembno, jih delodajalec ne bi zahteval, še manj pa bi jih kot delovno obveznost določil v internem aktu. Tožnikova dolžnost je bila, da upošteva zahteve in navodila delodajalca. Te svoje delovne obveznosti tožnik ni izpolnjeval kljub ustnim in pisnim odredbam in kljub pisnemu opozorilu pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Nespoštovanje navodila delodajalca s ponavljanjem istovrstne kršitve tako zagotovo predstavlja utemeljen odpovedni razlog. Ne glede na to, da je lahko vprašljiva teža posamične kršitve, če je presojana vsaka posebej sama zase, pa ponovitev kršitev v kratkem časovnem obdobju kaže tudi na utemeljeno izgubo zaupanja tožene stranke v tožnika, zaradi česar je podan tudi pogoj iz 2. odstavek 88. člena ZDR.(2) Sodišče prosto presoja dokaze in pri njihovi oceni ni vezano na nobena dokazna pravila. V tej zvezi se glede verodostojnosti podanih izpovedb lahko prepriča tudi z neposrednim vtisom na obravnavi. Sodišče prve stopnje je glede presoje tožnikovih kršitev delovnih obveznostih v odločilnih dejstvih pravilno ocenilo izpovedbe ter listinske dokaze. V zvezi z obstojem dogovora med tožnikom in njegovo nadrejeno o kasnejšem oddajanju pisnih poročil je utemeljeno poklonilo vero tožnikovi nadrejeni, saj v zvezi z dogovorom, ki ga je tožnik zatrjeval, priča C.C. pa je obstoj takšnega dogovora zanikala, v njeni izpovedbi ni bilo nedoslednosti. Tožnik je med drugim trdil, da je navedena priča neverodostojna, kar dokazuje tudi to, da je trdila, da je tožniku že v letu 2009 pisno odredila dostavo poročil o delu, takšne odredbe pa v spis niso bile vložene, zaradi česar dvomi, da obstojijo. Pritožbeno sodišče je po pregledu spisa ugotovilo, da je priča C.C. dejansko trdila, da so bile že v letu 2009 s tožnikom težave zaradi oddajanja norme, zaradi česar mu je že takrat dajala pisne odredbe, je pa iz zapisnika naroka z dne 9. 1. 2013 razvidno tudi, da je imela priča s seboj tudi dve odredbi iz leta 2009 (list. št. 76). V kolikor je tožnik štel, da priča ne izpoveduje po resnici, bi lahko pričo na naroku pozval, naj te odredbe predloži na vpogled. Tožnik tega ni storil, zato ni prepričljivo njegovo izpodbijanje verodostojnosti izpovedbe priče C.C., ki ji je sodišče prve stopnje pravilno poklonilo vero glede obstoja oz. neobstoja dogovora, ki ga je tožnik zatrjeval. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno upoštevalo, da je dokazno breme v zvezi z zatrjevanjem dejstev, ki opravičujejo domnevo, da je bila kršena prepoved diskriminacije ali prepoved trpinčenja, na strani delodajalca. Pravilno je ocenilo tudi, da ni razlogov, ki bi dokazovali, da je tožena stranka tožniku pogodbo o zaposlitvi odpovedala zaradi diskriminacije ali trpinčenja na delovnem mestu (mobbing). Tudi dokazne listine glede obravnave tožnika pri kliničnem psihologu, sodišče prve stopnje ni napačno interpretiralo. Tožnik se je očitno obnašal bistveno drugače, kot je to po splošno znanih dejstvih v delovnem okolju običajno, zato drži ugotovitev, da je imela tožena stranka povsem legitimno pravico, da tožnika (in ne tudi drugih delavcev) napoti na dodatni zdravstveni pregled. V tem pogledu zato ni mogoče govoriti o diskriminaciji zaradi določene osebne okoliščine, ki jo je tožnik zatrjeval. Prav tako je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da v ravnanju tožene stranke ni elementov trpinčenja na delovnem mestu. Zahteve delodajalca, da delavec opravi svoje delovne dolžnosti, namreč ni mogoče opredeliti za trpinčenje na delovnem mestu. Drugih ravnanj delodajalca, ki bi kazala na trpinčenje na delovnem mestu, pa tožnik ni substancirano navajal, zaradi česar se tudi sodišču prve stopnje do njih ni bilo potrebno podrobneje opredeliti.

Tožnikova pritožba je neutemeljena tudi v delu, ki se nanaša na podredni tožbeni zahtevek. V 12. členu tožnikove pogodbe o zaposlitvi je resda navedeno, da odpovedni rok traja štiri mesece, pri čemer ni opredeljeno, za kateri odpovedni rok gre. Skladno s 3. odstavkom 16. člena Zakon o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 s sprememb.) delodajalec javnemu uslužbencu ne sme zagotavljati pravic v večjem obsegu, kot je to določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali s kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenil javna sredstva. Glede na navedeno zakonsko določbo je zato sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ta odpovedni rok ne velja v primeru odpovedi pogodbe iz krivdnega razloga. Za ta odpovedni rok namreč ZDR v 3. odstavku 92. člena, ki velja tudi za javne uslužbence, določa, da traja en mesec.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso pomembne, prav tako tožnik ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajal izpodbijano sodbo in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 165. člen ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj: Sodba VS RS opr. št. VIII Ips 83/2009 z dne 21. 2. 2011, VIII Ips 160/2008 z dne 12. 1. 2010 Op. št. (2): Primerjaj: Sodba VS RS, opr. št. VIII Ips 48/2012 z dne 15. 10. 2012