Jedro

Toženec za svoj poseg v skupno streho večstanovanjske stavbe ni imel nobenega od takrat zahtevanih soglasij in tudi ne sklenjenega dogovora z etažnimi lastniki in imetniki stanovanjskih pravic. Njegova nadzidava stanovanja s prizidkom na skupni strehi ne pomeni nove stvari v smislu pravil o gradnji na tujem svetu.

V obravnavani zadevi izključna raba le enega etažnega lastnika na delu strehe kot skupnega dela večstanovanjske hiše pomeni izključitev ostalih etažnih lastnikov ali solastnikov od skupne rabe in realno zanikanje njihove pravice, pa tudi dejansko zanikanje, saj se toženec brani z ugovorom, da je on lastnik prizidka. Zato gre za protipravno vznemirjanje tožnikove (so)lastninske pravice.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tudi v drugem sojenju zavrnilo tožbeni zahtevek, naj toženec na skupni terasi večstanovanjske stavbe vzpostavi prejšnje stanje tako, da odstrani prizidek ter vsa betonska korita za rože, pa tudi odškodninski zahtevek za sanacijo poškodovanega ometa fasade in hidroizolacije na sami terasi. Ob toženčevem nakupu stanovanja v četrtem nadstropju v letu 1977 je bila streha nepohodna, dostop do nje je bil že tedaj zaprt. Toženec z zgraditvijo prizidka v letu 1978 in ureditvijo dela strehe v teraso ni motil pravic drugih, saj nihče ni zahteval dostopa na streho – teraso vse do leta 2005, ko je prišlo do spora s tožnikom. Ker streha ni bila namenjena hoji stanovalcev in je toženec prepričal sodišče, da v primeru nujnih vzdrževalnih del po vnaprejšnjem dogovoru ne bi branil dohoda preko svojega stanovanja na streho – teraso, sodišče ocenjuje, da tožnik ni bil moten v svoji lastninski pravici.

2. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo tožnikovi pritožbi in del prvostopenjske sodbe spremenilo v ugodilnega tako, da je tožencu naložilo vzpostavitev prejšnjega stanja z odstranitvijo prizidka in betonskih korit za rože, potrdilo pa je zavrnitev odškodninskega zahtevka za sanacijo ometa na fasadi in hidroizolacije na terasi. Ker toženec ni dokazal, da bi imel potrebna soglasja za svoj poseg v streho večstanovanjske hiše kot skupni del hiše in tudi sicer nima nobene pravne podlage za izključno rabo skupne strehe, je negatorni tožbeni zahtevek proti njemu utemeljen.

3. V tej zadevi je prvostopenjsko sodišče sodbo izdalo po uveljavitvi zadnje novele Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP-D). Zato je toženec v skladu z novo ureditvijo revizije najprej vložil predlog za dopustitev revizije, ki mu je revizijsko sodišče s sklepom II DoR 24/2009 s 23. 7. 2009 delno ugodilo in revizijo dopustilo glede vprašanja protipravnosti posega v solastninsko pravico tožnika. Kljub taki odločitvi toženec v reviziji praktično prepisuje vse trditve in razloge iz predloga za njeno dopustitev. Revizijsko sodišče je lahko na podlagi drugega odstavka 371. člena ZPP izpodbijano sodbo preizkusilo le v dopuščenem okviru, zato tistih trditev in razlogov, ki ta okvir presegajo, v nadaljevanju niti ne povzema.

4. Toženec revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z vprašanjem protipravnosti svojega posega utemeljuje s sklicevanjem na pravno ekspertizo, ki jo delno povzema in zatrjuje, da ne gre za protipravno oviranje tožnikove solastninske pravice, saj je prizidek toženčeva last. Povzema svoje trditve iz vloge v prvem sojenju, da in zakaj so v tej zadevi podane okoliščine gradnje na tujem svetu in v potrditev tega stališča povzema še mnenje iz pravne ekspertize o pravnem pravilu paragrafa 418 Občnega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ) ter izboljšanju položaja nedobrovernega graditelja z uveljavitvijo Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), zlasti z uvedbo triletnega prekluzivnega roka iz petega odstavka 25. člena ZTLR, po izteku katerega ni več mogoče terjati vzpostavitve prejšnjega stanja. Ta rok je tudi ob upoštevanju dejstva, da je bila večstanovanjska hiša delno v družbeni lastnini, potekel pred vložitvijo tožbe 22. 12. 2005. Upoštevaje pravila gradnje na tujem svetu in zlasti dejstvo 27-letne mirne posesti prizidka na strehi, ki nima kvarnih vplivov in ne ovira drugih solastnikov oziroma etažnih lastnikov, je toženec pridobil lastninsko pravico na prizidku. Ker od 1978 do 2005 nihče ni nasprotoval gradnji in uporabi prizidka, gre za konkludentno ravnanje solastnikov v smislu pristanka na gradnjo. Pred uveljavitvijo Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) pridobljeno lastninsko pravico, čeprav je bila pridobljena na drugačnih temeljih, kot veljajo sedaj, bi moralo sodišče upoštevati. Toženec še opozarja na sodno prakso, po kateri vsako poseganje v lastninsko pravico še ne pomeni posega, ki bi opravičeval sodno varstvo. V nadaljevanju se ukvarja z domnevno zlorabo pravic, kršitvijo sorazmernosti, bistveno kršitvijo pravdnega postopka na drugi stopnji ter sodbo presenečenja zaradi neenotne prakse na drugi stopnji, kar pa, kot je bilo že pojasnjeno, presega okvir dopustitve revizije.

5. Revizija, predlog za njeno dopustitev in sklep o predlogu so bili vročeni tožniku, ki ni vložil revizijskega odgovora.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Toženec ne more uspeti z ugovorom, da njegova gradnja prizidka na skupni strehi ne pomeni protipravnega posega zato, ker je na prizidku pridobil lastninsko pravico. Čeprav v začetku revizije omenja v času gradnje prizidka veljavne predpise o stanovanjskem gospodarstvu in stanovanjskih razmerjih, v nadaljevanju ne graja razlogov pritožbenega sodišča, da ni dokazal po teh predpisih zahtevanih soglasij za preureditev skupnih prostorov v stanovanjske. Še več, tudi iz njegovih lastnih revizijskih izvajanj izhaja, da se šteje za nedobrovernega graditelja in se zato sklicuje na 25. člen ZTLR ter v njem določen prekluzivni triletni rok, v katerem lastnik zemljišča še lahko zahteva vrnitev v prejšnje stanje. Sklicevanje na pravno pravilo paragrafa 418 ODZ je zmotno, ker je veljalo le za dobrovernega graditelja(1). Res je sodna praksa to pravilo skušala omiliti, vendar do izenačitve položajev dobrovernih in nedobrovernih graditeljev na tujem svetu nikoli ni prišlo. Omilitev v sodni praksi se je odrazila v ZTLR, ki je začel veljati 1. 9. 1980, in sicer prav v 25. členu, v omenjenem roku in ureditvi o družbeni neopravičljivosti rušenja v določenih primerih. Sicer pa za nedobrovernega graditelja tudi po uveljavitvi ZTLR veljajo še tiste omejitve, ki veljajo za dobrovernega graditelja. Odločilno je namreč vprašanje, ali lahko v taki situaciji, kot je obravnavana, sploh govorimo o gradnji na tujem svetu v smislu paragrafa 418 ODZ oziroma določb 24. do 26. člena ZTLR.

8. Odgovor revizijskega sodišča je negativen. Toženec je namreč leta 1978 na skupni nepohodni strehi zgradil prizidek in del strehe uredil v (pohodno) teraso. Prizidek je nadzidava njegovega (že takrat lastninskega) stanovanja v četrtem nadstropju večstanovanjske hiše, ki je bila deloma tudi v družbeni lastnini. Toženec ima v prizidku del kuhinje, z njim je po podatkih spisa povečal stanovanjsko površino za približno 6 m². Pravila o gradnji na tujem svetu (ODZ) oziroma tujem zemljišču (ZTLR) so se uporabljala le, če je z izgradnjo prišlo do nove stvari. Pravni standard nove stvari v smislu določb o gradnji na tujem svetu je po ustaljeni sodni praksi tega sodišča izpolnjen, če gre za nov del objekta, ki izpolnjuje pogoje za pridobitev izključne lastninske pravice na delu zgradbe ali če gre za spremenjeno identiteto zgradbe. Če gre za povečanje hiše, drugačno razporeditev prostorov ali izboljšanje bivalnih razmer, hiša pa ohranja prvotni pomen, ne gre za novo stvar(2). Z adaptacijo stanovanja in delnim povečanjem stanovanjske površine ni (bilo) mogoče pridobiti (so)lastninske pravice niti po predpisih o stanovanjskih razmerjih niti o stanovanjskem gospodarstvu(3).

9. Zmotno je revizijsko stališče, da je na pridobitev lastninske pravice na prizidku lahko vplivala dolgoletna raba dela skupne strehe – terase. Toženec ni bil niti dobroverni niti zakoniti posestnik. Vedel je, da je streha skupna in da mora biti tudi raba takega prostora skupna, saj za preureditev in s tem za svojo izključno rabo ni izkazal potrebnih soglasij (imetnikov stanovanjske pravice, imetnikov pravice uporabe, etažnih lastnikov, stanovanjske skupnosti, kasneje tudi hišnega sveta itd.). Le dejanska raba realno določenega dela skupne strehe niti po prejšnjih niti po sedanjih predpisih ne daje nobenemu od solastnikov ali etažnih lastnikov več pravic. Dolgotrajnost izključne rabe dela skupne strehe ni mogla spremeniti njene namembnosti. Za to bi bil potreben dogovor vseh etažnih lastnikov, solastnikov in drugih oseb, odvisno od časa sklenitve takega dogovora, ki bi bil sklenjen po takrat predpisanem postopku in v takrat zahtevani obliki. Toženec temu ustreznih trditev ni niti uveljavljal. Revizijska trditev, da neupiranje njegovi uporabi dela skupne strehe pomeni konkludenten pristanek na gradnjo, je povsem nova in že iz tega razloga neupoštevna, manjka pa ji tudi takemu zaključku ustrezna in pravočasna trditvena podlaga.

10. Protipravnost vznemirjanja tožnikove (so)lastninske pravice v smislu 99. in 100. člena SPZ toženec izpodbija še s trditvijo, da ni vsak poseg v lastninsko pravico tudi protipraven in s sklicevanjem na sodno prakso, po kateri mora poseg preseči določen tolerančni prag oziroma otežkočiti uporabo nepremičnine preko mere, ki je glede na naravo in namen ter glede na druge okoliščine običajna. Revizijsko sodišče prvi trditvi pritrjuje. Res je sodno varstvo odvisno od protipravnosti in tudi intenzivnosti posega. Kot možen kriterij je revizijsko sodišče v primeru napisa v tujem jeziku na skupni fasadi(4) zapisalo, da mora biti poseg tak, da dosega stopnjo vznemirjenosti po obče sprejemljivih standardih. V obravnavani zadevi izključna raba le enega etažnega lastnika na delu strehe kot skupnega dela večstanovanjske hiše pomeni izključitev ostalih etažnih lastnikov ali solastnikov od skupne rabe in realno zanikanje njihove pravice, pa tudi dejansko zanikanje, saj se toženec brani z ugovorom, da je on lastnik. Zato gre za protipravno vznemirjanje tožnikove (so)lastninske pravice v smislu 99. in 100. člena SPZ. Revizijsko sklicevanje na določene sodne odločbe pa je zmotno, ker se v njih navedeni kriterij za protipravnost, ki ga povzema revizija, nanaša na spore v zvezi z imisijami po 42. členu ZTLR v zvezi s 5. členom ZTLR. Sam kriterij tudi pomeni prepis dela določbe prvega odstavka 5. člena ZTLR. V obravnavani zadevi gre za drugačno situacijo.

11. Revizijsko sodišče je že nekajkrat poudarilo, da je negatorna tožba primerno sredstvo za sodno varstvo solastnikov ali etažnih lastnikov v primeru, ko se neutemeljeno (42. člen ZTLR) oziroma protipravno (99. člen SPZ) vznemirja njihova lastninska pravica zaradi preureditve skupnih delov v stanovanjske. Tako je v primeru toženčeve razširitve stanovanja v skupno podstrešje pritrdilo odločitvi o odstranitvi dveh podstrešnih oken frčad in o podrtju končne stene(5), v primeru premaknitve zunanje stene stanovanja, pred tem garaže, v skupno dvorišče (pridobitev 6 m² stanovanjske površine) pa zahtevku za vzpostavitev prednje stene v tako stanje, kot je bilo pred njeno porušitvijo in prestavitvijo proti dvorišču(6).

12. Ker dopuščeni revizijski razlog ni podan, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP toženčevo neutemeljeno revizijo zavrnilo skupaj z njegovimi priglašenimi revizijskimi stroški.

Op. št. (1): Tako na primer II Ips 216/2009. Op. št. (2): Tako na primer revizijsko sodišče v odločbah II Ips 658/2008, II Ips 721/2006, II Ips 403/95, II Ips 713/93 in mnogih drugih, pa tudi Ustavno sodišče RS v Up 253/98. Op. št. (3): Tako na primer II Ips 294/96, II Ips 340/94. Op. št. (4): II Ips 300/2005. Op. št. (5): II Ips 394/94. Op. št. (6): II Ips 863/2006.