Jedro

Toženec kot eden od solastnikov strehe ta skupni del uporablja na način, ki onemogoča druge etažne lastnike. Okoliščina, da je le iz njegovega stanovanja urejen izhod na teraso, na odločitev ne more imeti vpliva. Toženec ni odvzel sporne strehe in tudi tožnik ni upravičen zahtevati izročitev strehe v posest njemu, zato v obravnavanem primeru ni možen vrnitveni zahtevek v smislu 92. člena SPZ. Toženec uporablja solastno stvar v nasprotju z določbo 19. člena SZ-1 in določbo 3. odstavka 105. člena SPZ, zato ima tožnik pravno varstvo po 99. členu SPZ.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku pod točko I/1, ki glasi: "Tožena stranka I.B. je dolžan na skupni terasi v 4. nadstropju večstanovanjske stavbe na naslovu T. v L. vzpostaviti prejšnje stanje in sicer tako, da odstrani tam postavljeni prizidek k svojemu stanovanju ter vsa betonska korita za rože, v roku 15 dni pod izvršbo" ugodi.

V preostalem zavrnilnem delu (točka I/2 izreka) se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka na prvi stopnji v znesku 248,60 EUR in stroške pritožbenega postopka v znesku 297,85 EUR, oboje v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči naslednji dan po izteku paricijskega roka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan na skupni terasi v 4. nadstropju večstanovanjske stavbe na naslovu T. v L. vzpostaviti prejšnje stanje in sicer tako, da odstrani tam postavljeni prizidek k svojemu stanovanju ter vsa betonska korita za rože ter na skupni terasi sanirati poškodovane omete fasad ter hidroizolacijo na sami terasi in mu povrniti pravdne stroške. Zaradi zavrnitve tožbenega zahtevka je odločilo, da je tožnik dolžan povrniti tožencu pravdne stroške v znesku 2.563,63 EUR s pripadajočimi obrestmi. Zaradi delnega umika tožbe je sodišče v umaknjenem delu postopek ustavilo.

Proti navedeni odločitvi v sodbi se pritožuje tožnik in uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje njegovi pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku stroškovno ugodi oziroma podrejeno sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne prvemu sodišču v ponovno odločanje in sicer drugemu sodniku. V pritožbi pojasnjuje, da je toženec zgradil prizidek in postavil betonska korita brez soglasja ostalih solastnikov. Gre za protipravno vznemirjanje, saj toženec ni dokazal, da ima pravni naslov za poseg v skupni del hiše. Dejstvo, da je streha nepohodna, ni pomembno za odločitev. Nelogično je sklepanje sodišča prve stopnje, da terasa ni bila namenjena hoji stanovalcev, zato tožnik ni moten, ker ne more izgubiti tega, kar ni imel, z odločitvijo pa dovoli uzurpacijo nepohodne terase tožencu, čeprav okoliščina o nepohodnosti terase velja tudi zanj. Vsak solastnik lahko zahteva odstranitev objekta, če ga je nekdo postavil na njegovi nepremičnini, zato je odločitev po mnenju pritožnika napačna. Napačen je tudi zaključek prvostopnega sodišča, da je korita postavil zaradi varnosti vzdrževalcev, saj vzdrževalcev na terasi ni bilo. Toženec je korita postavil zaradi lastne varnosti. Stvarnopravni zakonik daje pravico do ustreznega sodnega varstva, če že upravni organ kljub črni gradnji ni storil ničesar. Po mnenju pritožnika so nepravilne tudi ugotovitve glede vpliva korit na statiko v primeru potresa in zamakanje fasade, saj bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati različnost izvedeniških mnenj glede te okoliščine. Sodišče prve stopnje pa je povzelo le zadnje mnenje, ki ga je celo samo dopolnilo kljub temu, da nima strokovnega znanja. Pritožnik zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožba je bila v skladu z določilom 1. odstavka 344. člena ZPP vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Iz ugotovitev prvostopnega sodišča izhaja, da je toženec v letu 1976 kupil stanovanje v četrti - zadnji etaži poslovno stanovanjske stavbe T. v L.. Iz njegovega stanovanja je bil že tedaj urejen izhod na streho objekta, ki ga je predstavljala nepohodna terasa. Toženec je kmalu po nakupu na terasi položil teraco plošče, zaradi zagotovitve varnosti ob robovih namestil težka betonska korita in na delu terase zgradil prizidek. Tako urejeno teraso in prizidek uporablja že od tedaj dalje.

Med strankama ni sporno, da terasa, ki jo toženec uporablja, predstavlja streho večstanovanjske hiše. Streha nedvomno predstavlja skupni del hiše. Že po predpisih, veljavnih v letu 1978, ko naj bi toženec na do tedaj nepohodni terasi namestil plošče, korita in zgradil prizidek, je bilo za takšno ravnanje potrebno soglasje lastnikov - tedaj imetnikov pravice uporabe in stanovanjske skupnosti. Prvi odstavek 35. člena Zakona o gospodarjenju s stanovanjskimi hišami v družbeni lastnini (Ur. l. SRS, št. 37/74) je določal, da stanovalci ne smejo brez soglasja imetnika pravice uporabe na stanovanjski hiši in stanovanjske skupnosti preurejati skupnih delov in naprav na stanovanjski hiši. Za stanovalce so se po 5. členu navedenega zakona šteli imetniki stanovanjske pravice in drugi uporabniki stanovanja po 1. odstavku 5. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 18/74, v nadaljevanju ZSR). Lastnik posameznega dela stanovanjske hiše je imel glede gospodarjenja tiste pravice, kot jih je imel po zakonu imetnik stanovanjske pravice ali najemnik (1. odstavek 6. člena istega zakona). Torej toženec kot lastnik stanovanja v 4. etaži stanovanjske hiše ni imel pravice brez soglasja ostalih stanovalcev kakorkoli posegati v skupen del stavbe. Enako je določal tudi Zakon o stanovanjskem gospodarstvu (Ur. l. SRS, št. 3/81; ZSG), ki je v 50. členu določal, da nihče ne sme brez soglasja hišnega sveta preurejati skupnih delov in naprav v stanovanjski hiši. Toženec ni dokazal, da bi za poseg v skupno streho imel soglasje stanovalcev ali hišnega sveta. Zaradi dejstva, da ostali stanovalci, po letu 1991 pa lastniki posameznih stanovanj, niso nasprotovali njegovemu posegu in uporabi skupne strehe, toženec ni mogel pridobiti nobenih pravic na skupnem delu stavbe. Skupni deli stavbe so bili namreč pred uveljavitvijo Stanovanjskega zakona skupna last, sedaj pa so solastnina etažnih lastnikov in jih etažni lastniki uporabljajo v skladu z njihovo naravo in namenom ter na način, ki ne omejuje drugih etažnih lastnikov (18. in 19. člen Stanovanjskega zakona, Ur. l. RS, št. 69/2003, v nadaljevanju SZ-1).

V obravnavanem primeru ni dvoma, da toženec kot eden od solastnikov strehe, ta skupni del uporablja na način, ki onemogoča druge etažne lastnike. Okoliščina, da je le iz njegovega stanovanja urejen izhod na teraso, na odločitev ne more imeti vpliva, zlasti še glede na to, da je bilo toženčevo stanovanje preurejeno v enotno stanovanje iz prej obstoječih garsonjer. V času, ko so še obstajale garsonjere, je bil izhod na nepohodno streho urejen iz skupnega hodnika in ne iz stanovanja.

Tožnik je skrbnik nekaterih etažnih lastnikov, ki so hkrati tudi solastniki skupnih delov stavbe. Po določbi 100. člena Stvarnopravnega zakonika (Ur. l. RS, št. 87/2002,v nadaljevanju SPZ) ima solastnik pravico do tožbe za varstvo solastninske pravice na celi stvari. Svoj položaj lahko varuje s prepovedno tožbo iz 99. člena SPZ v primeru, če ga kdo drug protipravno ovira pri izvrševanju solastninske pravice. V primeru negatorne tožbe tožnik običajno zahteva prenehanje vznemirjenja, prepoved bodočega vznemirjenja ali vzpostavitev prejšnjega stanja. Prav slednje pa tožnik zahteva v obravnavnem sporu kot skrbnik solastnikov skupne strehe, katero toženec brez pravnega naslova uporablja na način, ki omejuje druge etažne lastnike. Ker samo vsi solastniki skupaj lahko spremenijo namembnost skupnega dela in ga izločijo iz skupnih delov v etažno lastnino, če je seveda sprememba namembnosti sploh mogoča, ima vsak solastnik pravico zahtevati, da protipravno vznemirjenje s strani toženca, ki je v tem, da je na skupni strehi zgradil prizidek in postavil betonska korita, preneha. Toženec ni odvzel sporne strehe in tudi tožnik ni upravičen zahtevati izročitev strehe v posest njemu, zato v obravnavanem primeru ni možen vrnitveni zahtevek v smislu 92. člena SPZ. Toženec uporablja solastno stvar v nasprotju s citirano določbo 19. člena SZ-1 in določbo 3. odstavka 105. člena SPZ, zato ima tožnik pravno varstvo po 99. členu SPZ. O tem, kako bodo uporabljali skupni del hiše, se bodo morali etažni lastniki sporazumeti v pogodbi o medsebojnih razmerjih, sklenjeni v skladu z določbo 116. člena SPZ. Ker toženec nima nobene pravne podlage za izključno uporabo skupne strehe, tožnik kot skrbnik etažnih lastnikov pa je upravičen do sodnega varstva solastninske pravice, je odločitev prvostopnega sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka v točki I/1 izreka materialnopravno zmotna. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo, saj je tožnik zahtevek glede betonskih korit utemeljeval tudi na stvarnopravni podlagi.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča o zavrnitvi zahtevka, da je toženec dolžan sanirati poškodovane omete fasad in hidroizolacijo na sami terasi, pravilna. V tem postopku so podali izvedeniško mnenje o tem, ali betonska korita predstavljajo vir škodne nevarnosti, kaj je vzrok odpadanju fasade in ali je hidroizolacija na terasi poškodovana, trije izvedenci gradbene stroke. Sodni izvedenec M. P. je podal pisno mnenje po naročilu tožnika. Ker toženec ni soglašal, da se to mnenje uporabi v dokazne namene, ga je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo le kot del dejanskih tožnikovih navedb. Izvedeniškega mnenja sodnega izvedenca I. Z. tožnik ni sprejel, zato je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku izvedlo dokaz z novim izvedencem. Sodni izvedenec D. K. je podal pisno mnenje in ga dvakrat dopolnil. Tožnik po dopolnitvah izvedeniškemu mnenju D. K. ni več nasprotoval. Sodišče druge stopnje soglaša s stališčem prvostopnega sodišča, da je mnenje jasno in popolno, zato ni razlogov za dvom v pravilnost tega mnenja. Na podlagi ugotovitev izvedenca K. pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da betonska korita ne predstavljajo vira škodne nevarnosti v primeru potresa, da ne vplivajo na statiko zgradbe, ker zaradi njih ni moglo priti do posedanja konstrukcije terase in poškodbe hidroizolacije, katero je toženec tudi obnovil in da betonska korita ne vplivajo na odpadanje fasade, saj je toženec dotrajano obrobo korit do odkapa že obnovil. Slabo stanje fasade je po ugotovitvah sodnega izvedenca posledica slabega vzdrževanja in ne posegov toženca na sporni terasi. Ob takšnih ugotovitvah pa je logičen zaključek prvostopnega sodišča o zavrnitvi zahtevka, da je toženec dolžan sanirati poškodovane omete fasad in hidroizolacijo na sami terasi. Tožnik namreč ni dokazal, da bi bila hidroizolacija sploh poškodovana, poškodbe terase pa niso v vzročni zvezi s posegi toženca na terasi, kar pomeni, da ni izkazana niti odškodninska odgovornost toženca v smislu 1. odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje v tem delu ni popolno ugotovilo dejanskega stanja in da ni pravilno upoštevalo ugotovitev izvedencev, je glede na navedene razloge neutemeljen. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 353. člena ZPP v tem delu pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zaradi delne spremembe sodbe je moralo pritožbeno sodišče v skladu z določbo 2. odstavka 165. člena ZPP odločiti o stroških vsega postopka. Tožnik je v postopku uspel deloma, zato je na podlagi 2. odstavka 154. člena ZPP upravičen do povrnitve stroškov glede na njegov uspeh v postopku. Tožnik je v tožbi navedel enotno vrednost spora za vse svoje zahtevke. Po presoji pritožbenega sodišča je večji del stroškov nastal z delom zahtevka, ki je zavrnjen, del zahtevka pa je tožnik že v ponovljenem postopku umaknil, zato je pritožbeno sodišče po prostem preudarku ocenilo, da je tožnikov uspeh v postopku 35%, uspeh tožene stranke pa 65%. Enak delež uspeha velja tudi v pritožbenem postopku.

Pritožbeno sodišče je tožniku priznalo potrebne stroške, upoštevalo je veljavno Odvetniško tarifo in Zakon o sodnih taksah ter na podlagi vloženega stroškovnika tožniku priznalo pravdne stroške v postopku na prvi stopnji v znesku 5.471,74 EUR. Ob upoštevanju uspeha v postopku na prvi stopnji je tožnik upravičen do povrnitve stroškov v znesku 1.915,20 EUR. Sodišče druge stopnje je glede stroškov tožene stranke upoštevalo neizpodbijani izračun stroškov kot ga je opravilo prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi, ko je tožencu priznalo stroške v znesku 2.563,63 EUR. Upoštevaje njegov uspeh v postopku, ki je 65%, je toženec upravičen do povrnitve stroškov v znesku 1.666,60 EUR. Po pobotu priznanih pravdnih stroškov je pritožbeno sodišče odločilo, da je toženec dolžan povrniti tožniku pravdne stroške v znesku 248,60 EUR. V pritožbenem postopku so tožniku nastali pravdni stroški v znesku 850,79 EUR (433,50 EUR iz naslova odvetniške nagrade in 417,29 EUR iz naslova sodne takse za pritožbo). Upoštevaje pritožbeni uspeh v višini 35% je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 2. odstavka 154. člena ZPP odločilo, da je toženec dolžan povrniti tožniku stroške pritožbenega postopka v znesku 297,85 EUR.