Jedro

Če je brezposelna oseba pri istem delodajalcu že bila vključena v enega izmed ukrepov aktivne politike zaposlovanja, katerega namen je povečanje zaposlitvene možnosti, pa je delodajalec ni zaposlil, izvajanje drugega ukrepa z istim ciljem pri istem delodajalcu sploh ne bi bilo v skladu z zakonsko opredeljenim namenom teh ukrepov. Zato so neutemeljeni tudi tožničini očitki o posegu v njena „legitimna pričakovanja“ in v načelo pravne varnosti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim obvestilom je Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje (v nadaljevanju Zavod) tožnico obvestil, da se ne sprejme njena ponudba na javno povabilo „Iz faksa takoj praksa / Spodbujanje prve zaposlitve mladih z izpopolnjevanjem za konkretno delovno mesto“. Iz obrazložitve je razvidno, da tožnica ni izpolnila dveh izmed pogojev, določenih z omenjenim povabilom, objavljenem na spletni strani Zavoda dne 30. 1. 2015, in sicer, da brezposelna oseba, ki jo namerava ponudnik zaposliti, v zadnjih 6 mesecih pri njem ni bila vključena v usposabljanje na delovnem mestu ali delovni preizkus, in da pred oddajo ponudbe ni ravnala v skladu s postopkom, predpisanim v 7. poglavju povabila. V zvezi s tem pojasnjuje, da je tožnica oddala ponudbo za zaposlitev osebe, s katero Zavod pred tem v zaposlitvenem načrtu ni dogovoril smiselnosti vključitve v ta ukrep oziroma v objavi prostega delovnega mesta ni opredelil, da gre za zaposlitev preko javnega povabila „Iz faksa takoj praksa“.

Tožnica se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi ugovarja obema razlogoma za nesprejetje njene ponudbe. Meni, da toženka v pogojih sodelovanja na javnem povabilu enači vsebinsko bistveno različne ukrepe politike zaposlovanja. Sklicuje se na obseg „delovnega preizkusa“, ki naj bi bil namenjen preizkusu oz. seznanitvi delodajalca z znanjem in delom delavca. Po njenem mnenju uporaba kakršnegakoli ukrepa aktivne politike zaposlovanja ne more avtomatično izključiti upravičenja do drugega ukrepa. Taka razlaga naj bi brezposelne osebe v enakih situacijah postavljala v bistveno drugačen položaj. Poleg tega navaja, da v predhodnih razpisih (tudi v razpisu za izvedbo delovnega preizkusa za mlade št. 1105-10/2014/15, na katerega se je prijavila), ni bil predviden pogoj, ki bi izključeval tiste brezposelne, ki so že bili vključeni v drugačen ukrep aktivne politike zaposlovanja. Zato ni bilo mogoče sklepati, da se bosta „kompatibilna ukrepa“ aktivne politike zaposlovanja spremenila v izključujoči se subvenciji. S tem naj bi bilo poseženo v tožničina legitimna pričakovanja in v temeljno načelo pravne varnosti.

Nezakonit naj bi bil tudi drugi razlog za nesprejem tožničine ponudbe. Pojasnjuje, da je prijavo, v kateri je imensko predlagala brezposelno osebo, ki jo želi zaposliti, vložila skladno s predpisanim postopkom. Tako pogoji javnega povabila kot spremljajoča navodila pa naj bi bili nejasni in medsebojno v nasprotju, zaradi česar jih je po njenem mnenju treba razlagati v korist bodočemu delodajalcu. Poleg tega bi jo morala toženka, če je menila, da vloga ni popolna, pozvati, naj odpravi pomanjkljivosti.

Sodišču predlaga, naj izpodbijani akt spremeni tako, da se njena ponudba sprejme in se ji omogoči sklenitev pogodbe o izvedbi projekta v okviru programa „Iz faksa takoj praksa“ za zaposlitev določene osebe, navedene v njeni ponudbi z dne 13. 2. 2015, ter ji prizna kot delodajalcu vsa upravičenja, ki iz tega izhajajo, hkrati pa toženki naloži povrnitev „pravdnih stroškov tega postopka, pod izvršbo“. V nadaljevanju „dopolnilno in podredno“, v primeru, da navedeni projekt ne bo več na voljo, sodišču predlaga, naj toženki naloži izplačilo denarne protivrednosti iz naslova vseh upravičenj, do katerih je upravičena v primeru sklenitve pogodbe o izvedbi projekta v okviru navedenega programa, „to je zneska 6.000,00 (šest tisoč) EUR neto z zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči z dnem pravnomočne odločbe o zadevi“.

Toženka v odgovoru na tožbo pojasnjuje pravno podlago in dejanske okoliščine izpodbijane odločitve. Ugovarja razlogom, s katerimi tožnica izpodbija pogoje za oddajo ponudb. V zvezi s tem pojasnjuje namen obravnavanega javnega povabila in pomen ukrepov aktivne politike zaposlovanja, ki utemeljuje pogoj, po katerem delodajalec ne more uveljavljati spodbude za zaposlitev po ukrepu „Iz faksa takoj praksa“ za osebo, ki je že bila pri njem na „delovnem preizkusu“. V zvezi z ugovori glede drugega razloga za nesprejem pa toženka pojasnjuje, da na podlagi tožničine prijave prostega delovnega mesta, ki ni sledila pogoju iz javnega razpisa, ni vedela, da tožnica želi sodelovati v obravnavanem javnem povabilu, niti da želi sodelovati z namenom zaposlitve konkretne osebe, zaradi česar tudi ni vodila postopka ugotavljanja smiselnosti vključitve te osebe v ta program. To je bilo razvidno šele iz ponudbe z dne 13. 2. 2015, brezposelne osebe pa se v programe aktivne politike zaposlovanja lahko vključujejo le na podlagi izdelanega zaposlitvenega načrta. Navaja, da tožničina vloga ni bila nepopolna, temveč nesprejemljiva, zato nasprotuje stališču, da bi jo morala pozvati na dopolnitev. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne, tožnici pa naloži plačilo stroškov postopka.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna odločitev toženke, da ne sprejme tožničine ponudbe za izvedbo projekta v okviru programa „Iz faksa takoj praksa“.

Med strankama ni sporno, da je javno povabilo delodajalcem za izvedbo tega projekta med splošnimi pogoji v točki a) 6. poglavja vsebovalo tudi pogoj, da brezposelna oseba, ki jo namerava ponudnik zaposliti, v zadnjih šestih mesecih pri njem ni bila vključena v usposabljanje na delovnem mestu ali delovni preizkus (točka 5). Prav tako ni sporno, da je bila brezposelna oseba, ki jo namerava tožnica zaposliti, v zadnjih šestih mesecih pri njej vključena v „delovni preizkus“ in da je tudi „delovni preizkus“ ukrep aktivne politike zaposlovanja. Sporno je, ali je navedeni pogoj zakonit. Po presoji sodišča so očitki o nezakonitosti tega pogoja neutemeljeni. Dejstvo, da gre za dva različna ukrepa aktivne politike zaposlovanja, namreč samo po sebi ne utemeljuje zatrjevane nezakonitosti. Poleg tega tožnica s tožbenimi očitki o neenakopravnem obravnavanju brezposelnih oseb ne uveljavlja posega v svoj pravni položaj, temveč v pravni položaj brezposelne osebe. Glede na očitno neutemeljenost teh tožbenih navedb pa sodišče kljub temu pojasnjuje, da se sporni pogoj iz 5. točke splošnih pogojev nanaša le na prepoved kopičenja ukrepov aktivne politike zaposlovanja pri istem delodajalcu. Tak pogoj pa je skladen z namenom izvajanja ukrepov aktivne politike zaposlovanja in brezposlenim osebam ne onemogoča vključevanja v ukrepe aktivne politike zaposlovanja pri različnih delodajalcih.

Zakon o urejanju trga dela (v nadaljevanju ZUTD) namreč v 28. členu opredeljuje, da je aktivna politika zaposlovanja nabor ukrepov na trgu dela, ki so namenjeni povečanju zaposlenosti in zmanjševanju brezposlenosti, večji zaposljivosti oseb na trgu dela in povečanju konkurenčnosti in prožnosti delodajalcev. Spodbude za zaposlovanje pa so po 32. členu ZUTD namenjene predvsem povečanju zaposlitvenih možnosti ranljivih skupin brezposelnih oseb. Tako je v skladu z zakonsko opredeljenim namenom v 2. poglavju obravnavanega javnega povabila opredeljen tudi njegov namen, ki je v spodbujanju pridobivanja prvih delovnih izkušenj mladih brezposelnih oseb, ki si bodo s tem povečale možnosti zaposlitve. Zmotno je torej tožničino mnenje, da gre za ukrepe spodbujanja svobodne gospodarske pobude (čeprav ima posredno tudi ta lahko pozitivne učinke na zaposlovanje), saj gre za ukrepe države, ki se nanašajo na trg dela (1. člen ZUTD).

Če je brezposelna oseba pri istem delodajalcu že bila vključena v enega izmed ukrepov aktivne politike zaposlovanja, katerega namen je povečanje zaposlitvene možnosti, pa je delodajalec ni zaposlil, po navedenem izvajanje drugega ukrepa z istim ciljem pri istem delodajalcu sploh ne bi bilo v skladu z zakonsko opredeljenim namenom teh ukrepov. Zato so neutemeljeni tudi tožničini očitki o posegu v njena „legitimna pričakovanja“ in v načelo pravne varnosti.

Po navedenem tudi po presoji sodišča tožničina ponudba ne izpolnjuje pogoja iz 5.a točke splošnih pogojev 6. poglavja javnega povabila. Glede na to, da je v uvodu tega poglavja izrecno navedeno, da lahko ponudbo za izvedbo programa „Iz faksa takoj praksa“ odda delodajalec, ki izpolnjuje vse pogoje tega javnega povabila, za pravilnost in zakonitost odločitve zadošča že ugotovitev, da tožničina prijava ne izpolnjuje enega izmed pogojev, navedenih v obravnavanem javnem povabilu. Zato sodišče ni presojalo pravilnosti in zakonitosti ugotovitve o neizpolnjevanju drugega pogoja iz 13.a točke splošnih pogojev).

Ker je sodišče presodilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo. O zadevi je odločilo na seji, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.