Jedro

Zgolj izvolitev za sindikalnega zaupnika še ne zadošča za priznanje posebnega varstva pred odpovedjo oziroma varstva pred odpovedjo pri delodajalcu ne uživajo vsi sindikalni zaupniki. Potrebno je upoštevati tudi 207. člen ZDR-1, ki v prvem odstavku določa, da se število sindikalnih zaupnikov, ki uživajo varstvo skladno s 112. členom istega zakona, lahko določi v skladu s kriteriji, dogovorjenimi v kolektivni pogodbi oziroma dogovorjeni med delodajalcem in sindikatom. Tovrsten dogovor med sindikatom in toženo stranko o kriterijih in številu sindikalnih zaupnikov, ki bi uživali varstvo po 112. členu ZDR-1, ni bil sklenjen.

Glede števila sindikalnih zaupnikov je potrebno razlikovati dva položaja in sicer določitev števila sindikalnih zaupnikov po 205. členu ZDR-1, preko katerih sindikat uresničuje pravico zagotavljati, varovati in zastopati interese svojih članov pri delodajalcu (in kar sodi na področje organiziranja in delovanje sindikata) ter določitev števila sindikalnih zaupnikov po prvem odstavku 207. člena ZDR-1, ki bodo deležni tudi posebnega varstva pred odpovedjo po 112. členu ZDR-1. Ta določitev temelji na kriterijih, dogovorjenih v kolektivni pogodbi ali posebni pogodbi med delodajalcem in sindikatom. Števila sindikalnih zaupnikov in določitev tega, kateri od njih uživajo posebno varstvo, ni mogoče mešati. Pri določitvi števila sindikalnih zaupnikov, ki uživajo posebno varstvo po 112. členu ZDR-1 bi bilo sicer smotrno upoštevati organiziranost delovnega procesa, delo v izmenah itd., vendar je natančna določitev teh kriterijev prepuščena dogovarjanju med delodajalcem in sindikatom in ti kriteriji ne morejo nadomestiti dejanskega dogovora o številu sindikalnih zaupnikov, ki so deležni varstva po 112. členu ZDR-1.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Vsaka stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice, da se odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 8. 5. 2013 razveljavi kot nezakonita in da se ugotovi, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo s potekom 60-dnevnega odpovednega roka, to je 13. 7. 2013, temveč še vedno traja in je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo, jo od 14. 7. 2013 dalje prijaviti v obvezno pokojninsko, invalidsko, zdravstveno in zavarovanje za primer brezposelnosti v skladu s posebnimi predpisi in ji priznati vse pravice iz dela, med drugim tudi obračunati in izplačati zapadle plače in druge prihodke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska (18. v mesecu za pretekli mesec) do plačila, vse v 8 dneh, pod izvršbo. Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov in sicer zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo, da pri toženi stranki v spornem obdobju med delodajalcem in sindikatom ni bil sklenjen dogovor v smislu prvega odstavka 38. člena panožne kolektivne pogodbe, to je dogovor o številu sindikalnih zaupnikov, ki uživajo varstvo pred odpovedjo. V 18. členu Podjetniške kolektivne pogodbe je zapisano, da funkcije sindikalnih zaupnikov v podjetju opravlja predsednik, namestnik in dvanajst sindikalnih zaupnikov. Šlo je za ureditev v skladu z 38. členom panožne kolektivne pogodbe in sicer dejansko za sporazum med sindikatom in delodajalcem, sicer taka določba v Podjetniški kolektivni pogodbi ne bi imela kaj iskati. Sindikat namreč svobodno odloča o številu svojih predstavnikov. Sodišče povsem napačno tolmači izpoved priče A.A., da sindikalni zaupniki pridobijo status varovane kategorije šele, ko delodajalcu posredujejo notificirana imena izvoljenih sindikalnih zaupnikov in število ne sme biti večje kot je dogovorjeno z delodajalcem. Priča A.A. je jasno izpovedala, da ne zadostuje samo izvolitev in notifikacija, temveč da mora biti tudi število sindikalnih zaupnikov v mejah števila, ki je dogovorjeno z delodajalcem in tak dogovor je tudi bil sklenjen. Res je Podjetniška kolektivna pogodba prenehala veljati, vendar to očitno ni vplivalo na dogovor glede števila sindikalnih zaupnikov, ki so uživali posebno varstvo pred odpovedjo, saj je priča izpovedala, da se je dogovor spoštoval tudi po prenehanju veljavnosti Podjetniške kolektivne pogodbe. Navedeno je potrdila tudi priča B.B., ki je izpovedala, da so sindikalnim zaupnikom varstvo pred odpovedjo priznavali tudi v času izvajanja programa presežnih delavcev konec leta 2012. Glede na to, da je bil program presežnih delavcev izdelan, se ga je bil dolžan delodajalec držati in ni mogel izven določil programa odločati, komu dati odpoved in komu ne. Dogovor o številu sindikalnih zaupnikov, ki uživajo posebno varstvo, je v času podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici obstajal, zato bi navedeno moralo upoštevati tudi sodišče prve stopnje in ugotoviti, da je tožnica uživala posebno varstvo pred odpovedjo, zato je bila odpoved nezakonita. Sodišče je tudi zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, ko je zavrnilo predlog po zaslišanju sedanjega predsednika sindikata C.C.. Ta bi lahko potrdil okoliščino, da so varstvo pred odpovedjo uživali vsi izvoljeni sindikalni zaupniki v okviru Podjetniške kolektivne pogodbe in potrdil bi lahko, da so sindikalni zaupniki posebno varstvo uživali v času izvrševanja programa presežnih delavcev. Sodišče je z zavrnitvijo tega dokaznega predloga bistveno kršilo postopek, saj je tožnici onemogočilo dokazovanje, s tem pa kršilo načelo kontradiktornosti. Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnice v pritožbi in navedla, da tožnica napačno tolmači 18. člen Podjetniške kolektivne pogodbe ter zamenjuje pravice sindikatov, da samostojno oziroma prosto določijo število sindikalnih zaupnikov, preko katerih sindikat uresničuje pravice zagotavljati, varovati in zastopati interese svojih članov, z določitvijo števila sindikalnih zaupnikov (po 207. členu ZDR-1), ki so deležni posebnega varstva pred odpovedjo v skladu s 112. členom ZDR-1. Tožnica si tudi napačno razlaga pričanje B.B., saj iz njene izpovedi povzema le zaključke in trditve, ki ji ustrezajo. Tožena stranka je izkazala, da med strankama postopka v času podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici ni obstajal zatrjevan dogovor o varstvu sindikalnih zaupnikov pred odpovedjo. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavlja pritožba niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ter da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev in pravilno uporabilo materialno pravo.

Tožnica uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, ko ni zaslišalo s strani tožnice predlagane priče, sedanjega predsednika sindikata C.C.. Neutemeljena je pritožbena trditev tožnice, da je sodišče prve stopnje kršilo načelo kontradiktornosti. Iz pravice do enakega varstva po 22. členu ustave načelno izhaja pravica do izvedbe predlaganih dokazov, vendar strankina pravica do izvedbe predlaganega dokaza ni absolutna. Ustaljeni praksi Ustavnega sodišča RS in Vrhovnega sodišča RS je skupno stališče, da sodišče lahko zavrne izvedbo dokazov v primeru, če bi se z njimi dokazovalo dejstvo, ki ni pravno relevantno ali je že dokazano. Sodišče prve stopnje ima diskrecijsko pravico za zavrnitev dokaznega predloga tedaj, ko so za njeno uporabo podani sprejemljivi in ustavno dopustni razlogi. Da takšni razlogi obstajajo pa mora biti razvidno bodisi iz obrazložitve sklepa o zavrnitvi dokaznega predloga (drugi odstavek 287. člena ZPP) bodisi iz obrazložitve končne odločbe. Sodišče prve stopnje je v sodbi obrazložilo, da je dokazni predlog tožnice za zaslišanje sedanjega predsednika sindikata C.C. zavrnilo kot nepotrebnega glede na to, da je tožnica zatrjevala, da je bil dogovor med sindikatom in delodajalcem glede imunitete sindikalnih zaupnikov zajet v Podjetniški kolektivni pogodbi iz decembra 2006, ki jo je na strani sindikata podpisala takratna predsednica A.A.. C.C. je predsednik sindikata od leta 2011 dalje in tožnica ni zatrjevala, da bi bil v tem obdobju sklenjen kakšen dogovor med sindikatom in delodajalcem, zato je sodišče utemeljeno zavrnilo dokazni predlog tožnice po njegovem zaslišanju. Sodišče prve stopnje je torej pojasnilo razloge nerelevantnosti predlaganega dokaza.

Iz izvedenih dokazov je razvidno, da je tožena stranka dne 8. 5. 2013 tožnici podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Med strankama v postopku ni bilo sporno, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici posledica ukinitve PC D., kar dokazuje tudi sklep 9. redne seje nadzornega sveta z dne 31. 5. 2012. Zaradi ukinitve centra je prenehala potreba po delu, ki ga je opravljala tožnica. Tožnica je odpoved izpodbijala le iz razloga, ker bi naj v času podaje odpovedi imela status sindikalnega zaupnika in je bila zato, v skladu s prvim odstavkom 112. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), varovana pred odpovedjo ter ji tožena stranka ne bi smela odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

ZDR-1 v prvem odstavku 112. člena določa, da delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi imenovanemu ali voljenemu sindikalnemu zaupniku brez soglasja organa, katerega član je ali sindikata, če ravna v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo in pogodbo o zaposlitvi, razen če v primeru poslovnega razloga odkloni ponujeno ustrezno zaposlitev ali če gre za odpoved v postopku prenehanja delodajalca. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da zgolj izvolitev za sindikalnega zaupnika še ne zadošča za priznanje posebnega varstva pred odpovedjo oziroma varstva pred odpovedjo pri delodajalcu ne uživajo vsi sindikalni zaupniki (tako je odločilo tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu opr. št. VIII Ips 103/2012 z dne 1. 10. 2012, sklepu opr. št. VIII Ips 153/2010 z dne 14. 9. 2011). Potrebno je upoštevati tudi 207. člen ZDR-1, ki v prvem odstavku določa, da se število sindikalnih zaupnikov, ki uživajo varstvo skladno s 112. členom istega zakona, lahko določi v skladu s kriteriji, dogovorjenimi v kolektivni pogodbi oziroma dogovorjeni med delodajalcem in sindikatom.

Tudi Konvencija mednarodne organizacije dela št. 135 o varstvenih olajšavah za predstavnike delavcev v podjetju (Ur. l. SFRJ, Mednarodne pogodbe št. 14/82, Akt o notifikaciji nasledstva, Ur. l. RS, Mednarodne pogodbe št. 15/92) v 1. členu določa, da morajo biti predstavniki delavcev v podjetju učinkovito zavarovani pred vsakim postopkom, ki bi bil zanje škodljiv, kamor spada tudi odpuščanje zaradi njihovega statusa ali aktivnosti kot predstavnikov delavcev ali zaradi članstva v sindikatu ali zaradi udeležbe v sindikalnih aktivnostih, če ravnajo v skladu z veljavnimi zakoni, kolektivnimi pogodbami ali drugimi skupno dogovorjenimi sporazumi. Varstvo sindikalnih zaupnikov je urejeno torej v kolektivnih pogodbah. Kolektivna pogodba za kovinsko industrijo Slovenije (Ur. l. RS, št. 108/2005 in naslednji) pa v prvem odstavku 38. člena določa, da število sindikalnih zaupnikov, ki uživajo varstvo v skladu z zakonom, določita sindikata in delodajalec z dogovorom, pri čemer pa se upošteva organiziranost delovnega procesa in organiziranost sindikata.

Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da se, glede na citirane določbe in stališče sodne prakse, prepoved odpovedi pogodbe o zaposlitvi sindikalnim zaupnikom nanaša izključno na tiste sindikalne zaupnike, ki uživajo posebno varstvo v skladu z dogovorom, ki ga sindikat in delodajalec skleneta s posebnim dogovorom ali Podjetniško kolektivno pogodbo. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da tovrsten dogovor med sindikatom in toženo stranko o kriterijih in številu sindikalnih zaupnikov, ki bi uživali varstvo po 112. členu ZDR-1, ni bil sklenjen. Torej kriteriji niso bili dogovorjeni v kolektivni pogodbi, ki je veljala za toženo stranko. Tožnica je le zatrjevala, da je med toženo stranko in sindikatom ves čas obstajalo soglasje, da vsi sindikalni zaupniki uživajo varstvo pred odpovedjo, ker bi naj navedeno izhajalo iz 38. in 18. člena panožne kolektivne pogodbe (iz leta 2006). V 18. členu panožne kolektivne pogodbe je bilo zapisano, da funkcijo sindikalnega zaupnika v podjetju opravljajo predsednik, namestnik in 12 sindikalnih zaupnikov, tega pa ni mogoče tolmačiti kot dogovor med delodajalcem in sindikatom o številu sindikalnih zaupnikov, ki tudi uživajo varstvo pred odpovedjo.

Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da je sodišče napačno tolmačilo izpovedi prič A.A. in B.B. ter da sta priči izpovedali povsem drugače, kot je to povzelo sodišče. Priča B.B. je izpovedala, da se je dogovor o številu sindikalnih zaupnikov, kljub temu, da je Podjetniška kolektivna pogodba prenehala veljati, še vedno uporabljal. Priča A.A. pa je izpovedala, da se je dogovor spoštoval tudi po prenehanju veljavnosti Podjetniške kolektivne pogodbe, vendar pa se navedeno nanaša zgolj na določitev števila sindikalnih zaupnikov po 205. členu ZDR-1 in ne po 207. členu ZDR-1. Ta priča je izrecno izpovedala, da ni bil sklenjen dogovor med delodajalcem in sindikatom glede števila sindikalnih zaupnikov, ki uživajo varstvo pred odpovedjo.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da določila iz 18. člena Podjetniške kolektivne pogodbe iz decembra 2006, ki je prenehala veljati leta 2010, ni mogoče šteti kot dogovor v smislu prvega odstavka 38. člena kolektivne pogodbe dejavnosti, temveč le, kot določitev števila sindikalnih zaupnikov po 205. členu ZDR-1. Določbe 18. člena Podjetniške kolektivne pogodbe ni mogoče tolmačiti tako, da določitev števila sindikalnih zaupnikov že dejansko pomeni tudi dogovor iz 38. člena kolektivne pogodbe dejavnosti, kot to tolmači tožnica, saj bi takšno tolmačenje pomenilo, da bi praktično vsak sindikalni zaupnik lahko uveljavljal varstvo pred odpovedjo. Pogoj bi le bil, da je bila njegova izvolitev notificirana pri delodajalcu.

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je glede števila sindikalnih zaupnikov potrebno razlikovati dva položaja in sicer določitev števila sindikalnih zaupnikov po 205. členu ZDR-1, preko katerih sindikat uresničuje pravico zagotavljati, varovati in zastopati interese svojih članov pri delodajalcu (in kar sodi na področje organiziranja in delovanje sindikata) ter določitev števila sindikalnih zaupnikov po prvem odstavku 207. člena ZDR-1, ki bodo deležni tudi posebnega varstva pred odpovedjo po 112. členu ZDR-1. Ta določitev temelji na kriterijih, dogovorjenih v kolektivni pogodbi ali posebni pogodbi med delodajalcem in sindikatom. Števila sindikalnih zaupnikov in določitev tega, kateri od njih uživajo posebno varstvo, ni mogoče mešati. Pri določitvi števila sindikalnih zaupnikov, ki uživajo posebno varstvo po 112. členu ZDR-1 bi bilo sicer smotrno upoštevati organiziranost delovnega procesa, delo v izmenah itd., vendar je natančna določitev teh kriterijev prepuščena dogovarjanju med delodajalcem in sindikatom in ti kriteriji ne morejo nadomestiti dejanskega dogovora o številu sindikalnih zaupnikov, ki so deležni varstva po 112. členu ZDR-1 (sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 453/2009 z dne 23. 5. 2011, sklep VS RS, opr. št. VIII Ips 153/2010 z dne 14. 9. 2011).

Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene navedbe ne odgovarja, saj mora pritožbeno sodišče presoditi le navedbe iz pritožbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka in sicer tožnica iz razloga, ker s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa iz razloga, ker njen odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi spora. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP v povezavi s 154. in 155. členom ZPP.