Jedro

Če ni izkazano preganjanje, prosilcem ni mogoče priznati statusa begunca. Če prosilci izjavijo, da se jim ob vrnitvi v izvorno državo ne bi nič zgodilo, jim ni mogoče priznati subsidiarne zaščite. Če za otroke niso izkazani posebni razlogi oziroma okoliščine, delijo usodo staršev. Polnoletna prosilca, ki zatrjujeta, da sta starša mladoletnih prosilcev, sta njuna zakonita zastopnika. O zakonitem zastopstvu domnevnih staršev za mladoletne otroke organ, pristojen za odločanje o mednarodni zaščiti, ni pristojen odločati.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani I U1175/2010-5 z dne 15. 9. 2010 se spremeni tako, da se tožba zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 ugodilo tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 6. 8. 2010, ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (1. točka izreka); tožnike pa je oprostilo plačila sodnih taks (2. točka izreka). Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi tretje alineje 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti – ZMZ (Ur. l. RS, št. 111/2007, 111/2008 - odl. US in 56/2009 - ZMZ-A) kot očitno neutemeljene zavrnila zahteve tožnikov za priznanje mednarodne zaščite, ker niso izkazali izpolnjevanja pogojev za priznanje statusa begunca (drugi odstavek 2. člena ZMZ), saj v izvorni državi – Kosovo – po lastnih navedbah sploh niso bili preganjani v smislu 26. člena ZMZ, še zlasti pa ne zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja oziroma pripadnosti določeni družbeni skupini, in tudi niso izkazali izpolnjevanja pogojev za priznanje subsidiarne zaščite (tretji odstavek 2. člena ZMZ), ker se jim prav tako po njihovih navedbah v izvorni državi, če se vanjo vrnejo, ne bo zgodilo nič.

2. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke glede odločitve, da se tožnikom ne prizna status begunca, ni pa se strinjalo z odločitvijo, da se jim ne prizna subsidiarna zaščita. Izpodbijana odločba nima razlogov o tem, zakaj mladoletna tožnika ne izpolnjujeta pogojev za subsidiarno zaščito, saj ni ocenjeno, ali v njuni izvorni državi obstojajo ustrezne službe (centri za socialno delo, sodišča), ki bi mladoletnima tožnikoma lahko nudile pomoč oziroma ustrezno zaščito, mladoletnemu tožniku pa tudi potrebno medicinsko pomoč. Pri tem ni pomembno, ali bo celotna družina po vrnitvi v izvorno državo prebivala skupaj, torej še s starejšim sinom B., za katerega pa se je že med postopkom ugotovilo, da ni več z družino. Poleg tega izpodbijana sodba nima ocene o tem, ali lahko glede na ugotovljene okoliščine tega primera prvi tožnik (oče) in druga tožnica (mati) sploh lahko zastopata mladoletna tretjega tožnika in četrto tožnico.

3. Tožena stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, da Vrhovno kot pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbo zavrne, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Za mladoletna tožnika v njunih prošnjah za priznanje mednarodne zaščite niso bile navedene kakšne posebne okoliščine, zato sta bili njuni prošnji obravnavani skupaj s prošnjama njunih staršev v okviru okoliščin, ki sta jih za vse navedla starša. Zaradi varstva koristi otrok je tožena stranka obvestila številne institucije, ki so tudi ukrepale, kar je bilo razvidno iz upravnih spisov, pritožbi pa je priložila še tri odločbe Centa za socialno delo Ljubljana Vič-Rudnik (z dne 18. 12. 2009, z dne 12. 1. 2010 in z dne 15. 4. 2010), iz katerih je razvidno ukrepanje tega centra v zvezi z varovanjem pravic in zagotavljanjem potreb mld. A. Ker po 107. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih – ZZZDR mladoletnega otroka zastopajo kot zakoniti zastopniki starši, to zastopanje preneha le, če jim je roditeljska pravica odvzeta, to pa v tem primeru ni bila, je morala tožena stranka starše obravnavati kot zakonite zastopnike mladoletnih otrok, kar je storilo tudi prvostopenjsko sodišče. 4. Tožeča stranka na tožbo ni odgovorila.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Vrhovno sodišče se pridružuje stališču tožene stranke, da v obravnavanem primeru niso izpolnjeni pogoji iz 2. člena ZMZ, da bi tožnikom, tudi ne mladoletnima tožnikoma, priznali mednarodno zaščito v Sloveniji.

7. V 2. členu ZMZ je določeno, da v Republiki Sloveniji mednarodna zaščita zajema status begunca in status subsidiarne oblike zaščite (prvi odstavek). Po drugem odstavku 2. člena ZMZ se status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo. Po tretjem odstavku 2. člena ZMZ pa se status subsidiarne oblike zaščite prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v matično državo ali državo zadnjega stalnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ.

8. V obravnavanem primeru sta polnoletna prosilca za mednarodno zaščito C. (svojo istovetnost izkazuje s staro in pretečeno osebno izkaznico, ki jo je izdala takratna Občina T. M. 26. 12. 1985, zdravstveno izkaznico – brez slike in romsko izkaznico s sliko), in njegova po njunih izjavah izvenzakonska partnerica D. (svojo istovetnost izkazuje s pretečeno osebno izkaznico s sliko, ki jo je izdala Občina B. v S. dne 18. 2. 1983, ter zdravstveno izkaznico brez slike) dne 3. oziroma 4. 12. 2009 vložila zase in ob zatrjevanju, da sta starša mladoletnih prosilcev, torej kot domnevna zakonita zastopnika tudi za A. (po navedbah rojenega ..., ki naj bi imel zdravstveno izkaznico, katere kopije pa v upravnih spisih ni) ter B. (za katero v spisu ni nobenega uradnega dokumenta) vložila prošnjo za mednarodno zaščito.

9. Iz podatkov v upravnem spisu izhaja, da sta polnoletna prosilca za vse štiri navedla iste razloge za zapustitev izvorne države, in sicer da njiju in njune družine niso preganjali, da pa sta Kosovo zapustila zato, ker sta videla, kaj se tam dogaja, da se Albanci bijejo med seboj in se med seboj ubijajo, lovijo ljudi s puškami. Ker oblasti več niso imeli Srbi, ju je bilo Albancev in njihovega ravnanja strah in sta tudi zaradi varstva svojih otrok pobegnila skupaj z njimi. Ker ju nihče ni napadal, nobenih dogodkov nista prijavila policiji. Prosilec je izrecno izjavil, da na Kosovu zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja, pripadnosti določeni skupini ali drugih podobnih razlogov ni bil nikoli preganjan. Glede vrnitve na Kosovo je prosilec izjavil, da se tja ne more vrniti, ker ni tam srbske vojske in policije, če pa bi bili, bi odšel nazaj, ker je tam odraščal in so tam pokopani vsi njegovi najbližji. Prosilka pa je izjavila, da niti nje niti otrok na Kosovu ni nihče preganjal, niti zato ne, ker je Romkinja, da je izvorno državo zapustila zaradi ekonomskih razlogov, mož pa da se je odločil zaprositi za azil v Sloveniji zaradi političnih razlogov in tudi zato, ker ga je strah za družino in otroke in ker jih je strah živeti na Kosovu. Ona pa se je bala, da bi ji Albanci ubili otroke, kar se pogosto dogaja, ker med seboj obračunavajo. Izjavila je izrecno, da se ji ob vrnitvi v domovino ne bi nič zgodilo, da pa se tja ne želi vrniti.

10. Prav tako iz podatkov upravnega spisa izhaja, da sta polnoletna prosilca izjavila, da so se ob vložitvi prošnje že približno 3 dni nahajali v Sloveniji, kamor so prišli iz Italije ilegalno po kopnem (na policiji sta zatrjevala, da iz Palerma z vlakom do Benetk, nato pa s taksijem v Ljubljano v azilni dom, v prošnji za mednarodno zaščito pa, da so z vlakom prispeli do Ljubljane, nato pa s taksijem v azilni dom); kot dokaz za pot z vlakom iz Palerma v Benetke sta predložila vozno karto za vlak za 4 odrasle osebe, iz katere izhaja, da je bila kupljena v Palermu 1. 12. 2009 ob 10.22, odhodni čas vlaka iz Palerma je bil 1. 12. 2009 ob 14.58, vlak pa naj bi prispel v Benetke 2. 12. 2009 ob 11.50, v azilni dom pa so po uradnih podatkih prispeli 2. 12. 2009 ob 14.30. 11. Ob takšnih navedbah prosilcev je odločitev tožene stranke, da se jim mednarodna zaščita ne prizna, pravilna in zakonita. Ne samo, da sta polnoletna prosilca izjavila, da v izvorni državi zaradi rase, vere, narodnosti političnega prepričanja oziroma pripadnosti določeni skupini nista bila preganjana, temveč sta celo poudarila, da njiju in njunih otrok nikoli ni nihče preganjal, da pa sta se bala, da bi jih, ker Albanci med seboj obračunavajo, izjavila sta tudi, da se jima ob vrnitvi v izvorno državo ne bi nič zgodilo, torej tudi po presoji Vrhovnega sodišča nista izkazala, da bi bili zanju in posledično za domnevno njuna mladoletna otroka, izpolnjeni pogoji za priznanje status begunca po ZMZ.

12. Glede na navedbe polnoletnih prosilcev, povzete zlasti v 9. točki te obrazložitve, in ob navedbi prosilke, da se ji ob vrnitvi v izvorno državo ne bi nič zgodilo, ter ob navedbi prosilca, da se na Kosovo ne more vrniti, ker tam ni srbske vojske in policije, če pa bi bili, bi odšel nazaj, ker je tam odraščal in so tam pokopani vsi njegovi najbližji, tudi po presoji Vrhovnega sodišča nista izkazala niti, da bi izpolnjevala pogoje za subsidiarno zaščito po ZMZ.

13. Ker za mladoletna prosilca niso bili uveljavljani drugi pogoji oziroma okoliščine, zaradi katerih bi bila upravičena do mednarodne zaščite po ZMZ, tudi zanju velja odločitev kot za njuna domnevna starša, torej je pravilna in zakonita odločitev tožene stranke, da se jima mednarodna zaščita ne prizna.

14. Tožena stranka je postopala pravilno, ko je v obravnavanem primeru o priznanju mednarodne zaščite odločala v pospešenem postopku, saj so bili za to izpolnjeni formalni pogoji iz 54. člena v zvezi s prvo do osmo alinejo 23. člena ZMZ. Dejansko stanje te zadeve se je namreč dalo ugotoviti iz podatkov in izjav prosilcev v prošnji, dokazov, ki sta jih je predložila prosilca, dokumentacije o identiteti prosilcev, dokazov, ki jih je pridobil pristojni organ od italijanskih organov, ki so potrdili, da so se polnoletna prosilca in njun zatrjevani polnoletni sin A. nahajali na območju Italije, vendar so bili izgnani in jim prepoved vstopa na Šengensko območje, izrečena od italijanskih organov, še velja, njihove prisotnosti na območju Italije pa ne beležijo že od 26. 10. 2005. 15. Tožena stranka je svojo odločitev glede statusa begunca pravilno oprla na določbo tretje alineje 55. člena ZMZ. Ta določa, da se prošnja (za mednarodno zaščito) v pospešenem postopku kot očitno neutemeljena zavrne med drugim tudi, če je očitno, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, ki jih odločata 26. in 28. člen ZMZ.

16. V 26. členu so določena dejanja, ki pomenijo preganjanje v smislu ZMZ in 1. A člena Ženevske konvencije. Taka dejanja pa v tem primeru niso podana, saj že iz izjav polnoletnih prosilcev izhaja, da v izvorni državi sploh nista bila preganjana, torej tudi ne zaradi rase, vere, narodnosti, politične pripadnosti ali pripadnosti določeni družbeni skupini (27. člen ZMZ).

17. V 28. členu ZMZ pa je določeno, kaj se šteje za resno škodo, kar je glede na določbo tretjega odstavka 2. člena ZMZ pomembno pri odločanju o subsidiarni zaščiti. Po 28. členu ZMZ resna škoda zajema: smrtno kazen ali usmrtitev; mučenje ali nečloveško ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi; resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Da bi prosilcem ob vrnitvi na Kosovo grozila resna škoda, iz njihovih izjav ne izhaja. Polnoletna prosilka je celo izjavila, da se ji ob vrnitvi na Kosovo ne bo zgodilo nič, polnoletni prosilce pa je dejal le, da se tja ne more vrniti, ker ni srbskih oblasti in ni reda, ni pa niti zatrjeval, da mu tam grozi resna škoda v smislu ZMZ.

18. Ker za mladoletna otroka niso navedeni drugi razlogi za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, tudi ni mogoče njunih vlog obravnavati drugače kot vlog njunih domnevnih staršev in o njih tudi ni mogoče odločiti drugače. Na to tudi ne morejo vplivati okoliščine, ki so bile v tem primeru ugotovljene glede razmerja med domnevnimi starši in otroci. Takšna družinska razmerja namreč ne morejo biti utemeljen razlog za priznanje mednarodne zaščite po ZMZ, in tudi ne po kateremkoli drugem nacionalnem ali pa mednarodnem pravnem aktu (Ženevska konvencija, Konvencija o otrokovih pravicah, Evropska konvencija o uresničevanju otrokovih pravic, Lista človekovih pravic kot sestavni del PDEU).

19. Tožena stranka pa v določbah ZMZ nima podlage, da bi ob nepravnomočno končanem postopku mednarodne zaščite začela na Kosovem poizvedovati, ali bo mladoletnima prosilcema na Kosovu zaradi razmer v družini zagotovljena ustrezna skrb pristojnih skrbstvenih in medicinskih organov. Po ZMZ namreč tožena stranka ne sme opravljati nobenih konkretnih poizvedb glede prosilcev v izvorni državi (glej zadnjo alinejo 3. člena in 129. ter 130. člen ZMZ).

20. Prav v tem delu, ko poskuša neurejene in nehumane družinske razmere uveljaviti kot razlog za priznanje subsidiarne zaščite po ZMZ za mladoletna otroka, zlasti za mladoletnega B., je prvostopenjsko sodišče zmotno uporabilo določbe 2., 26., 28., 54. in 55. člena ZMZ, zaradi česar je njegova sodba nezakonita. Izpodbijana odločba tožene stranke pa je iz razlogov, navedenih v tej sodbi, s katerimi Vrhovno sodišče zavrača kot neutemeljeno tudi tožbo, pravilna in zakonita, saj so v njej določbe ZMZ glede na pravilno in za odločitev v zadostni meri ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabljene, s tožbo očitanih kršitev pravil postopka pa tožena stranka ni zagrešila.

21. Odreditev ukrepa zapustitve Slovenije po četrti alineji 74. člena ZMZ v zvezi z drugim odstavkom 52. člena ZMZ pa po presoji Vrhovnega sodišča ne pomeni, da s tem za mladoletnega A. preneha veljati odločba Centra za socialno delo Ljubljana Vič-Rudnik z dne 15. 4. 2010, saj morajo slovenski skrbstveni organi ustrezno skrbeti tudi za najboljše koristi otroka, ki ima v Sloveniji status tujca, kar vse zagotavljajo tudi določbe Zakona o tujcih – ZTuj-1. Tožniki bodo namreč s pravnomočnostjo odločbe o mednarodni zaščiti prenehali biti prosilci za mednarodno zaščito in bodo spet pridobili status tujca.

22. V tem primeru je tožena stranka po presoji Vrhovnega sodišča storila vse, ker je v okviru njenih pooblastil, pristojnosti in možnosti, da je že med tekom postopka po ZMZ zavarovala najboljše koristi mladoletnega prosilca, in poskrbela za poostren nadzor nad ravnanjem domnevnih staršev z mladoletno prosilko.

23. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno menilo, da prvi tožnik in druga tožnica glede na ugotovljene razmere ne moreta biti zakonita zastopnika za mladoletna prosilca. Po določbah 16. člen ZMZ se le mladoletnemu prosilcu, ki je v Sloveniji brez spremstva, postavi zakoniti zastopnik. Obravnavana mladoletna prosilca pa sta v Sloveniji z domnevnima staršema, saj polnoletna prosilca zatrjujeta, da sta njuna starša. Ker pa za otroka ni nobenih uradnih dokumentov, tudi nasprotno dokazovanje, ki pa tudi sicer ni v pristojnosti tožene stranke, ni mogoče. Tožena stranka zaradi varstva prosilcev za azil in glede na določbe ZMZ v izvorni državi ni mogla poizvedovati o istovetnosti mladoletnih prosilcev, iz Italije, kjer naj bi se po enem od zatrjevanj polnoletnih tožnikov mladoletna prosilka rodila, pa o tem tožena stranka ni mogla dobiti podatkov, saj so italijanske oblasti sporočile, da polnoletnih prosilcev in njunega polnoletnega sina A. že od leta 2005 niso zaznale na območju Italije. Prosilec pa dokumentov o mladoletni prosilki kljub svoji obljubi toženi stranki ni predložil. Ker se torej glede na navedeno polnoletna prosilca štejeta za zakonita zastopnika mladoletnih prosilcev, bi jima ta status lahko prenehal le, če bi se ugotovilo, da nista starša ali pa če se jima odvzame roditeljska pravica.

24. Glede na vse navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 3. točke tretjega odstavka 80. člena ZUS-1 spremenilo izpodbijano sodbo, ker je v njej sodišče prve stopnje zmotno uporabilo ZMZ, ter iz razlogov, navedenih v tej sodbi, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke.