Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo tožeče stranke za mednarodno zaščito, to pomeni, da je zavrnila tudi prošnjo za priznanje subsidiarne zaščite. Ni pa, glede na specifične okoliščine konkretnega primera, pojasnila, zakaj mladoletna tožnika ne izpolnjujeta pogojev za priznanje subsidiarne zaščite. Poleg tega ni ocenila, ali mladoletno tožnico in mladoletnega tožnika glede na ugotovljene okoliščine v postopku sploh lahko zastopata mati in oče. Iz upravnega spisa namreč izhaja, da za svoja otroka nista sposobna skrbeti, mladoletni tožnik pa je podvržen vsem možnim zlorabam, ki jih starša nista sposobna oziroma jih nočeta preprečiti.
1.Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba tožene stranke opr. št. 2142-274/2009/28 (1232-08) z dne 6. 8. 2010 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.
2.Tožečo stranko se oprosti plačila sodnih taks.
Tožena stranka je s sklepom združila upravne zadeve strank v en postopek in z izpodbijano odločbo odločila, da se prošnje tožnikov za mednarodno zaščito zavrnejo kot očitno neutemeljene, tožniki pa morajo zapustiti Republiko Slovenijo po pravnomočnosti te odločbe.
V obrazložitvi povzema okoliščine, katere so navedli tožniki kot razloge za zapustitev matične države. Matično državo so zapustili, ker imajo v Sloveniji veliko svojih sorodnikov, ki bi jim lahko pomagali. Prvotožnik je povedal, da se v matično državo ne sme vrniti, razen v primeru, da bo v Kosovski Mitrovici prisotna srbska policija oziroma vojska. Med drugim je tudi navedel, da je na Kosovu videl kaj vse se dogaja, iz strahu je zbežal, da bi rešil sebe in svoje otroke. Albanci se med seboj pretepajo in ubijajo, zaradi česar ga je bilo strah. Omenjene osebe ga niso napadle, saj je z družino takoj zbežal, prav tako ga niso preganjali Srbi. Dogodkov ni prijavil policiji niti drugim organom, da bi jih zaščitili, saj ga ni nihče preganjal. Tudi drugotožnica je v razlogih povedala, da zaproša za mednarodno zaščito zato, ker jo je strah za njeno družino, predvsem za otroke. Pojasnila je tudi, da nje osebno niso napadli niti njene družine, ob vrnitvi v matično državo se ji ne bi nič zgodilo. V matični državi niso bili preganjani zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja, pripadnosti določeni družbeni skupini, ker je bila tam srbska vojska in policija.
Glede mladoletnih prosilcev sta se zakonita zastopnika sklicevala na svoji izjavi v prošnji za mednarodno zaščito.
Na podlagi navedenega tožena stranka ocenjuje, da razlogov za zapustitev matične države, ki so jih tožniki navedli v svojih prošnjah za priznanje mednarodne zaščite, ni mogoče opredeliti kot preganjanja v skladu s 26. členom Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ). Tožniki niso izkazali, da bi jim v matični državi grozila nevarnost oziroma, da bi bili izpostavljeni kakršnimkoli nadlegovanju. Zato ocenjuje, da ne obstajajo takšne okoliščine, ki bi toženi stranki bile ali morale biti znane in ki bi utemeljevale priznanje mednarodne zaščite ali ki bi vzpostavile obstoj mednarodnih obveznosti v zvezi z morebitno prisilno odstranitvijo prosilcev v izvorno državo. Splošno znano je, da v njihovi izvorni državi ne obstaja situacija mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada oziroma splošne situacije nasilja takšne intenzivnosti, da bi že vsaka odstranitev vanjo posledično nujno kršila 3. člen EKČP. V njihovi izvorni državi, kot je splošno znano, situacija mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada ne obstaja, saj bi v nasprotnem primeru mediji o takšni situaciji v zadevni državi nedvomno množično poročali.
Na podlagi navedenega je tožbo tožeče stranke zavrnila kot očitno neutemeljeno in svojo odločitev oprla na 3. alinejo 55. člena ZMZ. V skladu s 4. alinejo 74. člena v povezavi z 2. odstavkom 52. člena ZMZ je odločila, da morajo tožniki zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočnosti odločbe.
Tožniki vlagajo tožbo ker menijo, da dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno oziroma ker je bil iz ugotovljenih dejstev napravljen napačen sklep o dejanskem stanju, ker se tožena stranka ni ravnala po pravilih postopka, pa je to vplivalo na zakonitost in pravilnost odločbe in ker je bilo nepravilno uporabljeno materialno pravo. Menijo, da bi morala tožena stranka odločati v rednem in ne v pospešenem postopku. Dejansko stanje, ki ga je tožena stranka povzela v izpodbijani odločbi, ni skladno z njihovimi izjavami pri podaji prošnje za mednarodno zaščito. Opozarjajo, da določba 26. člena ZMZ ni v skladu z Ustavo RS in uveljavljenimi mednarodnimi načeli, zlasti je v nasprotju s standardi oblikovanimi na podlagi Ženevske konvencije. Pod pojem „utemeljen strah pred preganjanjem“ je namreč mogoče subsumirati tudi primere, ko obstaja realna nevarnost, da se bodo zgodila dejanja, ki so našteta v 2. odstavku 26. člena ZMZ, zlasti dejanja fizičnega ali psihičnega nasilja in dejanja, ki so usmerjena na otroke. Nepravilna je tudi odločitev tožene stranke, da ne izpolnjujejo pogojev za priznanje subsidiarne zaščite. Tožena stranka dejstev, ki so relevantna za odločitev o priznanju pravice do mednarodne zaščite sploh ni ugotavljala. Tožniki so namreč brez sredstev za preživljanje, v matični državi so diskriminirani, nimajo urejenega zdravstvenega zavarovanja, osebnih dokumentov, prebivališča, zaposlitve, ne drugih osnovnih socialnih pravic. Njihova vrnitev v matično državo bi pomenila kršitev prepovedi mučenja in nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Pri tem je potrebno tudi upoštevati, da gre tudi za dva mladoletna in nepreskrbljena otroka. Vse to izhaja tudi iz mednarodnih poročil in sicer, da v njihovi matični državi resnično obstaja uradna in družbena diskriminacija zoper Rome, da se je od leta 2007 dalje nasilje zoper manjšine še povečalo, da se Romi soočajo s stalnimi grožnjami in da se kršitve pojavljajo tudi v obliki posegov v lastninsko pravico. Da so te trditve točne, izhaja tudi iz javno dostopnih člankov, katere v svoji tožbi tudi našteva. Z odločitvijo, da morajo tožniki zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočnosti odločbe je tožena stranka kršila določbo 20. člena ZMZ. Ker nimajo denarnih sredstev, prosijo za oprostitev sodnih taks. Predlaga, naj se odločba tožene stranke odpravi.
Tožena stranka posebnega odgovora na tožbo ni vložila, sodišču pa je predložila upravne spise.
K 1. točki izreka: Tožba je utemeljena.
V obravnavani zadevi je tožena stranka zavrnila prošnjo tožeče stranke za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno na podlagi 3. alineje 55. člena ZMZ, ker je ocenila, da razlogov za zapustitev matične države, ki so jih tožniki navedli v svojih prošnjah za priznanje mednarodne zaščite, ni mogoče opredeliti kot preganjanja v skladu s 26. členom ZMZ.
Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno presodila okoliščine, da tožniki s strani Albancev, ki se, po njihovih navedbah, med seboj pretepajo in ubijajo, niso bili nikoli izpostavljeni kakršnemukoli preganjanju oziroma nadlegovanju. Pravilno je ocenila, da so sami izjavili, da niso bili preganjani zaradi svoje romske narodnosti kakor tudi ne zaradi rase, vere, političnega prepričanja, pripadnosti določeni družbeni skupini in podobno, ter da ne navajajo, da bi bili v matični državi izpostavljeni kakršnemukoli preganjanju tako s strani državnih oziroma nedržavnih organov, v matični državi pa tudi nikoli niso iskali zaščite pri policiji oziroma drugih državnih organov, saj le-te niso potrebovali. Takšne okoliščine tudi po presoji sodišča ne opravičujejo razlogov za zapustitev matične države zaradi iskanja mednarodne zaščite.
Ne glede na to pa je bilo po presoji sodišča potrebno tožbi tožeče stranke ugoditi.
Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo tožeče stranke za mednarodno zaščito, to pomeni, da tudi prošnjo za priznanje subsidiarne zaščite. Ni pa, glede na specifične okoliščine konkretnega primera pojasnila, zakaj mladoletna tožnika ne izpolnjujeta pogojev za priznanje subsidiarne zaščite. Poleg tega tudi ni ocenila, ali mladoletno tožnico in mladoletnega tožnika v postopku kot zakonita zastopnika, glede na ugotovljene okoliščine, ki izhajajo iz upravnega spisa, tožnik in tožnica (mati in oče) sploh lahko zastopata.
Iz upravnega spisa namreč izhaja (dopis tožene stranke Centru za socialno delo Vič-Rudnik „zadeva družine A. - sum zanemarjanja in zlorabe otrok“ z dne 14. 12. 2009), da tožnica in tožnik za svoja otroka nista sposobna skrbeti, mladoletni tožnik pa je podvržen vsem možnim zlorabam, tudi s strani starejšega brata, ki prav tako prebiva v Azilnem domu. Teh zlorab pa tožnica in tožnik nista sposobna oziroma jih nočeta preprečiti. Zato bi morala tožena stranka še pred odločitvijo o prošnji za priznanje mednarodne zaščite najprej oceniti, ali ob okoliščinah, ki so bile v postopku ugotovljene, mladoletna tožnika oče in mati lahko zastopata. To dejstvo bi lahko ugotovila tudi ob pomoči ustreznih strokovnjakov (npr. otroškega psihologa) in ob morebitni ugotovitvi, da starša ne moreta biti zakonita zastopnika otrok, v skladu z zakoni ustrezno ukrepati. Do teh okoliščin bi se morala tožena stranka v svoji odločbi opredeliti in jasno obrazložiti, zakaj ocenjuje, da zastopanje mladoletnih tožnikov s strani staršev v tem primeru ni sporno.
Tožena stranka je v postopku res ocenjevala in se opredelila, da v izvorni državi tožnikov ne obstaja situacija mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada oziroma splošna situacija nasilja takšne intenzivnosti, da bi že vsaka odstranitev vanjo posledično nujno kršila 3. člen EKČP. Po presoji sodišča pa v obravnavani zadevi takšna ocena ne zadostuje, saj bi tožena stranka morala presoditi, ali v matični državi obstajajo in svojo vlogo kvalitetno opravljajo ustrezne državne inštitucije (Centri za socialno delo, sodišče), ki bi mladoletnima tožnikoma lahko nudile pomoč oziroma ustrezno zaščito. Tožena stranka bi morala tudi ugotoviti, ali bo mladoletnemu tožniku, glede na izkazano nujno potrebo po medicinski pomoči, ta pomoč tudi zagotovljena.
V zadevi tudi ni nepomembno, ali bi družina ob vrnitvi v matično državo prebivala skupaj s starejšim bratom, ki je v poročilu (z dne 14.12.2009) omenjen. Dejstvo je namreč, da je bil mladoletni tožnik že v času obravnave prošnje za mednarodno zaščito razseljen na drug naslov kakor družina.
Iz opisanih razlogov je sodišče tožbi tožeče stranke na podlagi 3. in 4. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1; Uradni list RS, št. 105/06) ugodilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Tožena stranka bo morala v ponovljenem postopku slediti stališču sodišča prve stopnje ter ponovno odločiti o prošnji tožnikov za mednarodno zaščito tudi z vidika subsidiarne zaščite in za svojo odločitev navesti razumne razloge. Sodišče je izpodbijano odločbo odpravilo v celoti, ker je tožena stranka upravne zadeve strank združila in o prošnji tožnikov odločila z eno odločbo.
K 2. točki izreka: Sodišče je tožnike oprostilo plačila sodnih taks ob smiselni uporabi 1. odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), pri tem pa je upoštevalo njihov status prosilcev za mednarodno zaščito.